62. izredna seja

Državni zbor

26. 4. 2018
podatki objavljeni: 26. 4. 2018

Transkript

Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Začenjam 62. izredno sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.  Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: mag. Bojana Muršič, Marija Bačič, Vlasta Počkaj, Ksenija Korenjak Kramar, Irena Grošelj Košnik, Maruša Škopac do 13. ure, Urška Ban do 17. ure, Andreja Potočnik do 13. ure, Violeta Tomić do 11. ure, mag. Julijana Bizjak Mlakar do 13. ure, Iva Dimic, dr. Matej Tašner Vatovec od 13. ure dalje, Matjaž Hanžek, Franc Laj, Matjaž Nemec od 14. ure dalje, Matjaž Han do 17.30 (pa po glasovanju, glede vsega skupaj, berem samo ta seznam, ki so mi ga dostavili) Primož Hainz do 13. ure in od 17. ure dalje, Ivan Škodnik, mag. Aleksander Kavčič, Marko Ferluga, Branko Zorman, Saša Tabaković od 19.30 dalje, Igor Zorčič od 13. ure dalje, dr. Lazslo Göncz od 11. ure dalje, Peter Vilfan, Franc Jurša do 13. ure, Benedikt Kopmajer, Ivan Hršak do 13. ure, Uroš Prikl do 13. ure, mag. Matej Tonin, dr. Franc Trček od 14. ure dalje in Miha Kordiš.  (nadaljevanje) Če sem prebral koga od tistih, ki so zdaj prisotni, se mu opravičujem, ampak tako je bilo sporočeno po uradnih poteh. Na sejo sem vabil predstavnike Vlade. Vse prisotne, prebrane in neprebrane, lepo pozdravljam. Prehajamo na določitev dnevnega reda 62. izredne seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 20. aprila 2018 s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu z drugim odstavkom 64. člena Poslovnika zbora. Zboru predlagam, da dnevni red 62. izredne seje razširi z naslednjo točko: 1. Mandatno-volilne zadeve. Predlog ste prejeli 25. 4. 2018 in je objavljen na e-klopi. Želite besedo predstavniki poslanskih skupin?  Besedo ima dr. Simona Kustec Lipicer.
Hvala lepa, predsednik. Lep pozdrav kolegicam, kolegom. Gre za zadevo, vezano na našo Poslansko skupino Stranke modernega centra. Poslanka Tanja Cink nas je obvestila, da vrača mandat, ker je dobila drugo zaposlitev, predčasno, do konca mandata pa je še kar nekaj časa in zato, da bomo lahko polno delovali, kot rečeno, bi se želeli danes seznaniti z njenim odstopom. Če bo možno, pa potem tudi še na današnji dan potrditi novega nadomestnega poslanca. Hvala lepa.
Želi še kdo razpravljati? (Ne.)  Potem razpravo zaključujem in prehajamo na glasovanje. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav. Odločamo o predlogu za širitev dnevnega reda.  Glasujemo. Navzočih je 53 poslank in poslancev, za je glasovalo 48, 2 proti. (Za je glasovalo 48.) (Proti 2.) Ugotavljam, da je predlog za širitev sprejet.  Zbor bo izglasovano širitev obravnaval kot 2. točko dnevnega reda, in sicer tako, kot je to določeno v časovnem poteku seje zbora.  Prehajamo na glasovanje o določitvi dnevnega reda v celoti. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem in s sprejeto dopolnitvijo.  Glasujemo. Navzočih je 55 poslank in poslancev, za je glasovalo 52, proti nihče. (Za je glasovalo 52.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je dnevni red 62. izredne seje zbora določen. Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA MANDATNO-VOLILNE ZADEVE.  Prehajamo na obravnavo ugotovitve prenehanja mandata poslanki Državnega zbora, mag. Tanji Cink.  V skladu z drugim odstavkom 202. člena Poslovnika Državnega zbora vas obveščam, da me je poslanka mag. Tanja Cink 23. aprila 2018 pisno obvestila, da odstopa iz funkcije poslanke Državnega zbora. Ugotavljam, da mag. Tanji Cink v skladu s šesto alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom 9. člena Zakona o poslancih ter tretjim odstavkom 202. člena Poslovnika Državnega zbora preneha mandat poslanke s 26. aprilom 2018. O tem bom takoj obvestil Državno volilno komisijo in jo zaprosil, da zboru sporoči, kateri kandidat oziroma kandidatka bo v skladu s 17. členom Zakona o volitvah v Državni zbor postal poslanec oziroma poslanka za preostanek mandatne dobe namesto poslanke, ki ji je prenehal mandat.  Na podlagi obvestila Državne volilne komisije bo Mandatno-volilna komisija pripravila poročila in predlagala potrditev mandata ter o svoji ugotovitvi poročala zboru.  Dovolite, da se v imenu nas vseh spoštovani kolegici najlepše zahvalim za dosedanje delo in ji zaželim veliko uspeha tudi pri nadaljnjem delu. S tem prekinjam 2. točko dnevnega reda. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO KONČNEGA POROČILA PREISKOVALNE KOMISIJE O UGOTAVLJANJU ZLORAB V SLOVENSKEM BANČNEM SISTEMU TER UGOTAVLJANJU VZROKOV IN ODGOVORNOSTI ZA ŽE DRUGO SANACIJO BANČNEGA SISTEMA V SAMOSTOJNI SLOVENIJI. Zaključno poročilo je v obravnavo zboru predložila Preiskovalna komisija o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji.  V poročilo je, skladno z drugim odstavkom 22. člena Poslovnika o parlamentarni preiskavi, vključeno tudi ločeno mnenje člana preiskovalne komisije gospoda Janka Vebra. Končno poročilo je javno, zato ga bo zbor obravnaval na seji odprti za javnost. Sestavni del končnega dela je tudi dodatno končno poročilo, ki vsebuje nadaljevanje bistvenih ugotovitev in je označeno s stopnjo »bančne tajnosti« po 125. členu Zakona o bančništvu in poslovne skrivnosti. Poleg javno dostopnega končnega poročila je preiskovalna komisija pripravila tudi končno poročilo prva nejavna inačica ter končno poročilo, druga nejavna inačica, pri katerih je potrebno upoštevati varstvo osebnih podatkov, saj sta označeni s stopnjo »bančne« tajnosti po 125. členu Zakona o bančništvu oziroma stopnjo tajnosti »zaupno«. Glede na navedeno bo zbor na podlagi drugega odstavka 101. člena Poslovnika zbora končno poročilo prva nejavna inačica, končno poročilo druga nejavna inačica ter dodatno končno poročilo in nadaljevanje bistvenih ugotovitev iz dodatnega končnega poročila obravnaval na seji zaprti za javnost, in sicer danes, 30 minut po prekinjeni obravnavi te točke na javnem delu seje. Vse razpravljavce tako prosim, da v razpravi na javnem delu seje ne navajate podatkov iz končnega poročila prva nejavna inačica, končnega poročila druga nejavna inačica, dodatnega končnega poročila ter iz odziva nekdanjega predsednika Vlade Boruta Pahorja, saj so vsi ti dokumenti javnosti nedostopni.  Prehajamo na razpravo o javno dostopnem končnem poročilu, v njem navedenih bistvenih ugotovitvah ter o predlogu sklepa in o amandmaju dr. Anžeta Logarja k predlogu sklepa, ki jo bomo opravili na javnem delu seje.  Za dopolnilno obrazložitev dajem besedo predstavniku predlagatelja, predsedniku preiskovalne komisije dr. Anžetu Logarju.
Spoštovani! Pred skoraj natanko tremi leti smo tu v Državnem zboru ustanovili bančno preiskovalno komisijo. Predsednik le-te sem dve leti in 10 mesecev. Naj vam osvežim besede s katerimi ste nekateri v tej dvorani pospremili ustanovitev te komisije. Jani Möderndorfer, takrat še pod blagovno znamko Zavezništva Alenke Bratušek, nas je podučil takole: »Sam trdim, da si upam napovedati kakšno bo vmesno ali pa dokončno poročilo, če bo sploh do tega prišlo, v kar ne verjamem. Ne bo šlo. Taka komisija ne bo dala nobenih rezultatov, zadeva je v naprej obsojena na propad. Mi pač preprosto za tako komisijo ne bomo glasovali.« Vodja Poslanske skupine Desus gospod Jurša: »Seveda pa se nam postavlja vprašanje, predvsem zaradi tega, ker je v tem državnem zboru bilo že ustanovljeno vrsto preiskovalnih komisij in rezultatov v večini primerov ni bilo pozitivnih.« Ali gospod Han kot šef poslancev SD: »Prav zaradi številnih preteklih manevrov na političnem parketu predloga ni moč enoznačno videti kot dobronamerne akcije, ki naj zedini slovensko politiko, tako da se izogne predznaku ponovne delitve na naše in vaše.« Če k temu dodam še dejstvo, da se je v začetku delovanja komisije po koncu postavilo še Okrožno sodišče v Ljubljani, verjemite, da ni bilo enostavno. Preiskovalna komisija je uspela zaseči preko 300 tisoč strani prvovrstne tajne bančne dokumentacije, ki v številnih primerih omogoča rekonstrukcijo posameznih kreditnih poslov. Verjamemo, da so med njimi tudi dokumenti do katerih tožilci še niso imeli dostopa. Zato preiskovalna komisija med končnimi sklepi navaja tudi tega, da se kopije celotne zasežene dokumentacije posredujejo organom pregona. Imejte to v mislih tedaj, ko se odločate ali boste končno poročilo potrdili ali ne.  Preden smo se lotili preiskovanja sem v zasebnih razgovorih s posamezniki iz bančne sfere dobival dobrohotne nasvete, češ, naj se ne zaletim preveč v to nalogo, da ne bomo mogli ničesar odkriti, ker bankirji niso bili tako neumni, da bi kršili interna pravila ali zakone, da so vedno delovali »by the book«. Pa so res?  V poročilu, ki ga danes potrju jemo so na kar 550 straneh podrobno opisane slabe bančne prakse samo v največjih državnih bankah NLB in NKBM. Kršilo se je interna pravila, sklepe regulatorja, Zakon o bančništvu, ravnalo se je malomarno na škodo banke in v korist tretjih oseb.   Neumorno in brez predaha, seveda tudi na najvišji ravni. Tisti, ki ste podrobno prebrali to poročilo, danes torej veste, da bankirji niso bili zveličavni strokovnjaki v čigar odločitve se ne dvomi, in da bančna luknja ni zgolj posledica zunanjih dejavnikov ter proste podjetniške presoje, ampak je tukaj po sredi bolj logična razlaga. Šlo je za tipičen primer bančnega kriminala velikih razsežnosti. Nekdaj spoštovani in ugledni bankirji so vse prej kot brezmadežni. So do komolca v marmeladi, nekateri med njimi do ramen in še čez. Podrobno smo obdelali 22 konkretnih primerov bančne kriminalitete. Ob tem se upravičeno sprašujemo, kje bi bila Slovenija danes, če bi bančni rop stoletja preprečili. 5 milijard evrov, ki smo jih namenili za sanacijo bančnega sistema, predstavlja letno povprečno bruto plačo za kar 240 tisoč Slovencev, s tem, da bi ti ljudje plačevali vse davke, prispevke, pa še ustvarili dodano vrednost. Kakšen razcvet bi Slovenija doživljala dan danes, če bi ta sredstva lahko namenili v nova delovna mesta ali za ta denar bi se država lahko pa pet let odpovedala pobiranju dohodnine. Z drugimi besedami, naša bruto plača bi za pet let lahko postala skoraj neto plača, z odštetimi socialnimi prispevki seveda. Lahko bi si privoščili več, več življenja, več storitev, več dobrin. Plačevali bi DDV in spet vračali v državni proračun. Vsi bi profitirali. Tako pa so bankirji zapravili premoženje, ne da bi državljani kaj imeli od tega, razen da smo bili oropani za desetletje razvoja. Upravičeno smo lahko jezni. To imejte v mislih, ki odločate o tem ali na razpravo odgovornih za bančno luknjo pustimo v preteklosti ali pa naj vendarle neumorno iščemo odgovorne za bančno luknjo. Verjemite mi, da lahko po treh letih videnega ure in ure razlagam in predstavljam posamezne primere, a naj to raje počno kriminalisti. Dovolite mi, da opozorim zgolj na nekaj primerov, sicer uradno hipotetičnih. Ste si kdaj želeli, da bi si kljub pokojnini recimo 500 evrov lahko privoščili kredit v višini milijon evrov na način, da ne bi plačevali obresti, ampak bi celoten znesek predita plus obresti odplačali šele na koncu, in da bi bila informacijska podpira pri banki takšna, da četudi ne odplačate kredita, banka ne predvideva opominjevalnega postopka niti ne obračuna zamudnih obresti, še več, neplačilo se ne zavede ne na listu nekorektnega poslovanja ne v bančno aplikacijo kamor se v vseh ostalih primerih zavedejo zamudniki. Če povem po domače, ko kredit zapade in ga ne odplačate, ni na to dejstvo v banki nihče posebej opozorjen.  Upokojenec z 800 evri dobi milijon 600 evrov kredita. Brezposelni en milijon evrov kredita. Človek, ki je do vratu zadolžen, bodi še dodaten milijon evrov kredita. Verjamem, da ne verjamete, ampak verjemite, tudi mi najprej nismo verjeli, a se je dogajalo predvsem takrat, ko je upravo NLB vodil Marjan Kramar. Nekaj zbranih posameznikov, vidnejših, vplivnežev iz poslovnega sveta, tudi kakšen sodelavec nekdanje obveščevalne službe bi se našel med njimi, 45 milijonov evrov luknje smo na koncu verjetno plačali davkoplačevalci. Recimo, da ste podjetnik, da poslujete pošteno, se trudite na trgu in poskušate uspeti. Za to potrebujete tudi kakšen kredit. Drži. Bi za to ustanovili 10 fantomskih firm, da bi se zadolžili namesto vas, vaša matična firma pa bi ostala nezadolžena, četudi bi bil to vaš načrt, bi ga hitro opustili, ko bi se usedli pred obličje bankirja. Hitro bi vas spregledali, zahtevale bi zavarovanje vaše domače hiše, kakšno osebno poroštvo, pa še ženin vikend, če ga ima. A ne pri vseh. Pri recimo Darku Horvatu so bili standardi očitno drugačni. Tole je omrežje skupine Aktiva. 67 podjetij smo našteli znotraj katerih se je pretakalo 170 milijonov evrov denarja sposojenega s strani slovenskih bank. Pa me zanima, če bankirju tudi pri vas ravnajo tako?     (nadaljevanje) Če vam recimo naslednji teden zapade 5 milijonov evrov kredita, ali tudi vam vaš skrbnik iz banke pošlje prijazno e-sporočilo z naslednjo vsebino: »Spoštovani, v petek vam zapade 5 milijonov evrov kredita. Ali nameravate slučajno vrniti kredit ali naj vam pripravimo kar predlog za podaljšanje kredita? Hvala za pravočasen odgovor.« In tako 7-krat, 9-krat, 11-krat na podlagi takšnih finančnih podatkov. Družba ni razkrila naložbene politike, zadolženost se povečuje, težave pri realizaciji, sodelovanje z banke, z družbo je tvegano. In pozor, to za kredite na »bullet« osnovi, torej z odplačili obresti in glavnice na koncu v času trajanja kredita in vseh 7, 9, 11 podaljšanj, brez vsakršnih stroškov za kreditojemalca. Skratka, zastonj denar, ko pa je neodplačan na koncu, odide zadeva na DUTB in odplačamo davkoplačevalci. Si predstavljate, da bi bilo to dovoljeno vam? Ste vedeli, da NLB družbi Zvon Ena in Zvon Dva sploh ni vodila kot povezani osebi? Enako Grep in Energoplan. Ali pa, a ste vedeli, da je glavni revizor na področju kreditnega tveganja, torej ključnega tveganja v banki v NLB, ki to delo opravlja že 20 let, brez izpita revizorja v največji državni banki? Se vam zdi predstavljivo, da pridejo interni revizorji, ki imajo med drugim mandat revizorske komisije nadzornega sveta, na pregled kreditnih map v podružnico banke v tujini, pa jih tam šefi odslovijo in rečejo, tu nimate kaj iskat, napišejo poročilo upravi nadzornemu svetu banke, pa se nikomur nič ne zgodi. Ste vedeli, da je v NLB okoli leta 2002 nastala skovanka 'komercialni interes', ki jo najdete v dokumentih sektorja za kreditne rizike vedno takrat, ko so na podlagi finančnih podatkov prosilca za kredit odkrito odsvetovali odobritev, a so vedeli, da vodstvo banke na vsak način želi kreditirati izbrance, in je uprava potem kredite vedno odobrila ravno na osnovi tega komercialnega interesa, plačali pa smo seveda davkoplačevalci. Pri vseh najbolj nerazumnih odločitvah banke, ki smo jih pričevali na preiskovalni komisijo, vedno najdemo to besedno zvezo. Kriminalistom torej ne bo težko detektirati kreditnih perverzij v Novi Ljubljanski banki. In še bi lahko našteval. Zaradi naštetega in še mnogo več v preiskovalni komisiji v bistvenih ugotovitvah navajamo, da morajo uprave in kreditni odbori NLB v času Marjana Kramarja in Draška Veselinoviča ter uprava in kreditni odbori NKBM v času Matjaža Kovačiča kazensko in odškodninsko odgovarjati za škodo, ki so jo na podlagi posluževanja slabih bančnih praks povzročili nam, davkoplačevalcem Republike Slovenije. Uprava Boža Jašoviča pa je odgovorna za to, da ni pretrgala s slabimi bančnimi praksami, ampak se je v začetnem obdobju celo naslonila na kadre, ki so kopali bančno luknjo.  Preidimo še na področja, kjer se z roko v roki srečata politika in bančni kriminal, projekt Stožice. Projekt, kjer smo davkoplačevalci zaradi nerazumne, nelogične in negospodarne odločitve izključno slovenskih bankirjev bili oškodovani za reci in piši 135 milijonov evrov. Tisti, ki bi morali biti jedro našega gospodarstva, torej mala in srednja podjetja, izvajalci na projektu Stožice pa še za dodatnih 30 milijonov evrov luknje. Skupaj torej preko 165 milijonov evrov škode. Gre za primer najbolj divjega izkoriščevalskega kapitalizma, ki so si ga privoščili tisti, ki prisegajo na socializem in za 1. maja na Rožniku pridigajo o potrebi po spremembi družbene ureditve. Oprostite, ampak situacija, kjer predsednik Vlade klicari državne bankirje, naj pomagajo najti rešitev za nasedli projekt zato, ker mu je tako priporočil lokalni župan, je neresna, nevredna državniške politike in nesprejemljiva z vidika posledic za nas davkoplačevalce. Banke niso ravnale kot gospodarski subjekt, ki bi zasledoval lastne poslovne interese, ampak kot izvrševalec neke politične odločitve, ki je bila sprejeta zunaj rednih okvirov odločevalskih struktur v bankah. Če bi dvorano in stadion gradili na podlagi javne investicije, bi nas stala 105 milijonov evrov. Podizvajalci bi bili vsi poplačani, okoliš športnih objektov pa danes ne bi zevale škrbine gradbene jame, ampak urejen park. Ker pa so nekateri na bajno dragih kosilih in večerjah  (nadaljevanje) s cigarami in viskiji v rokah tlakovali pot k megalomanstvu, je na pogorišču tega ostala 135 plus 30 milijonov evrov globoka luknja in prezadolženi podizvajalci ter številna uničena življenja. Na to realnost se spomnite vsi politiki, posebej pa tisti, ki ste z zasebnim angažmajem omogočili, da je denar državnih bank dal krila megalomanstvu na račun podizvajalcev in davkoplačevalcev. Še posebej pa imejte v glavah to takrat, ko v stožiških VIP ložah navijate za našo izbrano vrsto. Zgolj za okus, konkretni primer, vendar želi ostati neimenovan. Vzemimo primer podjetja X, ki je izvajala dela v Stožicah, recimo, da so mu dali za 8 milijonov evrov poslov, dela, dela, ne dobi plačano, Sraka, Ogrin in Janković mu vse skozi govorijo naj ne skrbi, da bo že dobil plačano. Ko mu zmanjka denarja za plače mu na pomoč priskoči kdo drug kot banke, ki mu dajo kredit zato, da plača svoje delavce, za opravljeno delo za katerega ne dobi plačila, naročnik del gre, ga pomirja, saj, ko bomo mi dobili denar od NLB boš dobil celotno plačilo, odplačal boš kredit za plače zaposlenih in ostalo bo tvoje. No pa pride ta dan, ko NLB in druge državne banke nakažejo denar sindiciranega posojila, toda pozor, ne podizvajalcem, ampak kar na račun Grepa, ta dan proslavlja ožja ekipa Grepa z dragim kosilom v eni od prestižnih ljubljanskih restavracij. Doma finančno shirani in do vratu zadolženi podizvajalci pa tudi začutijo olajšanje, zdaj pa bo si pravijo, a ni bilo, ta naš podjetnik dobi ravno toliko, da lahko poplača kredit, ki si ga je pri NLB sposodil za plačilo svojih delavcev, za kredite pri drugih bankah pa mu zmanjka. Potem dobi od Energoplana še nekaj preveč ocenjenih stanovanj po formuli, vzemi ali pa ne boš nič več dobil in, ko si misli, da ne more iti še slabše, dobi zahtevo od vodilnih v Grepu naj skupaj še za en milijon evrov kreditira lastnika Grepa, si predstavljate to perverzijo? Narediš kar so zahtevali, plačajo ti polovico, potem pa te še prisilijo, da jih kreditiraš, ampak to še ni konec, če ne dobiš plačano v celoti, ne moreš plačati svojih dobaviteljev, prisilna poravnava je neizbežna, odpuščaš svoje delavce, zraven pa gledaš kako je en projekt uničil desetletja uspešne tradicije in tvojo prihodnost. In potem gre projekt Stožice na slabo banko, ko nisi uspel poravnati kreditov za plače zaposlenih, ki so delali na Stožicah, ti gospodje iz slabe banke rečejo, poglej, odkupi ta svoja stanovanja, ki smo ti jih zasegli, ti jih damo po malce nižji ceni, vzemi ali gremo na sodišče. Stanovanja, ki si jih dobil zato, ker ti niso plačali, že takrat precenjena, za delo, ki si ga opravil, a ti niso plačali. Pa mi pošteno povejte, ima ta podjetnik danes lahko zaupanje v vladavino prava? Pa v družbeno pravičnost? Politiko? Poštenost državnih inštitucij? Vse tiste politične akterje, ki so agitirali za kredit pri državnih bankah? Poglejmo še en primer, sodba Višjega sodišča v Mariboru, odškodninska tožba uprava Nova kreditna banka Maribor versus nekdanja uprava pod vodstvom Matjaža Kovačiča, zaradi povzročitve škode v banki v višini preko 20 milijonov evrov. Nesporno je šlo za slabo bančno prakso, nesporno je banki nastala škoda milijonskih razsežnosti, ki smo jo na koncu krili davkoplačevalci. Okrožno sodišče v Mariboru je to potrdilo in kaj na to porečejo mariborski višji sodniki Janez Polanec, Danica Šantl Feguš in Alenka Kuzmič? Že v začetku so zapisali, da dvomijo v dokazno presojo okrožnega sodišča, zato so se te trije sodniki odločili dokazni postopek izvesti znova. Ponovno so zaslišali priče, da bi se prepričali, če sta Kovačič in Skernišakova res kriva, kaj mislite, da so ugotovili? Citiram: »Po skrbni in celoviti oceni izvedenih dokazov, Višje sodišče v Mariboru protipravnosti ne ugotavlja.« Zakaj to izpostavljam? Zato, ker omenjeno sodišče to odločitev utemeljuje na enem od primerov, ki ga zelo podrobno opisujemo tudi v našem poročilu, primer Pomhold, Pominvest. Sodišče je potrebovalo vsega štiri strani sodbe, da je dokazalo, da je nekdanje vodstvo banke ni   (nadaljevanje) odgovorno, medtem ko smo mi potrebovali preko 40 strani poročila, v katerem zatrjujemo in dokazujemo nasprotno. Ampak velja seveda tisto, kar pravi sodišče. Pa poglejmo, zakaj gospod Kovačič ni odgovoren. Za sodišče je nesporno, da je protipravno vsako ravnanje, najsi bo aktivno ali pasivno, za katerega obstaja objektivno predvidljiva možnost nastanka škode. Če ti strokovna služba za kreditna tveganja, torej ključna služba za to področje pove, da je naložba tvegana in da je velika verjetnost, da ne bo poplačana, potem verjetno že lahko govorimo o utemeljenem sumu protipravnosti delovanja uprave, kajne? Mariborsko višje sodišče pravi, da v primeru gospoda Kovačiča ne. Čeprav je predstavnica te službe za rizike tako pričala tudi na sodišču - ne nazadnje je zato na kreditnem odboru glasovala proti temu kreditnemu predlogu -, a sodišče zapiše, da izpoved predstojnice za riziko, torej te, ki je glasovala proti, češ da so kreditni odbor že v preteklosti opozarjali na neustrezna zavarovanja, pač ne more biti odločilna. Po mnenju sodišča je bila (citiram) »odobritev obnove prej kratkoročnega kredita v dolgoročnega brez dvoma racionalna odločitev.« Četudi zavarovanja niso bila ustrezna, za sodišče očitno to ni problem, saj pravi (citiram, pozor!): »Velja poudariti, da res ni šlo za prvovrstna zavarovanja, očitno tudi za ustrezna ne, a je dejstvo, da komitent očitno boljšega zavarovanja, ki bi ga lahko ponudil banki, ni imel.« Ja, zakaj pa potem takšnemu komitentu dajemo kredit? Morda zato, ker lastnik tega podjetja sedi v nadzornem svetu taiste banke? In posledica: »Priča na sodišču pove: 'Če ne bi odobrili novega kredita, ampak bi šli v izterjavo, je bila izguba ocenjena na 50 %, z drugimi besedami, polovico bi pa vseeno dobili.'« Sodišče zato v argumentaciji svoje odločitve zapiše: »Kreditni odbor je bil pred veliko dilemo, ali kredit glede na pozitivne prognoze gibanja svetovnih kapitalskih trgov obnoviti ali odpoklicati. V zadnjem primeru bi bilo tveganje za banko še večje.« Sprašujem se, kako je sodišče prišlo do te ugotovitve, še posebej, ker je ni dodatno obrazložilo. Zapisali so (citiram): »Banka bi s prodajo naložb,« torej unovčenjem zavarovanj, »za poplačilo kredita zaradi nizkih tečajev delnic iztržila manj.« Prej sem omenil, da je priča, ki je najbolj poklicana za to oceno, rekla, da bi banka iztržila 50 %. Ker pa niso unovčili zavarovanj, ampak so podaljšali kredit, je banka iztržila - veste, koliko? - natanko nič. Mi, davkoplačevalci, pa smo plačali račun 10 milijonov evrov. Kako je nič odstotkov za slovensko sodišče več kot 50 %, ne vem. No, to isto sodišče svojo argumentacijo o razbremenjeni odgovornosti Kovačičeve uprave zaključi še s stavkom (citiram): »Sicer pa je soglasje k sklenitvi tega posla dal tudi nadzorni svet.« Ne omeni pa, da sta v tem nadzornem svetu sedela dva lastnika tega podjetja; omenimo pa to v poročilu. Sodniki Polanec, Šantelj, Feguš in Kuzmič so tako dosodili: Matjažu Kovačiču pripada nagrada za postopek na prvi stopnji, nagrada za narok v prvem sojenju plus ostali stroški, skupaj 213 tisoč 354 evrov, in nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom ter nagrada za narok pred sodiščem druge stopnje 211 tisoč 202 evra, skupaj torej 424 tisoč 500 evrov; Manji Skernišak skupaj nagrada z ostalimi stroški 375 tisoč evrov; Ivanu Vizjaku, ki je sedel v nadzornem svetu in izkopal 10-milijonsko luknjo, ki smo jo na koncu plačali davkoplačevalci, kot stranskemu intervenientu sodišče dosodi 374 tisoč evrov nagrade. Zato se upravičeno sprašujemo, kdo se danes lahko smeji.  Spoštovani predstavniki zakonodajne veje oblasti, sprašujem vas, ali imate zaupanje v to, da bo redno sodstvo pravično in ustrezno ter pravočasno sankcioniralo odgovorne za nastanek bančne luknje. Jaz si dovolim to izjavo, da ne. Očitno ga nimajo tudi člani preiskovalne komisije, zato med sklepi predlagamo ustanovitev specializiranega sodišča za pregon bančne in finančne kriminalitete, smo ga že enkrat, a se ni nič zgodilo. Zadeve pa postajajo iz dneva v dan, iz sodbe v sodbo bolj resne. Glede na posledice, preresne, da bi jih pustili vnemar.  Preiskovalna komisija je na konkretnih primerih pokazala, da številne obremenilne dokaze zoper uprav NLB in NKBM obstajajo, za vse po vrsti. Zakaj še nihče ni bil obsojen? Morda zato, ker če bi obsodili enega bančnega prvokategornika, bi morali obsoditi vse. Kajti, vsi so imeli prste v marmeladi. Si predstavljate Sloveniji v kateri na dolgoletne zaporne kazni obsodijo Marjana Kramarja, Matjaža Kovačiča, Andreja Hazabenta, Alojza Jamnika, Mateja Narata, Zakrajška, Jančarja, Mesariča, Skernišakovo? Če je odgovor ne, potem še nismo normalna država. kajti, na zaporne kazni v državah, v katerih velja vladavina prava, obsodijo vse, ki so dokazano kršili zakone, zato si moramo predstavljati, da se to lahko zgodi vsakemu izmed nas če bomo kršili zakone. In dokler si tega ne bomo vbili v glave in dokler tako ne bomo razmišljali, bodo nekateri lahko še naprej mirno kršili zakone. Tisti, ki se bodo povzpeli dovolj visoko po družbeni lestvici, še toliko lažje, saj si očitno niti vi ne morete predstavljati, da bi jih kdaj obsodili.  Še beseda o politični odgovornosti je pri vprašanju bančne luknje precejšnja. Vzroki so primarno na strani uprav in kreditnih odborov bank, posredno na strani nadzornikov, regulatorja ter lastnikov. Obseg posledic pa je v veliki meri posledica neustreznega in prepoznega ukrepanja v času vlade Boruta Pahorja in ministrovanja Franca Križaniča. O tem bo razprava zagotovo še zelo podrobna v nadaljevanju, zato o tem več kasneje. Politika dela, in kdor dela dela tudi napake. Kdor dela napake z resnimi posledicami, mora za to prevzeti odgovornost. Če tega ne stori, če se posledice ne izvršijo, se izgublja zaupanje med državljani. Skrajni čas je, da se ta spirala padajočega zaupanja preseka. S sprejetjem končnega poročila, čeprav morda ni prijazno do vas, do vašega predsednika ali do posameznikov iz vašega kroga ali pa ravno zaradi tega, lahko dokažemo, da ta sklic parlamenta zna postaviti ogledalo. To pa je tudi ključna točka, ko se lahko začne vračati zaupanje državljank in državljanov v politiko. Naša naloga je, da naredimo vse, kar je v naši moči za ta cilj. En od korakov je tudi podpora temu poročilu.  Mi smo svoje delo končali. Pokazali smo, da se da, zaslišali smo 74 prič, zasliševali smo 174 ur ali preračunano na delovne dneve, več kot mesec dni nepretrganega zasliševanja. Samo magnetogrami zaslišanj štejejo preko 3500 strani.  Ob tem bi se rad zahvalil članom preiskovalne komisije za opravljeno delo, še podpredsedniku Bojanu Krajncu za korektno sobivanje in podporo pri delu preiskovalne komisije. Nekatere ugotovitve preiskovalne komisije in nekatere kazenske ovadbe imajo podlago ravno v njegovih vprašanjih pričanj pred preiskovalno komisijo. Za pripravo tega poročila smo v tihi sobi preživeli več kot 1700 ur. Če to preračunam v delovne ure našega parlamentarnega bunkerja, to pomeni več kot 420 dni oziroma 14 mesecev vsakodnevnega študiranja dokumentacije. Za vsako uro zaslišanja, torej 10 ur študiranja dokumentacije. Preiskovalna komisija je resna stvar. V tem mandatu sta to dokazala že Hanžkova in Jelkina komisija, na laž sta postavila vse nejeverne Tomaže, ki vsegliharsko izničujejo institut in pomen parlamentarne preiskave. Parlamentarna preiskava ima temelj v Ustavi in tega se je treba zavedati. Nekateri se žal še ne.  Zunanji sodelavci preiskovalne komisije so temeljito prečesali zaslišanja prič. Ugotovili smo, da kljub prej omenjenemu pomenu parlamentarne preiskave nekateri očitno še vedno podcenjujejo njen pomen. Presodili smo, da so lagali. Lagali vsem na očeh. Zato bo preiskovalna komisija zoper njih vložila kazenske ovadbe, zaradi krivega pričanja in sicer zoper: Mateja Narata, Matjaža Kovačiča, Jurija Detička, Gorazda Jančarja, Andreja Hazabenta, pa tudi zoper politike Franca Križaniča in Boruta Pahorja. (nadaljevanje) Za zaključek pa še moje osebno mnenje. Dokumentacija saniranih bank bi morala postati javna. To si davkoplačevalci zaslužimo. To smo nenazadnje bili primorani plačati. Prav tako pa bi moralo postati javno pričujoče poročilo. Potem bi lahko ljudje v strnjeni obliki s povzetki dobili vpogled v to, kaj se je dogajalo v slovenskem bančnem sistemu in potem bi tudi vsak posameznik lažje ocenjeval delo sodne veje oblasti, ki ima pred seboj izjemno odgovornost - 24-odstotno javno zaupanje vrniti na evropsko raven ali zbiti na nič. Končno poročilo je oblikovano kot naznanitev suma kaznivega dejanja za zunanjo in notranjo bančno kriminaliteto, ki jo ugotavljamo v poročilu. Če boste poročilo potrdili, bo uradno dejanje prijave sproženo. Če ne, so šla zadnja tri leta nas, članov komisije v nič. Odločite sami, v mislih pa imejte mnenje tistih, ki so vas izvolili. Vsak izmed njih je bil primoran plačati 2 tisoč 500 evrov in dvomim, da je voljan plačati še kakšen cent več.  Hvala za pozornost. / aplavz/
Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Nove Slovenije – krščanskih demokratov, zanjo gospod Jožef Horvat.
Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, spoštovani predsednik preiskovalne komisije dr. Anže Logar. Kakšna je ta družba, kjer imamo krivce za milijardne bančne luknje, ki se po državi prosto sprehajajo, sankcij za njihovo ravnanje pa ni, saj jih organi pregona in sojenja niso mogli uveljaviti? Kakšen vpliv ima takšno stanje v družbi na učinek generalne prevencije? Kaj si mislijo tisti, ki morda prav v tem trenutku načrtujejo izvršitev novih kaznivih dejanj v bančništvu? Do sedaj za bančno luknjo nihče ni odgovarjal. Zakaj bi kdo odgovarjal v prihodnje? Je to pravo sporočilo za slovensko javnost, za slovenske davkoplačevalce, za zveste državljane? Je dosedanji način soočanja z bančnim kriminalom pot, ki jo moramo ubrati tudi v bodoče? Odgovor je seveda jasen. Potrebujemo nov zakonodajni okvir za pregon bančnega kriminala in potrebujemo zaupanja vredne ljudi, še bolj nujno pa je privatizacija državnih bank, ki bi tako velike bančne luknje v prihodnosti preprečila.  Veliko problemov, ki jih je obravnavala ta preiskovalna komisija, izhaja prav iz državnega lastništva bank, zato je danes pomembno spregovoriti tudi o tem. Gospe in gospodje, država ni narejena, ni postavljena za to, da bi se ukvarjala s poslovanjem državnih bank. Država ni narejena za to, da bi se ukvarjala s poslovanjem državnih podjetij, gospodarskih subjektov. Država je veliko več. Žal predvsem slovenska politična levica s privatizacijo Nove Ljubljanske banke vedno znova in znova odlaša. Vedno iščejo nove izgovore in nikoli za prodajo Nove Ljubljanske banke ni pravi čas. Kot vsi vemo, pa se je Slovenija leta 2013 ob reševanju slovenskih bank v skladu s sklepom Evropske komisije o odobritvi državne pomoči zavezala, da bo tri četrtine minus eno delnico Nove Ljubljanske banke prodala do konca leta 2017. Torej, do konca lanskega leta. Gre za sklep Komisije o državni pomoč z dne 18. decembra 2013, ki nosi oznako SA.33229. Slovenija je zaradi te zaveze takrat lahko Novi Ljubljanski banki namenila skoraj 1,6 milijardno državno pomoč. Za odlašanje s prodajo je koalicija kot priročen izgovor navedla celo Brexit. Med izgovori za odlog prodaje se je na hitro pojavil tudi problem hrvaških varčevalcev, kljub temu, da problem obstaja že zelo dolgo in bi ga Vlada morala rešiti že pred tem. Kasneje je Slovenija pri Evropski komisiji izprosila enoletni odlok za prodajo četrtine banke. V skladu s spremenjeno zavezo, ki jo je odobrila Evropska komisija bi morala Slovenija do konca leta 2017 prodati 50 % Nove Ljubljanske banke. Preostali del pa še v letu 2018. Bližamo se poloviti leta 2018, pa zaveze še vedno nismo izpolnili. V Poslanski skupini Nove Slovenije se zavzemamo za takojšnjo prodajo Nove Ljubljanske banke. Glavni razlog za prodajo pa ni zaveza, ki smo jo dali Evropski uniji. Glavni razlog za prodajo Nove Ljubljanske banke je v tem, da je država pač neodgovoren lastnik. In kar poglejmo situacijo kakršno imamo v Slovenskem državnem holdingu. Nova Ljubljanska banka za dolgoročno uspešnost in razvoj potrebuje novega odgovornega lastnika. In privatizacija je prav to. Privatizacija je proces iskanja odgovornega lastnika.  V Novi Sloveniji se za prodajo zavzemamo tudi zato, ker želimo slovenske državljane obvarovati pred morebitnimi ponovnim plačevanje za dokapitalizacijo Nove Ljubljanske banke v prihodnosti.  Danes me je klical obupani Prekmurec, ki je omenjal bančno luknjo, ki je omenjal tudi to, da je vrsto let plačeval v pokojninsko blagajno in danes ima 210 evrov pokojnine. Tisti, ki pa iz takšnih ali drugačnih razlogov ne delajo pa so upravičeni do denarne socialne pomoči v višini kar 385 evrov. Gospe in gospodje, to ni socialna država. To je razpad socialne države.  Vlada je v neizmerni želji po ohranitvi državnega lastništva v Novi Ljubljanski banki ob izteku roka predlagala podaljšanje roka prodaje in imenovanje neodvisnega skrbnika, ki bi do dokončanja prodaje izvrševal delničarske pravice države. Da bi komisija proučila ali ti predlagani novi ukrepi v zadostni meri nadomeščajo odložitev prodaje banke na obdobje po koncu leta 2017 je januarja 2018 sprožila poglobljeno preiskavo glede tega. V primeru negativne odločbe komisije Novi Ljubljanski banki lahko ogrozi kazen vrnitve celotne državne pomoči, torej okoli 1,6 milijarde evrov. Nova Ljubljanska banka potem gotovo ne bi bila več kapitalsko ustrezna. Vlada se z odlašanjem prodaje Nove Ljubljanske banke igra z ognjem. Ob tem, ko danes sprejemamo poročilo preiskovalne komisije je zelo pomembno opozoriti, da ravnanje Vlade v postopkih prodaje Nove Ljubljanske banke lahko pripelje do nove slovenske bančne katastrofe. Pričakujemo in upamo, da v naslednji sestavi Državnega zbora zaradi tega ne bo potrebno oblikovati spet nove parlamentarne preiskovalne komisije ali pač.  Vlada je na drugi strani za ustvarjanje dvomov o ustreznosti ravnanja v Probanki in Factor banki poskrbela že pred časom, ko se je kljub velikemu tveganju odločila za poenostavljeno pripojitev na Družbo za upravljanje terjatev bank. Taka pripojitev v postopku ne zahteva razkritja številnih dokumentov, med drugim tudi poročila o reviziji pripojitve. Daje nam utemeljen sum, da je bilo potrebno pri pripojitvi Factor banke in Probanke pač nekaj prikriti.  Žal je res, da zakonodajalci marsičesa za nazaj ne moremo spremeniti. Spoštovati je potrebno prepoved retroaktivnosti ter kazenskopravno načelo, po katerem se mora za obdolženca uporabljati Kazenski zakonik, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja ali tisti zakonik, ki je zanj milejši oziroma ugodnejši. Vendar poudarjam, da to ne sme služiti za izgovore, da se na področju pregona bančnega kriminala ne more nič več storiti in da moramo stati križem rok.  V Novi Sloveniji nismo mogli zgolj čakati Vlade, da v Državni zbor pošlje svoj predlog za okrepitev dela pravosodja na tem področju. Predlagali smo specializacijo dela sodišč in tožilcev na področju bančnega kriminala. Že sklep v vmesnem poročilu o opravljeni parlamentarni preiskavi Logarjeve komisije je predlagal specializacijo dela sodišč.   22. novembra 2016 je namreč ta Državni zbor glasoval o sklepu vmesnega poročila o opravljeni parlamentarni preiskavi. Sklep je med drugim vseboval besedilo, citiram, »Državni zbor skladno z bistvenimi ugotovitvami parlamentarne preiskave predlaga Vladi, da zakonsko in materialno zagotovi ustanovitev specializiranega sodišča za pregon bančne kriminalitete v okviru organiziranosti sodstva.«. Za predlog sklepa je glasovalo 74 poslancev, proti ni glasoval nihče. Od sprejema sklepa je minilo že veliko časa, vladna koalicija, ki je soglasno podprla sklep, in ki ima za seboj celoten državni aparat, ni predlagala rešitve, ki bi uresničila rešitve iz tega sklepa. Zaradi tega smo svoj predlog zakona pripravili v opozicijski Novi Sloveniji. Trenutno veljavna slovenska zakonodaja, ki ureja sodno obravnavo zahtevnejših kaznivih dejanj, ne pozna posebne oblike specializiranosti področja preiskovalna in sojenja o zadevah bančnega kriminala. Izkušnje soočanja z bančnim kriminalom pa kažejo na visoko mero neučinkovitosti pravosodnega sistema pri izvedbi postopkov, ki bi se zaključili s sodnim epilogom v obliki obsodilne ali oprostilne kazenske sodbe. Zastaranje zadev tovrstne oblike kriminala pa je nedopustno. Predlog novele Zakona o sodiščih, ki smo ga pripravili in vložili poslanci Nove Slovenije, je predvideval uvedbo specializiranih oddelkov za bančno kriminaliteto pri okrožnih sodiščih. V te oddelke bi se razporedilo najbolj usposobljene sodnike, sodelavce in pomočnike. Predlog je zaradi visokih visoke stopnje zahtevnosti tega področja določa obveznost izpolnjevanja oseb, ki delujejo v tem oddelku. To vključuje tudi pridobivanje znanj iz tujine, kar v mednarodnem smislu omogoča prenos najboljših praks v delovanje oddelka. Nova Slovenija ocenjuje, da je tudi področje odkrivanja ter pregona kaznivih dejanj bančnega kriminala v pristojnosti specializiranega državnega tožilstva za našo družbo tako zelo pomembno, da je potrebno te procese podpreti in okrepiti. Prav zato smo vložili tudi spremembo Zakona o Državnem tožilstvu. Na Islandiji je bila ustanovljena posebna tožilska enota. Ta je prevzela odgovornost za pregon bančnega kriminala. Bila je sposobna postopke pregona voditi tako, da je bilo za svoje dejanje na koncu obsojenih kar 30 bankirjev in finančnikov. V Sloveniji sta bila do sedaj obsojena zgolj dva.  Na drugi strani bi Predlog novele Zakona o državnem tožilstvu Nove Slovenije znotraj specializiranega državnega tožilstva ustanovil poseben oddelek za pregon bančnega kriminala z najbolj izkušenimi državnimi tožilci in strokovnimi sodelavci. Tudi ti bi se morali redno izpolnjevati s strani domačih in tujih strokovnjakov na področju bančnega kriminala. Tako kot z novelo Zakona o sodiščih, smo želeli tudi z novelo Zakona o Državnem tožilstvu doseči, da bi se osebe, ki so za soočanje z bančnim kriminalom najbolj usposobljene znotraj specializiranega Državnega tožilstva lahko ukvarjale izključno s tem področjem kazenskega prava. Kljub temu, da je Državni zbor soglasno podprl sklep o ustanovitvi specializiranega sodišča za bančni kriminal, in da so zakoni Nove Slovenije prestali prvo splošno obravnavo, Vlada ni zbrala dovolj poguma, da bi naše zakone podprla. To ocenjujemo kot izgubljeno priložnost, si pa seveda svoje lahko mislimo o odnosu te Vlade do bangsterjev. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da je Slovenija država z najvišjim deležem slabih posojil v bruto domačem proizvodu med vsemi državami članicami Evropske unije. V skladu z ugotovitvami Evropskega statističnega urada, Eurostat, so v letu 2015 slaba posojila v Republiki Sloveniji predstavljala kar 7,5 % BDP. Daleč za Slovenijo se je v tej neslavni kategoriji na drugo mesto z veliko boljšim rezultatom, 1,7 % BDP uvrstila Češka. Pri veliki večini vseh ostalih držav članic pa se ta kazalnik giblje pod enim odstotkom. Posebej žalostno pri vsem tem pa je, da so kazniva dejanja bančnega kriminala ter nepopolno soočenje z njihovimi posledicami v slovenski družbi ustvarjalo občutek neenakosti  (nadaljevanje) ter nezaupanja v državne mehanizme. Slovenski davkoplačevalci so upravičeno jezni, ko s svojimi davki krpajo milijardne luknje, ki so jih v proračunu izkopale neodgovorne osebe v bankah. Slovenski pravosodni sistem žal teh oseb ni sposoben obravnavati tako, kot bi o njih izrekel, da bi o njih izrekel obsodilno ali oprostilno sodbo. Pogosto se zdi, da je izid na sodišču bolj odvisen od moči in vpliva kot od pravil in zakona. To se odraža tudi v velikem nezaupanju državljanov v pravosodje. Ena od naših prioritet je končno ustvariti državo, kjer pravila in zakoni veljajo za vse enako, tako za povprečnega državljana kot tudi za bankirja oziroma bančno ložo. Delo preiskovalne komisije vidimo kot izjemno pomemben doprinos k temu cilju. Predsedniku, dr. Logarju, in vsem članom komisije se zato za njihovo izjemno delo zahvaljujem v imenu celotne Poslanske skupine Nove Slovenije. Danes bomo ponovno podprli tudi predlog sklepa o ustanovitvi specializiranega sodišča, kar smo v preteklosti podkrepili tudi s svojim predlogom Zakona o sodiščih. Upamo, da bo ta predlog tudi zaradi dela preiskovalne komisije ugledal luč sveta. Iskrena hvala na tem mestu tudi vsem strokovnih sodelavcem, ki so vlagali v delo te preiskovalne komisije veliko naporov. V Novi Sloveniji bomo končno poročilo preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji podprli. Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina nepovezanih poslancev, zanjo dr. Bojan Dobovšek.
Spoštovani vsi, ki spremljate to sejo! Dogajanje v bančnem sektorju je tipičen prikaz sistemske korupcije, za katero je značilno dajanje kreditov brez zavarovanj po zvezah in poznanstvih in rotiranje določenih ljudi po položajih, da so tisti, ki so bančno luknjo ustvarili, tudi reševali in prikrivali dejanja, ter tako imenovano zlato padalo ali dobra služba za vse, ki so tiho o deviantnih ravnanjih in celo onemogočajo preiskovanje. Problemi se kažejo v delovanju neformalnih mrež od preiskovalnih institucij, sodstva, bančništva in drugih nadzornih institucij, v slabem vodenju bank in pa pomanjkljivem nadzoru, tako notranjem kot zunanjem. Pri tistih, ki so bili imenovani na ključne položaje, opažamo, da niso skrbeli za konflikte interesov, da jih niso odpravljali, da niso skrbeli za konkurenčno tajnost, da niso skrbeli za vodenje institucije, kjer bi bili nadzorni mehanizmi ustrezni, da niso preprečevali tega, da so se krediti dajali po drugačnih merilih za ljudi in po drugačnih za svoje prijatelje, kajti videli smo, da banke znajo delovati, če smo sami udeleženi kot komitent. Kakor hitro pa gre za prijatelje, ti nadzorni mehanizmi izginejo. In seveda ugled se je zelo zmanjšal. Pri tem nas je zanimalo, kaj je pa delala politika, kako je ona vplivala na tovrstno dogajanje in pa kaj je vloga medijev. 4. veja oblasti tukaj ni odigrala svoje funkcije nadzora nad politiko in vsemi drugimi institucijami in tudi oni morajo najprej razčistiti znotraj sebe, kakšen vpliv so imeli na dogajanje v bančnem sektorju. Zdaj, če pogledamo analizo, vidimo, da nihče ni izjavil, da je prišlo do pritiska s strani politike. Se pravi, če tega pritiska ni bilo, so odgovorni tisti, ki so banke vodili in nadzorovali. Kako se je to dogajalo? S tem, da so se izogibali zakonskim določbam,  (nadaljevanje) pa naj gre to za kreativno razlago teh določb, naj gre to za svojstvene razlage na podlagi drago plačanih mnenj ali pa direktno izogibanje. Zastal je nadzor, imeli so cel kup svetovalnih pogodb, tako se vprašamo, tisti, ki so zasedali najvišje funkcije, zakaj potrebujejo svetovalce, kako so sploh prišli do te funkcije, če pa za vsako odločitev potrebujejo svetovalce? Zagovori, v zagovorih so navajali, da o tem ne vejo nič, da se ne spomnijo, da ni z njihovim delovanjem nič narobe in pa, da zadev ne poznajo. Se pravi, ali so ne sposobni ali pa so to naredili namerno, oboje pa je katastrofalno narobe. Če pogledamo kakšna odgovornost sledi, seveda kazenska, zato vso dokumentacijo predajamo organom pregona, da ugotovijo kaj je bilo z kazensko odgovornostjo, vendar to ni dovolj, potrebno je pritisniti tudi na odškodninsko odgovornost in finančne institucije, tukaj je velika vloga tudi Ministrstva za finance, agencij in uradov, cilj je ne, da te ljudi samo spravimo v zapor, ampak, da ugotovimo kakšno je njihovo premoženjsko stanje, dobimo kaj denarja nazaj, kajti denar nekje je in zapolnimo proračun. In pa potem še na tretjem nivoju, položajska odgovornost, s to se v dobri državi zavzemamo, da pride do prepovedi opravljanja javne funkcije za vse tiste, ki so oškodovali državno premoženje, bančna luknja vsekakor je nastala in vidimo vzorec obnašanja, da eni in isti ljudje so še vedno na najvišjih položajih. Pri tem bi opozoril tudi na ljudi, ki so bili pa pripravljeni kaj povedati, tako imenovane žvižgače in te je potrebno zaščiti, teh bi bilo lahko še več. Če sumiram, politična odgovornost vsekakor, za kadrovanje na najvišje funkcije tako v bankah kot nadzornih mehanizmih in zato so odgovorne Vlade, še posebej ta zadnja, opozarjali smo SDH, kadrovanje, nadzorniki v bankah, uprave v bankah, to so tisti, ki so bančno luknjo povzročili. In pa seveda ne ukrepanje, tako na zakonodajnem kot na drugem področju, dovolj je teh koruptivnih ravnanj. Kako to doseči? Dosežemo lahko z ustreznim kadrovanjem, ki bo na podlagi referenc in pa kariere, ne pa po zvezah in poznanstvih, tako, da začnejo finančne instituticje delovati, da ne bo zopet prišlo do domnevnega pranja denarja iz Irana preko Slovenije v druge evropske in svetovne države, se pravi te finančne institucije morajo prevzeti odgovornosti, postaviti moramo prave ljudi, ne pa, da v nekaterih agencijah to opravljajo vršilci dolžnosti. In pa seveda profesionalno delovanje četrte veje oblasti, mediji ravno v zadnjih raziskavah so izpostavljeni kot tisti, ki so glavni pri odpravljanju finančne kriminalitete poleg policije in tožilstva, žal mediji z tovrstnim poročanjem kot je sedaj, resničnega dela ne opravijo. Iskanje resnice, poročanje o dogodkih, videli bomo kako bodo mediji odigrali svojo vlogo pri finančni kriminaliteti. Zaradi vsega navedenega v poslanski skupini, tako poročilo kot predloge podpiramo.
Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, za njo mag. Dušan Verbič.
Hvala za besedo predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci, prav lep pozdrav. Kot rečeno Državni zbor danes na izredni seji obravnava končno poročilo preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v Republiki Sloveniji. Z drugimi besedami ugotavlja se politična odgovornost nosilcev javnih pooblastil. V Poslanski skupini Stranke modernega centra se strinjamo, kot iz poročila izhaja, da so nadzorni sveti bank v večinski   (nadaljevanje) državni lasti v obdobju 2002-2013 objektivno in subjektivno odgovorni za slabo opravljen nadzor nad bančnim poslovanjem v bankah, ki so jih nadzirali. Bančna ekspanzija je le še okrepila izvajanje slabe bančne prakse. Vlada Janeza Janše v obdobju 2004-2008 nosi objektivno odgovornost za imenovanje nadzornikov, ki niso ustrezno opravljali nadzora v bankah v kritičnem času napihovanja bančnega kreditnega portfelja, Vlada Boruta Pahorja in kasneje Agencija za upravljanje kapitalskih naložb pa za imenovanje nadzornikov, ki niso izvajali ustreznega nadzora nad upravami bank za zagotovitev pravočasnega upravljanja s slabimi naložbami, kot je bilo predvideno v bančni regulativi. Za neustrezno, pomanjkljivo in prepozno ukrepanje v obdobju med 2004-2013 nosi Banka Slovenije objektivno odgovornost. Guverner in viceguvernerji, ki so pokrivali nadzor bančnega poslovanja, pa so tudi subjektivno odgovorni.  Kot izhaja iz poročila, je v prvem obdobju krize, torej po letu 2008, Vlada Republike Slovenije posvečala premajhno pozornost stabilnosti bančnega sistema in se prepozno zavedala resnosti razmer v bančnem sistemu. Vlada Boruta Pahorja tako po ugotovitvah preiskovalne komisije nosi objektivno odgovornost za neprimerno strukturo ukrepov na področju bančnega sistema glede na težave slovenskih bank v lasti države, ki so bile nadpovprečno prizadete zaradi kopičenj kreditnega tveganja in potrebe po restrukturiranju svojih terjatev. Minister za finance dr. Franc Križanič pa po ugotovitvah preiskovalne komisije nosi objektivno in subjektivno odgovornost za prepočasno ukrepanje.  Vlada Alenke Bratušek, ki se je odločila z davkoplačevalskim denarjem sanirati banke, vzporedno s tem ni niti pripravila ustrezne normativne kadrovske in proračunske podlage, niti ni zagotovila politične podpore za okrepitev pregona bančne kriminalitete. S tem je po oceni preiskovalne komisije bil zamujen kritični moment, ko bi organom odkrivanja in pregona s prikritimi instrumenti omogočili uspešnejši pregon bančne kriminalitete, zato iz poročila izhaja, da Vlada Alenke Bratušek nosi objektivno odgovornost za neustrezno ukrepanje na tem področju. V poročilu se odgovornost očita tudi Vladi Mira Cerarja. Očita se ji ravnanja, ki so bila izvršena oziroma dokončana pred nastopom njegove Vlade. Glede očitkov, da Vlada Mira Cerarja pregonu bančne kriminalitete ni posvečala dovolj ustrezne pozornosti, je treba povedati, da se je stanje na področju preganjanja notranje bančne kriminalitete v tem času izboljšalo, zlasti na račun številnih nujno potrebnih ukrepov. Med drugim je bila sprejeta tudi največja kadrovska okrepitev državno-tožilskih vrst od osamosvojitve dalje, saj se je omogočilo, da je zapriseglo 30 novih državnih tožilcev oziroma tožilk.  Dovolite mi, da naštejem samo nekaj ukrepov, ki smo jih v tem mandatu, se pravi, v času Vlade dr. Mira Cerarja, sprejeli. Sprejeta je bila novela Zakona o bančništvu, s katero smo uredili dostop do podatkov, varovanih kot bančna tajnost, kar je seveda zelo pomembno pri pregonu tovrstnega kriminala. Prav tako smo z novelo določili, da lahko pod določenimi pogoji do zaupnih bančnih podatkov dostopa tudi parlamentarna preiskovalna komisija. Sprejeli smo novelo Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank. Za namene pregona bančne kriminalitete se je predvidelo in so predvideni posebni roki za ugotavljanje  (nadaljevanje) kazenske in odškodninske odgovornosti poslovodstev bank, ki so bile deležne ukrepov za stabilnost njihovih temeljnih sredin oziroma bank. Lani junija je bil sprejet Zakon o reševanju in prisilnem prenehanju bank, ki je dal pristojnim organom učinkovite preventivne mehanizme in pooblastila za pravočasno obravnavo bančne krize, doprinesel pa bo tudi k bolj odgovornemu upravljanju samih bank. Sprejeta je bila novela Kazenskega zakonika, ki je zaostrila kazni za korupcijska kazniva dejanja in podaljšala njihov zastaralni rok iz 10 na 20 let, da ne bodo zadeve zastale tako kot v prejšnjih letih. Določneje so opredeljena kazniva dejanja davčnih zatajitev in zlorab notranjih informacij. Z novelo Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij so bili zaostreni pogoji za odlog nastopa zaporne kazni iz zdravstvenih razlogov. Z novelo Zakona o državnem tožilstvu so bile odpravljene zakonske ovire za dodelitev strokovnjakov s posebnimi znanji v Specializirano državno tožilstvo. Z ustrezno spremembo Zakona o sodiščih smo povečali možnosti dodeljevanja okrajnih sodnikov na okrožna sodišča, kar omogoča učinkovitejše razporejanje zadev, s tem pa tudi hitrejše reševanje na samih sodiščih. In končno, novela Zakona o sodnem registru je vzpostavila dodatne možnosti za organe odkrivanja in pregona v zvezi s pridobivanjem podatkov o povezanih osebah gospodarskih družb neposredno iz sodnega registra oziroma registra poslovnih subjektov. Na podlagi navedenega za očitke preiskovalne komisije, da aktualna Vlada področju bančne kriminalitete ni posvečala ustrezne pozornosti, ni mogoče soglašati, saj, kot navedeno, ne držijo.  Preiskovalna komisija torej predlaga, da Državni zbor po obravnavi tega vmesnega poročila sprejme predmetne sklepe. V Poslanski skupini Stranke modernega centra menimo, da predlagani sklepi sledijo namenu pregona bančne kriminalitete, zato jih bomo podprli, prav tako tudi končno poročilo. Hvala za vašo pozornost.
Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, zanjo mag. Andrej Šircelj.
Hvala lepa za besedo, spoštovani predsednik. Kolegi in kolegica, jaz mislim, da se je na začetku treba najprej zahvaliti predsedniku preiskovalne komisije ter vsem članom preiskovalne komisije za to poročilo. Pri tem je seveda treba tudi ponovno ugotoviti, da je bil predlog o tem, da se ustanovi ta preiskovalna komisija – ta predlog je dala Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke -, pravilen. Ta zahvala gre predvsem zaradi tega, ker nam to poročilo daje na eni strani seveda vse podlage za to, da ugotovimo, na kakšni bazi, kako je pravzaprav delovala bančna praksa v tej državi, tehnično, kakšne so bile dejansko povezave, kako so se dajali krediti, na drugi strani pa nam daje tudi vpogled v to, v kakšni državi dejansko živimo. Enostavno lahko na podlagi tega, kar nam daje ta dokumentacija in to poročilo, ugotovimo, da živimo v državi, kjer imajo eni določene pravice in drugi imajo tudi določene pravice, samo te pravice niso enake. Živimo v državi prvorazrednih in drugorazrednih. Drugo, kar lahko ugotovimo, je to, da enostavno rečemo, kdo pravzaprav dejansko odloča v tej državi, kdo odloča, če želite, o investicijah, kdo odloča o tem, kdo bo dobil kredit in na kakšen način bo dobil kredit in ne samo to, ampak, kdo bo tudi ta kredit vrnil. Tukaj lahko ugotovimo številne povezane osebe, številna omrežja, ki delujejo in ki dejansko s svojim vplivom na vse vlade do zdaj, vplivajo tako, da ali preko nadzornih svetov ali preko menedžmenta dejansko uresničujejo svoje interese. Ti interesi pa niso tisti interesi, ki bi bili v korist ljudi. In ne nazadnje lahko s tem poročilom in to dokumentacijo ugotovimo kdo plačuje vse te odločitve tega, če poenostavljeno rečem, omrežja. Plačujejo davkoplačevalci. Plačujejo davkoplačevalci predvsem zaradi tega, ker se preko bank daje denar, ki se ga potem ne vrača, račun pa se izstavi davkoplačevalcem. Tudi zato, ker imamo v državi še vedno in imeli smo jih tudi v zadnjih, če želite 70-ih letih in tudi v samostojni Sloveniji predvsem državne banke. In v okviru te državne banke je najpomembnejša ena banka, to je Nova Ljubljanska banka. Okoli te banke se vse vrti. Vrti se od zgodnjih 60-ih let, ko je bila ta banka uporabljena za to, da se je formiral paralelni ekonomski sistem in da se je preko nje financirala Udba in da je seveda Udba preko nje dejansko dobivala tudi denar. Po letu 1991 in 1990 seveda te organizacije ni več, bila je tudi obsojena preko Ustavnega sodišča ali pa vsaj Ustavno sodišče je glede te organizacije dalo svoje stališče, vendar sistem in metode in ne nazadnje ljudje so še vedno ostali takšni, kot so. In ta Nova Ljubljanska banka pokriva več kot 50 % tržnega deleža. In bankirji delujejo tako, da ko se daje nek kredit, predvsem če gre za večji kredit, se ustanovi t.i. sindikat, ta sindikat pove z drugimi besedami to, koliko kredita bodo poleg ene banke, to je navadno Nova Ljubljanska banka dale še druge banke. In tudi odločitve o tem, ali se bo ta kredit vrnil ali ne, se navadno ureja preko t.i. sindikata, kjer se bankirji zberejo in odločijo kaj bodo naredili s posameznim klientom, ali ga bodo spravili v stečaj ali bodo odpisali ta kredit ali ne. In gospe in gospodje, te strukture imamo še danes. In te strukture še danes določajo naše življenje. In ne nazadnje del teh struktur je pokazalo to poročilo in ta dokumentacija. Ob tem, seveda z imeni in priimki, ob tem seveda tudi vse vlade, ki delujejo in ki morajo delovati v imenu lastnika in kot lastnik, kar seveda pomeni, da predlagajo nadzorne svete, da nadzorni sveti predlagajo uprave in tako naprej. Vendar, bodite prepričani, nihče v Novi Ljubljanski banki ne pride v upravo slučajno in nihče v nadzorni svet ne pride slučajno in nihče ni prišel v te institucije izključno zaradi tega, ker ga je predlagala neka vlada, popolnoma vseeno katera. Če ga ni to omrežje izvrglo ali zavrglo, če bi ga zavrglo ali ga je zavrglo, potem seveda ta oseba tja ni mogla priti. In krog je tukaj sklenjen, preko nadzornih mehanizmov, na menedžment, na Banko Slovenije in ne nazadnje na vsako vlado. In v takšnem, v takšni družbi živimo. In to nam je dala tudi ta dokumentacija in to poročilo. Skratka, da celoten finančni sistem vodi nekdo drug, ločen od države, da imamo prvorazredne in drugorazredne in da seveda ti prvorazredni, njim je seveda dovoljeno veliko več. In to imamo seveda v povezavi s tem, da imamo državno banko in ta državna banka mora še zdaj obstajati. Ta državna banka bo zaradi tega ljudi in zaradi teh omrežij obstajala dokler ne bo cena te banke 1 evro, da se bo dala zastonj. Kajti, dokler bodo imela omrežja privilegije od te banke, dokler bodo imeli poseben status, dokler bodo imeli posebne povezave, posebne telefone in tako naprej, tukaj so mišljeni telefoni, da neposredno lahko govoriš s predsednikom banke ali z članom uprave banke ali z vplivno osebo na banki, toliko časa bomo imeli to banko. Izgleda da se tudi v smislu tega državnega lastništva, ki pomeni državno lastništvo v tem, da imajo nekatere privilegije, drugi pa plačujejo te privilegije, se zdi tem osebam smiselno. In tukaj je seveda naloga nas politike in seveda vsake vlade in seveda tudi nadzornih organov, da enostavno te mreže pretrga, prekine in da dejansko jih na drugi strani seveda tudi obsodi za kakršnakoli kazenska dejanja, kriminalna dejanja, ki so bila narejena. Tudi danes, mi nismo prišli do konca, nas čaka še veliko dela. Nas čaka še veliko dela, prvič, da se ugotovi odgovornost in drugič, da se celoten finančni in bančni sistem naredi na novih in drugačnih temeljih. Dokler se to ne bo naredilo, bomo enostavno živeli v istem sistemu.  Če govorimo o samem poročilu, potem moramo reči, da daje številne primere, daje številne analitične primere, strokovne prakse, predvsem slabe bančne prakse. Predvsem take bančne prakse, ki se dejansko ne bi smele nikjer zgoditi. In v tem smislu je seveda to poročilo in ta dokumentacija velik prispevek za, bom rekel, nadaljnje delo in v Slovenski demokratski stranki bomo podprli tako poročilo kot tudi predloge sklepa. S tem, da enostavno naloga na tem področju ni končana. Čaka nas tudi v prihodnje veliko dela. Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije, zanjo gospa Marija Antonija Kovačič.
Hvala za besedo, gospod predsednik. Vsem prav lep pozdrav.  V Državnem zboru je bil soglasno sprejet sklep o ustanovitvi preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu ter ugotavljanje vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji. Sklep je bil sprejet soglasno, vendar smo člani komisije, ki smo upravičeno pričakovali rezultate preiskovanja in končno tudi epilog, bili največkrat komajda sklepčni. Kljub temu je bilo opravljeno izjemno veliko in kvalitetno delo. Iz pridobljene grmade dokumentov so bila številna zaslišanja opravljena strokovno, korektno in vedno podkrepljena z dokazi, tudi tista, ki smo jih opravili v zaprtem prostoru, tajno, strogo zaupno. Priče pa so, kot da so iz drugega sveta, večinama zatrjevale, da se ne spomnijo ali pa so samozavestno utemeljevale s kakšnimi povezavami in veriženjem so bili uspešni pri svojem delu in tudi kakšne nagrade so prejeli, morda tudi zato, da se danes ničesar ne spomnijo. Vse je bilo administrativno, pravno pravilno, a na koncu verige je človek v obupu končal življenje. Mnogo zgodb ste lahko spremljali v medijih. Pričevanja so se me največkrat v razočaranju močno dotaknila, predvsem zato, ker so bile opozorjene, da je krivo pričanje kaznivo dejanje.   (nadaljevanje) Mnogo znanih prič se še vedno vrti na visokih funkcijah v naši državi. Večina so taki, ki nikoli ne bodo vrnili najetih, visokih, tveganih in nezavarovanih kreditov za svoje lastne namene. Nadzorni sveti bank so zatajili na celi črti. Niso opozarjali na visoka tveganja odobrenih kreditov. Regulator, Banka Slovenije, pa jih ni nadzorovala, kar je njena osnovna naloga. Kot je razbrati iz dokazov vmesnega poročila, ko je bila komisija osredotočena na preverjanje poslovanja v Novi Ljubljanski banki, je naletela ob proučevanju dokumentacije na primer Farokh. Že takrat se je močno izpostavilo vprašanje, kje, kaj je počela Banka Slovenije, če vemo, da so na tveganja opozarjale banke Evropske unije. Banka Slovenije je regulator, nadzornik vseh bank, tudi Nove Ljubljanske banke. Pri tem se je pojavilo kar nekaj imen, med njimi tudi guvernerjevo, ki se sedaj nečastno umika na pomembno funkcijo v Evropski centralni banki, kjer bo skrbel, da se evropskim bankam ne bo zgodilo to, kar je doma dovolil. Osebno sem kot članica komisije vedno predstavljala tisti del populacije z najnižjimi pokojninami in me je zanimalo, kdaj bomo dobili nazaj 5 milijard evrov, ki smo jih davkoplačevalci dali v previsoko ceno za zapolnitev bančne luknje. Ne samo, kdo bo odgovarjal moralno, kazensko in premoženjsko, ampak tudi, kdaj bo opravljena, popravljena krivica upokojencem, ki so v to krizno luknjo darovali največ. Apeliram na pristojne institucije, da bodo naše izsledke in sume kaznivih dejanj temeljito proučili in v najkrajšem času pripeljali številne zgodbe do učinkovitega epiloga. Poslanska skupina Desus je ves čas spremljala delo komisije in danes tudi soglasno potrjuje končno poročilo in sklepe.  Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov, zanjo gospod Matjaž Nemec.
Spoštovane kolegice, dragi kolegi, spoštovani predsednik. Preiskovalna komisija, katere poročilo obravnavamo danes, je opravila dobro, obsežno in težaško delo. Količina podatkov, ki jih je morala obdelati, presega vse dosedanje preiskovalne komisije. Njeni zaključki in obsežne ugotovitve kažejo, kako kompleksna je ta problematika. Komisija je pripravila 2 poročili, od katerih eno od njiju izpostavlja vrsto spornih ravnanj posameznikov, ki so se okoristili s situacijo, in drugo, ki ga obravnavamo trenutno. Raziskuje politično odgovornost nosilcev javnih funkcij. Delo komisije je predvsem posebni del poročila, ponuja celovit vpogled in konkretna dogajanja in dejanja, za katera verjamemo, da bodo dobila tudi sodni epilog. Kot ugotavlja komisija, je izvorna težava nedokončana tranzicija, nezaključene zgodbe in zgodnjih 90. let. Te so posijale seme druge bančne luknje, v širšem smislu pa danes polovičarske odločitve iz tedanjih časov postavljajo vir večine današnjih težav Slovenije. Zgodba o nastanku in sanacij bančne luknje je zgodba o 2 skrajnostih. Na eni strani komandno mikro vodenje z vrha, na drugi strani pa popolno izogibanje vsaki odgovornosti za lastnino. Na eni strani podcenjevanje in ignoriranje določenih problemov, na drugi strani panične reakcije, ki so škodljive posledice le še pospešile in okrepile. Na eni strani trmasto vztrajanje, da problem ne obstaja in spremembe niso potrebne, na drugi strani enako trmasto vztrajanje, da je narobe čisto vse, zato je treba vse uničiti in odprodati. In na obeh straneh popolno prepričanje, da se druga stran moti v čisto vsem. Če temu dodamo še 2 desetletji in pol, se z današnjega vidika zdi logično, da se je  (nadaljevanje) problem, ko je končno izbruhnil, zrastel do ogromnih razsežnosti. Da se je problem razgalil ni dovolj le kriza, številne anomalije v bančnem sistemu kot je ugotovila tudi preiskovalna komisija izvirajo še iz tranzicijskih časov, časov, ko nihče ni dobro razumel, da država in njena lastnina niso eno in isto, časov, ko nikomur ni bilo jasno, da bančnega sistema ne smemo prepustiti senčnim akterjem, ki daleč od oči javnosti uporabljajo skupno dobro za zasebni dobiček. Prvo vprašanje na katerega odgovarja predlog končnega poročila je, kako je bančna luknja nastala? Drugo pomembno vprašanje je, kako so se odgovorni v različnih obdobjih spopadli za nastalo težavo? Kdo je ravnal pravočasno in skrbno? Kdo pa prepozno in malomarno? In tretje in najpomembnejše, vprašanje pa je ali smo se iz vsega tega kaj naučili, da se nam kaj podobnega ne bo več ponovilo. Eden od ključnih vzrokov za razvoj dogodkov, ki smo jim bili priča v krizi, je ravnanje Vlade Janeza Janše v obdobju 2004-2008. V obdobju te Vlade smo kot valuto uvedli evro, zato se je povečala ponudba poceni denarja v obliki dostopnih bančnih posojil. Ob izjemnem naraščanju danih posojil zasebnikom in pregrevanju gospodarstva v tem obdobju sta tako Vlada kot Banka Slovenije le odmahnila z roko. Privatizacijski pritiski te Vlade so pospešili najemanje posojil za odkup podjetij, premoženje, ki so ga v ta namen zastavili, dobra in delujoča podjetja, se je zato kasneje spremenilo v slabe terjatve. Če nas ta izkušnja lahko česa nauči, je to lekcija, da lahko tudi zasebno premoženje in zasebni dolgovi postanejo javni problem. Točno to se je zgodilo v krizi, ko so upniki v strahu začeli zahtevati vračilo svojih terjatev, ko so banke in podjetja začela mrzlično iskati vire za preživetje, mnogim podjetjem in delovnim mestom pa grozil propad. Socialdemokratska Vlada, ki je v svoj mandat konec leta 2018 stopila skoraj sočasno z izbruhom gospodarske krize, malo izvozno usmerjeno in ranljivo slovensko gospodarstvo je bilo deležno hudih udarcev. Povečanje števila brezposelnih in potrebnih pomoči na likvidnost določenih podjetij, ki niso zmogla pridobiti sredstev za redno delovanje, grožnje za stečaj in zahteve po takojšnji in predčasnim vračilom že danih posojil. To so bile takojšnje posledice krize, v takih okoliščinah, tako imenovana bančna luknja s strani odgovornih ni bila izpostavljena kot prva prioriteta, takšne okoliščine so zahtevale takojšnje ukrepe na več področjih. In socialdemokratska Vlada je ukrepala, zavarovala je bančne depozite prebivalcev, subvencionirala je skrajšani delovni čas v podjetjih kjer bi sicer grozila odpuščanja, zagotovila je izplačevanje nadomestil za brezposelnost in nove programe za prekvalifikacije odpuščenih delavcev. Z novimi davčnimi olajšavami je podjetja spodbudila, da vlagajo v raziskave in razvoj. Kapital bank je okrepila z izdatnimi depoziti, mnogi izmed teh ukrepov je pomagala prebroditi krizo in okrepila podjetja, ki so lahko nadaljevala proizvodnjo, razvoj in izvoz. Današnja rast izvoza je v mnogo čem posledica takratnih začetnih politik, vse to kljub temu, da od pretekle Vlade je podedovala davčne reforme, ki so že v obdobju gospodarske rasti zviševale oziroma zniževale prihodke države, v krizi pa so se prihodki le še zmanjševali. Zato v tej razpravi ne moremo mimo ključne vloge prvega in odgovornega za delujoči bančni sistem, regulatorja, nadzornika in centralne banke, Banke Slovenije. V tem mandatu smo tudi ob drugih temah povezanih z njo porabili veliko energije in časa za razprave o njenih vlogah in odgovornostih, veliko je bilo povedanega in napisanega o njeni neodvisnosti, nekoliko pa se je izgubilo sporočilo, da neodvisnost centralne banke služi temu, da lahko v ključnem trenutku in brez političnih pritiskov ali pa njim v kljub stori tisto kar je prav in dobro, ne le pa tisto kar je popularno in politično zaželeno. V tej vlogi je neodvisna centralna banka popolnoma odpovedala, svojo odgovornost ni opravila, za svojo neodvisnostjo pa se je skrivala še danes, pri tem pa pozablja, da ji je neodvisnost dana zato, da bi lahko opravila svojo dolžnost in ne obratno.   Če odgovorni v centralni banki sumijo, da Vlada ni dovolj pozorno prebrala njihovih poročil, se tam njihova odgovornost ne neha, zato je potrebno na tem mestu izpostaviti, Banka Slovenija je šele v letu 2010 pričela opozarjati na visok delež tako imenovanih slabih terjatvah v bankah in terjati njihovo kapitalsko okrepitev. Na nekaj mestih komisija omenja vlogo zakona o jamstveni shemi, ki je bil sprejet v obdobju Vlade Boruta Pahorja kot izvir tako imenovanega kreditnega krča. Menim, da se je s sprejemom tega zakona ustavil tok posojil in mnoge terjatve oziroma podjetja pa so bile označene kot slabe, četudi je bil slab le njihov zasebni lastnik. Naj poudarimo, da je bilo v ta zakon vgrajenih veliko zahtev koalicijskih partnerjev, ki so poleg zagotovitve likvidnostnih sredstev za podjetja zahtevali tudi krivce in kri, zato se je omenilo kreditiranje podjetij, ki so jih lastniki oziroma menedžerji dali v zavarovanje posojil. Tako je želja po kaznovanju krivcev prevladala nad namero pomagati pri ohranitvi delovnih mest, namesto da bi podjetja prišla do sredstev za svoje poslovanje, so se samo spremenila v slabe terjatve. Tukaj je ponovno opaziti slovensko značilnost zaradi katere smo kot družba že večkrat plačali visoko ceno. V primeru težav, maničnih, iščemo krivce, ki bi jih kaznovali, namesto da bi napeli vse sile ter skušali odpraviti vzroke, ki so nas pripeljali do sem in poiskati rešitve za prihodnost. Ta država je potrebovala 30 let, da se je naučila, da lastnina ne pomeni nič, če zanjo ne moreš ali nočeš prevzeti odgovornosti. Potrebovala je 30 let, da je ugotovila, da obstaja vmesni prostor med vsakodnevnim vmešavanjem politike v konkretne poslovno odločitve ter zavestno odločitvijo, da se s svojo lastnino sploh ne boš ukvarjal, ker se bojiš, da bi prekoračil svoja pooblastila. Upravljanje sistema terja odgovornost, ki se ne morem začeti šele, ko nekoga postavimo na sodišče. Upravljanje vladanja in gospodarjenja terjajo od ljudi, ki o v vsakem trenutku pripravljeni storiti vse kar je v njihovi moči in pristojnosti, da opravijo svojo nalogo. Tudi za ceno lastnega premoženja ljudje na najvišjih odgovornih položajih so dobro plačani, zato da v ključnih trenutkih ne bi le kolebali med varnostjo lastnega premoženja ter tistim kar bi bilo v tistem trenutku treba storiti. Po padcu Vlade Boruta Pahorja je krmilo prevzela vlada Janeza Janše. Ta je soočena z resnostjo situacije v želji ukrepati tuji in domači javnosti sporočala, da smo se znašli pred zidom, ki ga sami ne zmoremo rešiti. Za vir vseh težav je označila pretirano javno trošenje in ga z zloglasnim ZUJF-om poskušala znižati. S tem je zaprla zadnji možni tok denarja v gospodarstvo, s svojimi javnimi izjavami / nerazumljivo/ pa je jasno sporočila mednarodnim kapitalskim trgom, da je Slovenija tik pred bankrotom. Rast obresti na zadolževanje v tem obdobju je tako skoraj izključna posledica reakcij takratne Vlade. Krog se je sklenil in boleča ter draga sanacija bančnega in gospodarskega sistema je bila tako neizogibna. Panična reakcija domače Vlade je sprožila paniko tudi v mednarodnih upnikih in institucijah. Vlada Alenke Bratušek je krmilo prevzela za tem. Preprečila je scenarij, ki se je odvil v Grčiji. Scenarij, ki je to državo potisnil v odvisnost od mednarodnih upnikov in ji vzel samostojnost odločanja. Ceno, ki smo jo morali plačati, je bila velikanska, a ne v primerjavi s posledicami, ki bi nas čakale v primeru grškega scenarija. Morali pa smo sprejeti privatizacijske zahteve in omejevalne ukrepe pri poslovanju bank, morali smo izdatno dokapitalizirati banke, pri čemer so mnogi mali vlagatelji izgubili svoje premoženje. A vse to je omogočilo odbor od dvojnega dna krize v katerega nas je pripeljala panična reakcija druge Janševe vlade. Lahko je biti general po bitki ali pa po končani vojni, danes je mogoče s časovni distanco in informacij, ki takrat niso bile dostopne, lažje ugotoviti zakaj so odgovorni ravnali tako kot so. Zato moram opozoriti, da je potrebno stvari vedno presojati z vidika takrat dostopnih informacij. Pozdravljamo preiskave sumov kaznivih dejanj,  (nadaljevanje) s katerimi bodo organi pregona imeli veliko dela. Morda je škoda le, da komisija ni z enako prizadevnostjo in upoštevanjem vseh vidikov osvetlila tudi politične odgovornosti, kar je bil njen primarni namen. Verjamemo, da je to posledica pomanjkanja časa, ne pa poskus zavajanja. Za reševanje krize namreč ni bilo recepta in ne primerljivih izkušenj ali dobrih praks, po katerih bi se lahko zgledovali. Mogoče je bilo le ukrepati v najboljši veri in po najboljših močeh. Zato opozarjamo, da bi poročilo moralo bolje osvetliti predvsem obdobje pred letom 2008, ko je nastajala bančna luknja. Akterji, ki so bili soočeni z njenim reševanjem, so se morali takrat namreč spopasti z vrsto problemov, od katerih je bančna luknja predstavljala le en del. Poudariti je treba, da so mnogi nasprotovali bančnim dokapitalizacijam, ko se je ta prvič pojavila kot potreba. Poudariti je treba, da je bila zadnja priložnost za ukrepanje zapravljena v mandatu 2004-2008, takrat so bile razmere za to primerne. Namesto tega sta Vlada in Banka Slovenije dopustili gospodarsko pregrevanje, poplavo poceni tujega denarja in spodbujali privatizacijo z izposojenim denarjem. Če so menili, da v bančnem sistemu ni vse prav, bi lahko in morali takrat ukrepati. To je, spoštovane in spoštovani, pravi največji razlog in vzrok bančne luknje, ko je nastala večina terjatev, ki so danes označene kot slabe.  Pohvaliti moramo komisijo za njeno opravljeno delo in ugotovitve. Prepričani smo, da bi ji, če bi imeli še nekoliko več časa, uspelo med svoje ugotovitve vključiti tudi nekatera druga dejstva, ki bi bolje osvetlila, kdo je krizo reševal, kdo ni in kdo jo je s svojimi ravnanji poglabljal. Če bomo namreč vse metali v isti koš, bomo podobni tistim, ki so pred desetletjem zahtevali uničenje dobrih podjetij zaradi njihovih slabih lastnikov. Bolezni ne ozdraviš tako, da ubiješ telo, ki ga je napadla. Iz vsega tega se moramo nekaj naučiti in to uporabiti tako, da bomo možnosti za ponovitev zmanjšali na minimum. Menimo, da je pripravljeno poročilo kljub nekaterim nepopolnostim dobro gradivo za to lekcijo.  Spoštovani! V Poslanski skupini Socialnih demokratov bomo poročilo preiskovalne komisije podprli, v upanju, da bodo njegovi izsledki uporabljeni za to, da v Sloveniji dobimo sodoben, delujoč in pregleden bančni sistem. Da vzpostavimo in ohranimo tak sistem upravljanja države in gospodarstva, ki bo koristil vsem, ne le izbrancem. Da se pomaknemo naprej v prihodnost in ne nazaj v preteklost.  Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Levica, zanjo Luka Mesec.
Hvala za besedo. Lep pozdrav! Poslanci Levice nismo podprli ustanovitve preiskovalne komisije niti nismo sodelovali pri njenem delu. Nesprejemljivo je, da preiskavo o bančni krizi vodi SDS, ki je vodil Vlado v času, ko je nastala velika večina slabih kreditov, torej med leti 2005 in 2008. Prepustiti SDS preiskavo afer v bankah, je tako, kot če bi pustili SD preiskavo TEŠ-6 ali pa SDS preiskavo o aferi Patria. / oglašanje v dvorani/ Vnaprej lahko vemo, kaj bo rezultat - preiskava bo zlorabljena za to / oglašanje v dvorani/, da se…
Prosim, mir, no!
… nosilce odgovornosti razbremeni. Poročilo preiskovalne komisije potrjuje, da se nismo motili. Komisija je ugotovila, da so bile za bančno krizo objektivno odgovorne vse vlade od leta 2004. To je značilen trik, odgovornost porazdeliš na vse, zato da na koncu nihče ne odgovarja. Logarjeva komisija je, recimo, ugotovila, da je prva Janševa Vlada objektivno odgovorna za slabe prakse v bankah prek krizo. Gospod Logar je prej tudi omenjal primer kriminalitete v NKBM, leta 2015 pa je bila razkrita korespondenca, ki je kazala, da je gospod Kovačič, takratni predsednik Uprave NKBM, praktično dnevno o svojih aktivnostih obveščal predsednika Vlade Janeza Janšo in njegovega tajnika, gospoda Petka. In kaj zdaj? Če je bila ugotovljena objektivna odgovornost za slabe prakse v bankah pred krizo s strani Janševe Vlade, bo gospod Logar zato zahteval razrešitev gospoda Janše (nadaljevanje) iz predsednika položaja SDS? Ne bo. Še več, gospod Logar dela vse, da bi Janša še enkrat postal predsednik vlade, ki bi izvajal, kot smo slišali že na soočenjih, točno tisto ekonomsko politiko, ki nas je pripeljala v največjo krizo po drugi svetovni vojni… / oglašanje v dvorani/ Če lahko. In izgubljeno desetletje.
Malo miru, no. Vsi se poslušamo.
Ugotovitve te komisije glede objektivne odgovornosti so torej predstava za javnost, ki ne nosi nobenih posledic za nosilce političnih funkcij in nobenih sankcij.  Dalje, če pogledamo, kako je komisija obrazložila objektivno odgovornost prve Janševe vlade, vidimo, da je ignorirala vse bistvene stvari. Ta del poročila Janševo vlado bolj razbremenjuje kot obremenjuje. Poročilo namreč pravi, da je bila prva Janševa vlada objektivno odgovorna le zato, ker je v banke imenovale nadzornike, ki v tistem kriznem času niso opravili nadzora in ni dokončala privatizacije. To, da ugotovitev glede nadzornikov niti približno ne opiše odgovornosti in zgrešene politike takratne Janševe vlade, trditev glede privatizacije pa je povsem napačna. Najbolj očiten je že tale pokazatelj … Od leta 1993 do leta 2006 je Slovenija po rasti bruto domačega proizvoda in standarda dohitevala države evropskega centra. To je dosegala brez tako imenovanih zunanjih neravnovesij. Torej, država, prebivalstvo in gospodarstvo so do tujine imeli več terjatev kot dolgov. Stvar se je obrnila v času prve Janševe vlade. V pičlem mandatu je zunanji dolg narastel za več kot 14 milijard evrov. 14 milijard evrov v enem mandatu! Si predstavljate? Gospodarstvo je v tistem času rastlo izključno na račun tujih kreditov in to, gospodje in gospe, so bili tisti krediti, tisti privatni krediti, ki so se v času krize spremenili v slabe kredite, po sanaciji bank pa v javni dolg slovenskih državljanov. Seveda prva Janševa vlada ni povzročila svetovne kapitalistične krize ali dolžniške krize v Evropi, je pa bistveno prispevala k temu, da je bila recesija v Sloveniji hujša kot v večini primerljivih evropskih državah. Prva Janševa vlada ni izvajala sporazuma z Banko Slovenije o proticiklični ekonomski politiki. Namesto da bi zavirala rast kreditov v času pregrevanja, je sama prilivala olje na ogenj. Kako? Naj vam dam tri primere zgrešenih politik. Leta 2006 je bistveno znižala dohodnino za najbogatejše, dohodke od kapitala izvzela iz dohodnin (?), radikalno je zmanjšala davek na dobiček podjetij in ukinila davek na izplačane plače. Kaj je bila posledica tega? Povečala je količino denarja v gospodarstvu in bankah in zato je bilo izvedenih še več zgrešenih investicij, podeljenih še več kreditov, ki jih podjetja kasneje niso mogla vračati. Drug primer, leta 2007, ko so krediti podjetjem narastli za skoraj 30 %, se je prva Janševa vlada spet odločila priliti olje na ogenj. Domačim bankam je predčasno poplačala več kot milijardo evrov dolga, s tem, da je izdala obveznice v tujini. Torej, zadolžila se je v tujini, predčasno poplačala milijardo evrov slovenskim bankam, ki so že tako neracionalno in preveč kreditirale, in jim s tem dala dodatno milijardo za še več denarja, ki so ga plasirale v zgrešene investicije. Tretji primer, leta 2005 in 2006 je prva Janševa vlada izdala za skoraj 1,5 milijarde evrov poroštev Darsu. Namesto, da bi izkoristila rekordno gospodarsko rast in bi avtoceste gradila z davčnimi prihodki, je odobrila najemanje kreditov, ki jih bomo uporabniki avtocest plačevali še desetletja, seveda z obrestmi. To so podatki, ki si jih nismo izmislili v Levici. Lahko si jih preberete v Poročilu Banke Slovenije o vzrokih za kapitalski primanjkljaj bank, ki ga je banka izdelala – poglejte ironijo – ravno na zahtevo SDS. Ampak o tem v poročilu Logarjeve komisije ni niti besedice.  Seveda pa je to samo del zgrešene politike prve Janševe vlade, njena krivda je še bolj direktna. Državna in paradržavna podjetja se niso prodajala tajkunom kar sama od sebe. Mercator, Alpino in druge sta sprivatizirala vlada oziroma Kad in Sod, ki sta bila pod direktnim nadzorom vlade. Banke, ki so kreditirale tajkunske prevzeme in zgrešene investicije so vodili ljudje, ki jih je nastavila Janševa vlada. Takratna koalicija je leta 2006 sprejela tudi zakon o menedžerskih prevzemih, ki je, glej ga zlomka, bil podlaga za tajkunizacijo v kateri so propadli Vegrad, SCT, Primorje in kar je skoraj pokopalo tudi Merkur, v njih pa je nastalo ogromno slabih kreditov. Spomnimo se kolikšno škodo sta naredila Janševa direktorja Andrej Lovšin in Robert Časar v Intereuropi in Luki Koper. Da Šrotovega uničevanja Pivovarne Laško in Bavčarjevega uničevanja Istrabenza niti ne omenjam. Oprostite, vse to je del te zgodbe, ki jo opisujete. Državljanom in državljankam je zato treba jasno povedati, prva Janševa vlada je z zgrešeno politiko neposredno odgovorna za nastanek večin slabih kreditov v bankah v tistem času. Z razbremenitvami kapitala in bogatih je prilivala olje na ogenj krizi, v pregrevanju s privatizacijo pa bistveno prispevala k tem. Stroške krize pa je druga Janševa vlada skupaj z drugimi pokriznimi vladami prevalila na delovne ljudi… / nemir v dvorani/
Ali bi se lahko v SDS končno umirili in enkrat poslušali nekoga, tako kot moramo vsi drugi poslušati vas. / oglašanje iz klopi/
Oprostite, jaz sem obe vaši stališči poslušal brez komentarjev. Lahko nadaljujem ali prekinemo?
Če se ne bomo umirili bom prekinil sejo.
Skratka, poudarjam, večina slabih kreditov je nastala za časa prve Janševe vlade. Ti so med krizo postali javni dolg. Stroške krize je druga Janševa vlada skupaj z ostalimi pokriznimi prevalila na delovne ljudi. Pred krizo so bili znižani davki kapitala in bogatim, v krizi pa so bile dvignjene DDV in trošarine, torej posredni davki, kar bistveno bolj udari po povprečnem državljanu, upokojencu, prejemniku socialne pomoči, zaposlenemu. Zgrešeno politiko so zato plačali vsi tisti, ki so bili zanjo najmanj odgovorni, javni uslužbenci, upokojenci, socialno ogroženi in vsi ostali, ki so bili deležni varčevalnih ukrepov. Je pa v poročilu stara mantra, da bi se bančni krizi lahko izognili, če bi prva Janševa vlada banke sprivatizirala. To je seveda popolnoma zgrešeno. Poglejte, svetovne kapitalistične krize niso povzročile slovenske državne banke, ampak zahodne privatne banke, med njimi tudi KBC, ki je bila solastnica NLB. Sicer pa, če pogledate strukturo slovenskega bančnega sistema pred krizo boste ugotovili naslednje. Abanka je bila zasebna banka, Probanka je bila zasebna banka, Factor banka je bila zasebna banka. Celo v NKBM se je pred krizo delež države zmanjšal pod polovico. Tudi NLB ni bila ravno povsem državna banka. Belgijska KBC je imela v NLB skoraj enak delež, 31 % kot država 33 %. In veste kaj je še imela KBC? Izvršnega direktorja gospoda Claude Deroose. In veste s čim se je gospod ukvarjal? Ne boste verjeli, njegova pristojnost so bila upravljanja s tveganji in problematičnimi naložbami. Torej, privatni partner v NLB je bil tisti, ki je bil pristojen za upravljanje s tveganji in problematičnimi naložbami. Ali to pomeni, da če bi KBC, recimo, imela pred krizo večji delež v NLB bi razbila stara omrežja, preprečila stare prakse, kot pravite? Najverjetneje ne, saj je imela vpliv od leta 2002. Bi se Slovenija s tem izognila javni sanaciji NLB? Najverjetneje ne, saj je KBC moral biti sam saniran s strani belgijske države, vse slabe kredite v NLB pa je prepustil nam, Sloveniji. Kljub temu, da to poročilo popolnoma ignorira dejstvo, da je Janševa vlada svoje protisocialno in protirazvojno politiko bistveno prispevala h krizi bo danes sprejeto. Odgovornost za to pa nosite poslanci koalicije, SMC, SD, Desusa. Kolaboracija Desusa niti ne preseneča. Konec koncev je bil v obeh Janševih koalicijah, zato je zamegljevanje odgovornosti v njegovem interesu. Ne razumem pa zakaj to dopuščata SD in SMC. Vi ste v koalicijski pogodbi konec koncev obljubili preiskavo bančne luknje in opredelitev odgovornosti, a za to ni bilo v celem mandatu narejeno popolnoma nič. Vlada je sicer vložila zakon o sistemskih preiskavah, a je bil tako zanič, da je sama ustavila njegovo obravnavo. Pa smo jo večkrat pozvali naj ga popravi in vloži ponovno, da dobimo pošteno preiskavo sanacije in nastanka bančne luknje.  Koalicija ni sprejela zakona, ki bi malim delničarjem mariborske banke omogočil, da iztožijo odškodnine za izbris njihovih delnic. Koalicija je blokirala obravnavo našega zakona, ki bi zaščitil prevarane najemnike kreditov v švicarskih frankih. Koalicija torej ni naredila popolnoma nič za kaznovanje krivcev in zaščito državljanov pred prevaro bančnikov. Je pa privatizirala, pardon - razprodala, Novo KBM. Naj spomnim, vanjo smo vložili skoraj milijardo evrov, prodana je bila za 250 milijonov.  Enako politiko nadaljuje z NLB in odobrava privatizacijo Abanke. Če bo šlo tako naprej, v Sloveniji kmalu ne bomo imeli več niti ene banke v javni lasti. Vsi dobički bodo privatizirani, izgubili bomo vzvode za demokratičen nadzor in avtonomen razvoj, ob naslednji krizi pa bodo seveda stroški prevaljeni na državljane.  Pristranskost te preiskave je razvidna tudi v drugih elementih. Recimo, kje je odgovornost Vlade Alenke Bratušek? Je omenjena, ampak zopet se nanaša na postranske stvari. Bistveni napaki teh dveh vlad sta namreč bili, da sta izvedli pretirano in predrago dokapitalizacijo bank, danes je jasno, da je bila precenjena za vsaj milijardo evrov in pol in to poročilo praktično ignorira.  Ob tem je vprašanje tudi po kakšnih kriterijih je bil oblikovan nabor primerov, ki jih je komisija preiskovala. Recimo, kje so preiskave škod, ki so jih povzročili skladi in podjetja, recimo v lasti Rimskokatoliške cerkve, omenjam Zvon Ena in Zvon Dva, ki so povzročili celo, če gledate po tem kdo je koliko prispeval k bančni luknji, celo največ škode. V poročilu jih ne najdem.  Torej, če potegnem črto. Kot sem dejal na začetku, poslanci Levice nismo podprli ustanovitve preiskovalne komisije za preiskavo nastanka in sanacije bančne luknje, z razlogom, ker smo sumili, da bo SDS komisijo zlorabil za razrešitev svoje odgovornosti.  Vse kar sem povedal, na podlagi poročila, kaže, da se nismo motili, zato tudi danes ne moremo podpreti sklepa te komisije, podprli bomo edino sklep, da se vsa dokumentacija, ki jo je komisija zbrala, preda organom pregona, ki bodo, upam, opravili pošteno in verodostojno preiskavo kaj se je dogajalo med letoma 2005 in 2008 in v izgubljenem desetletju, ki je temu sledilo.  Hvala.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Sledi razprava poslank in poslancev o javno dostopnem končnem poročilu, v njem navedenih bistvenih ugotovitvah ter o predlogu sklepa in o amandmaju dr. Anžeta Logarja k predlogu sklepa. K besedi se je najprej javil predstavnik predlagatelja predsednik preiskovalne komisije dr. Anže Logar.
Hvala, predsednik. Jaz bi najprej samo proceduralno predlagal, da današnjo razpravo opravimo v javnem delu in da potem ne gremo na zaprto sejo, ker tisti del, ki se nanaša na zaprti del je več ali manj bančna kriminaliteta, ki je zelo nazorno prikazana in mislim, da tam ne obstaja nekih trenj med nami. Slišali smo praktično od vseh, da bodo podprli, da se te dokumente priloži oziroma preda Specializiranemu državnemu tožilstvu in Nacionalnemu preiskovalnemu uradu, tako da bi lahko današnjo razpravo že pač končali v   (nadaljevanje) odprtem delu. Na nekaj izjav se je pa vendarle treba pri teh začetnih nastopih opredeliti. Jaz moram reči, ne vem, mi smo vsi politiki in smo zavezani nekemu skupnemu cilju, to je delovanje v dobro države, da pa to lahko počnemo, moramo biti tudi na nek način pošteni do sebe. Jaz težko poslušam izjave nekoga, da je kriva recimo Janševa Vlada ali pa katerakoli druga vlada, če ni prebral niti strani poročila. To, kar je kolega Mesec zdajle razlagal, že v samem govoru mojem uvodnem potrjujem, da ni res. Spraševal je, češ zakaj se nismo ukvarjali z zadevo Zvon Ena in Zvon Dva. Saj sem jih v uvodu omenil. Saj imate, ne vem, 3. ali 4. primer v poročilu, natančno obrazložen primer Zvon Ena in Zvon Dva o zagotavljanju vseh odgovornih za tovrstno poslovanje Nove Ljubljanske banke. Jaz ne vem, kje imate obraz, da pridete tu pred Državni zbor brat pamflete, ki so vam napisali nekateri drugi, ki so pač očitno do vratu v, ne vem, v tej bančni luknji, a so to bodisi iz Nove Ljubljanske banke bodisi so to očitno neki bivši ministri, ki pač niso opravili svoje naloge ali pa so jo slabo opravili. To me spominja na, veste, dogmo. Pa vam bom povedal, kaj pomeni dogma. Trditev, načelo, ki temelji na avtoriteti, ne na znanstvenih dokazih. Vse, kar je v bistvenih ugotovitvah zavedeno, je obrazloženo v poročilu, vse. Ne drži, da nismo navedli tega, kar je v poročilu Banke Slovenija. Je eksplicitno citirana ugotovitev tudi ta, da je bila največja zamuda narejena v obdobju 2008-2011, ker Vlada ni sprejemala ustreznih ukrepov in je podcenila problem bančne kriminalitete. In vas lahko še citiram to, ker je tudi notri uvedeno: »Glede na razmere v Sloveniji je bila predkrizna denarna politika ECB premalo restriktivna, da bi omejila negativne učinke krize v Republiki Sloveniji.« To imate noter. Zdaj pa, če vi pravite, da je luna zelena, je pač zelena, ampak če človek pogleda luno, kakšne barve je, jaz na koncu koncev verjamem to, kar vidim. In to, kar je zapisano v poročilih, drži. Zdaj podpredsednik parlamenta je prej… Ali pa, bom rekel tako. Zdaj smo v neki čudni situaciji, ko imamo dilemo politične odgovornosti. Ko smo ugotavljali odgovornost uprav in nadzornih svetov ter regulatorja, smo bili vsi pametni in smo se zedinili, ja, glejte, krivi so res ti, ti lumpi. So, to je treba vedeti. Zdaj, ko pa pride v zaključnem poročilu na vprašanje politične odgovornosti, pa SMC pravi, nismo politično odgovorni, SD pravi, kriva je Janševa Vlada. Glejte, na koncu koncev samo Janez Janša, ki je bil večkrat izpostavljen, oziroma SDS ni rekel, nismo krivi. To verjetno dosti pove o tem, kako prevzemamo odgovornost. Glejte, govoriti o tem, da Vlada SMC, kar ugotavljamo v bistvenih ugotovitvah, da ni naredila dovolj na pregonu bančne kriminalitete, pa obenem postaviti Marka Jazbeca najprej na čelo SDH, potem pa na čelo Save Re, oprostite, kakšen vtis pa to daje, gospoda Sajeta kot šefa »complaints« oddelka na SDH ali pa, ne vem, gospoda Žuniča. Prej ste ga videli na tisti prosojnici, kjer je bila skupina Aktiva, skoraj na sredi je bil, pri družbi Vitiva omenjen v kabinet predsednika Vlade. Ja, kakšen videz pa to daje, da se Vlada zoperstavlja zoper, ne vem, tiste, ki jim daje drugo priložnost? Verjetno kaže na to, da ni bilo dovolj narejeno na tem področju. Če bi bilo, bi bilo verjetno kakšna bolj obsodilna sodba sprejeta. In recimo, konkretno, ko je podpredsednik Državnega zbora vzel v bran vladavino gospoda Pahorja. Glejte, saj to, kar je ugotovljeno v poročilu, to ima podlago v pričanjih prič pred preiskovalno komisijo. Oni so dolžni pričati po pravici. Pa vam bom prebral pričanje prvega kriznega ministra, gospoda Gasparija, pred preiskovalno komisijo, ko je na vprašanje, če je ukrepanje vlade, v kateri je bil sam, če je bilo ustrezno, pa je odgovoril, z današnjega stališča ne  (nadaljevanje) in še dodal, prvič dokapitalizirati bi morali banke, drugič pogojevati to dokapitalizacijo z določenimi posegi v Ljubljanski banki in seveda takoj ustanoviti interno slabo banko za opravljanje slabih terjatev, saj je sam povedal, da je Vlada zamudila, še več, na mizi je imela Vlada Boruta Pahorja ponudbo KBC, da odkupi novo Ljubljansko banko, pa je bil gospod Gaspari zato, saj tako je povedal na pričanju, pa ni prepričal ostalih vladnih kolegov, gospoda Križaniča, predsednika Vlade, je banka Slovenija pisala Borutu Pahorju kakšen je vaš odgovor glede predlog KBC in predstavljate si, da bi takrat KBC odkupila Novo Ljubljansko banko, milijardo in pol manj bi nas stalo, milijardo in pol manj bi nas stalo in potem tu poslušamo, da je odgovornost v obdobju 2004-2008, 2008-2011 pa ne, čeprav spet Banka Slovenija ugotavlja, največja odgovornost zaradi, za višino primanjkljaja bančnega je nastala v obdobju 2008-2011 zaradi prepozne dokapitalizacij. In še enkrat največ absurd cele zgodbe je pa to, da tisti, ki danes vpijejo kako ne bi smeli sprejeti zaveze po prodaji Nove Ljubljanske banke in kako boste vztrajali, da tega ne boste naredili je bila ta zaveza sprejeta ravno zaradi vas, a veste zakaj? Ker, če bi vi Novo Ljubljansko banko dokapitalizirali do 31. decembra 2010, se to ne bi štela kot državna pomoč in ne bi bilo treba sprejeti zavez o prodaji Nove Ljubljanske banke, pa smo spet tam. Samo poglejte, če nek nekdanji finančni minister govori, da je bilo največ strukturnega primanjkljaja v času Vlade Janeza Janše in, da je naredil največji strukturni primanjkljaj, je treba pač pogledati konkretne podatke, potegnete ven dokumente Eurostata, saj so dostopni na spletni strani, ugotovite, da je bilo največ strukturnega primanjkljaja ravno pod Vlado gospoda Pahorja in finančnega ministra Križaniča, saj jaz vem, da je več članov preiskovalne komisije prišlo začeti delati z enim samim pogledom, ker je bilo takšno mnenje ustvarjeno v medijih, češ kriva je samo ena Vlada, ampak jaz tudi vem, da so znotraj sodelovali razumni ljudje, da potem, ko so videli konkretne podatke, ko so poslušali pričanja, ko so spraševali priče, ko so prebrali dokumentacijo ugotovili, da vendarle morda ni tako kot je nek zimzeleni šlager v tej državi in v katerega bo 30 % državljanov tako ali tako vedno verjelo, ne glede na to s kakšnimi dokazi se bo prišlo. Zdaj, da pa nekdo to govori, ko ni postavil enega vprašanja na preiskovalni komisiji, enega vprašanja, ki je dvakrat prišel na sejo preiskovalne komisije od 70 sej, in na prvi seji povedal, saj jaz vem kdo je kriv, kriva je Vlada Janeza Janše in, da ni, oprostite, ene minute, ene minute preživel v tihi sobi, da bi študiral dokumentacijo, ki je prvovrstna dokumentacija, takšna dokumentacija, ki je še nihče doslej ni imel, oprostite, ko sem jaz bil tisoč 700 ur vse skupaj, ko smo to študirali, glejte to je pa a veste, to je pa tisto kar mislim, da si politika, če si hoče ohraniti ogled ne sme dovoliti, samo neke stopnje, saj lahko te parole »trajbate« tudi v predvolilnih shodih, to ni težav, ampak tu v Državnem zboru pa oprostite, tu pa operirajte na podlagi realnih podatkov in ne zavajati davkoplačevalcev, prosim vas. Če niste imeli minute časa kolega Mesec, če nisi imel ene minute časa, da bi prišel pogledati dokumentacijo o zvonu 1, zvon 2, lahko bi delal Mercator, lahko bi delal Časarja, kogarkoli, karkoli bi predlagal bi mi zahtevali dokumentacijo, karkoli je kdo od članov preiskovalne komisije predlagal, vse smo uvrstili, najlepše je priti na koncu, ko je že delo narejeno, ko sem jaz zgulil stol v moji pisarni, da penasta guma ven gleda, priti in tako z levo roko zamahniti, češ slabo delo ste naredili, kolaborirate tisti, ki   (nadaljevanje) podpirate to poročilo. A veste, kaj to pomeni? Veste, kaj to pomeni - da 550 strani kršitev v banki za nekoga v tej državi nič ne pomeni. 550 strani kršitev, ki so pripeljale samo v Novi Ljubljanski banki do milijarde in pol škode, pomeni za nekoga popolnoma nepomembno zadevo.  Glejte, mene zadeva skrbi in boli zato, ker se v sistemu nič ne spremeni. Mi smo večkrat opozorili na anomalije in pričakovali, da bo kakšna reakcija. Pa je ni bilo! Mi smo predlagali že novembra 2016, naj se ustanovi specializirano sodišče za pregon bančne kriminalitete. Pa so tu govorili, da se strinjajo s tem, minister za pravosodje, predsednik Vlade na zaslišanju je rekel, da se strinja s tem. Ja, kaj ste pa delali? In zato je ta politična odgovornost, da se na tem področju nič ni naredilo. Poglejte, v bankah, recimo, ko smo delali primer Farrokh, ki ga zdaj kolega Möderndorfer enako proučuje, tam je bila šefica Sektorja za plačilni promet Alenka Korče, ko se je sprovedlo milijardo evrov sredstev iranskega izvora. A gospa je še danes v banki! Na individualni pogodbi, šefica sektorja! Še z višjo plačo! Če se ne motim, je od uprave dobila sklep, da ni kriva, kar tako, na zalogo, in da ni šlo za pranje denarja. Si predstavljate! V največji državni banki, ki ima še danes revizorja za pregled kreditnega tveganja, ki nima revizorskega izpita. Ali vam nič alarmi ne zvonijo? Meni pač. In to je treba povedati. In to ni kolaboracija, to je delo, za katerega smo plačani. Če pridemo do ugotovitev o sumu kaznivih dejanj ali pa nepravilnosti, moramo mi kot javni funkcionarji na to opozoriti. Je pa, da do te informacije pridemo, treba verjetno pregledati kakšen papir ali pa iti kdaj v tiho sobo, kjer pač ni sončne svetlobe, brli lučka in je slab zrak. Ampak je treba to narediti, zato ker imamo to možnost, ker imamo to priložnost in za kar smo plačani.  In še zadnje. Upam, da je šlo za besedni spodrsljaj podpredsednika parlamenta, ko je v času njegove Vlade rekel, da je kapital bank Vlada okrepila z izdatnimi depoziti. Spoštovani gospod Nemec, kapitala bank se ne okrepi z depoziti. Kapital bank je druga kategorija. Ker če bi to veljalo, kar vi trdite, potem je bil kapital bank izjemen v času vaše Vlade, pa je padal, padal, padal in zaradi prepoznega ukrepanja in prepozne dokapitalizacije smo bili potem prisiljeni sprejeti državno pomoč.  To poročilo ima vsak sklep, ki je v Bistvenih ugotovitvah, utemeljen na podlagi listinske dokumentacije, pričanj resornih služb in tudi - to je treba pohvaliti - Vlade Mira Cerarja, ki je dala vso dokumentacijo, ki smo jo zahtevali. Ministrstvo za finance je celo - tako kot je preiskovalna komisija zahtevala ali pa predlagala - spremenilo tisti 33. člen ZUKSB, Zakona o ukrepih za stabilnost bank, in uredilo vprašanje odškodninske odgovornosti z avtentično razlago. Treba je pohvaliti. Ampak Ministrstvo za pravosodje pa, žal, ni naredilo tistega, kar je preiskovalna komisija naložila. In zato je treba povedati, da obstaja odgovornost. V tej preiskovalni komisiji - saj pravim, ko pride konkretno do odgovornosti, ste pa vsi nezadovoljni - nismo ugotavljali dobrih strani, lepih slik na Instagramu, ne vem kakšnih uspehov posamezne vlade, ugotavljali smo razloge in vzroke, zakaj je prišlo do bančne luknje in zakaj je bila ta luknja tako velika. Nismo imeli različnih meril, imeli smo merila za vse enaka. Zato ta sum, da je bila ta preiskovalna komisija namenjena pač neki paroli SDS, v nobenem primeru ni utemeljen, že zato, ker sem imel jaz en sam glas od sedmih. En sam glas nikoli ne pretehta šest drugih glasov, večina je bila iz koalicije, in moram reči,   da smo končno poročilo sprejeli brez glasu proti. Brez glasu proti članu Levice pa se pač na tisto sejo preiskovalne komisije niti ni ljubilo priti. / oglašanje iz ozadja/ Ja, kolega Mesec, ne. Tisti, ki je najbolj glasen. Toliko za enkrat. Hvala.
Postopkovno, dr. Franc Trček. Izvolite, imate besedo.
Hvala za besedo.  Saj dr. Logar je lep v tridelni obleki, ampak kot najbolj aktivni poslanec tega sklica Državnega zbora si ne bom dovolil, da se me kar tako žali, v štirih letih preveč. Od nepredsedujočih sem bil človek, ki je največ visel v kleti, ne le tej, šel sem tudi na kakšno ministrstvo brati TTIP, pa sem spraševal pa ste se vsi lagali kako ste brali, pa sem videl tam, da še iz ministrstva ljudi skoraj nič ni bilo od vseh poslancev in poslank, ko sem jaz hodil tam brati, sva ga brala jaz pa Matej. Če bi Logar izhajal iz 82. člena Ustave, Janijeve komisije ne bi bilo. Resen politik, strinjam se tukaj, kolega Logar, resen politik je najprej strog do samega sebe, potem do svojih potem do drugih. Mag. Grims ni nič govoril, da se je skozi banko iz mesta iz katerega jaz prihajam, iz Maribora, v petih letih zapeljala pol milijarde opranega denarja italijanske mafije. Nič ni govoril o tem, da je iz prekapitalizirane banke, ki je je obvladoval Janša, na hrvaško šlo nekaj 10 milijonov, nič ni govoril o tem, da se je potem preko predora to poskušalo zdaj nazaj zavrteti. V ponedeljek sem bil v Sarajevu, sem se tudi o tem pogovarjal. Jaz imam tudi kakšne more vire. Najprej je treba do sebe vzpostaviti avtorefleksijo, ampak to nimate. Če se pa gledamo še, Janša - Pahor. Janša pa Pahor sta siamska dvojčka. Pahor ima Janšo rad, Janša uradno ne in to zgodbo poznamo. Vsi skupaj ste ime problema, ki morate iti na smetišče in ne bom si dovolil, da bo nekdo po čez govoril koliko jaz berem koliko jaz ne berem, v božjo mater, dvakrat sem padel v nezavest od dela v tem Državnem zboru.
Dr. Trček, zdaj pa prosim…
Hvala za besedo.
Dr. Trček, nisem razumel vašega postopkovnega predloga, se opravičujem. Vaš postopkovni predlog je? / oglašanje iz dvorane/ Razumem. Postopkovno dr. Anže Logar, imate besedo. Izvolite.
Ne ni postopkovno, kot predlagatelj.
Predlagatelj, izvolite.
Poglejte, saj je v redu, ne, saj pač gledalci si že svoj vtis ustvarijo, samo je pa treba povedati no, kolega Trček ni član komisije katere poročilo danes sprejemamo. Tako da, ta izpad je bil popolnoma nepotreben.
Se opravičuje, gospod Trček…
Član komisije je gospod Mesec in Kordiš. Zdaj ne vem kdo koga nadomešča, ker sem dobival sama opravičila. Saj ta opravičila, opravičila sta pa se, to je pa treba poudariti. Ampak dajmo biti tukaj korektni, jaz nisem nikomur očital, da bere te dokumente. Jaz sem očital, da ne bereš, potem si pa pameten. To sem jaz očital. In daj, dajmo vztrajati pri neki normalni retoriki. Luna ni zelena, še enkrat.
Se strinjam, jaz sem razumel dr. Trčka samo njegovo izvajanje v iskanju objektivnosti, kajti dr. Trček je član drugih komisij, ene pa vi SDS niste člani, zato razumem njegovo izvajanje kot iskanje objektivne resnice ne pa samo ene resnice, če sem prav razumel.  Prosim vas, da se umirite. Ne vem zakaj ste danes tako nervozni. Prosim, da speljemo to sejo v mirnem in konstruktivnem duhu in kolikor seveda objektivno.  Besedo dr. Franc Trček. Postopkovno ponovno. Prosim, bodite kratki in dojemljivi tudi do vseh nas.
Ja, poglejte, kot ste predsedujoči lepo povedal, mi v Levici smo zelo jasno povedali, zakaj v tej komisiji ne bomo sodelovali. Isto je povedal SDS, zakaj ne bo sodeloval v Janijevi komisiji, pa ni zdaj Luka Mesec deset minut zaradi tega nabijal SDS. To je sestavni del političnih praks v državnem zboru in če kdo nabija, če se kdo dela zdaj teater, si ga pač delate vi. Jaz si zgolj ne bom dovolil več žalitev tem Državnem zboru, ker sem za razliko od preštevilnih, ki so se čohali po pubičnih predelih, garal. To.  Hvala.
Postopkovno gospa Anja Bah Žibert. Izvolite. Ampak naj ponovim, imate tudi možnost potem razprave.
Ja, poglejte, ne bom razpravljala postopkovno. Predsedujoči, vi ste podpredsednik Državnega zbora. Jaz vas prosim, da začnite sejo voditi, objektivno, predvsem pa jo vodite, ker tole niso postopkovni.    (nadaljevanje) Danes je pred nami preresno poročilo, da bi imeli tukaj take izpade, pa manevre, kot jih ima Levica. Res, dajte vodit sejo. Če je postopkovni predlog, naj bo formalni postopkovni predlog. Zdaj, kdo pa sebe kje najde, je pa njegov problem, to pa naj potem pove po sami razpravi. Ampak glejte, danes je pred nami preveč zahtevno in pomembno poročilo, ki je v interesu državljank in državljanov. Zdaj, tisti, ki pa samo občasno pridejo v ta Državni zbor, pa naj si res vzamejo čas kdaj drugič, pa potem razpravljajo. Hvala.
To je vaše mnenje.  Dr. Trček, jaz bi rad nadaljeval s sejo. Imate postopkovni predlog, ampak, prosim, ne ga zlorabiti, ker če ne, vam bom dal opomin.
Ne, ne bom. Zahtevam opravičilo, ker ne prihajam občasno v ta Državni zbor. V tem Državnem zboru sem največ od vseh poslancev, ko ne opravljam tako imenovane parlamentarne diplomacije v tujini. In če kdo dela teater, ga dela ekipa kolegice »sramota, sramota, sramota«, zato pričakujem od nje opravičilo. Hvala.
Slišali ste proceduralni predlog dr. Anžeta Logarja, da bi celotna razprava potekala na seji odprti za javnost. Če kdo želi razpravljati o končnem poročilu, prva nejavna enačica, končnemu poročilu, druga nejavna enačica, in dodatnemu končnemu poročilu, prosim, naj me takoj obvesti. Če predloga ne bo, bo seja v celoti odprta. Če želi kdo zapreti sejo, naj mi prosim nemudoma sporoči. V kolikor ne, bomo nadaljevali z razpravo na odprti seji. Vidim, da interesa, da sejo zapiramo, ni, zato dajem besedo kot prvemu gospodu Luki Mescu, pripravita naj se gospa Ljudmila Novak in gospod Bojan Podkrajšek. Gospod Mesec, imate besedo. Izvolite.
Ja, hvala za besedo. Več očitkov sem slišal s strani predlagatelja in SDS-a o moji neprisotnosti na tej preiskovalni komisiji. Zdaj, najprej tole … Ko govorite o prisotnosti in neprisotnosti, najprej počistite pred svojim pragom. Dobro vemo, kdo je poslanec z najmanjšo prisotnostjo v tem mandatu. Sedi tamle za gospodom Šircljem, piše se Janša. Drugič, ko govorite o moji neprisotnosti, mi tega ne očitati, kot da nisem vnaprej povedal, da ne bom prisoten in zakaj ne bom prisoten. Povedali smo, da v tej komisiji ne bomo sodelovali, razlog pa je povsem preprost. Če ga povzamem v enem stavku: ker lisica ne more in ne sme preiskovati kurnika. Kako je lisica preiskovala kurnik, sem razlagal 15 minut prej, zato tega ne bom ponavljal. Tretjič, ko mi gospod Logar očita, da ne berem poročila in da ne vem, da je omenjen Zvon … Vem, da je omenjen Zvon. Gospodu Logarju in poročilu pa očitam, da Zvona ni med bistvenimi ugotovitvami. Največjega povzročitelja bančne luknje ni med bistvenimi ugotovitvami in bistvene ugotovitve te komisije so tisto, o čemer glasujemo danes. Do tega sem se opredeljeval. Četrtič, ko se pogovarjamo o delu te komisije, je zdaj dejstvo, da je gospod Logar vse speljal na kriminal, ampak preiskovalne komisije v Državnem zboru… Prav je, da raziščejo kriminal in bomo tudi podprli, da se to da preiskovalnim organom, da raziščejo naprej, ampak pri delu preiskovalnih komisij je še nekaj drugega. Je tudi preiskava politične odgovornosti in pri politični odgovornosti pa ne morem mimo tistega, kar sem prej povedal. Politična odgovornost za nastanek bančne luknje je predvsem v letih 2005 in 2008, ko je zunanji dolg Slovenije narastel za 14 milijard evrov, ko so pač nastali privatni krediti, ki so med krizo postali slabi in še malo kasneje slovenski javni dolg. To je pač čisto enostavna zgodba. In to je tisto, česar se s to komisijo poskušate oprati. Prav je, da ste pomagali preiskati primere bančne kriminalitete in v tem vas bom tudi podprl, ne morem pa na noben način pristati na to, da poskušate popolnoma razvodeniti odgovornost vaše takratne vlade za to, kar se je v slovenskem gospodarstvu, v slovenskem bančnem sektorju in v finančnem sektorju nasploh dogajalo. Ne bom ponavljal tistega, kar sem povedal prej, ampak ugotovitve te komisije so to, na kar smo v Levici opozarjali, to je, da se poskuša razvodeniti to odgovornost in si jo porazdeliti na več vlad. Kar se pač tiče vaše vlade, pa napišete, da je odgovornost vlade Janeza Janše v tem, da ni uspela dokončati privatizacije NLB, kar je popolna neumnost. Prej sem jasno povedal – človek iz privatne banke KBC je bil zadolžen za upravljanje s problematičnimi in tveganimi naložbami v NKBM. On je bil izvršni direktor za to. Bi kaj pomagalo, če bi bila NLB popolnoma privatna? Popolnoma nič. Isto bi bilo.  In drugič. Pravite, da je odgovornost samo za to, da ste malo, da… objektivna odgovornost za imenovanje nadzornikov. Kar pomeni, ni kriva Vlada, krivi so nadzorniki.  Kje so pa vse ostale stvari?! Odgovornost za pregrevanje gospodarstva,… / znak za konec razprave/ odgovornost za napačne ekonomske politike, odgovornost za nespoštovanje sporazuma z Banko Slovenije o proticiklični ekonomski politiki, odgovornost za tajkunizacijo za katero ste naredili podlago z zakonom o menedžerskih prevzemih. To so politične odgovornosti, ki bi jih morala ta komisija upoštevati, in jih ne, zato ne moremo tega zaključka podpreti. Hvala.
Besedo ima gospod Ljudmila Novak. Pripravi naj se gospod Bojan Podkrajšek in gospod Jani Möderndorfer. Gospa Novak, izvolite.
Spoštovani podpredsednik, kolegice in kolegi, lep pozdrav. Po navadi sem menila, da komisije v Državnem zboru neučinkovito opravljajo svoje delo. Tokrat moram reči, da je ta komisija dobro opravila svoje delo, tako da se zahvaljujem članom komisije in tudi strokovnim sodelavcem, tistim, ki smo jih stranke predlagale, ker so ravno tako opravili veliko, veliko dela in so pripomogli k odkritju teh velikih nezakonitosti. Kaj se nam pravzaprav v Sloveniji dogaja? Večkrat sem rekla, da so državne banke bankomati za nekatere posvečene ljudi. Moram reči, da sem se motila, kajti najbrž v noben bankomat ne gre toliko denarja, kot je bilo pokradenega z raznimi krediti, o čemer smo danes slišali. Zato bom rekla, da so to, da gre za elegantne bančne rope, z dovoljenjem odgovornih oseb. Za elegantne bančne rope.  Ni dopustno, če nekdo ukrade pašteto ali pa 10 evrov ali pa tisoč evrov, še manj dopustno pa je, da lahko nekdo dobi kredit zaradi dobrih zvez, brez kritja, brez odplačevanja, brez obresti, s podaljševanjem in na koncu z odpisom. To je pa res žalostna zgodba. Slišali smo za komercialni interes in danes, ko državljani slišijo o teh primerih, mislim, da mnogi bentijo, kolnejo, preklinjajo tudi nas, da smo to dopustili, morda tudi kdo joče, joka, ker mu je bilo odvzeto stanovanje ali hiša, ki je ni mogel odplačati, ker je bil kreditno nesposoben oziroma sploh ni mogel dobiti kredita ali pa ni mogel odplačevati kredita. In se prav nič ne čudim državljanom, ki so žalostni, razočarani nad takšnim poročilom oziroma nad takšnimi dejanji, ki so se dogajala. Slišali smo tudi poročilo o posojilu za projekt Stožice. Velikokrat slišimo: Ljubljana najlepše mesto na svetu. Seveda za vsakega izmed nas je kraj kjer živiš najlepši, pa Ljubljana je lepa, o tem se lahko strinjamo, to ugotavljajo tudi mnogi turisti.  Pa bom zdaj uporabila en rek, ki ga bom malo omilila, ker sem dama, kot pravi večkrat moj kolega Jože Horvat: Lahko je mahati s tujim k… po koprivah. Torej, z našim denarjem je lahko si privoščiti takšne projekte, potem pa ne plačati podizvajalcev, mnoge ljudi spraviti v bankrot, v obup, v samomore, smo slišali, v uničenje družin in tako naprej. Ampak, konec koncev, tudi mi državljani in volivci, tisti, ki volimo in tisti, ki ne volijo in tisti, ki se sploh ne zanimajo, smo sokrivi za stanje, ki ga imamo, ker mislim, da noben državljan, ki si je privoščil takšne manipulacije, da ne govorim kraje in podobno ne bi smel biti nikoli več izvoljen. Če že sam nima toliko politični higiene, da bi odstopil z neke politične funkcije, ampak nikoli več ne bi smel biti izvoljen. Pa bodo ponovno izvoljeni, ker so toliko dobrega, lepega naredili za naše mesto, pa s čigavim denarjem, na čigav račun. Seveda tudi razumem, da Vlada ni želela prodati Nove Ljubljanske banke. Izgovorov je vedno dovolj pri roki. Vse vlade do sedaj so imele nek izgovor zaradi česar ne smemo prodati. Enkrat je v preslabem stanju, enkrat ima preveč donosa, enkrat so, ne vem, kakšni razlogi, sedaj imamo hrvaške varčevalce. Skratka, vedno razlogov dovolj. In zaradi tega nam Evropa govori, prodajte že vendar to banko, ker sicer se bo država ponovno znašla v krizi zaradi tega, ker jo slabo upravljate oziroma ker iz nje nekateri pridno kradejo. In verjamem, da se nekaterim gre zelo za to, da ista opcija obstane na oblasti pod to ali drugo znamko, pod tem ali drugim novim obrazom, seveda, ne samo zaradi želje po oblasti, ampak tudi zaradi ohranitev privilegijev in prikrivanja stvari, ki so se dogajale v preteklosti. Zato bodo naredili vse, da ostanejo isti pod drugimi podobami na oblasti.  No, včeraj smo slišali v poročilih, da so tuje banke poslale poročila o tem, koliko denarja, več milijonov imajo naši državljani v tujih bankah. Med drugim tudi upokojenci in tisti iz najnižjih dohodkovnih razredov, pa imajo milijonske prihranke. Ja, to se pa res vprašamo, od kod in zakaj. Jaz upam, da se bo odkrilo od kod so ti milijoni in da se jih bo vrnilo tja, kjer so bili vzeti. Verjetno ne bo enostavno. Če pa bo volja za to, potem pa se bi to tudi moralo zgoditi. In Nova Slovenija je predlagala že specializirano državno tožilstvo, specializirano sodišče za odkrivanje bančnega kriminala, v prvem branju ste celo to potrdili, naprej nismo izpeljali do konca. Torej, interesi vendarle od zadaj so, da se to ne zgodi.  Meni je vseeno iz katere politične opcije prihaja tisti, ki je kradel, jaz želim, da se ga kaznuje in da se denar vrne. Ne glede na to, ali je z leve ali desne ali je to cerkvena oseba ali je to nekdo drug, navadni državljan, ki je imel dobre zveze. Kraja je kraja in denar je treba vrniti. Še kako ga bomo potrebovali in ga potrebujemo v zdravstvu. Koliko kreditov bi lahko dali mladim, ki bi potem lahko si tudi družino ustvarjali, pa ne moremo, in stanovanj, torej da ne govorim o žalostnih zgodbah, o deložacijah.  Skratka, to poročilo mora biti spodbuda za ukrepanje pristojnih inštitucij, ki imajo to vlogo, da skrbijo za red v državi, pravičnost in poštenost. In jaz to pričakujem. Pa ne samo iz tega poročila, naj odkrivajo še druge lumparije o katerih ste govorili, seveda, z nekimi dokazi, ne na pamet in ne pavšalno in kar tako. To pričakujejo državljani. Ta denar bomo še kako potrebovali. Treba ga je vrniti nazaj in obsoditi tiste, ki so ga vzeli.
Besedo ima gospod Bojan Podkrajšek, pripravi nas se gospod Jani Möderndorfer in gospa Eva Irgl.  Izvolite, imate besedo.
Spoštovani podpredsednik, hvala za besedo. Cenjeni predsednik preiskovalne komisije, dr. Anže Logar,   (nadaljevanje) z vsemi člani te komisije, kolegice in kolegi.  Jaz sem trdno prepričan, da je danes eden najbolj žalostnih dneh v Republiki Sloveniji, kajti dobili smo izvide, kako je naša država bolana. Seveda najprej zahvala in pohvala v imenu vseh tistih, ki so me izvolili v ta Državni zbor, tebi, spoštovani predsednik, in vsem članom komisije. Tu gre za veliko segmentov, za izjemno delo, vztrajnost. Predvsem mi je pa danes eden napisal, poročilo je tako predstavljeno, da ga razume sleherni v Republiki Sloveniji. Seveda mnogi, ki so za tem poročilo, vsaj nekateri, devali mnenje oziroma stališče poslanskih skupin, se mi zdi, da se je to zavijalo v neke celofane, neko strokovnost, ki nima, ki največkrat ni imela nobene veze s tem poročilom. Nedavno sem bil v eni instituciji, v nekem javnem zavodu, kjer nekdo zunaj kosi in ga jaz poznam, pa sem vedel, da ni tam zaposlen. In ker mi je bilo to nelagodno, sem pristopil do njega in sem ga vprašal, kaj počne tukaj. Pa žal je povedal, da je izgubil službo in da je nekaj ostal dolžan državi, pa mora to seveda na ta način urediti. Seveda on mi je povedal 2 segmenta. Prvič je žalosten, ker se mu je to zgodilo, drugič pa vesel, ker po tem opravljenem delu ne bo nikomur nič dolžan. To je en del državljanov. Seveda prišli bomo kmalu v obdobje, kjer bojo raznorazni politiki v Sloveniji obljubljali vse mogoče. Seveda pričakovali od verjetno upokojencev, če bojo dobili za 2 evra večjo penzijo, da morajo ploskat. Seveda, če bo kdo dobil službo, da še mora biti kako zadovoljen. Ampak, spoštovane kolegice in kolegi, ko sem govoril danes o izvidih o tej bolani državi, se mogoče danes niti ne zavedamo, kaj to poročilo pomeni, pa ne glede, da kolega Logar pripada stranki, kateri tudi sam pripadam. Verjetno se bomo tega zavedali čez 5 ali pa 10 let. Seveda vseskozi, ko smo spremljali to preiskovalno komisijo, smo slišali največkrat o preprekah. Če bi to primerjal v zdravstvu, kot da eden strokovnjak noče dati nekega izvida tem ljudem, seveda, ki smo jih mi izvolili v tem Državnem zboru, pa ki so opravljali ta pomemben segment za našo prihodnost. Pa kljub temu njihova vztrajnost, še enkrat ponavljam, se bo odražala v prihodnosti 5 ali pa 10 letih, v to sem prepričan. Seveda danes smo slišali o velikih imenih, ki jih lahko imenujemo banksterji. Včeraj zvečer, ko sem pozno spremljal en dnevnik, je nekdo od teh napovedal, da bo šel na volitve samo zato, da nekdo ne zmaga. Spoštovane kolegice in kolegi, danes je pomemben dan za ugled tega Državnega zbora,  (nadaljevanje) pa za prihodnost Slovenije. Jaz še enkrat ponavljam, predvsem sem ponosen na to, da je to poročilo dano v javnost tako kvalitetno pa tako razumevajoče, da ga začuti in, da ga razume sleheren državljan Republike Slovenije. In seveda, če to državo primerjam z enim velikim zajetjem vode, seveda vsi mi smo pa pod tem zajetjem in vse skozi ugotavljamo, da nam vode zmanjkuje, da imajo eni vode premalo, v ta rezervoar velik teče seveda iz zajetja voda, voda nekam izteka, mi pa v Republiki Sloveniji iščemo dodatne izvire. Od današnjega dne naprej je treba v tej veliki Republiki Sloveniji zajeziti vse cevi, lokacije in imena nam je danes preiskovalna komisija predstavila, do konca naliti vode v ta rezervoar, ne bo treba iskati dodatnih izvirov in bo življenje v Republiki Sloveniji lahko bistveno lažje, prijetnejše pa bolj kvalitetno za vse državljanke in državljane Republike Slovenije. Dr. Logar, hvala za vaše opravljeno delo.
Besedo ima gospod Jani Möderndorfer, pripravi naj se gospa Eva Irgl in gospod Marijan Pojbič. Izvolite.
Hvala lepa podpredsednik. Na začetku v svojem uvodu je predsednik komisije in ne nazadnje tudi predlagatelj tega poročila začel z magnetogramom, kako smo se opredeljevali do vprašanja komisije pri njeni ustanovitvi in kakšno je naše razmišljanje. Seveda je omenil tudi moje ime in seveda tudi navedel zelo korektno moje trditve, ki sem ji pospremil s tem, da seveda ne podpiram te komisije, pa ne zato, ker ne bi hotel, da se bančna luknja razišče, daleč od tega. Ampak zaradi tega, ker preprosto nisem dojel glede na staro prakso preiskovalnih komisij kako se bojo, ki so se začele in potem tudi klavrno končale in, ki so več ali manj v preteklosti imele političen motiv. Če me kdo danes vpraša, sem vesel, da se to ni zgodil in zato tudi pravzaprav nimam nobene slabe vesti, še več, lahko rečem, da zadnji mesec pravzaprav smo priča razpravam tre različnim poročilom preiskovalnih komisij, ki pravzaprav dobijo z visoko aklamacijo podporo v tem Državnem zboru. Kar seveda več kot jasno in zgovorno govori o tem, da je verjetno tudi način razmišljanja iz preteklih mandatov seveda bil presežen, da preiskovalna komisija mora iti seveda korak dlje kot samo, kot političen prestiž, ki bi si vsaka stranka, ki ga ima to čast, da ga vodi, seveda lahko z njim opravila in tudi pelje. Da pa sem imel argumente, da sem tako razmišljal je seveda nesporno in sem bil zelo pozoren in sem eden tistih, ki je prebral poročilo in si prebral tudi zaprti del kaj pravzaprav je komisija delala in moram reči, da sem večino razprav oziroma zaslišanj tudi spremljal z velikim zanimanjem. Kajti mislim, ne samo meni, večini poslancev in pa seveda tudi večini prebivalstva v naši državi pravzaprav ni vseeno in ni jim tako razumljivo kot je moj predhodnik rekel, to poročilo, predvsem jim ni razumljivo kako se je lahko to preprosto sploh zgodilo, to je dejstvo. In glejte, leta 2011 smo bili priča preiskovalni komisiji, ki je v resnici naredila poročilo na 40 straneh.   (nadaljevanje) Govorili smo o zgodbi Ultra, bilo je opevano, da je šlo za blazen poseg glede kredita. In eden od sklepov, ki so bili takrat na tej preiskovalni komisiji - to samo in zgolj v poduk ter razlago, zakaj je bil moj komentar takšen -, je bil naslednji: »Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da kot večinski lastnik Nove Ljubljanske banke preko nadzornih institucij v celoti preveri delovanje te banke, s poudarkom na kontroli dodeljevanja politično motiviranih kreditov.« Vse lepo in prav, potem pa v nadaljevanju pravi (citiram): »Državni zbor predlaga Vladi, da pri Banki Slovenije, ki je izključno v državni lasti, preveri njeno izvajanje 11. člena Zakona o Banki Slovenije, ki med drugim navaja, da je Banka Slovenije odgovorna za splošno likvidnost bančnega sistema v državi ter da se dosledno upošteva določila v sklepu ocenjevanja izgub kreditnih tveganj bank in hranilnic zaradi posojila Ultri.« Jaz sem pričakoval, glede na to, da je bilo to poročilo - mimogrede, to poročilo nikoli ni bilo ne obravnavano ne sprejeto, še več, bilo je umaknjeno - dano v Udis, brez da bi bilo sploh obravnavano na takratni preiskovalni komisiji, da bomo vedeli, govorimo o predsedniku Rudolfu Petanu, ki je to poročilo sam dal v Udis, in potem so se vsi spraševali, od kje zdaj to poročilo, če ga pa noben nikoli ni niti obravnaval niti sprejel na preiskovalni komisiji. To je eden od razlogov, zakaj sem rekel, da težko verjamem v preiskovalne komisije, da bodo končale svoje delo. Zato sem pričakoval, da bo znotraj te preiskovalne komisije tudi tema Ultra, ki s tem stavkom vpliva in ocenjuje izgube kreditnega tveganja slovenskih bank in hranilnic, ker je bilo tako pomembno vprašanje. Seveda ga ni bilo, tega vprašanja, zaradi tega, ker se je v času preiskovalne komisije izkazalo, da so te zgodbe v bistvu v primerjavi s to zgodbo neprimerljivo širše in bolj grozljive, kot je na njih naletela. Druga stvar, ki se mi zdi zelo pomembna. Preiskovalna komisija je ugotovila odgovornost praktično do začetka nastajanja bančne luknje pa vse do danes, ko je ugotavljala, kje so odpovedovali sistemi in kdo pravzaprav je bil posredno, subjektivno ali pa objektivno odgovoren za določene korake, ki se niso zgodili. In ugotavlja, kot pravi predsednik - in s tem se močno strinjam -, komisija ni ustanovljena zato, da bo ugotavljala, kako je bil nekdo dober, priden in kako je bil zaslužen in bi ga na koncu mogoče še s sklepom celo pohvalili, ker je dobro opravil svoje delo. Ne, te pohvale in to se dobiva na volitvah, kajne, če si bil dober, preiskovalna komisija ima druge naloge in druge dolžnosti. Ampak ta preiskovalna komisija je naredila nekaj, kar meni ni najbolj ljubo, pa ne zato, ker se ne bi s tem strinjal - da ne bo pomote, jaz bom podprl sklepe in poročilo -, ampak nekako nerad vidim te, bom rekel, kolektivne odgovornosti, vsi smo za vse krivi in tako naprej. Da, vendar vedno se ve, kje se je vse skupaj začelo, kje je vzrok. In če ni vzroka, ni posledic oziroma so lahko posledice drugačne. Seveda se potem tudi meri, kdo, kdaj in kje, v kateri fazi je bil odločilen, kjer bi se še dalo kakšno stvar popraviti ali pravočasno zaustaviti. Na to komisija sicer tudi opozarja, ne nazadnje je danes v svojem uvodnem govoru predsednik tudi povedal zelo jasno, takrat, ko bi še lahko, pa se ni - govorim o čisto konkretni odgovornosti posameznikov -, kar je korektno. Vendar ne moremo zdaj vsega vreči v en koš in reči, zdaj smo pa vsi krivi. Ja, lahko je krivda, zaradi tega, ker, saj veste, ko nekdo nekaj narobe naredi, se potem zadeva potencira in ta potenca se širi, nerad pa vidim, da na koncu smo kar nekako vsi pobožani, na koncu smo kar vsi malo krivi, dajmo se s tem sprijaznit, zdaj pa dajmo papirje še tožilstvu in organi pregona naj svoje naredijo, tisto, kar morajo narediti. Preiskovalna komisija mora ugotoviti politično odgovornost, predlagati sistemske spremembe, in to dvoje je naredila. Zdaj, kako je naredila, to je drugo vprašanje; jaz samo poskušam opozoriti, da bi jaz še bolj kakšno stvar določil, na kakšen način. Ne glede na to, predsednik pove, koliko ur so sedeli, koliko sej so imeli, koliko zaslišanj so imeli, ne nazadnje poročilo, ki je debelo, zelo zgovorno govori, da je bilo ogromno dela opravljenega. Količina sicer ne pomeni, ne odraža kvalitete, vendar pri takšnem obsegu dokumentov, s katerimi je razpolagala komisija skoraj drugače že ne more biti, ker v resnici ne moreš spraviti takšnega dela na 40 strani, kot je recimo to bilo o Ultri, prav smešno… / nerazumljivo/ poročilo, kar nekaj.  In zato seveda bi jaz bil večji pristaš, da se te stvari bolj definirajo. Že če ne zato, da vsi tisti, ki bodo kasneje prevzemali določene funkcije, da se bodo zavedali, da jih čaka na koncu, tudi ne nazadnje odgovornost, v kolikor tega ne bodo naredili tako, kot je treba. Kajti, imam občutek, a veste, če je pred 20 leti ali pa 15 leti še veljalo, da je bančno napako ali odgovornost zelo težko sprocesirati zaradi naše zakonodaje, zaradi tega, ker tega nihče noče, zaradi tega, ker se vse skupaj v našem sistemu predolgo časa vleče, ne glede na to, da nismo zadovoljni, da so samo trije banksterji pravzaprav dobili svoj sodni epilog, pa vprašanje še kako se bo to nadaljevalo s pritožbami in vse ostalo. Dva, se opravičujem, ja. Je zelo pomembno, da smo jih, ker pred 10 leti še dva nismo. Včeraj sem poslušal gospoda na Odmevih, ki pravi, da jih je 38 v postopku. Še več! Še enkrat več pa v predkazenskem postopku, kjer se jih pregleduje. Ali gredo ti postopki prepočasi in tako naprej, vsi se lahko strinjamo, da gredo prepočasi, vendar sistem imamo tak kakršnega imamo. Imamo toliko instanc, pritožb, vse s ciljem, zato da seveda bomo imeli možnost ali pa da bodo imeli možnost se pravico tudi braniti. Kaj mi manjka v tem poročilu? Recimo, dam vam primer, manjka mi nekaj zelo zanimivih, odmevnih primerov kot so recimo predsednik nadzornega sveta NLB. Vsaj po tem spisku, ki ga imamo s sabo, sem ga šel še enkrat pogledati, vse priče, kateri so bili povabljeni, pravzaprav on niti ni bil povabljen, pa je bil v tistem času predsednik nadzornega sveta NLB. Manjka mi, glede na to, da je imel celo posle z bankami in krediti, in je bil kot tak tudi involviran v sistem, manjka mi recimo gospod Tomaž Jeršič, ki je šel potem v osebni stečaj, in si ni malo denarja izposodil, ko je pravzaprav bil tudi en od tistih delov, katerega bi se moralo odgovarjati. Namreč, zdi se mi, da smo govorili samo o velikih sistemih, ne pa o teh tamalih ali manjših, ki pa so prav tako pomembni, še posebej zato, ker so v času svojega poslovanja in delovanja bili celo politični funkcionarji. Konkreten ta je bil državni sekretar. To se mi zdi en tak zanimiv podatek, ki bi ga bilo smiselno upoštevati, pa sem tudi to šel pogledati, tudi tega ni bilo med pričami. Zdaj, lahko je bil med skritimi, ampak jaz tega ne vem. Ne, ne vem, tudi ne vem kaj bi on kot skrita priča povedal oziroma lahko bi povedal, no, ampak v to se niti ne bom spuščal. Mi je pa zelo pomembno, da se tudi te teme odpirajo. Namreč, gospod P. Damjan, ki ga vsi poznamo v tej dvorani, ki zelo rad piše članke in opisuje in daje komentarje, ne glede na to, ali se z njim strinjamo ali se z njim ne strinjamo, pove pač seveda en zelo zanimiv primer. To je članek iz leta 2013, pa če ga danes preberem, bi pravzaprav kaj dosti ne mogel ali pa ne rabil spremeniti. Namreč, v 2014 je zapisal, da je zdaj to aktualna tema o bančni luknji, ker bo preiskovalna komisija tudi svoje naredila, in pred kratkim, 2, 3 dni nazaj, je bil ponovno zopet objavljen, samo kot, pravzaprav kot da bi ga lahko napisal včeraj, pa je bil štiri leta nazaj napisan. In noter v resnici navede niz nekih primerov za bančno luknjo, ki jo pravzaprav preiskovalna komisija niti ni odprla teme. Recimo, kaj jaz vem, prevzem Istrabenza tamle vidim gospoda Predaliča, kot takratnega generalnega sekretarja vlade, ni bil nikoli povabljen kot priča na preiskovalno komisijo, pa se je blazno boril za prevzem Istrabenza, če pa je bil hm, ne,… potem recimo, imamo tukaj Intereuropo,  imamo še marsikatero temo, ki bi bila recimo dosti zanimiva. Tudi zgolj v zanimivost kot članek, ki je bil zapisan, to niso moje ugotovitve, ampak zgolj kot razmislek. Potem recimo eno leto še pred tem, preden nastane ta članek, pa seveda tudi napiše zanimiv stavek, ki ni, bom rekel, na nek način tudi potrjuje to kar pravzaprav govori kolega Logar v svojem uvodu in se s tem globoko strinjam in na to ne smemo pozabiti kadar diskutiramo oziroma razpravljamo o krivdi za nastanek bančne luknje. Citiram. To je en delček od P. Damijana, ko reče: »V zadnjem mesecu se je močno razplamtela politična debata o tem kdo je najbolj naluknjal slovenske banke, levica ali desnica. Predsednik vlade Janez Janša,« - takrat je bil predsednik, članek je iz tistih časov - »je bil glede nastanka bančne luknje zelo kategoričen. Sestavlja jo šestnajst povezanih konglomeratov, ki so večinoma v lasti članov Foruma 21, luknja ima jasno prepoznavne botre in barva. Pri tem pa bi svoje trditve utemeljeval na strogo zaupnem gradivu Banke Slovenije. Stanje v slovenskem bančnem sistemu o stanju slabih terjatev bank konec maja leta 2012, no, poročilo je seveda že septembra lani pricurljalo v javnost. In kaj je v tem poročilu kazalo? Nerodno je predvsem samo to, da številke o največjih dolžnikih milo rečeno ne potrjujejo trditve Janeza Janše.« Namreč, zdaj pa njegov citat: »Vsi so bili krivi, ki so imeli v resnici priložnost, da sodelujejo pri takratnem poceni denarju in to ne glede na to ali so levi, desni, sredinski, rdeči, črni, rumeni, nevtralni, vsem ki je dišal denar, ki so imeli priložnost in ki so imeli botre, da so takrat gledali stran, ko so pravzaprav lahko sodelovali.« Zelo malo je bilo teh poštenih ljudi, ki niso zraven sodelovali. In to si je treba naliti čistega vina in ta komisija ne glede na to ali smo tukaj različnih barv, političnih, ideoloških zgodb, je opravila tudi ta del naloge, da je v resnici pokazala to široko paleto pestrosti. Verjamem, da ni mogla opraviti to, da je dobesedno čisto vsakega za pričo povabila in čisto vsakega pripeljala pred neke vrste zagovor ali pa ugotavljanja, vendar pokazala je, da v resnici se je začela bančna luknja v času vlade Janeza Janše. Pa ne zato, da Vlada bi dovoljevala kredite, kot reče eden od strokovnjakov, ki se ukvarja s tem področjem, reče naslednje, in to dostikrat ugotavljamo v preiskovalnih komisijah, ni pomembno to ali pa izgovor kot opravičilo, nisem vedel in nisem bil seznanjen. To ne more biti opravičilo. Opravičilo ni, saj veste, tudi v enem primeru zdajle pred kratkim smo ga obravnavali, pa se bomo z njim zelo kmalu srečali, ko nekdo niti pošte ni hotel odpreti, ko pravzaprav bi moral se seznaniti z vsebino. To mora Vlada početi. Ne nazadnje je v času vlade Janeza Jaše, so bili zamenjani nadzorni sveti vseh državnih bank. Ena uprava celo zamenjana, pa se je kljub temu to dogajalo. Se pravi, ta odgovornost je zelo pomembna in ne nazadnje potem naprej v naslednji vladah se je dogajalo popolnoma isto. Tako da, upam in verjamem, ker mi drugega ne preostane, da je, če ne drugega, vsaj ta sklic Državnega zbora postal toliko zrel, da lahko naredi en korak naprej in prizna in ugotovi, predvsem ugotovi, da so v bistvu bile napake narejene različnih vlad, vendar napake se vedo kje se začnejo in kdo jih je nadaljeval oziroma kdo ni reagiral. To pa je seveda potem še diskusija tudi za naprej, da je seveda tudi  (nadaljevanje) različen način obravnave v takem primeru, kdaj je kdo za kakšno stvar kriv. Drugače pa vseeno, če ne drugega, poročilo ni zanimivo samo za tožilstvo in za organe pregona in kasneje, če se bodo sodišča s tem ukvarjala, gradivo je zanimivo tudi za vse poslance naslednjih mandatov, kajti v resnici bo pokazalo tudi neke vrste nov način, princip, kako je pravzaprav treba delati v komisiji. V preiskovalni, govorim. To mislim zelo iskreno, zato ker se kaže en določen napredek za razliko od prejšnjih komisij, ki so bile pravzaprav neke vrste orodje opozicije. Danes si upam reči, da to ne drži.  Pokomentiral bi samo še en stavek iz tistega dela, ko predsednik komisije reče: »Pravico imajo državljani vedeti in bi tako poročilo, tudi ta zaprti del, pravzaprav moralo postati javno.« Jaz mislim, da je prav, da se diskusija o tem odpre. V takem primeru seveda bi morali spremeniti še Zakon o parlamentarni preiskavi in še bolj jasno doreči določene postopke, ki jih opravlja preiskovalna komisija, če bi se res hoteli lotiti tega. Potem smo že zelo blizu tistega, ko, saj veste, sodišče nekaj raziskuje, potem pa na koncu sodba postane javna in je odprta za vse in jo vsak državljan lahko prebere, če jo želi. V tem primeru, v takšnih primerih pa še posebej, zato ker dejansko govorimo o veliki vrednosti sredstev in nenazadnje, ko postane stvar jasna, je to neke vrste opozorilo tudi vsem kasneje, da se ne morejo izgovarjati, da niso vedeli ali pa bili seznanjeni, česa ne smejo, že zato, ker se je nekoč to enkrat že zgodilo. Prav je, da je diskusija odprta tudi na to temo. Ali bo to naredil naslednji parlament ali parlament za njim, ne vem. Sam osebno bi si želel, da se določene stvari, razen če ne gre za nacionalno varnost, odprejo. Hvala.
Besedo ima predstavnik predlagatelja, dr. Anže Logar. Izvolite.
Hvala lepa. Zdaj, mislim, da je glede na izvajanje povsem potrebno dati neka pojasnila.  Mi smo pri ugotavljanju politične odgovornosti zelo decidirano ugotavljali posamezno politično odgovornost za posamezno vlado. Torej, ni generalno, ampak nekaterim samo za nekaj, nekaterim za nekaj več, nekaterim za prepozno ukrepanje, nekaterim tudi subjektivno odgovornost. Tako da ni generalizacije v ugotavljanju politične odgovornosti in to je treba poudariti. Treba se je zavedati, da v Novi Ljubljanski banki kreditni odbor na leto sprejme do 2 tisoč odločitev. Po treh letih, od 1997 do leta 2015 (?), preštejte koliko let je to in koliko kreditnih odločitev je tu notri. V tem primeru preiskovalna komisija ne more obravnavati čisto vsakega primera, tudi ne čisto vsakega primera, ki je bil medijsko izpostavljen. Kar se tiče prič, kdo bi še lahko bil zaslišan in kdo ne bi mogel biti, je bila tu v preiskovalni komisiji absolutna demokracija. Mislim, da bosta kolega Krajnc in kolegica Marija Antonija Kovačič to potrdila, da kdorkoli je predlagal kogarkoli, smo ga uvrstili na seznam zaslišanj in smo ga potem tudi zaslišali, če se ni izmikal zaslišanjem. Drži, med njimi ni nihče predlagal gospoda Jeršiča, drži pa tudi, recimo, da med njimi ni nihče predlagal Simone Dimic in tudi tega primera, ki je zloglasen in bi ga morda kdo pričakoval, preiskovalna komisija ni obravnavala. Nihče ni predlagal tudi primer Istrabenza ali Intereurope in tudi nihče ni predlagal, da recimo preiščemo primer Ultre ali pa primer Košarkarskega kluba Olimpija. Takih zgodb, če bi se začeli ukvarjati z vsemi, pa naštevali kdo nečesa ni preiskoval, potem izgubimo rdečo nit te preiskovalne komisije. Preiskovalna komisija je na 22 konkretnih primerih, nekateri od njih tehtajo, kot veste enega tudi kolega Möderndorfer preiskuje, milijardo evrov, pa potem posamezni kreditni predlogi 50 milijonov evrov, in tako naprej. In skozi te primere, kjer so, bom rekel, zelo nazorno kazali involiviranost v prav ali osebno involviranost posameznikov članov uprave v kreditni posel, ki je bil izrazito špekulativen, pokazali kakšna praksa se je dejansko v teh bankah izvajala. Se pa zavedam, da vsak to poročilo in te bistvene ugotovitve razume drugače. Recimo, kolega Jani razume tako, da je večina bančne luknje oziroma da se je začela v vladi Janeza Janše. Nekdo drug lahko to razume, da se je bančna luknja začela v času, ko je regulatorja vodil gospod Gaspari, ko se ni pregledovalo kreditnega tveganja in se je pustilo, da se v bankah dogaja karkoli, med drugim so še žene viceguvernerjev, ki so nadzorovali bančna tveganja hkrati bile visoke uslužbenke v eni od bank in lastninile to isto banko in to od leta 1998 naprej. Tako da teh interpretacij je mnogo. Sam osebno vidim vzrok v nastanku bančne luknje v tem, da Vlada po letu 1997, vse vlade torej po prvi bančni sanaciji niso brez kompromisno sankcionirale krivcev za nastanek tiste bančne prve luknje. In da so ta isti ljudje ostali notri v bančnem sistemu. In to je povzročilo nek uvid, da če kradeš na veliko, torej če počenjaš v banki vse, kar lahko počenjaš in če počenjaš v dovolj velikem obsegu se ti očitno ne bo zgodilo nič. In sedaj smo na tem v tej fazi, ko lahko spet to drugič potrdimo, če se ne bo nič zgodilo. Zato je tako pomembno, da se sankcionira odgovorne za to drugo bančno luknjo in na nek način doprinos te preiskovalne komisije v kolikor bo podprta s strani poslancev Državnega zbora je v tem, da bo neposredno nakazal na krivdo posameznih v teh upravah, hkrati pa seveda tudi na politično odgovornost, da ne bo možno govoriti, ja, jaz sem nedolžen, vi ste pa krivi. Toliko v tem smislu.
Replika gospod Jani Möderndorfer. Izvolite.
Mogoče kolega Logar me ni najbolje razumel, ampak nič zato. Ali pa me je, pa sem bil jaz mogoče malo preveč nejasen. Bom sedaj zelo direkten. Mi imamo bivšega poslanca, bivšega ministra gospoda Križaniča, ki še danes govori, da bančne luknje pravzaprav takšne sploh ni bilo, me razumete? To je minister, ki je pravzaprav, ko je bil trenutek resnice, pa bi to lahko naredil, tega ni naredil. To je za mene ključno. Jaz sem govoril o Janševi vladi, SDS-ovi samo od termina, če se spomnite v tistem delu, ko razlagam, nismo vedeli. Seveda da ne, saj jaz verjamem, da Janez Janša ni sedel v svoji pisarni pa dnevno dobival informacije kdo je najel kredit, lepo vas prosim, saj to noben predsednik vlade ne dobiva. Ampak imel je pa zato ministra, ki pa je sodeloval in pregledoval in dobival informacije kaj se dogaja z državnimi bankami, ne nazadnje kot lastnik. Ne nazadnje je država tista, ki je imenovala člane v nadzornem svetu in podobne stvari. In ne pozabiti, bilo je obdobje, ko vlada je predstavljala skupščino neposredno. Ni bil SDH v igri še. O tem sem govoril. In to, recimo, te izpostavitve, teža koliko je kdo odgovoren, samo za to gre.  Drugače pa na načelni ravni nimam jaz težav s to komisijo in s tem poročilom, daleč od tega. Še več, dobro ste delali. Zelo jasno sem povedal.
Besedo ima gospa Eva Irgl, pripravita naj se gospoda Marijan Pojbič in gospod Žan Mahnič.
Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci!  Danes v tem državnem zboru obravnavamo, po mojem mnenju, najpomembnejše poročilo tega mandata. Pa ne samo zaradi tega, ker je preiskovalna komisija opravila delo, ki bi ga sicer morali organi odkrivanja in pregona, ampak zlasti zaradi teže ugotovitev. Prej je kolega Logar zelo plastično uvodoma prikazal kaj vse se je dogajalo znotraj in zunaj bančnega sistema, kajti tukaj je šlo za povezane stvari, kakšen kriminal znotraj bank se je odvijal. In dejstvo je, da do sedaj še nihče ni bil obsojen. Imamo sicer neke, mislim, da dva ali tri primere pravnomočne obsodbe, ampak to gre za res takšne minimalne stvari. S tem se strinja verjetno tudi kolega Möderndorfer, ki je prej to omenjal.   (nadaljevanje) Skratka, tisti glavni ključni akterji pa mirno hodijo po tej Sloveniji in nikomur se ne zgodi nič, če bi bili na Islandiji bi danes vsi tisti, ki jih je prej kolega Logar omenil v uvodu verjetno že sedeli za rešetkami. Zdaj, jaz sem pred leti tudi vodila preiskovalno komisijo in vem kako zahteven je takšen posel, če tako rečem, ampak to kar je pa opravil kolega Logar pa je seveda še bistveno bolj zahtevno, tudi glede na vso količino dokumentacije, ki so jo morali prebrati, da lahko danes res kredibilno nastopa pred tem Državnim zborom in, da je lahko dal kredibilne ugotovitve preiskovalne komisije za katerimi, kolikor danes lahko vidim, stoji pravzaprav koalicija in opozicija razen Levice, ki pa tako ali tako v tej komisiji ni sodelovala oziroma se vsakič znova opravičevala, po drugi strani pa ima izjemno veliko za povedati kako se je v tej komisiji delalo. Zdaj, če pogledamo na hitro kaj so pravzaprav ugotovitve tega poročila, jaz sem si zelo natančno prebrala poročilo, ki govori o politični odgovornosti, to je približno mislim, da 100 strani, seveda poleg ostalih poročil in zato bi se tukaj naslonila predvsem na ta del. Poglejte, politika je v letih med, obdobju med leti 97 in 2000, ni pokazala politične volje za ugotavljanje odgovornosti in sankcioniranje odgovornih za nastanek prve bančne luknje in tukaj je ključen problem, to je bilo danes že večkrat ugotovljeno, dejstvo je, da so se namreč s tem vzpostavili pogoji za nastanek druge bančne luknje dve desetletji kasneje. In potem so državljanke in državljani sanirali to več kot 5 milijard vredno bančno luknjo, od tega je vsak državljan dal za sanacijo približno 2 tisoč 500 evrov. Dejstvo je kar ugotavlja preiskovalna komisija, da Vlada v mandatu 2004-2008 ni uspela dokončati privatizacije Nove Ljubljanske banke in s tem je dopustila, da so se stare prakse v največji državni banki ohranile, torej tukaj kritika tudi na Vlado, ki je delovala v letih 2004-2008. Nadzorni sveti bank v večinski državni lasti v obdobju 2002-2013 so objektivno in subjektivno odgovorni za slabo upravljan nadzor nad bančnim poslovanjem v bankah, ki so jih nadzirali. Bančna ekspanzija je namreč le še okrepila izvajanje slabe bančne prakse, to je ugotovitev preiskovalne komisije. Naslednja ključna ugotovitev je, da za neustrezno in prepozno ukrepanje v obdobju med 2004 in 2013 nosi Banka Slovenije objektivno odgovornost, guvernerja, viceguvernerji, ki so pokrivali nadzor bančnega poslovanja pa tudi subjektivno odgovornost. Dejstvo je spoštovane kolegice in kolegi, da so v tej državi na tem področju odpovedali prav vsi nadzorstveni mehanizmi, torej regulator, Banka Slovenija v tem primeru, ni opravila svojega dela pa bi ga morala, zakaj ga ni? Vprašanje, ampak preiskovalna komisija vse to zelo dobro razdela, natančno razdela in tudi pojasni zakaj ni bilo opravljeno delo. Drugič niso ga opravili tisti, ki bi morali opravljati nadzor v bankah, uprave bank so odpovedale, skratka vsi, ki so v tem sistemu nekako delovali so postopali, bom rekla, mimo internih pravil, kar je bilo dokazano, to je dokazano za nadzornike v bankah in za bankirje, ki so kršili interna pravila, ravnali so s tem malomarno in neodgovorno in s tem so tudi škodovali državi in državljankam in državljanom in to je potrebno povedati na glas. Naslednja ugotovitev, ki se mi zdi ključna iz tega poročila je, da se je v prvem obdobju krize, po letu 2008 Vlada posvečala premalo, Vlada posvečala premalo pozornosti stabilnosti bančnega sistema, še celo več, tisti, ki ste natančno prebrali to poročilo o politični odgovornosti, te lahko videli, da celo na zaslišanju pred preiskovalno komisijo takratni minister za finance gospod Križanič pravi, še danes trdi, da je bilo v sistemu bančnem vse okej. To so njegove besede. V bančnem sistemu je bilo vse okej. In to je bil finančni minister, čeprav so ga tako, tako banka, kot druge institucije opozarjale, da temu ni tako. In tukaj bom povedala, da je gospod Marko Simoneti, pred preiskovalno komisijo o bančnih zlorabah povedal, da je bil pogled ministra zelo dragocen,… zelo drugačen, od njihovega pogleda kakšno je dejansko stanje v banki. Se pravi, politična odgovornost nekdanjega ministra gospoda Franca Križaniča, je velika. On še danes trdi torej, da je bilo v bančnem sistemu vse okej, pa čeprav so ga državljanke in državljani dvakrat sanirali do zdaj, bojim se da ga bodo morali še tretjič.  Potem pa, poglejte, Vlada Boruta Pahorja nosi objektivno odgovornost za neprimerno strukturo ukrepov na področju bančnega sistema, glede na težave slovenskih bank. Tudi tukaj je treba povedati, da je gospod Kovačič pred preiskovalno komisijo, katerega sicer preiskovalna komisija tudi kazensko bo ovadila, ampak on je nekaj zanimivega povedal in potrdil je to, da je preiskovalna komisija pravilno ugotovitev dala v sklepe, ko ugotavlja subjektivno in objektivno odgovornost nekdanjega predsednika Vlade, sedaj predsednika države. Poglejte, gospod Kovačič je povedal, da so tedanjemu predsedniku vlade predlagali, mislim da vsaj 15 zakonskih rešitev, da bi se stvari na področju bančnega sistema izboljšale. Ampak, zanimivo, niti ena ni bila sprejeta. Niti en sam ukrep, niti ena sama rešitev. Ne samo, da je takratni predsednik Vlade nonšalantno torej odreagiral, hm, se pravi, kot da se ga to ne tiče, ampak predsednik Vlade je očitno zavestno ravnal neodgovorno, nesmotrno, predvsem pa škodljivo za državljanke in državljane. In seveda mora nositi posledice za takšno stanje, ki ga je pomagal vzdrževati in ni reagiral takrat, ko je bilo to nujno potrebno. In zdaj se je odveč tukaj sprenevedati ali je pametno govoriti o politični odgovornosti ali kdo je zdaj odgovoren in kdo ni. Jasno se vidi kdo je najbolj odgovoren za takratno stanje. In ko bo ta politika dosegla, da bodo politični funkcionarji, ki so najbolj odločevali v takšnih primerih, tudi sankcionirani primerno, potem bomo naredili korak naprej v naši miselnosti, pa tudi v smislu pravne države, predvsem pa pravične države. To pa si nedvomno želijo državljanke in državljani. Glede na to, da imajo,… imamo,… nimamo dovolj časa na voljo in da čakajo še ostali kolegi za razpravo, se bom tukaj ustavila, čeprav bi, sem imela nanizanih še nekaj ključnih poudarkov iz tega poročila, ampak bistveno je pa to, da je ta komisija opravila izjemno delo, samo ji lahko za to hvaležni, da je kolega Logar prebil toliko časa za to pri prebiranju dokumentacije, da bomo mogoče čez čas lahko zaživeli v bolj zdravi, bolj odgovorni in bolj pravični družbi. Hvala.
Besedo ima gospod Marijan Pojbič. Pripravi naj se gospod Žan Mahnič in gospod Janko Veber. Izvolite, gospod Pojbič.
Hvala lepa, spoštovani gospod podpredsednik. Najprej se mi zdi, da je prav, da tudi javno pozovem vse Slovenke in Slovence, v upanju, da so si danes pogledali to, kar je predstavil dr. Anže Logar. Jaz sem prepričan, da so naše Slovenke in Slovenci v tistem, kar je povedal dr. Anže Logar danes, ko je predstavil stališče preiskovalne komisije, si lahko ustvarili svoje mnenje, kako funkcionira slovenska država in kdo je tisti, ki to slovensko državo, kot mafijec obvladuje.  In resnično vse Slovenke in Slovence v naši državi pozivam in prosim, da na podlagi tega, kar so danes slišali, tudi na podlagi tega,   (nadaljevanje) ne nasedajo več tistim, ki nam ponujajo takšne in drugačne obraze, ki na vsakih volitvah prihajajo z nekimi kvazi rešitvami, in stranke, ki se tu najdejo, predvsem je tu izjemno izpostavljen SD, o Združeni levici, ali kaj je že, o Levici sploh ne bi izgubljal besed, ker tu so ljudje, ki nimajo minute delovne dobe in poskušajo slovenskemu ljudstvu povedati, kako mora funkcionirati, mislim, da je to izpod vsakega nivoja. Tam so ljudje, ki resnično s svojim mišljenjem živijo na Luni.  Naj se vrnem k poročilu. To, kar je danes moj dragi kolega dr. Anže Logar, predsednik te komisije, povedal, je med drugim opozoril na eno izjemno pomembno stvar - opozoril je na sprego tožilstva, sodne veje oblasti, režimskih odvetnikov, politike iz ozadja od teh strank, ki sem jih prej omenjal, policije, Nacionalnega preiskovalnega urada in tako dalje. Na to sprego, ker sicer tega, kar je danes dr. Anže Logar govoril, kako so trije sodniki višjega sodišča lahko sprejemali takšne absurdne rešitve, ki jih ne bi sprejel niti otrok, ki je star tri leta, ga ne bi mogel prepričati, da je to to. Se pravi, da je zadaj povezava, ki pa ima eno skupno črto in pod črto ima skupen denar, sicer si tega človek enostavno ne more razlagati. Enostavno drugače tega ne moreš razložiti, da se lahko take odločitve sprejemajo na naših sodiščih. In zato je stanje v naši državi takšno, kot je, in ima sodna veja oblasti samo 25 % samo podpore. Potem se resnično moramo vprašati. Glejte, katerakoli vlada, pa tudi sedanja Mira Cerarja, ni naredila na tem popolnoma nič, da bi se ta odstotek zaupanja ljudi v sodno vejo oblasti izboljšal. Če bi pri nas funkcionirala sodna veja oblasti, ti ljudje, o katerih danes govorimo, in to so predvsem odgovorne osebe, z imenom in priimkom, zelo znane, to so predsedniki nadzornih svetov, nadzorni sveti, da ne govorim, predsedniki uprav, njihovi sodelavci, govorimo o članih uprav in tako dalje. Če bi šle stvari v pravo smer, bi ti danes že zdavnaj morali biti tam, kjer je njihovo mesto. Enostavno je nerazumljivo in nedopustno, da se do tega trenutka ni zgodilo nič. Sicer, če bi vse funkcioniralo tako, kot v naši družbi mora, že zdavnaj ne bi imeli teh težav, s katerimi se zdaj srečujemo, in o takem poročilu, ki je katastrofalno, v Državnem zboru danes ne bi razpravljali. Tu vidimo, da so v celi zgodbi povezani vedno eni in isti ljudje. Če pogledamo, v vseh teh socialističnih vladah ne vidimo drugega praktično kot pa to, da se isti ljudje tu vrtijo, pa slišimo ime Hazabend, pa slišimo še vedno ime Kramar, Veselinović, Dragonja, Janković, Zemljarič, Isailović, Križanič, viceguvernerka Festić in tako dalje, ne bi teh priimkov več našteval. In vedno se ista zgodba vrti, isti ljudje. In danes se je na seji govorilo o tem, da so neke stvari postavili na pravo mesto, ampak njihov ključni problem je kadrovska politika, te iste ljudi na ključne položaje, ki imajo vse v rokah, da praktično peljejo stvari tako, kot so si oni zamislili. To je paradržava, s podporo dela izvršilne veje oblasti in dela teh političnih strank, ki so danes v Državnem zboru. V Slovenski demokratski stranki ravno zaradi tega vseskozi opozarjamo na ta problem, na te ljudi in da vlada, katerakoli vodi to državo, mora te ljudi izločiti iz teh krogov. Mora! Če tega ne bo naredila - torej, vlada, ne govorim zdaj, se opravičujem, tam, kjer ima vlada večinsko možnost, kjer se imenujejo nadzorni sveti, govorim o DUTB, o podjetjih v 100 % državni lasti, kjer ima vlada vpliv - ne bi smela teh ljudi spustiti zraven. Poglejte, recimo,  (nadaljevanje) samo primer Dragonje. Enega Dragonje, drugega Dragonje, en direktor 2TDK-ja. Poglejte, kakšen denar se tam spet obrača in kakšen denar ti ljudje dobivajo, in tako dalje. In imajo vse lovke, praktično vse povezano, samo po šahovnici vlečejo poteze, kakršne jim padejo na pamet, denar pa odteka, odteka in odteka. Državljanke in državljani bomo ponovno tisti, ki bomo vse to plačali. Poglejte, če ta denar ne bi bil pokraden iz tega sistema, kakšne bi lahko bile danes pokojnine. Mi se ne bi tukaj pogovarjali, da so pokojnine 400 evrov ali pa bi bile 700, 800 ali pa še več, tako da bi ljudje lahko od tega živeli. Ne bi imeli takšne nizke minimalne plače, imeli bi bistveno bolj razvito, kvalitetno razvito gospodarstvo, kjer bi bila v gospodarstvu bistveno višja dodana vrednost in bi lahko ljudje imeli bistveno boljše plače, standard bi bil bistveno boljši. Da ne govorim še o vseh ostalih problemih, ki jih imamo zaradi tega, ker se pokrade preveč denarja. Ne bi imeli čakalnih vrst, takšnih, kot jih imamo. Ne bi imeli tako stanje, da ljudje tri leta čakajo na nek poseg, in tako dalje, če bi bilo dovolj denarja za to, da bi lahko normalno, sproti zaposlovali zdravnike, dodatne medicinske sestre, in tako dalje, in tako dalje. Če ne bi bil ta denar pokraden. Če bi ta denar v sistemu ostal, bi vse to lahko naredili in danes teh težav ne bi imeli in bi bila Slovenija tam, kjer je njeno mesto, tako kot smo rekli, da se približamo Švici. Ampak ne, pri nas je struktura, o kateri sem zdajle govoril, ki vodi paradržavo v ozadju, tu pa ima izredno pomembno vlogo seveda še Forum 21. Najbolj opevana oseba, vedno znova in znova, gospod Kučan in privilegiranci. Ti imajo skupaj izjemno veliko moč. Forum 21. Če se spomnite, kaj se je recimo dogajalo na Ptuju v Perutnini Ptuj … Gospod Glaser. Pa poglejte, nobenemu se nič ne zgodi in lahko delajo, kar hočejo. Pa kaka država smo to! In potem mi nekdo tukaj še upa zagovarjati te svinjarije, te velike svinjarije. In jaz prosim in upam, da bo slovensko ljudstvo resnično, vam povem, na teh volitvah spregledalo in da te stranke, ki so, definitivno, 95 % tudi s svojim delom politične odgovornosti odgovorne za to, da je tako stanje, ker je bila v celotnem sistemu, če gledamo, SDS v vladi praktično štiri leta od 26, 27 letih. Eno leto takrat, ko smo bili vmes, tako ali tako nisi mogel nič narediti, ker so nam praktično zavezali roke, ker so državne finance spravili v situacijo, ko praktično nismo vedeli, ali bomo lahko izplačali pokojnine, in tako dalje, in tako dalje. Pa smo problem rešili. In glejte, še enkrat povem, to, kar smo danes lahko slišali s strani predsednika preiskovalne komisije, nas v resnici mora napeljevati na to, da je potrebno v naši družbi nekaj narediti. V Slovenski demokratski stranki vseskozi, še enkrat poudarjam to, na to opozarjamo in zaradi tega tudi imamo takšne probleme. Glejte, kaj se dogaja z Jankovićem. Sin gospoda Jankovića gre v osebni stečaj, odpisujejo mu 6, 7 milijonov, pa 16 milijonov, in tako dalje. Kdo to plača? Prisilka, na primer, Electa, in tako dalje. Pa poglejte, kje mi živimo?! In zdaj imamo dovolj razlogov, da se sprašujemo, zakaj je Zoran Janković rekel, da mora narediti čisto vse, da se prepreči zmago Janeza Janše. Seveda, zakaj? Zato ker se boji, da bomo mi to svinjarijo presekali. To svinjarijo mora presekati, nekdo jo mora in jaz sem prepričan, da to Slovenska demokratska stranka z našim predsednikom Janezom Janšo to zmore. In zaradi tega so taki napadi od Jankovića in cela levica se lahko / nerazumljivo/ aktivira, da bi preprečili, da bi prišel nekdo, ki mu gre za stvar, ki mu gre za slovensko ljudstvo in za slovenski narod. Na vsak način želite to preprečiti. Pa verjemite, in pozivam vso slovensko ljudstvo, resnično pozivam, da bo tokrat odreagiralo tako, kot je potrebno, in preprečilo, da gredo stvari v to smer, kot so šle zdaj, da bo preprečilo še nadaljnje kraje. In če se ne bo zdajle nekaj zgodilo na teh volitvah, bomo resnično imeli ta problem, da bomo lahko ponovno prišli v situacijo, ko bomo morali z dvema, tremi, štirimi milijardami spet dokapitalizirati Novo Ljubljansko banko. Ta koalicija ni naredila popolnoma nič, da bi izpeljala postopek prodaje Nove Ljubljanske banke. Še več, še več, iskala je milijon in en razlog, zakaj narediti in zavajati Evropsko komisijo, da se to ne bi zgodilo. In to samo zato, ker imajo tam notri svoj bankomat in s tem je treba presekati. V Slovenski demokratski stranki garantiramo, da bomo, če bomo dobili naslednjo vlado v svoje roke, tukaj naredili red, ki ga je potrebno narediti. Vsi tisti, vse stranke, vsi tisti posamezniki, ki tukaj sedite notri in ki boste sedeli   naprej še, vas prosim in upam in verjamem v vas, da bomo stopili pri tej pomembni problematiki skupaj in uresničili tisto kar je preiskovalna komisija zapisala v svojih sklepih. Se pravi, da bomo ustanovili specializirano sodišče za pregon bančne kriminalitete v okviru organiziranosti sodstva, itd., in ne bom vseh sklepov bral. V glavnem, verjamem v to, da to zmoremo, da to bomo uspeli, in če bomo stopili skupaj, verjamem, da bomo enkrat presekali to zgodbo in Slovenija bo začela dihati in tisti naši ubogi upokojenci, ki v tem trenutku ne morejo živeti, tisti z minimalnimi plačami, tisti del, ki je ključen za razvoj in prihodnost naše države, je pa gospodarstvo, njim omogočili, da bo lahko normalno funkcionirati, znižali davke, itd., itd. In še enkrat, jaz sem prepričan, da je tudi k temu, da bomo prišli do teh rešitev, ravno pomembno tudi to poročilo o katerem danes razpravljamo in hvala lepa komisiji, dr. Anžetu Logarju, da so resnično svoje delo opravili maksimalno, vrhunsko, korektno in pošteno. Upam, da pride pravi trenutek, 3. junija, da bomo lahko presekali s tem kar se je dogajalo v preteklosti na tak način.
Besedo ima gospod Žan Mahnič, pripravita naj se gospoda, Janko Veber in Zvonko Lah.  Izvolite.
Hvala podpredsednik. Kolegice in kolegi!  Ko danes govorimo že o drugi sanaciji slovenskih bank, ko govorimo o bančni luknji, ne govorimo o bankirjih, ki so jo povzročili, ne govorimo o članih uprav v teh bankah, ne govorimo o članih nadzornih svetov teh bankah, ne govorimo o sodnikih, ne govorimo o preiskovalnih organih, ki so to omogočili s svojim sodelovanjem, s svojo neaktivnostjo. Ne govorimo o teh, poimenujmo jih s pravim imenom, mafija. To je mafija, ki je Slovenkam in Slovencem direktno iz njihovih žepov ukradla milijarde evrov denarja. Ti ljudje, ki so bili danes izpostavljeni, to je mafija. Delujejo kot mafija, organizirani so kot mafija in kar je najbolj bistveno, ne odgovarjajo pred zakonom kot mafija. Skratka, danes govorimo o mafiji, ki je Slovenkam in Slovencem zaradi kraje denarja ukradla tudi prihodnost, in to ne prvič. Zgodba se vleče že leta in leta, še v prejšnji državi. In ko je poročilo napisano in s tem opravljeno delo politike, opravljeno je delo poslancev, zahvaljujoč komisiji, zahvaljujoč mojemu poslanskemu kolegu dr. Anžetu Logarju, ki je s svojim delom zaprl usta vsem skeptikom, da se ne da, da se ne zmore, da itak ni nihče za nič odgovoren, zaprl jim je usta s tem poročilom in s tem, ko bodo danes potrjeni tudi sklepi.  Drage državljanke in državljani! Politiki smo svoje naredili. Sedaj pa je na organih pregona, da resno vzamejo to poročilo in da še oni opravijo svoje. In da, ko bomo čez nekaj časa brali magnetogram te seje ali gledali njen posnetek in ko bomo videli besede Anžeta Logarja, ali si predstavljate, da v Sloveniji na večletne zaporne kazni obsodijo ljudi, ki jih je naštel, ki so v tem poročilu. Če si to predstavljate, potem Slovenija je normalna država, če si ne, potem ni. Za enkrat si jaz ne predstavljam, vendar pa je to poročilo te preiskovalne komisije prvi korak v tej smeri. Politiki smo svoje naredili s tem, ko bomo danes to poročilo potrdili. Sedaj pa je na organih pregona, na sodstvu, na tožilstvu, da opravijo tudi svoje. Je pa seveda vprašanje kako se bodo tega lotili, kdo bo to dobil v roke. Ali bo dobila Blanka Žgajner ali njej kakšna podobna tožilka. Vemo, da bo to v roke dobil Harij Furlan, ki je glede marmelade, vemo približno do kakšnega nivoja, ne samo s prstom, še kje drugje. O tem smo že govorili tudi, ko smo imeli na mizi poročilo preiskovalne komisije gospe Jelke Godec, kjer vemo, kako njegov brat sodeluje pri dobavljanju žilnih opornic in drugega materiala.  V zaključnih bistvenih ugotovitvah je napisano vse. Objektivna odgovornost, subjektivna odgovornost. In če bodo organi pregona naredili svoje, in žalostno je to, da tega že niso storili. Ker če bi to storili, potem mediji včeraj ne bi poročali, da gre Zoran Janković na volitve, pač pa bi poročali, da gre v zapor zaradi vseh svinjarij, ki se dogajajo, zaradi modusa operandi, ki je vedno isti. Razlika je le ta, da enkrat pokliče v NLB, da se odobri kredit. V preteklosti je klical, recimo, kakor je ugotovila takrat preiskovalna komisija, gospo Nelido Nemec, da naj uredi pri takratnemu predsedniku Hit posle Elekte, mamo današnjega podpredsednika Državnega zbora Matjaža Nemca. Skratka, modus operandi je isti. 25 let nazaj, 50 let nazaj. Za vse ostalo si poglejte pričevalce, kjer sta nastopila gospod Rado Pezdir in pa nazadnje tudi gospod Tomaž Štih.  In potem ko prebereš to poročilo in ko ugotoviš, da sta v bistvu glavna dva krivca, ena je vlada Boruta Pahorja, ki je takšno stanje omogočila, ki ni do časa ukrepala, drugo pa je vlada Mira Cerarja, ki ne naredi nič, da bi se tej mafiji pristriglo peruti, potem v bistvu ti je jasno, zakaj ljubljanski župan Zoran Janković še razmišlja ali bi šel, kako bi šel, koga bi podprl, ali Socialne demokrate ali SMC na prihajajočih volitvah. Socialni demokrati so mu omogočili, da je v Ljubljani počel kar je počel. Stranka modernega centra pa mu daje sodno varstvo, da se mu nič ne zgodi, da se dogajajo procesne napake, da se tožbe vložijo kasneje, kot bi se morale, da zadeva pade in tako naprej.  In gospe in gospodje, če želite, da ta mafija še naprej vodi Slovenijo oziroma da se ji ne bo zgodilo nič, da ne bodo z nič odgovarjali, potem 3. junija volite Socialne demokrate, volite Stranko modernega centra. Oboji so garant, da se Nova Ljubljanska banka ne bo prodala, da bo še naprej v državni lasti, da bo še naprej privatni bankomat tistim, ki jih to poročilo omenja. Lahko pa volite Slovensko demokratsko stranko in tej zgodbi bomo naredili konec. In zaradi tega se ta mafija boji, da na volitvah zmaga Janez Janša, da na volitvah zmaga Slovenska demokratska stranka. Zoran Janković sam je dejal, vse bom naredil, da Janez Janša ne bo zmagal. V redu, ampak po pravici povej zakaj boš to naredil. Zato, ker je Ljubljani vzel eno tretjino sredstev. Vemo zakaj, vemo kako je bilo z regionalnim razvojem in to je bilo. Po pravici naj pove, tako kot je povedal, mislim da na eni od srbskih televizij v intervjuju, ne bojim se sodnega pregona in nikoli ne bom za nič odgovarjal, ker nasprotujem Janezu Janši. In dokler bo Slovenijo vodila leva vlada, potem so Zoran Janković in njemu podobni kalibri varni. Če pa želite, da nekoč to, kar piše v poročilu, tudi dobi epilog s tem, da bodo tisti, ki so kršili zakone, ki so ravnali koruptivno odgovarjali tako, da bodo sedeli na Dobu ali kje drugje, da bodo   (nadaljevanje) nekaj denarja prinesli tudi nazaj, potem pa 3. junija obkrožite Slovensko demokratsko stranko, kajti mi bomo in imamo v programu ustanoviti sodišče, ki se bo s tem ukvarjalo, v tem mandatu je parlament že imel to možnost, zaradi vladajoče koalicije takšno specializirano sodišče ni bilo ustanovljeno in dokler bodo tak kriminal preiskovali Hari Furlan in njemu podobni, gospe in gospodje, potem je za enkrat odgovor na vprašanje, ki ga je zastavil dr. Anže Logar, ali si predstavljate, da bodo ti v poročilu nekoč obsojeni na večletne zaporne kazni, ne. Če pa bodo šle spremembe v smeri o kateri sem prej dejal pa verjamem, da bo Slovenija enkrat normalna država, kjer bo vladavina prava, kjer bo pravna država na prvem mestu. Še enkrat kolega Anže, iskrene čestitke in tudi vsem, ki ste sodelovali pri razkrivanju te mafije.
Besedo ima gospod Janko Veber. Pripravi naj se gospod Zvonko Lah in mag. Bojan Krajnc.  Gospod Veber, imate besedo, izvolite.
Hvala za besedo in lep pozdrav vsem. Zelo jasno moram v uvodu povedati, da tudi ta preiskava bančne luknje in poročilo, ki je pred nami pravzaprav zamegljuje realno sliko, zato sem tudi dal ločeno mnenje k poročilu komisije, zakaj gre? Poskuša se prodati, predvsem iz stranke Slovenske demokratske stranke, da je glavni problem pri bančni luknji, bančna kriminaliteta, ta je problem, vendar ta hip je utemeljen sum za bančno kriminaliteto ovrednoten na vsega 200 milijonov, bančna luknja je pa bila izračunana v višini 5,1 milijarde, torej kje je tistih, ta razlika, kje 4,9 milijarde pri tej luknji? Bančna kriminaliteta pač v tem poročilu obravnavana v obsegu 200 milijonov evrov. 4,9 milijarde moramo vendarle iskati tudi v tem, da se je v mandatu 2004-2008 dovoljevalo enormno zadolževanje gospodarstva. In tukaj regulator Banka Slovenije ni naredila ničesar, da bi to zaustavila, tudi v mandatu 2004-2008 se je uzakonjalo dvoletno prehodno obdobje za najemanje tako imenovanih tajkunskih kreditov, nihče jih ni omejeval v tem mandatu, brez ustreznega zavarovanja so se najemali ti krediti. In seveda tudi temu je sledila Banka Slovenije ob tesni vspregi evropske komisije in Evropske centralne banke. Tega to poročilo seveda ne obravnava v takšnem obsegu kot sem si tudi sam želel. In potem sledi dejansko skozi Banko Slovenije izračun prevelikega obsega bančne luknje, torej najprej enormno zadolževanje, potem enormna bančna luknja in potem čudežno ustanovitev tako imenovane slabe banke in se kar na enkrat odpiše vseh teh, od vseh teh podanih kreditov v obdobju 2004-2008, ali pa velikem delu teh kreditov 70 % zneska kredita se odpiše, slabo za ustanovitev slabe banke. In to je vzrok za te 4,9 milijarde evrov in, če k temu dodam še katastrofalno delovanje Slovenskega državnega holdinga pod okriljem zdaj aktualne Vlade Mira Cerarja in vodstvom Lidije Glavina, ki je prodala recimo Helios na način, da je tujec trikrat zaslužil v treh letih od tistega kar smo dobili s to prodajo in, če omenim samo Novo kreditno banko Maribor, kjer je Apollo (?) v davčni oazi z misterbit.com (?) ustvaril enormen dobiček in sicer 334 milijonov evrov in od tega je plačal, ker je v davčni oazi, zgolj 1 % davka. Če bi ta kupec bil iz Slovenije bi moral plačati 17 % davek, torej slaba banka prodaja te terjatve potem še v davčne oaze in namesto, da bi od teh prodaj vsaj dobili 17 % davek, ker ti ustvarjajo dobičke, ki to kupujejo, dobivamo vsega 1 %. In to je zadeva, ki jo bo potrebno v nadaljevanju še obravnavati, naslednji sklic Državnega zbora mora ustanoviti preiskovalno komisijo, ki bo obravnaval točno ta del bančne luknje, 4,9 milijarde evrov. Žal pa ne bo samo 4,9 milijarde evrov, ker se je vmes pokazalo, da je tudi NLB Inerfinanz ustanavljala svoje podružnice na Hrvaškem, Bosni, Srbiji, Črni Gori in ostanimo na Hrvaškem, kjer je hrvaška vlada že sprejela zakon, da postanejo vsi krediti NLB Interfinanz brez kritja, vsi so razveljavljeni, ker niso imeli soglasja Hrvaške narodne banke za delovanja na Hrvaškem. In to bo povečalo 4,9 milijardno luknjo še za dodatnih 400 milijonov evrov. V tej komisiji mi je uspelo doseči, da je tudi komisija, in mislim, da to bo dejansko realizirano, podala ovadbo za ta nov primer 400 milijonov evrov Interfinanz, ki sploh še nismo uspeli obravnavati. Kar kotalijo se ti primeri, zato je nujno potrebno z delom nadaljevati, predvsem pa… / znak za konec razprave/ nam mora biti jasno, da gre za organiziran princip, tako prej omenjene recimo mafijske združbe, žal pa tudi ta princip hitrega zadolževanja gospodarstva v navezi z Evropsko centralno banko, Evropsko komisijo, ustanovitvijo slabe banke in prodajo slabih terjatev v davčne oaze. Oprostite, to je organizirano, bi rekel, izčrpavanje Slovenije in zato imamo seveda težave pri tem, kako zagotoviti dostojne plače, kako zagotoviti dostojne pokojnine. To je... / znak za konec razprave/ problem.
Besedo ima dr. Anže Logar, kot predstavnik predlagatelja. Izvolite.
Hvala. Jaz moram nekaj stvari popraviti, ki jih je kolega Veber omenil. Torej, ne drži, da naj bi bila bančna luknja zaradi bančne kriminalitete velika samo 200 milijonov evrov. Že danes je vtoževane škode preko 900 milijonov evrov. Preko 900 milijonov evrov, pa to daleč ni vse, kar se je dogajalo v bančnem sistemu. Bančna kriminaliteta je zelo pomembna, in se tudi ne strinjam s to navedbo, ki jo je kolega Veber dal v svojem poročilu, da je kriminal v slovenskem bančnem sistemu sicer resen problem, ni pa razlog za bančno krizo. Je razlog za bančno krizo, v pomembnem delu je razlog za bančno krizo in je v pomembnem delu razlog za sprevrženo poslovanje v tej državi in tudi nezaupanje v politiko zaradi tega, ker nismo uspeli pravočasno sankcionirati zadeve. Strinjam se s kolegom Vebrom, da je prodaja slabih terjatev, ki gre zdaj DUTB, škandal brez primere, zato tudi verjamem, da tista odgovorna politika, ki bo v prihodnjem mandatu imela vajeti oblasti, bo morala narediti za to, da se te knjige odprejo, in če bo SDS na oblasti, bom jaz prvi, ki bom to zahteval, da se transparentno odpre tudi vse, kar se izvaja na DUTB. Namreč, danes zaposlujejo ljudi iz KB-1909 v tej skupini. Si predstavljate?! Tisti, ki so delali milijonsko škodo, ki imajo posle, ki jih obravnavamo v tem poročilu danes, nam vedrijo na slabi banki in svetujejo oziroma vodijo posamezne sektorje. V takšne perverzije smo prišli. In tudi drži, kar je kolega Veber izpostavil, zadeva Interfinanz Zagreb. Kazenska ovadba je že pripravljena in poleg tega poročila, nisem v uvodu povedal, bomo vložili tudi kazensko ovadbo zaradi delovanja Interfinanz Zagreb, kjer so poslovali brez dovoljenja regulatorja, kar pomeni, da so bili vsi kreditni posli, ki so bili sklenjeni, na nek način neveljavni in tistim, ki so si sposodili denar pri Interfinanz Zagreb jim ni treba danes kredita vrniti. To se je dogajalo v naših bankah. To danes tudi potrjujemo v tem poročilu in kot sem že prej rekel, upam, da bo soglasje za to poročilo.
Besedo ima gospod Zvonko Lah. Pripravi naj se mag. Bojan Krajnc in gospa Anja Bah Žibert. Izvolite.
Hvala lepa, podpredsednik. Tudi jaz bom podprl to poročilo, mislim, da je ta preiskovalna komisija naredila zelo veliko nalogo, opravila veliko nalogo in dvomim pa jaz v to, da bodo zdaj organi tisti, ki bodo dobili to v roke opravili tako vestno nalogo, kot jo je ta komisija. Ker, kot je že bilo povedano od predsednika komisije, se te lovke oziroma ti isti ljudje kar naprej in naprej rotirajo po vseh funkcijah, tisti, ki so te kredite dajali, zdaj tudi raziskujejo oziroma so udeleženi pri raziskavah in tako naprej.  (nadaljevanje) Jaz nimam kakšnega dobrega občutka, da bo delo te komisije dobilo kakšen pravi epilog na sodiščih ali pa da bo kdo od teh šel sedet, če se korenito ne spremeni politika ali sestava tega parlamenta v bodoče in da prihodnja vlada tega ne vzame v roke drugače kot dosedanje vlade. Ko poslušam današnje razprave in stališča, me skrbi tudi to, da ni najmočnejša pozicijska stranka, ki naj ne bi bila vključena v te rabote, na čelu s predsednikom morale in etike, drugače zastavila te politike in kaj naredila v tem času, če ni udeležena. In je zelo mlahavo oziroma bolj kot ne vzdrževala status quo in bolj kot ne stala ob strani in mirno gledala, kaj se je dogajalo tudi v času te Vlade. Mislim, da s to večino, kot jo ima, bi lahko bistveno več naredila v tem mandatu. Pa ni. Zakaj? Ali ima preveč članov, poslancev zadaj določene botre, ki jim tega niso dovolili, ali so bile informacije pred poslanci skrite, da ne vedo, da so prišli v parlament kot z Lune. Mislim, da po štirih letih bi lahko bilo drugače. Zanima me tudi, zakaj je član te preiskovalne komisije, ki se je poglobil v to, izstopil in je nepovezani poslanec zdaj pred koncem tega mandata, ali je to kaj povezano s tem. Pa tudi nekateri, ki so radi v medijih in bi lahko današnjo razpravo izkoristili za svojo promocijo, so danes mlačno tu govorili ali pa sploh niso govorili, pa niso v koaliciji in niso umazani s temi rabotami. Predolgo sem v parlamentu, da ne bi vedel, kakšne so stvari v ozadju in kako potekajo.  Osvetlil bi en primer. Ko so leta 2007 prišle stranke na bančne okence in so hotele vezati svoj denar, pa so delavke ali pa delavci jim svetovali, naj kupijo obveznice NLB, in so jih prepričevali, naj vzamejo kredit za nakup teh obveznic, da bo donos 6,25 %, od tega dohodnina 1,25 %, ostane jim 5 %, bistveno več, kot pa so bile obresti na vezavo. In potem se enostavno vse te obveznice brišejo. Preko 6.000 je teh varčevalcev v Sloveniji. Ko so jim bile te obveznice zbrisane, je Ustavno sodišče naložilo Vladi, da to v šestih mesecih reši. Državni zbor je takrat sprejel, da je bilo bolje, da se to briše, kot pa da gre NLB v stečaj. In se ni nič rešilo. Ampak NLB ni šla v stečaj. In zdaj tožijo, morali so zbrati denar še za to, da tožijo banko za ta svoja sredstva, ker so enostavno izginila, nekateri pa plačujejo še kredite. Mislim, da bi za to morala poskrbeti naslednja vlada, ker nalog bo veliko, od Frankovcev in tako naprej, in veliko bo denarja… / izklop mikrofona/
Besedo ima mag. Bojan Krajnc. Pripravita naj se gospa Anja Bah Žibert in gospod Ljubo Žnidar.
Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Če se za začetek malce pošalim, bi rekel, da bi se lahko ta komisija imenovala tudi komisija za prebujanje potlačenih spominov. Mnogi se spomnimo javnih delov zaslišanj, sam se spomnim najbolj gospoda Jančarja, ki je vztrajno odgovarjal, da se ne spomni in da se tega res ne bi spomnil, pa poleg njega mnogi drugi. Ne nazadnje je to sprenevedavo pozabljanje, ki je zelo selektivno, morda pri komu celo tudi resnično, kajti nihče od nas se ne želi   spomniti neprijetnih spominov, pa na srečo za to obstajajo dokumenti, ki jih je zbrala komisija in ji bo poslala NPU in SDT, zato bom ta sklep podprl. Prav tako pa tudi drugega, kateremu se bom vrnil še malo kasneje. V kontekstu objave tega sporočila so se mnogi, so bili prvi komentarji, kako zdaj, kdo je odgovoren in prav gotovo bo to vprašanje eno od tistih na koncu današnjega dneva ki si ga bodo zastavljale tudi državljanke in državljani. Če pričakujete eno osebo z imenom in priimkom, ta je odgovoren, seveda pričakujete preveč. Odgovorni so vsi tisti, ki jih je komisija v tej preiskavi uspela preiskati ali celo povabiti kot priče, pa verjetno tudi mnogi drugi glede na omejen obseg časa in kapaciteta kadrovskih in ostalih, komisije, ki jih bo pa seveda moralo sprocesuirati organi pregona in sodstva. Moje upanje tukaj ni tako majhno kot od nekaterih od vas kolegov. Pozitivne spremembe na tem področju pa bi seveda bile dobrodošle in specializirano sodišče ob natančnem definiranju tega, kdo je lahko sodelavec specializiranega sodišča, seveda da se ne bi soočali s pojavi kot jih je malo prej opisal kolega Logar, predsednik komisije. Mimogrede, hvala tudi tebi za vodenje te komisije in za zahvalo meni, da ne bi prišli v položaj, ko bi seveda nekdo spet preiskoval samega sebe, tudi če ni še za nič kazensko ali odškodninsko odgovoren, pa je vendarle sodeloval v, če se milo rečeno izrazim, v slabem bančnem poslovanju, torej v nasprotju z dobrimi praksami, ko bi morali ti ljudje pravzaprav početi nekaj čisto drugega kot so počeli. Ne morem pa seveda v svoji razpravi mimo politične odgovornosti, ki je resnici na ljubo, tako pač je v času pred volitvami zelo priljubljena tema v poročilu v javnem delu najden tri plus ena Vlade, bom rekel, tri prve od začenši z vlado Janeza Janše s tem dobro znanim kreditnem balonom in seveda tem kaj bi lahko bilo takrat storjeno, pa ni bilo storjeno, zdaj iz takšnih ali drugačnih razlogov po mojem mnenju bi lahko Vlada, ne sama, skupaj z regulatorjem in seveda nadzorniki, ki jih je sama imenovala predvsem v državne banke, takrat storila več kot je, ne glede na to pa, da takrat ta Vlada tega ni storila, bi lahko seveda kasnejša Vlada storila in popravila, dopolnila to kar ni, pa govorim o vladi Boruta Pahorja, pa ni, je tudi ta zamudila priložnost bodisi s premalo učinkovitimi ukrepi ali pa s prepoznimi ukrepi. Kar se tiče vlade Alenke Bratušek, je kar se mene tiče, ostalo neodgovorjeno vprašanje, pa morda tema za novo preiskovalno komisijo, iz sklepov o ustanovitvi preiskovalne komisije glede višine dokapitalizacije in magična kratica tukaj je AQR ali pregled kakovosti terjatev, odgovora na to vprašanje nismo dobili in upam, da bodo organi, bodisi preiskovalna komisija ali kdo drug, kdaj ugotovili kaj se je dogajalo s pregledovanjem in ocenjevanjem teh AQR.  Nazadnje pa še, moja bivša stranka. Rekel bi, da je storila veliko kar je kolega Verbič že razlagal v predstavitvi stališča je pa nedvomno zamudila s sprejemom oziroma jih sploh ni sprejela mnogih zakonov s tega področja in zadnji iz tega je pač / znak za konec razprave/ zakon o ugotavljanju, poenostavljeno rečeno, višine dokapitalizacije in sodnimi postopki v zvezi s tem, tako da tudi tukaj za prihodnje mandate Državnega zbora in Vlade ostaja še veliko dela.  Hvala lepa.
Besedo ima gospa Anja Bah Žibert, pripravi naj se gospod Ljubo Žnidar in gospod Uroš Prikl.  Izvolite.
Hvala lepa za besedo.  Poglejte, danes pravzaprav govorimo o kriminalu stoletja. Zakaj?  (nadaljevanje) pet milijard evrov davkoplačevalskega denarja je dobesedno poniknilo oziroma državljanke in državljani so morali to plačati. Kajti gre za državne banke. Namesto da bi državljani nekaj od teh bank imeli, so jih morali dokapitalizirati in vsi tisti, danes sem slišala predvsem iz strani Levice in še nekaterih, ki skušajo iskati neke argumente pri samo nekih posameznikih s tem, ko na svoj način želijo doseči, da državne banke ostajajo državne in da se jih ne proda, pomeni, da dopuščajo, da se iz davkoplačevalskega denarja financira globoka država. To je edino sporočilo. Kajti, veste, jaz ne verjamem, da se je to pač dogajalo in nekdo ni vedel. Seveda so vedeli. Vedeli so tisti, ki jih je tja postavila globoka država. In kaj še sledi iz tega poročila? Iz tega poročila sledi, da je globoka država zažrta v vse pore našega sistema in da dokler ne bomo naredili na tem področju reda, bo tudi ta velik kup zelo pomembnih dokumentov ostal samo kup dokumentov in bom povedala zakaj. Poglejte, dve leti in 10 mesecev je porabila ta komisija, ki jo je vodil kolega dr. Anže Logar in pri kateri so sodelovali tudi ostali člani, da je ugotovila na 550 straneh slabih bančnih poslov. 550 strani slabih bančnih poslov. Zaslišali so 74 prič, 3 tisoč 500 strani je dolgo poročilo o zaslišanju. Zdaj pa mi povejte, kaj so do sedaj delali naši organi odkrivanja pregona. Nič. Zakaj? Zato ker so del globoke države. Da so del globoke države, govori že to, da je Okrajno sodišče v Ljubljani zaviralo delo te komisije. Ta komisija se je morala dobesedno »bockati« z njimi, da so pridobili dokumente, ki so bili nujni za njihovo delo. Zakaj govorim, da je sistem še kako v globoki državi, ko govorimo o pravosodju? Na mestu Specializiranega državnega tožilstva sedi Harij Furlan. Sedel je že šest let prej, pa danes zopet sedi tam. Oprostite, ampak jaz ne verjamem, da bodo osebe, kot je Harij Furlan, karkoli naredile, kakšen korak naprej. In potem se čudimo, zakaj sta trenutno obtoženi glede bančne kriminalitete, mislim, da dve osebi in še to v vrednosti, spoštovani, 100 tisoč evrov, medtem ko imamo na drugi strani politika, nekoga, ki celo pravi, da bo poskrbel, da bojo iz Ljubljane leteli vsi tisti, ki ne mislijo tako kot on, se pravi diktatorja politika, gospoda Jankovića, ki pa je kriv za 165 milijonov evrov škode. Ne samo, da se sprehaja po ulicah, celo grozi državljankam in državljanom, ki so morali to plačati. Ja, globoka država je zažrta tako v politiko kot v pravosodni sistem. In če bi dejansko trenutna oblast želela narediti karkoli, da bi posekali krila tej globoki državi, bi seveda danes že imeli posebno specializirano tožilstvo, ki bi se ukvarjalo z najvišjo obliko bančnega kriminala in tudi gospodarskega kriminala. Tako pa naj vam povem, da za gospodarski kriminal rabimo za prvo obravnavo leto dni. To je realno stanje. Seveda, jaz še kako pozdravljam delo te komisije. Trdo so delali, ampak oprostite, marsikaj od tega bi morali storiti tisti, ki so v tej državi plačani za to. Ta komisija je naredila njihovo delo. Ampak mi te ljudi podpiramo. Minister je celo na nek način podprl, da je zopet na vrhu specializiranega državnega tožilstva gospod Harij Furlan. Kajti, način izvolitve je tak, da dejansko ni mogel priti na to mesto nekdo drug kot on. Prav tako minister Klemenčič ni poskrbel, da bi že danes imeli to specializirano sodišče. Pa že v vmesnem poročilu ta komisija ugotavlja stvari, ki kažejo, da bi takšno sodišče nujno potrebovali. In sedaj posamezniki iščejo neke izgovore v katerem mandatu pa je bila možnost za nek prvi kredit in tako naprej. Smešni smo. Poglejte tukaj notri, 550 strani slabih bančnih poslov. To je realno. In kje so ti ljudje? Na naših ulicah. V brk se smejijo tistim, ki imajo danes 500 evrov pokojnine. V brk se smejijo tistim, ki so na minimalcu. In potem s strani Levice poslušamo, kako v tej komisiji sploh niso želeli sodelovati, ker za njih je to nepomembno in neka politična igra. To je politična igra, 5 milijard evrov je politična igra? Seveda je, če moraš s tem financirati globoko državo, ki potem poskrbi, da pred volitvami ali ustanovi kakšno stranko, zato da bo lahko delovala naprej ali pa izkorišča posamezno stranko zato, da deluje tako, kot želi. Ampak dosti je bilo. Ne na plečih državljank in državljank in državljanov. Norce se delajo. In vsi tisti, ki danes imajo kakršnokoli pripombo na to poročilo in želijo iskati neke posameznike, ki sploh niso ključen element tega poročila, želijo samo nekaj, da ta globoka država deluje naprej. In to se je pokazalo tudi na področju zdravstva. Tudi tam povsem enako. Poglejte, kaj počnejo. Danes ljudje čakajo v bankah, spoštovani, z osnovni kredit, ker morajo dati poroštvo, ker morajo imeti pogodbe za nedoločen čas, čakajo po dva in tri mesece, da dobijo nekaj tisoč evrov. To pa delamo z državljankami in državljani. In seveda hvala kolega dr. Anže Logar, hvala celotna ekipa. Predvsem pa poziv državljankam in državljanom, spreglejte. To državo danes vodi globoka država. In samo volivke in volivci lahko spremenijo, da temu ne bo več tako. Vendar za to je treba sprejeti odločitev 3. junija. Hvala.
Hvala lepa.  Besedo ima gospod Ljubo Žnidar, pripravita naj se gospod Uroš Prikl in gospod Janez Janša.  Izvolite, gospod Žnidar.
Spoštovani podpredsednik, spoštovane kolegice in kolegi. Vsem lep pozdrav še z moje strani. Poglejte, če se vprašamo kaj je bilo to danes v Sloveniji največja vrednota. Danes do glasovanja o tem poročilu kaj je bila največja privilegirana in cenjena vrednota. Največja in cenjena vrednota v Sloveniji do danes je bilo, da si, če po domače rečem, gelibter sposodiš milijonski kredit, ki ga namensko tako ali tako ne boš vrnil ali da namensko ne plačaš izvajalcev del. Na ta način si prisvojiš desetine in stotine milijonov in za to ne odgovarjaš. To je bilo cenjena vrednota. To se pravi, da si, bi rekel, na javen legalen način bančni ropar. Sodobni bančni ropar. To je bilo do danes cenjena vrednota. Jaz bom to končno poročilo o preiskavi o bančnih nepravilnostih seveda podprl,  (nadaljevanje) da bo danes ta cenjena slovenska vrednota padla, ampak to je bila cenjena za tiste, ki so to sprovajali, to so bili odgovorni v bankah, ki so bili tako rekoč izvajalci teh nalog, seveda naročniki in pa porabniki. Zelo jasno in natančno se ve kdo so to, ali je do danes kdo odgovarjal? Niti eden do danes iz te veje bančnih nepravilnosti ni odgovarjal za niti eno stvar, za niti eno stvar, kdo danes zagovarja, da se največja banka NLB naj ne proda? To zagovarjajo tisti, ki vas danes nagovarjajo na volitvah, da oni so pa zdaj rešitelji za naslednji mandat in za naslednja štiri leta, tisti to zagovarjajo. Če pa si pogledamo saldo od leta 1991 do 31. decembra 2017 je NLB pridelala minusa oziroma je državni proračun vložil v to banko 3 milijarde 130 milijonov, danes pa vi zagovarjate, da se naj NLB ne proda in ob isti sapi nagovarjate volivce za čez en mesec, da vas naj na volitvah podprejo. Ne vem kakšno matematiko vi uporabljate in zagovarjate takšno početje, nerazumljivo, jaz v veliki meri upam, da bodo to slovenski državljani to razumeli, 3 milijarde 130 milijonov je državni proračun vložil v NLB, vi pa zagovarjate, da se naj ne proda, mislim to je, bi rekel, neverjetno. Seveda močno, močno upam, da bo danes to končno poročilo sprejeto in, da bo ta privilegirana in cenjena vrednota padla in, da bodo organi pregona ometli to roparsko bančno pajčevino, ampak ta roparska bančna pajčevina ni bila krhka, bila je zelo močna, povezala je celo sodstvo v to svojo pajčevino, zaradi tega ni niti do danes bilo še nobenega epiloga, ker je v to pajčevino povezano celotno sodstvo. Ne sodim posameznike in jih na ta način, ne sodim vsakega posameznika v veji sodstva, ampak tisti, ki to vodijo so vpleteni in so tu zraven in so podpora tem privilegijem, ki so bile do danes cenjene, ta privilegij bo danes z glasovanjem padel in bodo tisti, ki zato odgovarjajo prišli na plan, izplavali bodo ven iz tega povprečja, kjer se dane skrivajo, levo in desno in seveda preko tujih firm kupujejo slovensko državno premoženje, ki je bilo preneseno na slabo banko. To je vse slovenski denar, ki zdaj prihaja iz tujih držav nazaj v Slovenijo, to je naš denar, to je denar vsakega davkoplačevalca, vsakega upokojenca, vsakega tistega delavca, ki je na minimalni plači, naš skupen denar. Želim, da organi pregona ometejo to roparsko bančno pajčevino do konca.
Hvala lepa. Besedo ima gospod Uroš Prikl, pripravita naj se gospod Janez Janša in mag. Matej Tonin. Izvolite, gospod Prikl.
Hvala lepa za besedo, spoštovani predsedujoči, spoštovane kolegice, spoštovani kolegi. Jaz bi rad seveda uvodoma v svoji razpravi se ogradil od predvolilne retorike in hkrati ne bi rad povezoval svojih razmišljanj, kratkih razmišljanj z privatizacijo oziroma ne privatizacijo naše največje banke. V začetku naj seveda povem in pohvalim, dam iskreno pohvalo komisiji, ki je opravila to veliko, izjemno veliko in kakovostno delo, še posebej njenemu predsedniku, kolegu Logarju, ki je bil prvi med enakimi, in sem prepričan, da je vložil ogromno svojega dela, truda, znanja, pa verjetno še česa. Če je to moje skromno opravičilo, glede na to, da sem na začetku bil zelo skeptičen, to moram priznati, glede razpleta oziroma rezimeja, kaj bo ta Logarjeva komisija prinesla ob zaključku. Kolega Logar, sprejmi tukaj moje iskreno opravičilo za mojo skepso na začetku. Ogromno delo si opravil. Jaz verjamem, da ti bodo hvaležni, najbrž ti spomenika ne bodo postavili, vsem vam in vsem vam, ki ste sodelovali v tej komisiji, jaz bolj malo, ker je delo s strani Poslanske skupine Desus, glavnino njega opravila kolegica Marija, pa vendar. Jaz pričakujem, da bomo seveda, logično, to poročilo sprejeli in da bo to poročilo izjemno dobra podlaga za organe pregona oziroma za vse institucije, ki so v tej državi poklicane, da vendarle sprejmejo neke končne odločitve. Predvsem to se mi zdi bistveno, da bodo tisti, izhajajoč iz tega poročila, ki so evidentno odgovorni za te nečedne posle, tudi za svoja dejanja odgovarjali, ne le nosili objektivne in subjektivno odgovornost, ampak da se jih bo iz sistema upravljanja in vodenja, tako finančnih kot drugih državnih institucij za vedno odstranilo. Jaz nikoli nisem bil, to moram v isti sapi povedati, za rezanje glav, tako figurativno, še manj pa seveda v neposrednem pomenu besede in izraz lustracija mi je tuj. Pa vendarle mislim, da tukaj boljšega izraza kot pa te za katere se bo in bi bilo zelo nenavadno, da se tukaj ne bi ugotovilo, da so ljudje z imeni in priimki odgovorni, takšne ljudi bo očitno potrebno, kot že rečeno iz sistema upravljanja in vodenja tako finančnih, kot drugih državnih institucij za vedno in za zmeraj lustrirati. Kot rečeno, pričakujem, pa ne le jaz, ne le moja poslanska skupina, Poslanska skupina Desus oziroma celotna stranka, ljudje pričakujejo, ljudje, ki so se odrekali, ljudem, ki nismo mogli izplačevati, da si ravno bi želeli višjih plač, višjih pokojnin, višjih socialnih transferov in še česa, ljudje pričakujejo, da bodo ljudje, ki so za to odgovorni, dejansko dobili svoje poplačilo, tokrat seveda v negativnem smislu. Težko je skozi to razpravo karkoli novega povedati, nisem bil ves čas v dvorani, sem pa pozorno poslušal to razpravo. Jaz pričakujem, pa ne v naslednjem 5, 10 pa ne vem koliko letnem obdobju, kot bo že vse zastaralo, in ko se objektivno ljudje več ne bodo mogli nekaterih zadev spominjati, da se vendarle črta potegne pod to 5 milijardno zadevo in da na zdravih temeljih gradimo to, kar je še ostalo, naprej.  Najlepša hvala vsem skupaj za vašo pozornost.
Hvala lepa. Besedo ima gospod Janez Janša. Pripravi naj se mag. Matej Tonin in mag. Andrej Šircelj. Izvolite, gospod Janša.
Hvala lepa za besedo. Najprej čestitke Anžetu in vsem članom komisije, tudi strokovnim sodelavcem za temeljito opravljeno delo. V veliki meri tudi namesto policije, tožilstva in sodišč. Bo prav zanimivo zdaj spremljati kako bodo z zbrano in obdelano dokumentacijo, izvedenimi pričevanji ti organi, ki so v glavnem spali do zdaj ali pa delali proti, te stvari zdaj procesirali. Ni od te preiskovalne komisije odvisno kakšna bo Slovenija v prihodnje, odvisno je od tistih, ki morajo zdaj to v vlogi vladavine prava ali pa pravne države, če hočete, pripeljati do konca. Je pa zasluga te komisije, da izgovorov ne bo več. Po sprejetju današnjega poročila, če bo Državni zbor to sprejel, obeti so dobri, nič več ne bo tako, kot je bilo. Vsaj ne v slovenskih bankah. Mislim, da je stvar šla preko vseh robov in če je kaj, potem mislim, da smo danes naredili ali pa bomo naredili velik korak k temu, da v življenju te generacije ne bi še tretjič sanirali slovenskih državnih bank. Ker, dvakrat smo jih že. Zgodba pa se seveda ni začela v tem stoletju,   (nadaljevanje) ali pa v času, odkar je Slovenija samostojna, začela se je takrat, ko so nekatere banke nastale, z Novo Ljubljansko banko tam v 60. letih. In zato, da bo stvar mogoče malo bolj razumljiva, nekaj podrobnosti. Jaz sem bil član prve Vlade, ki je bila izvoljena oziroma imenovana po večstrankarskih volitvah. Tista Vlada je dobila izpraznjene državne banke, polno sledi sicer, kam se je denar prelival tik pred tistimi prvimi volitvami, ampak tudi aparat, ki je bil tak, kot je danes, ki bi moral to preiskati, ni nič naredil. Spomnim se potem naslednjega leta, ko je bil že drugi finančni minister, z gospodom Kranjcem, ko je nekoč na Vladi predlagal, da glede na to, da je Vlada pa državni proračun največji komitent Nove Ljubljanske banke oziroma takrat še Ljubljanske banke, da bi se spodobilo, da je finančni minister predsednik nadzornega sveta. In je Vlada dala ta predlog. In je potem nadzorni svet o tem glasoval in finančni minister je dobil en glas, svoj glas, vsi ostali so pa glasovali, mislim, da za gospoda Rigelnika. In tisti, ki so izpraznili banke, so jih potem tudi »kao« sanirali z davkoplačevalskim denarjem. En sam človek ni odgovarjal za prvo bančno luknjo. Še več, ljudem, ki so jo povzročili, so bile sanirane banke dane v upravljanje, in to je bila seveda najhitrejša pot do druge bančne luknje. Je pa seveda, ko je šlo za banke, recimo, v začetku tega stoletja veljalo, da so dobre, da so sanirane, da starih praks ni več, da se pripravljamo na vstop v Evropsko unijo, da bodo nova pravila igre popravila še tiste stvari, ki so mogoče narobe, in da je pravzaprav vse, kar je v bankah, sveto. Leta 2004, ko je prisegla naša Vlada, smo dobili za finančnega ministra uglednega, svetovno znanega bankirja dr. Bajuka, ki je verjel, da je v slovenskih bankah praksa približno takšna, kot je na zahodu. Se pravi, da se spoštuje pravila korporativnega upravljanja, ravnanja s tveganji, da so ljudje, ki so v bankah, spoštovanja vredni in tako naprej. In tako se je Vlada tudi obnašala do njih. Vlada ni opravila nobenih kadrovskih menjav, ljudje, ki so bili v Novi kreditni banki in v Novi Ljubljanski banki, so ostali še naprej. Tudi če bi hotela, ni imela dvotretjinske večine, ker je bila sicer večinski lastnik, ampak ne dvotretjinski, v Novi Ljubljanski banki je bila belgijska KBC. In šele po, recimo, dveh letih so počasi začele curljati informacije, da zadeve niso takšne, kot se prikazujejo. In potem sta se zgodili dve stvari. Ena je bila poskus, ko je finančno ministrstvo odkrilo, da Nova Ljubljanska banka zavaja z nekaterimi podatki, da se zamenja upravo. Ta predlog je bil dan na nadzorni svet - in je zmanjkalo glasov. Za zamenjavo gospoda Kramarja na nadzornem svetu niso glasovali člani nadzornega sveta, ki so tja prišli na predlog nekaterih koalicijskih strank, in ni glasovala niti predstavnica Ministrstva za finance, češ da je glasovala po svoji vesti, je rekla. In je gospod Kramar ostal do konca in dobil potem še milijonsko odpravnino. In kar je zanimivo, tudi glede na prejšnje razprave, proti njegovi zamenjavi so glasovali vsi predstavniki KBC, se pravi, belgijske banke, ki je imela tretjinski delež v Novi Ljubljanski banki in brez katere se pač nič ključnega ni dalo narediti. To je bilo svojega denarja vredno, da je predstavnica Ministrstva za finance glasovala proti sklepu lastne Vlade in lastnega ministrstva in preživela. Ampak največja enigma je bila, zakaj so belgijski lastniki ravnali tako oziroma solastniki (nadaljevanje) ravnali tako in se je to potem čez nekaj mesecev razjasnilo, ko je prišel šef KBC-ja do finančnega ministra. To je bil čas, ko bi morala steči druga faza privatizacije Nove Ljubljanske banke. Pogovor je bil o tem, ali bodo Belgijci kupili še manjkajoči delež do 51 %, najmanj, kazali so ta interes, in tako naprej. No, in po tem sestanku je finančni minister prišel do mene ves zgrožen. Sem rekel: »Kaj pa je? Ali so se premislili?« Je rekel: »Ne, niso se premislili, trdijo pa, da so to že plačali.« »Kako?« Je rekel: »Trdijo, da je bilo v času, ko je Ropova vlada prodajala tretjinski delež Nove Ljubljanske banke, dogovorjeno, da bo belgijska banka plačala malo več, kot pa so pokazali izračuni in da bo na ta račun dobila potem tudi delež do 51 %, ampak ne pred volitvami, ker kao, da je javnost proti, ampak po volitvah, ko bo LDS itak še naprej v vladi, bo sestavljala naslednjo vlado in je šlo za gentlemenski dogovor.« Moram reči, da sem zelo težko verjel svojim ušesom, ampak mi je potem ob nekem naslednjem srečanju, na nekem sprejemu predsednik KBC-ja povedal isto in sem to slišal na lastna ušesa. Jaz sem seveda dejal, da to seveda ne pride v poštev, da je pogodba, kjer piše, koliko so plačali za tretjinski delež in to je to. Če imajo pa še kaj napisano, naj pač pokažejo, in tako naprej. Rekel je zelo arogantno, da pač nimajo nič napisanega, da so verjeli na besedo, da je šlo za gentlemenski dogovor in je rekel – pazite: »Bomo pač počakali naslednjo vlado.« In so čakali. Seveda je potem prišla finančna kriza tudi za njih in KBC je bila v enakih težavah kot Nova Ljubljanska banka, ker so se šli očitno enake prakse. Začetek leta 2008 je bil tudi čas, ko je prihajalo do informacij, da slovenske banke niso v tako dobri kondiciji, kot se to prikazuje, na večkratna vprašanja na Banko Slovenije pa smo vedno dobivali odgovor, da je stanje super in da so podatki izjemno dobri. No, in ta slika se je ponovila tudi leta 2012, ko so že vrabci čivkali, da v slovenskih bankah nekaj ne more biti v redu. Od vseh uprav smo dobivali podatke, tudi na javnih konferencah, da je stanje dobro, solidno, stabilno, dovolj rezerv, dovolj denarja, malo slabih kreditov. Takrat smo imeli dva pogovora z guvernerjem centralne banke, gospod Kranjcem in on je zatrjeval, to je vse v zapisnikih, da so sicer neke manjše težavice, ampak da je stanje sijajno. To je bilo v začetku leta 2012, potem ko je kriza že dodobra tolkla po vseh in ko je bilo tudi laikom že jasno, da so v slovenskih bankah, še posebej v državnih bankah, pod preprogami kupi slabih terjatev, ki nikoli ne bodo vrnjene. Ampak, lahko si pogledate na spletni strani Banke Slovenije, uradna, pa tudi neuradna sporočila Banka Slovenije so bila, da je situacija v redu. A veste, kje sem jaz uradno izvedel, da situacija ni v redu? V Bruslju. Od predsednika Evropske komisije, ki mi je na nekem obisku spomladi dejal: »Po naših podatkih je slovenski bančni sistem pred bankrotom.« Jaz sem še isti dan klical potem guvernerja, sem mu povedal, da je zdaj vzel vrag šalo in potem smo čez kake tri tedne dobili tisto znamenito poročilo Banke Slovenije, kjer se je sicer še vedno malo zamegljevalo realno stanje, je bila pa tam vendarle priložena lista 16 konglomeratov, ki so bili že na pol v stečaju ali pa za katere se je vedelo, da so nelikvidni, kot glavni nosilci teh   slabih kreditov. Ni bil tam samo Zvon. Zvon je bil eden od šestnajstih. Bilo je vse od, bom rekel, SDC do banalnih primerov, recimo Semenarna Ljubljana s 50 milijoni. Kako mora neka semenarna napraviti takšno luknjo, meni še danes ni jasno. Slišim pa, da so zdaj ti dobri kadri na UKC Ljubljana. Bom rekel, moraš biti sposoben, da z eno majhno firmo narediš 50 milijonsko luknjo. Res. in takrat se je začela ta zgodba sploh odvijati z veliko zamudo. Z veliko zamudo. V tej isti dvorani smo potem sprejemali zakon o slabi banki. Tisti, ki se danes hvalijo kakšne rezultate so potem naredili, so takrat zbirali podpise za referendum, da bi se ta zakon zavrnil. Enako za državni Holding. Vseeno je bilo to ustanovljeno. Zdaj sta se pa v bistvu obe instituciji spremenili v krovni organizaciji za nadaljevanje iste prakse s kakršno se je slovenski bančni sistem že dvakrat izpraznil. In tudi v bankah samih se ni nič spremenilo. Ni se nič spremenilo. Dogajajo se stvari, ki so nam lahko vsem v sramoto. Vam bom prebral eno pismo, ki je objavljeno že več kot eno leto na spletni strani Val 202. Takole piše: »V uredništvu hranimo dokumente družine, ki se jim je v devetih letih najema kredita zaradi izgube zaposlitve in nenadne invalidnosti enega od staršev nabralo skupno za nekaj več kot 2 tisočaka neplačanega dolga. Banka, Nova Ljubljanska banka je nato kljub pojasnilom stranke v stiski pogodbo povsem zakonito odpovedala, ko niso plačali nekaj zaporednih neplačanih obrokov, ne glede na to, da dolg o absolutnih zneskih ni dosegel niti 5 % osnovnega najetja dolga.« Niti 5 %. Njihov dolg je zdaj last švicarskega podjetja, izvršbe nad stanovanjem pa že tečejo. Gre za dom petčlanske družine s tremi nepreskrbljenimi otroki. In takih primerov je samo v tem paketu 10 tisoč. Nova Ljubljanska banka v času gospoda Brodnjaka in gospoda Karpeta kot predsednika nadzornega sveta, ker je nadzorni svet to odobril, je nekje poleti 2016, se pravi, v tem mandatu, podala paket terjate v vrednosti 100 milijonov za 80 % popustom švicarskemu skladu. Zdaj, da boste razumeli za kaj gre. Gre za kredite kot jih vi najemate. V glavnem stanovanjske kredite, hipotekarne kredite, kar pomeni, da če ste dobili kredit, ste morali v zastavo dati stanovanje ali hišo, ki ste jo kupili. Se pravi, to niso bili nezavarovani krediti, kot so od SCT pa od Semenarne Ljubljana. To so krediti za sto ali več odstotnim zavarovanjem in Nova Ljubljanska banka gospoda Brodnjaka in teh nadzornikov, ki jih imate zdaj, ni za to kriva Janševa vlada, sigurno ne, je naredila paket za sto milijonov, skupaj še z lizingom, mislim da 106 milijonov in prodala to švicarskemu skladu z 80 % popustom, za 17 milijonov. Ta sklad ima zdaj podružnico v Sloveniji, ki brutalno izterjava, se pravi, meče ljudi iz stanovanj, pa čeprav so mogoče dolžni samo še par tisoč evrov. Mediji o tem poročajo zelo sramežljivo, zelo sramežljivo. Televizije, ki znajo delati velike sage o tem, če se nekdo spotakne, po 10 tisočih krutih usod zaradi pogodnosti bankirjev, danes, v času pred desetimi ali pa pred dvajsetimi leti, o tem se ne govori. Se ne govori. Na vprašanje novinarjev je banka celo zavrnila odgovor, češ, da gre za poslovno tajnost, je pa potem ta švicarski sklad na svoji spletni strani objavil podatke o tem, kako dober posel so naredili. To ne samo, da smrdi po korupciji. To je, bom rekel, sistemska bančna korupcija, kjer je nekdo ali pa bodo tisti, ki so zraven zaslužili razliko, se pravi 80 milijonov, ne glede na to, da bodo družine s tremi, petimi nepreskrbljenimi otroki zato na cesti. Kaj nam to pove? To nam pove, da zaradi tega, ker po prvi bančni luknji in po tisti, bom rekel, več kot slabi praksi zaradi katere smo slovenski davkoplačevalci sanirali banke po osamosvojitvi, niti po tej drugi bančni luknji, ki je znana od leta 2012, nihče od teh ključnih ljudi ni, ne samo da ni odgovarjal, pravzaprav vsi ključni ljudje še vedno vedrijo in oblačijo v slovenskih državnih bankah. Vsi ti, ki jih je gospod Logar prej naštel so bili tu zraven, pa še tista druga generacija, ki je potem prišla z gospodom Brodnjakom pa še z nekaterimi. Če bo ostalo danes samo pri poročilu te komisije se bo to vse nadaljevalo in čez pet let bodo spet prišli ljudje z bančno puščico po vaš denar, ker nastaja nova luknja. Ob tem, da, bom rekel, ta ista uprava Nove Ljubljanske banke, ki tukaj neusmiljeno meče na cesto s svojo odločitvijo deset tisoč ljudi, mirno plača nezakonito sodbo hrvaških sodišč v nasprotju z ustavnim zakonom, v nasprotju z dvema mednarodnima sporazuma. Mirno plača. In je še vedno tam, nič se ne zgodi. Predlagamo rešitev za to situacijo. Na Ustavni komisiji se zavrne začetek postopka. Te stvari so vse povezane. Največji problem pa je v tem, da ta skupna vez vodi do denarnice vseh slovenskih davkoplačevalcev.
Hvala lepa. Besedo ima gospod mag. Matej Tonin, pripravita naj se gospod mag. Andrej Šircelj in mag. Dušan Verbič.  Izvolite, gospod Tonin.
Dober dan! Preiskovalna komisija je naredila izjemno delo. Na enem mestu so zbrani dokazi, dokazi o dvojnih merilih, o finančnih manipulacijah, o posebnih ljudeh s posebnimi privilegiji. Zbrani so dokazi o peščici vplivnih posameznikov, ki je vsakemu izmed nas naložili 2.500 evrov dolga. In ključno vprašanje po obravnavi tega današnjega poročila je, ali bo roka pravice dosegla odgovorne. Če bo roka pravice dosegla odgovorne, potem bomo imeli neko zadoščenje, da je ta država še vedno naša in da krivci za svoje napake in kriminalna dejanja tudi odgovarjajo. V nasprotnem primeru, če se po tem poročilu ne bo zgodilo nič, potem je seveda težko verjeti, da bi kdorkoli zaupal v pravno državo in pa tudi samo državo. Od tu dalje so pomembna konkretna dejanja, kaj bodo organi pregona naredili zoper odgovorne.
Hvala lepa.  Mag. Andrej Šircelj, izvolite.
Hvala lepa za besedo. V preteklosti, bližnji preteklosti do državljani plačevali za Novo Ljubljansko 4 milijarde evrov. Toliko so približno znašale dokapitalizacije za Novo Ljubljansko banko. Kakšen je ta znesek je seveda marsikomu nepredstavljivo. Iz tega zneska bi lahko zgradili novo mesto. Novo mesto z nekaj 10 tisoč stanovanji. Poleg tega smo samo pred nekaj leti plačali za reševanje tako imenovane bančne krize 5 milijard. Tu smo reševali poleg Nove Ljubljanske banke ob 4 milijarde, milijardo in pol, še ostale banke,   (nadaljevanje) še zasebne banke in vse skupaj je bilo dejansko pet milijard. To znaša približno en državni proračun, morda nekaj manj kot državni proračun, to z drugimi besedami pomeni, da, če državljani in, če podjetja v Sloveniji eno leto ne bi plačali nikakršnega davka, potem bi ta znesek dejansko lahko šel v njihovo korist, če ne bi tega denarja dali v več, bolj ali manj, v državne banke. O takih zneskih je seveda težko govoriti in težko si je predstavljati kaj dejansko pomeni to za razvoj celotne države, vendar vsekakor ta znesek je zaustavil večji razvoj slovenske države in večjo blaginjo državljank in državljanov. Zaradi tega je seveda ogromno zgodb, ogromno primerov, kaj se je dogajalo s posameznimi podjetji, kaj se je dogajalo s posameznimi primeri in koliko znese ta celoten znesek za to državo, kje bi Slovenija lahko bila, če ne bi dokapitalizirala bank? Kje bi državljani in državljanke lahko bili, če ne bi dokapitalizirali teh bank. Enostavno je to vreča brez dna, jaz tudi osebno glede na stanje duha v državi, glede na stanje splošnega duha in glede na stanja predvsem tistih, ki odločajo, danes in tudi v tej Vladi ne pričakujem, da, če se bo ta smer nadaljevala, s če želite sredinsko levimi vladami, da se bo karkoli spremenilo, če ne bo tukaj prišlo do reza, če ne bo tukaj prišlo, da se bo enostavno prekinilo tovrstno prakso, potem se ne bo nič spremenilo in prišel bo nov račun, ki ga bodo izstavili v smeri stabilnosti finančnega sistema, da je to treba zagotoviti stabilnost finančnega sistema, da je treba zagotoviti stabilnost evra, če želite, stabilnost evropskega sistema in tako naprej in izstavili nov račun državljankam in državljanom. Samo izredno odločen rez pri upravljanju državnega premoženja, pri opravljanju celotnega državnega premoženja, kamor štejem vse finančne ustanove, banke, zavarovalnice, kamor štejem nekatera infrastrukturna podjetja, DARS, železnice, Luka Koper, kamor se šteje seveda tudi druga državna podjetja iz področja energetike, lahko prekine, ta rez lahko prekine vizij, ki prinašajo dodatne bančne luknje. Ali se temu reče privatizacija, ali se reče temu neko drugačno upravljanje, vsekakor pa to pomeni, da morajo priti na odgovorna mesta drugi ljudje, ki bodo imeli znanje in zaupanje in, ki bodo imeli seveda tudi voljo in moč, da bodo zadeve spremenili. Drugače se v tej državi enostavno ne da narediti sprememb, takšnih sprememb, da bi enostavno poslovali na zdravih temeljih, da bi enostavno zdravo poslovali, v SMC bi rekli etično in moralno, ta etika in morala pomeni, da se izdajajo računi državljanom in z veliko lahkoto je tako poslovati in z veliko lahkoto je poslovati seveda ob tem, da to nekdo dopušča, da tukaj ni preiskav, da tukaj ne deluje pravosodje, da tukaj ne deluje s takšno intenziteto pravosodje, da bi enostavno postavil meje, da bi postavil neko sodno prakso kaj se sme in kaj se ne sme, enostavno se na področju zdravstva, na področju, če želite TEŠ, energetike in na področju finančnih ustanov to dopušča. Zaradi tega je seveda treba za prihodnjo Vlado in za prihodnji sestav Državnega zbora enostavno zagotoviti to, da bodo ljudje sposobnih teh rezov in da bodo tudi sposobni enostavno preiti tudi preko vseh, če želite opozoril, takšnih in drugačnih, tudi tega, da, groženj, da se bo nekaj spremenilo. Glejte, en državni proračun, vsi davki enega leta gredo v banke v 20 letih. Pa tem institucijam je fantastično živeti. Tukaj sploh ne rabite nobenega upravljanja, tukaj sploh ne rabite nobenih zadev, ki so podkrepljene z OECD, upravljanjem, pa skratka, nekimi strokovnimi zadevami. Z lahkoto se to naredi, če se enostavno izstavi račun vsakič državljanom in državljankam, preko tiste vlade in tako naprej. Deluje dejansko nek sistem v tej državi, ki to omogoča. Ta sistem je od nadzornika finančnega sistema, Banke Slovenije, pa potem preko lastnika, pa potem seveda preko vseh državnih ustanov, državnih uradov, institutov in tako naprej. Preko nadzornih svetov in menedžmenta. Skratka, če bomo to prekinili, potem bomo prekinili tudi to prakso… / znak za konec razprave/ in potem bomo denar vlagali v ljudi, v blagostanje, za blagostanje ljudi, za, nekateri rečete, seveda krajše čakalne vrste, višje pokojnine za vse to, da bodo ljudje živeli bolje in lažje, če se bo zadeva nadaljevala, potem se bo nadaljevala v nedogled. In to bo slabo, slabo za ljudi in slabo za državo. Zaradi tega seveda… / znak za konec razprave/ poziv velja, da je to poročilo odlična osnova za to, da se nekaj spremeni. In seveda spremenilo se bo lahko v zelo kratkem času, če bomo seveda to želeli. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima mag. Dušan Verbič. Izvolite.
Hvala lepa za besedo, podpredsednik. Štejem si v posebno čast, da sem zadnji v tem seznamu prijavljenih in kar uvodoma.  Z marsikaterim razpravljavcem s strani Poslanske skupine SDS se preprosto strinjam, ki je v svoji razpravi se dotikal vsebine te t.i. bančne parlamentarne preiskovalne komisije, z marsikaterim pa ne, kajti dobil in mislim, da tudi javnost je dobila občutek, kot da smo tukaj v tem Državnem zboru na tej točki, predvsem na lastni promociji v predvolilnem času. Toliko za začetek. Tudi sam se pridružujem vsem tistim pravim po vsebini prijaznim besedam zahvale preiskovalni bančni komisiji. Sam se tudi zahvaljujem kolegu, ki je bil podpredsednik te parlamentarne preiskovalne komisije, kljub temu, da me je zapustil v moji poslanski skupini. Vsem ostalim članom, predsedniku bom na koncu omenil nekoliko več besed, zaradi tega ga zdaj pač ne omenjam. Prav gotovo pa bi posebno izpostavil, čeprav je bilo tudi s strani nekaterih resnično zahvala, strokovnim sodelavcem teh komisij, kajti menim, da so resnično vso težo, predvsem nekako v tem postopku izkazovali in bili na njihovih plečih. Tako, da resnično posebna zahvala. Zdaj pa kar se tiče predsednika.  Toliko besed lepih glede dobrega vodenja, postopka in vse kar je zraven že težko karkoli tudi sam dodam. Bi si pa vseeno dovolil reči naslednje, da je predsednik te komisije dr. Anže Logar s svojim pristopom in učinkovitostjo v procesu zasliševanja oseb vabljenih pokazal nekako tisto pravo pot, ki menim, da parlamentarne preiskovalne komisije praviloma bi kar morale imeti, tudi če se bo v nadaljevanju v naslednjih mandatih to dogajalo. Tisto, kar je predsednik spodbujal in je potem potegnil tudi člane komisije je, da so te osebe izkazovale svojo strokovnost, kompetence in kar je zaskrbljujoče ne samo za nas, kot poslance, predvsem tudi za širšo slovensko javnost je dejstvo, da so te osebe dobesedno omejeno sposobne in je vprašanje ali so  (nadaljevanje) bile tudi takrat, ko so opravljale najbolj zaupane funkcije. To moje razmišljanje temelji predvsem na tako imenovani pozabljivosti ali sploh nevedenju na kakršnakoli ključna vprašanja o stvareh, ki so imele še kako posledice z izstavitvijo računa davkoplačevalcem. Skratka, vodenje te parlamentarne preiskovalne komisije sam osebno ocenjujem, da je bilo v posameznih primerih na meji dopustnosti, vendar zelo učinkovito, zato se res tudi sam osebno zahvaljujem dr. Anžetu Logarju in menim, da ne bom rekel preveč, če je to tako imenovani vzorčni primer tako imenovane parlamentarne preiskovalne komisije. Toliko v tem delu.  Uvodoma ste, kmalu po moji predstavitvi stališča Poslanske skupine SMC, nekako nakazali, da Vlada tako ali drugače ni naredila skoraj nič, hkrati pa so ta kadrovska imenovanja in rošade. Lahko rečem, da teh osem točk, ki sem jih predstavil v stališču Poslanske skupine SMC, nesporno drži in to je vezano na materialne in procesne predpise. Mogoče malce veste, lahko pa moje poslanske kolege vprašate, da, ko ste omenjali konkretna imena, Jazbec, pa potem mislim, da je bil še eden, lahko odkrito povem, tudi javno, da sam od samega začetka, tudi znotraj poslanske skupine, kolikor mi je omogočeno, nasprotujem in sem vseskozi nasprotoval tovrstnim kadrovskim imenovanjem, vendar vam ne bom komentiral. Glejte, dejstvo je, da ima lahko politik ali član stranke svoje mnenje, vprašanje pa je, koliko sledijo v tem primeru tudi tisti, ki odločajo. Še enkrat zelo jasno povem, da tovrstnim kadrovskim zadevam odločno nasprotujem, sploh kar se tiče tistih oseb, ki so bile tako ali drugače v preteklosti na teh odločevalnih funkcijah bank v državni lasti. Toliko, kar se tega tiče. Moram pa, preden se bom dotaknil potem, glede na razpoložljivi čas povedati samo še naslednje … V tovrstnih resnično občutljivih zadevah, ki grejo v milijarde, se človek res vpraša, kje je tista meja politične razprave z vključevanjem, tudi v sami razpravi, glede same materije vsebine. Izpostavljam ponovno isto stvar, ki sem jo tukaj, na tem mestu in tudi na matičnih odborih že nekajkrat izpostavil. Kot državljan imam možnost priti v banko, ki je še v državni lasti, in zaprositi za posojilo v višini deset milijard brez zavarovanja - to ni kaznivo dejanje – kot prosilec kredita. Če se mi pa odobri, je pa potem druga zgodba. In na strani odobritve je izključno v pristojnosti uprave, ne glede na to, ali to pristojnost prenese na hierarhično nižje organe. In zato je nesporno, glede na to, da se razpravlja v različnih smereh, izključna odgovornost članov uprav. In zdaj se bom vrnil na tisto, ko smo se od prvega dne v tem Državnem zboru soočali s slabo prakso v bankah. Zelo vesel sem, predsednik komisije, da ste potrdili tisto mojo tezo, ki pred dobrimi tremi leti, tudi moji kolegi so me nekoliko drugače gledali, tako malce sumničavo. In bom ponovil: nesporna ugotovitev vaše komisije je, in tudi razprava, ki je danes potekala, na prvem mestu materialna, odškodninska, kazenska, vse, kar je možno, na strani tistih oseb, ki so bile v teh bankah, ki so se dokapitalizirale, člani uprav in nadzornega sveta. Tukaj sploh ni dileme. To samo dokazuje, da je teza pravilna. Na drugem mestu je prav gotovo Banka Slovenije, ki v tistem obdobju, jaz bi rekel, da niti ne 2004, ampak bolj od 2008-2013, svoje pristojnosti preprosto ni izvajala, sploh ne v zadostni meri. Vprašanje je, če je sploh kaj izvajala za določene subjekte, ki so bili komitenti bank v državni lasti. Tukaj ni dileme. Govorim pa o guvernerju, govorim o viceguvernerju in je tudi vprašanje, kaj je z ostalimi člani sveta Banke Slovenije. Pogrešal sem danes eno ključno zadevo   odgovornosti, in to je revizorjev. Naj si bo interni, nekaj besed je bilo, izključno so pa tako imenovani poslovni revizorji in tukaj moram, spoštovani kolegi opozicije, vam dati s tega mesta očitek kolikor je še meni na voljo na razpolago čas, pred parimi meseci smo imeli na matičnem odboru predlog sprememb zakona o revidiranju po zahtevi direktive Evropske unije. In na matičnem odboru, kdo je predlagal preložitev te točke? Predstavnik Poslanske skupine Nove Slovenije in močno ste podprli tudi v stranki SDS in na mojo žalost tudi nekaj mojih kolegov. In zakaj sem sam bil velik zagovornik, da je potrebno to direktivo prenesti v slovenski pravni red, ki se tudi že zamuja. Krivda moje Vlade, ker ni pravočasno te zadeve sprožila. Dejstvo je, da se je s prenosom te direktive in spremembo Zakona o revidiranju nalaga večjo odgovornost in obveznost poslovnim revizorjem, kajti poslovni revizorji vemo, da imajo velik vpliv v procesih kot tudi v odločanju posameznih uprav in nadzornih svetov. Izključna vloga pa je, kot vemo, da poslovni revizorji dajo mnenje k poslovnemu izidu letnega poročila, v tem primeru tudi bank. In lej ga zlomka, ko se mi sedaj pogovarjamo koliko je volje in očitek na SMC, da preprosto ni voljan in kako, tako ali drugače pustimo kadrovsko zadevo, ni pripravljen spremembe, je eden od ključnih zakonov, vsaj zame, bil nujno potreben, da se ta stara praksa prekine. / znak za konec razprave/ Zakaj ta primer omenjam? Kajti revizor, ki je zadnje poročilo izdal za Probanko, ki je bilo zavajajoče tudi za politiko, danes preprosto predava in uči nove revizorje… / izklop mikrofona/
Hvala lepa.  Prehajamo v sklepni del razprave. Besedo ima predstavnik predlagatelja, dr. Anže Logar. Izvolite.
Hvala predsedujoči.  Verjamem torej glede na poslušano danes, da boste to poročilo podprli. Verjamem pa tudi, tisti ki boste tudi v naslednjem mandatu ali pa ki bomo v tem sklicu, pa ne samo v Državnem zboru, torej ne samo zakonodajni veji oblasti, predvsem v izvršilni veji oblasti, da boste duh tega poročila pa vsebino tudi tega poročila potem tudi izvajali. Spomnite se, koalicija je v koalicijskem sporazumu 2014-2018 zapisala, da bo povrnila zaupanje v bančni sistem, in da bo dosledno poskrbela za pregon bančne kriminalitete. Danes smo tri ure razpravljali o tej temi, v treh urah razprave ni bilo niti enega predstavnika Vlade v tem prostoru. Oprostite, to meni nekaj pove. Poročilo, ki v bistvu na enem mestu izbere ali pa zbere vse stranpoti slovenskega bančništva v dveh največjih državnih bankah in govori o politični odgovornosti, si ne zasluži niti prisotnosti državnega sekretarja na Ministrstvu za finance. Oprostite, to je zame ogledalo pomena pregona bančne kriminalitete vtem mandatu. Tekom dela preiskovalne komisije sem dejansko ugotovil ali pa zaznal, da imamo v bančnem sistemu in v povezavi politike in bančništva pravzaprav neko omerto, zakon molka. Poglejte, konkretno primer Stožice. Tukaj je vsem jasna politična odgovornost. Nekdo je lomastil po slovenskem bančnem sistemu in prisilil bančnike, da so dali kredite. Ampak, če boste te bančnike danes vprašali, vam bodo sveto zatrjevali, da so to oni se odločili, in da so oni odgovorni. Skratka, pripravljeni so prevzeti odgovornost na svoja pleča zato, da ne bi povedali kdo jim je dejansko zvijal roke. Če boste pa brali forenziko, to je elektronska sporočila znotraj bančnega sistema, to kar smo počeli mi, boste pa videli kakšni pritiski politike so bili. Med drugim tako zelo, da je nek župan prišel na kosilo, kjer so sedeli člani uprave in jim rekel, tole mi imate v dveh dneh za zrihtati. In ko so mu rekli, da je ta zadeva nezakonita je rekel, ja, jaz ne bom sedel zaradi tega, vi zrihtajte to. Takšno dogajanje in ti bankirji danes, veste zakaj rečejo, da so oni krivi? Ker so med tistimi, ki si ne predstavljajo, da bi sedeli, zato ker vedo, če bom tiho, če bom prevzel nase odgovornost se mi očitno ne bo nič zgodilo, ker se ni še nikomur do sedaj. Če pa v trenutku, ko se bodo zavedeli in ko bodo ugotovili, da se jim bo zgodilo, takrat bodo pa začeli govoriti. Boste videli, takrat, ko bo prvi bančni kategorik dejansko začutil, da mu voda v grlo teče, poglejte, takrat bodo pa govorili. In do te situacije je treba pripeljati in do te situacije se ne bo pripeljalo na način, da nikogar iz Vlade ne bo, ko bo razprava v Državnem zboru, ker je to jasen znak, da se jim zaenkrat še ni treba bati. Takrat ko bo jasen političen znak, da se ta pritisk izvaja, se bodo tisti, ki so odgovorni začeli zavedati, gre zame, če gre zame bom povedal tudi kaj je res. In se bodo zelo hitro spomnili, tudi če je že 8 let od tega poteklo.  Prej sem omenjal nek produkt, nepravi premostitveni krediti, kjer je nekdo z 800 evri dobil milijon 600 evrov kredita. Jaz sem te zneske vtipkal v tisti formular izračuna kredita, ki ga imate na Novi Ljubljanski banki in bi dobil vsega mislim skupaj 4 tisoč evrov kredita po teh podatkih, ne pa milijon 600. Na koncu smo plačali davkoplačevalci.  Zanimivo, vsi ti posli so se izvajali preko samo ene podružnice, samo preko ene podružnice v mestu, ki ima trenutno župana, ki je pretendent za predsednika Vlade. In vsi kreditni posli, ki so bili na ta način odobreni sta podpisala dva člana uprave. Neverjetno. Potem pa organi pregona tistega predstojnika enote iz tistega mesta, iz Kamnika, če sem bolj natančen, obsodijo sicer ne pravnomočno, pa gospod molči. Gospod ne pove, da je vsak posamezen kreditni predlog prinesel na TR3, počakal, da dobi dva podpisa, vedno ista dva podpisa, in šele potem zadevo sprovedel z vedenjem verjetno, da ne bo poplačan. Molči, kljub temu, da je obsojen in da verjetno bo tudi pravnomočno obsojen. Molči. Zakaj? Verjetno se mu bolj izplača. Verjetno se mu bolj izplača odsedeti štiri leta, pa bo po štirih letih zadeva brez težav. Ampak veste, odgovoren s svojim podpisom je pa nekdo drug. In če sledim temu, kar je kolega Verbič povedal, vrhovni so odgovorni, tudi podpisani so. Do sedaj smo morda mislili, da niso podpisani, ampak so podpisani. Bodite prepričani.  Mi smo našli celo primer, kjer je nekdo posredoval, torej zunaj organov odločanja o banki, posredoval za to, da je v banki dobil nekdo tretji kredit in zato dobil provizijo. Si predstavljate kaj se dogaja v slovenskem bančnem sistemu? Iz tega posla je pa nastala, recimo, takole čez palec 20 milijonov evrov velika luknja. In to spet smo plačali davkoplačevalci. Sedaj se pa vi odločite, ste politiki, ali bo politika izvedla ta potrebni pritisk, da se bo nekaterim priklicali odgovornost, da se obsodi tiste, ki so za to krivi ali se ne bo. V veliki meri je to odvisno od politične odgovornosti. Najlepši primer je, kako pomembna je v bistvu integriteta sodnikov, torej tistih, ki bodo na koncu odločali o dejansko dosodenih primerih odgovornosti uprav, pa tudi nadzornih svetov in tako naprej, je primer balkanski bojevnik. Poglejte, dokler je ta primer imel sodnik Gorazd Fabjančič, se spomnite, da ni odločil, je raje izločil obremenilne dokaze. Imamo niz primerov tudi pri politikih, ki se obremenilne dokaze izloča zunaj sodne prakse. Ko pa nek postopek dobi sodnik z integriteto in hrbtenico, pa odloči po pravici. Torej, če so obremenilni dokazi   (nadaljevanje) jih upošteva pri dokaznem bremenu in ugotovi odgovornost. Zdaj, jaz si nadejam od današnje seje, da bo velika večina poslancev potrdila to poročilo, ne nazadnje kot sem dejal na seji preiskovalne komisije je bil potrjen brez glasu proti in, če bo Državni zbor zmogel na nek način to enotnost, da bo pokazal, da mu je mar, da se začne pregon bančne kriminalitete, četudi na koncu bo s tem v bistvu naslednji Vladi postavil zelo veliko odgovornost. Namreč mi v enem od sklepov predvidevamo tudi ustanovitev, to sem že omenil, specializiranega sodišča za pregon bančne kriminalitete, vendar tokrat na rahlo drugačen način z referenco na določen člen Poslovnika Državnega zbora s tem, da dajemo to možnost vsem predlagateljem, ki jih ta pravilnik omogoča, torej tudi Državnemu svetu, tudi političnim in poslanskim skupinam in tako naprej z enim preprostim razlogom, da ne bo izgovora, da je spet treba čakati na zakonodajno iniciativo Vlade, da pripravi takšno zakonsko priliko, da, če bo v naslednjem mandatu Vlada očitno tega ne želela narediti, da bo lahko takoj nemudoma poslanska skupina ali pa kdorkoli drug, Državni svet predlaga ustanovitev takega sodišča in bo naslednji sklic Državnega zbora v bistvu vodila ta, vodil sklep te preiskovalne komisije.  Za konec pa še, bi se res iskreno zahvalil vsem članom preiskovalne komisije, predvsem samo tistim, ki so bili prisotni, saj prisoten ni bil samo en. Ne glede na to kakšna so bila stališča, mislim, da smo, tudi, če smo imeli kdaj, smo bili na nasprotnih bregovih, uspeli uskladiti in smo vsi nekako razumeli dobronamernost različnih pogledov, ki smo jih prinesli v to preiskovalno komisijo, to ni delo enega človeka, to je delo šestih ljudi in to je gromozansko delo strokovnih sodelavcev, ki so pomagali preiskovalni komisiji, tako notranjih strokovnih sodelavcev, kolege Vrišerja in Zdenke Bešter, kot tudi zunanji sodelavcev, ki so s svoji znanjem, izkušnjami in neutrudnim delom pripomogli k nastanku tega poročila. Jaz upam, da posledica tega ne bo, da tisti, ki so bili zunanji sodelavci zdaj ne bodo dobili nikjer službe, ampak ravno nasprotno, da se bodo tepli za njihovo delo, čeprav kot vem, da je en od njih že zaprosil v DUTB, pa ni dobil niti odgovora, ampak glejte, to je pač stvar politike DUTB, ker najema kadre iz KB-1909. Jaz pa saj pravim, jaz pa želim, da ravno v tem mandatu z čim večjo podporo poročilom preiskovalnih komisij dejansko jim damo pomen kot jim gre, kot jim je predlagatelj v ustavi želel dati pomen in na ta način tudi v prihodnje omogočimo, da bodo to telesa, ki bodo izvajala pritisk na tistih področjih, ki se ne premikajo tako kot si zaslužijo oziroma kot bi se mogla oziroma kot davkoplačevalci pričakujejo, da se premikajo. Hvala.
PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ
Hvala lepa, predsednik. Samo želim dobrodošlico našemu novemu kolegu Dejanu. Pred nami je še kar nekaj delovnih dni. Imamo še polna pooblastila do konstituiranja novega Državnega zbora in pričakujem in vem, da bo naš novi nadomestni poslanec Dejan odgovorno in aktivno sodeloval v celotnem zakonodajnem delu Državnega zbora do konca…
Mir v dvorani, prosim.
… tega mandata. Hkrati pa se tudi kolegicam in kolegom seveda zahvaljujem za glasove potrditve njegovega mandata.
Želi še kdo besedo? (Ne.) Potem zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje. Na podlagi 7. člena Zakona o poslancih, 17. člena Zakona o volitvah v Državni zbor in 112. člena Poslovnika Državnega zbora glasujemo o naslednjem predlogu sklepa: »Potrdi se poslanski mandat Dejanu Balažiču, rojenemu 23. 9. 1980, stanujočemu Jamova cesta 36, Ljubljana.«  Glasujemo  (nadaljevanje) Navzočih je 59 poslank in poslancev, za je glasovalo 58, nihče pa ni bil proti. (Za je glasovalo 58.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je sklep sprejet. Poslanskega kolega Dejana Balažiča vabim, da se nam pridruži in zasede svoje poslansko mesto. S tem zaključujem 2. točko dnevnega reda. Nadaljujemo s prekinjeno 1. točko dnevnega reda, to je z obravnavo Končnega poročila Preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji.  Najprej prehajamo na odločanje o bistvenih ugotovitvah preiskovalne komisije, ki so v končnem poročilu zapisana na straneh od 291 do 394 in o nadaljevanju bistvenih ugotovitev iz dodatnega končnega poročila, ki so zapisana na straneh od 65 do 639. Preden preidemo na odločanje, da ob morebitnih obrazložitvah glasu ne navajate podatkov iz končnega poročila prva in druga nejavna inačica in iz dodatnega končnega poročila. Glasujemo. Navzočih je 60 poslank in poslancev, za je glasovalo 57, proti pa 3. (Za je glasovalo 57.) (Proti 3.) Ugotavljam, da so bistvene ugotovitve preiskovalne komisije sprejete. Prehajamo na odločanje o vloženem amandmaju k predlogu sklepa. Odločamo o amandmaju dr. Anžeta Logarja k predlogu sklepa. Glasujemo. Navzočih je 61 poslank in poslancev, za je glasovalo 61, nihče pa ni bil proti. (Za je glasovalo 61.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Končali smo z glasovanjem o amandmaju. Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa v celoti. Glasujemo. Navzočih je 61 poslank in poslancev, za je glasovalo 59, nihče pa ni bil proti. (Za je glasovalo 59.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je sklep sprejet. S tem zaključujem tudi 1. točko dnevnega reda in 62. izredno sejo Državnega zbora.