Hvala lepa, podpredsednik. Ja, bom kar takoj na začetku odgovoril, pa ne zabrusil, kot reče kolega Jože Horvat, prav lepo mu bom povedal. V svoji znani maniri seveda zlorabi in obrne stavek tako, da se lepo sliši, in lepo prijazno reče: »Gospa Erika Dekleva verjetno ni prav strokovnjak za področje srčne kirurgije, pa vendar jaz osebno ne bom dajal ocene.« In hoče pač povedat, da je ona nekompetentna. Vi ste jo dobro slišali, kaj je pravzaprav povedala: »Včeraj sem si ogledala in šli smo skupaj tudi na intenzivni oddelek.« Ni ona bila tista, ki je ugotovila, niti ne daje teh ugotovitev, ampak so jo strokovnjaki, ki so se s tem ukvarjali, seznanili s tem: »Poglejte otroka, da čisto normalno in dobro izgleda.« To je bil njen namen, ampak vi ste to vedeli ves čas, kolega Jože, ampak seveda taki poskusi in takšen način diskusije pravzaprav sploh ne koristi nikomur v tem Državnem zboru. Zdaj jaz sem opozoril že na Odboru za zdravstvo, da se bo to dogajalo danes. Hudo je, ko seveda predlagatelji označujejo, kdo vse je naredil karkoli kaj narobe na področju zdravstva, etiketirajo od ministra do posamezne koalicijske poslance, ene in druge. Ko pa se začutijo in zaslišijo same sebe, je pa to napad ali, še bolje rečeno, skačemo ven iz škatle tistega, kar je bilo opredeljeno, da se danes pogovarjamo. Dragi moji, meni je prav žal, ampak večina Slovencev in Slovenk seveda to, kar vi seveda danes odpirate kot problem, seveda se niti ne zaveda, da gre za bistveno večji problem, kot ga nekateri hočejo prikazat. Niti ne loči, kaj je to kirurgija, kaj je to kardiologija, kaj je to intenzivna terapija, mečete vse skup v isti koš. Zadeva se ni začela na tistem delu, kjer danes imamo aktualni problem, to je na kardiologiji. Začela se je na tistem delu, kjer v resnici obravnavamo prirojene srčne napake, in pa seveda s samo kirurgijo. In se je obravnavala in se vlekla skozi ena in ista leta. Ves čas govorimo samo o tem, kdo je odgovoren, kdo bi moral narediti, v resnici pa ne povemo srž problema, ki se je pravzaprav zgodil. Jaz sem sicer na odboru zelo jasno povedal, veste, ni problem in ne gre za otroke, tako kot nekateri zelo radi ponavljate, ampak gre za denar, za denar gre in to za denar, ki nekaterim posameznikom v resnici zelo diši in bi ga radi imeli. Bom na koncu seveda opredelil tudi, kaj je tisti glavni problem, s katerim bi se pa moral Državni zbor ukvarjati in se bo moral tudi v naslednjem mandatu, če bo do tega prišlo. Bom tudi potem povedal, na kaj konkretno mislim. (nadaljevanje) Moram pa reči, da so seveda imena, tista, ki se pojavljajo skozi zgodovino, pravzaprav več ali manj jasna. Pravzaprav nastane problem, če se s temi posamezniki ne ukvarjamo. To je približno tako kot v športni ekipi: imamo timsko sodelovanje, ker v danem primeru seveda mora iti za timsko sodelovanje, imamo enega športnika, ki je recimo zelo dober, potem imamo še ostale, ki so tudi dobri, vendar on izstopa in je špica in zvezda v tej ekipi in ta ima seveda en majhen problem – je »špilferderber« znotraj ekipe. Potem pa se mora trener odločiti, ali bo trpela celotna njegova ekipa in bo šlo vse slabo in bojo slabi rezultati, ali bo moral tistega najboljšega, čeprav je dober, za ceno tega, da ne bo mogel koristiti njegovih znanj in sposobnosti, preprosto izločiti, zato da bo lahko ekipa dobro delala. In potem pridemo, če to prenesem na konkreten problem, na ime, ki se pojavlja ves čas v zgodovini problemov, ki se nahajajo na tem področju, in ga nihče noče omeniti. Tu pa tam se sicer malce omeni, ampak v resnici je prav in čas, da povemo naglas. Gre za gospoda dr. Podnarja, ki ga seveda tam, na tisti strani zelo dobro poznajo in so v marsikateri stvari z njim tudi usklajeni. Zanimivo je tudi to, da se nikoli ne pojavi v zgodbi kot neposredni problem, čeprav celo mednarodna komisija zagotavlja en zelo zanimiv »case« in to zelo jasno pove in reče z naslednjim primerom … Zdravnik A preceni svoje sposobnosti oziroma na nek način da napačno presojo, kar se zgodi skoraj vsakemu v svoji karieri, za nekatere vemo, za nekatere ne bomo nikoli izvedeli, je pa večina zdravnikov takih, da niso ravno najbolj veseli, da se jim to zgodi, si pa to zapomnijo in vejo, da tega ne smejo nikoli več ponoviti. In komisija ugotovi, da je ta zdravnik A to naredil. Zdravnika B in C sta pa tista, ki sta to vedela, vendar zaradi slabe komunikacije preprosto zdravnika A o tem nista niti opozorila, da ne bi prišlo do tistega, kar si v resnici ne želimo, to pa je do smrtnega slučaja. Seveda je kriv zdravnik A, vendar zdravnikoma B in C se nič ne zgodi. Nič se jima ne zgodi. Zgodi se na koncu hvalospev danes v časopisu, veliki intervju dr. Vesela, ki je eden od B in C zdravnikov, kjer razlaga na veliko in široko, zaradi česa je v bistvu dal odpoved. In seveda imamo ta cunami tega dr. Podnarja, ki pravzaprav ruši in dela neverjetne stvari, vendar njemu se nikoli nič ne zgodi. Gospa Godec je danes omenila in provocirala eno od poslank, da naj že za božjo voljo pove, ali gre mogoče celo za to, da bo eden od zdravnikov, ki je dal odpoved, mogoče delal dražje v tem novem centru. Ja, to ona izpostavi kot problem. Jaz vam povem, kje je nacionalni problem, ki ga seveda vsi pridno zlorabljamo ali pa zlorabljate, bolje rečeno, ki ga omeni gospod Šabeder na Odboru za zdravje. On zelo jasno pove naslednji stavek, on reče: »Mi imamo problem, ki ga bomo morali v resnici rešiti. To pa je monopol zdravnikov, ki so ga spravili do točke, da lahko na neki točki celo izsiljujejo.« Jaz si upam trditi, da bi nekateri zdravniki, ki so dali odpoved – dobro, saj so samo trije -, z veseljem… Ali mislite, da se jim da v tujino pri teh letih? A dajte, no, ga lomit! A, dajte no! Kar tekel bo v tujino, pa kar delal bo v tujini, pa to z veseljem! Ne, on bi rad ostal tukaj, on bi v bistvu še vedno rad delal tukaj naprej, samo on bi rad prišel s podjemno pogodbo za iste storitve z višjim plačilom. To, kar so v bistvu ves čas želeli, je pridobiti to, kar so dobivali tuji zdravniki, ko so prihajali v Klinični center. In takšen način izsiljevanja, če se bo zgodil, je resen problem in to je nacionalni problem, o katerem pa moramo v Državnem zboru spregovoriti. In tega se jaz bojim. Boste rekli, da tega še nimamo. Pojdite pogledat na ortopedijo, imamo že en tak primer tovrstne pogodbe. Naj se zgodi, da bodo jutri urologi, zmenijo se, pet, šest urologov v kliničnem centru se zmeni, da odpoved in se pojavijo čez tri tedne, ko bo že vmes vse vršalo, ko se bo, seveda, zgodil izredna seja Državnega zbora, kjer bodo spet razpravljali kdo je vse kriv zato, da je šest urologov, izmišljujem si, dam pa kot primer, dali odpoved. Vendar ti urologi pridejo čez tri tedne v klinični center na upravo in rečejo, mi smo pripravljeni delati s podjemno pogodbo za to ceno, da rešimo problem. Ta monopol je tisti monopol, ki je nevaren za Republiko Slovenijo. To pa je nacionalni problem, katerega je treba razčistiti. Ampak ta nacionalni problem ni ratal čez noč. Ta nacionalni problem je trajal vrsto let. Začelo se je, bom rekel, praktično 15 let nazaj, ko so se specializacije začele omejevati in pravočasno se seveda niti zdravniki niso glede na odhod, seveda novi prihajali z novimi specializacijami in pripravami, ker se je delala določena selekcija. To smo že večkrat opozorili in tudi dokazali. Nadzor ko je dobila Zdravniška zbornica praktično v roke odločanje kdo bo delal specializacijo v državi, je praktično odločala o prestižnih stvareh, katero področje bo postalo prestižno v Republiki Sloveniji. Druga stvar, ki se mi zdi pomembna je in je treba na njo opozoriti, jaz moram reči, da sem izredno razočaran, danes v Delu berem izjavo predsednica Zdravniške zbornice na to temo, da mi ne bo kdo očital, da sedaj spet letimo ven iz škatle, tistega, kar smo se dogovorili, da bomo danes razpravljali. In ona reče naslednji stavek, citiram seveda novinarko: »Zdenka Čebašek Travnik je opozorila, da po odhodu domačih zdravnikov zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi napakami ne bo več varno. Meni pa, da bi se moralo vodstvo UKC ravnati po priporočilih Gregoričeve komisije, skleniti pogodbo s tujim centrom, ne pa s posameznimi zdravniki. Pet tujih zdravnikov ne more nadomestiti 20 domačih,« je dejala, »in zato bi bilo bolje, da bi vse otroke pošiljali na zdravljenje v tujino.« Počakajte, kje sem jaz to že prebral? Kje sem prebral, da eden od predlogov, ki jih v resnici beremo in ni bil sprejet na Odboru za zdravje, kjer v resnici rečejo naslednje: »Vse otroke pošiljajmo z avionom pod nujno s Falconom,« ker se to lepše sliši, »na zdravljenje v tujino zato, da bomo rešili ta problem.« Oprostite, jaz sem vedno bolj prepričan, mimogrede, mene prav malo briga kdo je predsednik Zdravniške zbornice, dokler ta govori in dela samo na nivoju Zdravniške zbornice in z njihovim statutom. Tisti trenutek, ko pa je Zdravniška zbornica tudi organizacija, ki ima javna pooblastila in ki s svojimi izjavami vpliva lahko tudi na javno mnenje in prepričanje, kajti predsednik Zdravniške zbornice ni kdorkoli, in seveda na ta način tudi straši in reče, zdravljenje otrok ni več varno v Republiki Sloveniji, oprostite, pa tak predsednik Zdravniške zbornice bi moral resno razmisliti, ali sploh še opravlja to funkcijo. Ampak to naj uredi stanovska organizacija sama. Zdravniki naj bodo tisti, ki naj povedo ali res s takšnimi izjavami zastopa tudi njihove interese in pa njihova stališča. Včeraj, ko sem bil v Kliničnem centru in ko sem se pogovarjal z zdravniki jaz tega občutka nisem dobil, da je zdravljenje otrok nevarno v Kliničnem centru. Ampak kako razložiti to staršem, ki jih je po definiciji strah za njihovega otroka. Kot je rekla vodja poslanske skupine, pa tudi če gre samo za povišano temperaturo, pa to je normalno in logično in to ni nič slabo. Ampak starš, ki ga skrbi za otroka in mu potem najprej mediji potem pa še podkrepi predsednica Zdravniške zbornice, da je zdravljenje otrok v Sloveniji nevarno, oprostite, jaz mislim, da se je nekomu zmešalo. In na to mi opozarjamo in sprašujemo ali je res potrebno, da še mi prilivamo olje na ogenj s takšnimi potezami. Briga me, ali gre za predvolilne ali nevolilne ali kakršnekoli poteze. V tem trenutku mi govorimo o stvarnem dejstvu. 3. junija bo konec volitev. Me zanima kdo bo še enkrat prišel sem v Državni zbor s takšnim načinom dela, kot si ga vi privoščite. Že dovolj problemov imajo sami zdravniki. V končni fazi bom tako rekel, izjava zdravnice je še naslednja, pet tujih zdravnikov ne more nadomestiti 20 domačih. Nič ne pove katerih 20 domačih je odšlo, jaz vem za tri, seveda, ona govori verjetno, jaz ne vem, si ne znam predstavljati kaj je ona si predstavljala, ampak o nekih mednarodnih standardih, govorimo o 20 zdravnikih skupaj s specializanti, ki naj bi delali na intenzivni terapiji, če je mislila na ta problem, je ta problem se v bistvu rešuje, in je v bistvu na svoj način tudi zadovoljiv, ampak tisti, ki pa misli, da se to da rešiti v enem mesecu, dveh mesecih, v enem letu, v petih letih se moti. Ne da se. S takšnim načinom dela pa sploh se ne da. Je pa res, da določene stvari seveda je treba kontinuirano seveda spremljati in delati zelo jasno. In jaz sem danes prepričan, in tudi po razgovoru z marsikom na hodniku kliničnega centra, ma veseli so da so ti zdravniki šli, ker so vrsto let izvajali pritiske, in verjamem, da marsikateri zdravnik bo celo vrnil nazaj delati, ki je prej niti ni hotel več delati, tudi zaradi teh zdravnikov. In oprostite, ne gre za otroke, ne gre. V tem primeru ne gre za otroke, so pa otroci seveda tista največja skrb, katero vsi v bistvu zagovarjamo, ne glede na politično pripadnost. Gre, oprostite, za denar. Kje je zdaj ta humanitarnost o kateri je govorila in sočutnost o kateri je govorila gospa Ljudmila, ko je govorila, da ne verjame, da zdravniki nimajo sočutja. Oprostite, če meni nekdo reče, ne, novinarka ga vpraša in reče, jaz sem zgrožen nad temi izjavami, mi reče, ja, katere so vaše obveznosti, da bi lahko razumeli obseg vašega dela, mi jih lahko navedete. In dr. Vesel reče, letno opravimo okoli 4400 ambulantnih pregledov pri bolnikih s prirojenimi srčnimi napakami, boleznimi srčnih mišic, približno 500 bolnikov zdravimo na oddelku, 5 tisoč ultrazvočnih preiskav srca, dodatnih 500 ultrazvočnih preiskav opravljenih še nerojenih otrocih in podobno in našteva na stotine in tisoče otrok, ki jih počnejo. Kje je zdaj ta sočutnost?! Kje je ta odgovornost?! Mi smo ves čas govorili o kirurgih, oprostite zdaj pa ne kardiovaskularci, ampak kardiologi oziroma ta oddelek v resnici je postal nastal resen problem. Govorite v svojem predlogu sklepov, da naj nemudoma se pogovorijo zdravniki, da opravijo vsaj do konca, dokler ne gredo stran, da naj opravijo svoje delo. Pa to so po zakonu dolžni narediti. Kaj bomo mi zdaj sprejemali tukaj predloge priporočil in tako naprej. Ta ista zbornica o kateri danes govorimo, in sem jo parkrat omenil, govori in straši ljudi, po drugi strani pa ne pove na glas, da je povedala, da sploh več ne bo opravljala nadzorov, strokovnih nadzorov. Ja, kdo za božjo voljo v slovenskem prostoru pa je zadolžen za strokovne nadzore, če ne zdravniška zbornica in to po zakonu. Izrednih in rednih nadzorov, ki jih morajo opraviti. Oni gladko povedo da tega ne bodo počeli. Ja, če ne bodo tega počeli, potem pa moramo resno razmisliti in spremeniti zakon, kdo bo in seveda dati ta nadzor nekomu drugemu. Jaz sem že pred leti povedal, da je treba počasi včasih razmisliti, da je treba določen nadzor prestaviti v posebno skupino, ki bo sestavljena iz zdravnikov, vendar ločena od zdravniške zbornice, ker se vedno bolj ugotavlja da zdravniška zbornica sploh ne opravlja svojega dela, ampak gre za v bistvu še en dodaten sindikat pod krinko imena zdravniške zbornice. Če je temu tako, če ne, naj me prepričajo nasprotno. Tako, kot vi govorite ene stvari, jaz seveda razpolagam tudi z drugimi podatki. In tukaj imamo resen problem. Problem so najprej skuhali zdravniki in tam se je vse začelo in tam se mora tudi končati. Je pa res, seveda, da imamo problem, tako kot nekateri pravijo, veste, dal vam bom in bom s tem tudi seveda zaključil, dal vam bom tudi en zelo nazoren primer. Bil sem zraven takrat, ko smo obravnavali to poročilo o katerem je govorila gospa Godec, mednarodne komisije, ki je v bistvu obravnavala takratni problem. Gospod Gregorič je takrat jasno povedal v svojem poročilu, da v resnici je težko seveda pričakovati, da se bo čez noč naredilo v bistvu te nadomestitve potrebnih zdravnikov, ki jih potrebujemo na tem področju in seveda, da je treba izobraziti in tako naprej, v tem času seveda (nadaljevanje) sodelovati z različnimi centri oziroma kakršnakoli odločitev bo že padla. Potem je pa ta komisija naštela pet različnih predlogov oziroma ugotovitev, kaj so možne opcije, katere so boljše, katere so manj boljše, in podobno. Ampak ironija je, da je dr. Gregorič zdaj pred enakim izzivom, ki si ga je pred leti sam sebi postavil, in je zdaj naletel pravzaprav na podoben problem, kot ga je imela takratna uprava, ko se je srečevala s temi problemi. Seveda, ko nekateri zdaj pravite, kaj je pomembna mediacija, povejte naglas, kdo je bil v skupini mediatorjev - takratna uprava Pediatrične klinike in istočasno je bil tudi dr. Podnar. Kdaj se je končala ta razprava oziroma mediacija - ko je dr. Podnar vprašal z naslednjim stavkom: »Ja, kdo bo v tem novem centru?« Hotel je vedeti, ali bo on. In zaradi tega se je zadeva končala. Oprostite, meni je prav žal, pol države se zdaj ukvarja s tem, ker sta to skuhala dva ali trije zdravniki. Upravičeno je strah starše. Politika zlorablja, mediji pa po znanem principu tako kot vedno - slaba novica je dobra novica, dobra novica pa sploh nobena novica ni.
“