34. redna seja

Državni zbor

16. 10. 2017
podatki objavljeni: 16. 10. 2017

Transkript

Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci! Gospe in gospodje. Začenjam 34. sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi prvega odstavka 57. člena Poslovnika Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: mag. Tanja Cink, gospa Vesna Vervega, gospa Irena Kotnik, gospa Marinka Levičar, Violeta Tomić od 19. ure dalje, dr. Mirjam Bon Klanjšček, mag. Branislav Rajić, gospod Franc Breznik, gospod Peter Vilfan, gospod Tomaž Gantar, Miha Kordiš od 17. ure dalje, dr. Matej T. Vatovec, gospod Roberto Battelli in gospod Benedikt Kopmajer.  Na sejo sem vabil predsednika Vlade, ministrice in ministre ter generalno sekretarko Vlade k 1. točki dnevnega reda, Državni svet k 22. točki dnevnega reda, gospo Vlasto Nussdorfer – varuhinjo človekovih pravic k 24. in 25. točki dnevnega reda, dr. Marka Novaka – predsednika Sodnega sveta k 26.a in 26.b točki dnevnega reda, predstavnika Urada predsednika republike k 26.c točki dnevnega reda ter predstavnike Vlade k vsem točkam dnevnega reda.  Vse prisotne lepo pozdravljam.  Preden nadaljujemo, bi vas želel samo spomniti tako delavce v Državnem zboru kot vse poslance, da imate do 18. tega meseca čas, da se prijavite na eno zadevo, ki je zadnja v tem mandatu in ki bo prispevala k temu, ko vsi pravimo, da smo vsi ljudje.   Prehajamo na določitev dnevnega reda 34. seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 6. oktobra 2017, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za umik posamezne točke z dnevnega reda oziroma predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.  Prehajamo na odločanje. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav. Glasujemo. Navzočih je 69 poslank in poslancev, za je glasovalo 69, proti nihče. (Za je glasovalo 69.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je dnevni red 34. seje zbora določen. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO SO VPRAŠANJA POSLANK IN POSLANCEV. Postopkovno, mag. Matej Tonin.
Spoštovani predsednik Državnega zbora, Poslanska skupina Nove Slovenije je že pred meseci v parlamentarno proceduro vložila dva zakona, in sicer zakon o sodiščih pa zakon o državnem tožilstvu, s katerima predvidevamo ustanovitev posebnih sodišč in posebnih oddelkov državnega tožilstva za pregon bančnega kriminala. Na prejšnji seji Državnega zbora je večina v tej hiši, in sicer 37 poslancev je oba predloga zakona podprlo. Se pravi, da je zakon šel skozi prvo obravnavo. Potem je sledil odbor. Na odboru je ta dva predloga zakona zavrnilo 9 poslancev. Vi ste te dva zakona uvrstili na petkovo sejo, vendar pa niste predvideli glasovanja.  Moj proceduralni predlog je, predsednik Državnega zbora, da uvedete oziroma predlagate, da se o teh dveh zakonih glasuje, ker se nam zdi nesprejemljivo, da 9 poslancev na odboru lahko povozi voljo 37 poslancev na plenarnem zasedanju. Moj proceduralni predlog je, predsednik Državnega zbora, da glasovanje o teh dveh zakonih uvrstite na dnevni red te seje državnega zbora.
Dobro veste, po čem se ravnamo. In ravnamo se po razlagi določb drugega odstavka 61. člena Poslovnika Državnega zbora v povezavi z določbami, ki urejajo obravnavo na matičnem delovnem telesu. Dejstvo, da členi niso bili sprejeti na matičnem delovnem telesu, pomeni, da ni glasovanja, in to je razlaga z 9. 12. 2009. Dokler ta razlaga obstaja in je poslovnik takšen, kot je, proti temu ne morem delovati, ker smo delovali stalno po tej praksi. Postopkovno, mag. Matej Tonin.
Spoštovani predsednik Državnega zbora, jaz sem natančno pregledal, prebral poslovnik. V poslovniku v členih ni niti ene določbe, ki bi prepovedala glasovanje o teh dveh zakonih. In zdaj še en pomemben dodatek. V neki pravni državi naj bi o enakih stvareh odločali na enak način. Če je na odboru Državnega zbora sprejet sklep, da je zakon neprimeren za nadaljnjo obravnavo, ta zakon pride v parlament in o tem sklepu Državni zbor glasuje. Če pa je očitno na odboru sprejet ali pa je glasovano proti temu zakonu, pa glasovanja ni. Tukaj ni nobene logike. Če pogledate, je vsebina popolnoma enaka, torej da večina na odboru glasuje proti zakonu ali da večina na odboru sprejme sklep, da je zakon neprimeren za nadaljnjo obravnavo. In vi, predsednik Državnega zbora, ker je to, o čemer ste prej govorili, parlamentarna praksa, to ni zapisano v poslovniku, imate možnost, da neposredno uporabite poslovnik in glasovanje o teh dveh zakonih uvrstite na dnevni red. V nasprotnem primeru pa morate razumeti, da se bodo še dodatno razplamtele razne teorije zarote, da se večina resnično boji pregona bančnega kriminala. Še enkrat poudarjam, je nedemokratično in je nesprejemljivo, da 9 poslancev v tem državnem zboru povozi voljo 37 poslancev. Zakon je bil v prvi obravnavi sprejet.
V tem mandatu je glede te določbe že bila seja poslovniške komisije. Ta seja je potrdila tisto razlago, ki je do sedaj bila, torej ni bila sprejeta drugačna razlaga poslovnika. Dokler ni sprejeta drugačna razlaga poslovnika in dokler ni spremenjen poslovnik, žal, ne morem delovati v nasprotju s tem, ker bi na ta način diskriminiral vse tisto, kar je bilo pa do sedaj na ta način že narejeno. Žal tukaj res ne morem pomagati in odločitev je v skladu tako s poslovnikom kot z odločitvami Komisije za poslovnik. Zakaj še enkrat na isto zadevo? Dodatni predlog?  Za dodatni predlog ima besedo mag. Matej Tonin.
Spoštovani predsednik Državnega zbora, meni se ta praksa zdi resnično krivična in nepoštena, ker se ne morem strinjati s tem, da bi se parlamentarni postopki končevali na odboru Državnega zbora, ne pa na plenarnem zasedanju Državnega zbora. Ker pravite, da je to stvar poslovnika, vas prosim, če lahko kot predsedujoči tej hiši sprožite postopek pred poslovniško komisijo, da te procedure spremeni.
Tisto, kar lahko naredim, je, da vas bom podprl pri vašem predlogu na poslovniški komisiji, da se o tem razpravlja. Na to, kako se bo pa poslovniška komisija odločila, pa ne mislim vplivati.  Sedaj pa res končamo s to zadevo in smo nazaj pri 1. točki dnevnega reda. V zvezi s to točko dnevnega reda sem v poslovniškem roku prejel pisne prijave 37 poslanskih vprašanj. Vrstni red postavljanja poslanskih vprašanj je določen v skladu z 244. členom in drugim odstavkom 245. člena Poslovnika Državnega zbora. Na prva tri vprašanja poslanca in poslank opozicije ter na poslansko vprašanje poslanca vladajoče koalicije bo odgovoril predsednik Vlade Republike Slovenije. V zvezi s to točko so se danes opravičili: dr. Maja Makovec Brenčič, ministrica za izobraževanje, znanost in šport do 15. ure, gospod Karl Erjavec, minister za zunanje zadeve, mag. Mateja Vraničar Erman, ministrica za finance, gospod Gorazd Žmavc, minister, odgovoren za področje odnosov med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu, ter dr. Peter Gašperšič, minister za infrastrukturo. Prehajamo na predstavitev poslanskih vprašanj. Na prva štiri vprašanja bo odgovarjal predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar. Dr. Anže Logar, imate besedo, da zastavite vprašanje predsedniku Vlade Republike Slovenije dr. Miru Cerarju.
Hvala, predsednik.  Čez dvanajst let naj bi se vsi vozili v električnih vozilih, leta 2050 pa naj bi bili vsi srečni. Tega sicer ni v koalicijski pogodbi, ki jo je sprejela ta vlada oziroma ta koalicija, je pa nekaj drugega, citiram: »Za zagotovitev povrnitve zaupanja v finančne inštitucije, nadzorne inštitucije in inštitut pravne države je treba opredeliti odgovornost za nastalo bančno luknjo in zahtevati odškodninsko ter materialno odgovornost članov uprav ter nadzornih svetov dokapitaliziranih bank.« Velika naloga na začetku koalicijskega sporazuma. Vemo pa, da je realnost vse prej kot drugačna sedem mesecev pred potekom roka trajnosti te koalicije.  Če gremo zdaj v realnost. V kabinetu predsednika Vlade je v posmeh zapisu v koalicijski pogodbi zaposlen Anton Žunič, podpisnik milijonske pogodbe o odpravnini za Marjana Kramarja, ki nas je kasneje stala 1,3 milijone evrov, in visoki funkcionar ali pa upravnik Factor banke, ki nas je stala skoraj 300 milijonov evrov. Za pravosodnega ministra ima predsednik Vlade Gorana Klemenčiča, ki je bil, takrat še šef KPK, seznanjen z milijardnim pranjem denarja v Novi Ljubljanski banki, pa ni obvestil o tem ne tožilstva, ne policije skladno z veljavnimi uzancami. Za državnega sekretarja na istem ministrstvu je zaposlen oziroma imenovan Darko Stare, ki je bil šef preiskav na KPK in ki je podobno kot njegov predstojnik na KPK ravnal v nasprotju z normativno podlago. Na čelo Policije sta postavili Marjana Fanka, ki je bil v času preiskovanja zadeve Farrokh pomočnik direktorja uprave kriminalistične službe in je bil neposredni prejemnik dopisovanja v zvezi z zadevo Farrokh. Policija je takrat, tik pred nastopom vlade gospoda Janeza Janše, zadevo zaprla tako, da jo je postavila v tekoče zadeve, skratka, da postopoma odide v izbris, ni pa ravnala tako, kot pravi 148. člen Zakona o kazenskem postopku. Na čelu Specializiranega državnega tožilstva pa želite ohraniti Harija Furlana, torej osebo, ki je bila seznanjena z zadevo na čelu NPU.  Kako naj organi, ki jih vodijo osebe, ki so bile v času teh malverzacij na funkcijah in bi morale opraviti svoje naloge, pa jih niso, sedaj vlivajo zaupanje in novo vero v preiskovanje in vladavino prava ter delo organov pregona pod vašo vlado in izpolnijo koalicijsko zapoved, ki ste jo dali v tem koalicijskem sporazumu?
Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar, imate besedo za odgovor.
Hvala lepa za vprašanje, spoštovani poslanec dr. Anže Logar.  Glede bančne luknje in številnih drugih malverzacij, ki so zelo oslabile naš bančni sistem, naj najprej rečem, da je res zaveza te vlade, da bo storila vse, kar mora, in to tudi dela, da pripomore k temu, da bodo storilci za takšna dejanja odkriti, sankcionirani pred pristojnimi organi in zato vzpostavljamo ustrezen pravni okvir in izvajamo druge aktivnosti, ki jih Vlada lahko.  Če pogledamo, večina kreditov, ki so povzročili bančno luknjo, je bila najetih v obdobju 2004–2008. Potem so se takratne in naslednje vlade nekako težko znašle v tej situaciji, kajti niso se zavedali obsežnosti in možnih posledic krize, ki je sledila. Nato so se začele na to odzivati. Naša vlada je tista, ki je zdaj prišla v situacijo, ko mora čim bolj spodbuditi postopke na tem področju, da se čim prej zaključijo. Naj povem, da policija že od leta 2012 pa do danes obravnava tovrstne sume kaznivih dejanj. Od 1. 1. 2013 do 30. 9. 2017, se pravi do septembra letos je policija zaznala in evidentirala 258 sumov kaznivih dejanj, s katerimi so bile oškodovane tako komercialne banke kot banke v državni lasti. V tem obdobju je policija podala na pristojna državna tožilstva 106 kazenskih ovadb za 138 kaznivih dejanj. S temi ovadbami je bilo, nekoliko skrajšujem statistiko, ampak navajam podatke točno, je bilo ovadenih 157 bančnikov, ugotovljena škoda na podlagi zgolj teh podanih kazenskih ovadb pa znaša 456 milijonov evrov. Seveda se ti procesi še nadaljujejo, vendar pa se od leta 2015 število zaznanih kaznivih dejanj na tem področju zmanjšuje in je trenutno v preiskavi še 35 takšnih sumov, ki jih policija preiskuje. Tukaj so zadeve zdaj predvsem v rokah državnega tožilstva in šle bodo, upam, čim prej do sodišč, kjer bodo obravnavane pred sodišči in kjer bo prišlo do končnih razsodb, policija pa jih obravnava še en del in je pozorna na to, kako naprej.  Vi ste želeli pozornost preusmeriti s svojim vprašanjem na konkretne ljudi, na konkretna imena, torej ljudi, ki danes delujejo v okviru vlade, njene administracije in podobno. Meni se zdi taka razprava, takšen javen linč, kot ga želite tukaj uprizarjati, neprimeren. Namreč nobena od teh oseb, kolikor vem, ni bila niti ovadena, sploh pa ne pravnomočno obtožena, če govorim zdaj o vseh skupaj, za kakršnokoli kaznivo dejanje s tega področja. Če so bile podane ovadbe, torej so v teku, se bodo verjetno pred tožilstvom, kasneje pred sodiščem izkazale za verodostojne ali ne. Ampak v tem trenutku nimam nobenega konkretnega, oprijemljivega razloga, da bi lahko glede na navedeni koncept menil, da niso primerne za opravljanje funkcije. Nasprotno, verjamem, da opravljajo svojo nalogo odgovorno. Naj povem to, da naša vlada, in tukaj se ne želim spuščati v osebne diskreditacije, je nastopila funkcijo potem, ko je bančna luknja že zdavnaj nastala in ko so posledice čutili vsi državljani zelo močno. To se je dogajalo v prejšnjih obdobjih, ampak mi smo se odločno lotili ne le preiskave bančne luknje, ampak tudi sistemskih sprememb ter ukrepov, da do zlorab davkoplačevalskega denarja več ne bo prihajalo. Tako smo denimo, če navedem samo nekaj ukrepov, ker časa ni dovolj, uredili dostop do podatkov, varovanih kot bančna tajna. Potem smo za osebe, ki so z DUTB v pravnem razmerju, vzpostavili naznanilno dolžnost, zvišale so se kazni za korupcijska kazniva dejanja zoper gospodarstvo in zoper uradno dolžnost, podaljšani so zastaralni roki za korupcijska kazniva dejanja z 10 na 20 let, okrepljena je učinkovitost pregona. Mi smo 30 novih zaposlitev izvedli na Državnem tožilstvu, bistveno smo ga okrepili, to je bila največja okrepitev Državnega tožilstva od osamosvojitve dalje. Potem smo olajšali dokazovanje naklepa v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe položaja in tako naprej. Bom mogoče še v nadaljevanju uspel pojasniti kaj več. Zelo veliko sistemskih sprememb smo sprejeli, ki omogočajo policiji, tožilstvu in sodiščem, da ta dejanja ustrezno sankcionirajo, tako da počakajmo, da bodo postopki končani.
Dr. Anže Logar, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Hvala lepa.  Predsednik Vlade je izpostavil, da sem poimensko omenjal ljudi. Tako kot bomo poimensko označevali to vlado z vlado Mira Cerarja, ne pa Vlado Republike Slovenije in tehtali njen uspeh, bomo uspeh posameznih organov merili tudi po delu predstojnikov teh organov. Zato je normalno, da če osebe, ki so bile zapletene ali vpletene v neke druge posle, potem prevzamejo odgovorne funkcije, se poraja upravičen dvom, da bodo to funkcijo uspešno izpeljale. Zdaj podobnih kadrovanj vlade Mira Cerarja ali pa njenih pod-institucij je še celo morje. Jaz jih lahko naštevam cel dan, če bomo izglasovali, da se bo o tem razpravljalo v Državnem zboru, ampak poglejte, Preiskovalna komisija za ugotavljanje odgovornosti v bančnem sistemu je eno leto nazaj soglasno sklep, da se pozove Ministrstvo za pravosodje, da pripravi vse potrebno za oblikovanje sodišča za pregon finančne kriminalitete oziroma bančne kriminalitete. Kaj ste v enem letu naredili? Zavrnili ste predlog neke opozicijske poslanske skupine. Naprej. Pred enim mesecem je preiskovalna komisija predlagala in Državni zbor je sprejel, da se od SDH zahteva priprava poročila za zadevo Farrokh v največji državni banki NLB.  Kaj ste v enem mesecu naredili?  Konkretno prosim.V koalicijskem sporazumu imate zahtevo, da se zahteva odškodninska in materialna odgovornost članov uprave in nadzornih svetov dokapitaliziranih bank.  Kaj ste na tem področju konkretno vi naredili?  Koliko zahtev ste dali?  In zelo konkretno:  Ali gospod Klemenčič pri vas še uživa zaupanje glede na vse zadeve, ki so se dogajale v zvezi z njegovo preteklo funkcijo in tudi vseh postopkov, ki so padali na sodišču?  Hvala lepa.
Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Spoštovani gospod poslanec, vi veste, da imam za ta odgovor še dve minuti. Zastavili ste toliko vprašanj, da bi za resen odgovor potreboval bistveno več.  Naj samo to najprej pojasnim. Pravite, da je treba ugotavljati odgovornost individualno in poimensko. Jaz se s tem vedno strinjam, ampak ne kar tako, da nekoga obtožite brez dokazov. Jaz ne poznam, da bi kdorkoli od teh, ki ste jih navedli, bil v kakršnemkoli kazenskem postopku, se pa spomnim marsičesa iz preteklosti in mislim, da ko bomo imeli čas, ko ne bo razprava potekala na dve, tri minute časa, bo zelo zanimivo ugotavljati, kdaj je nastala bančna luknja, kdo ni storil tistega, da bi jo preprečil in tako naprej. Ampak o tem verjetno bomo govorili kdaj drugič in tudi tam bodo konkretna imena lahko na voljo.  Bi pa dejal še enkrat, da ni res, da se ta vlada ne ukvarja s tem problemom. Ta vlada je vzpostavila, kot sem navedel in lahko bi še navajal, pa ni časa, kar veliko sistemskih sprememb, ki omogočajo učinkovitejše pregon vseh teh dejanj, ki so povezana z oškodovanjem bank, davkoplačevalskemu denarju in tako naprej. Absolutno tudi zavračam razne obtožbe, da glede zadeve Farrokh nismo aktivni. Kot veste, sem tukaj že Državnemu zboru pojasnil, da pričakujem in sem tudi naložil pristojnim organom, da ukrenejo vse potrebno, da se te zadeve dodatno raziščejo. Če bodo te zadeve pripeljale do nekih ugotovitev na ravni policije, drugih državnih organov, urada za pranje denarja, karkoli, bodo naprej procesirane. Tako kot bo tudi še naprej potekala, in to zelo pozdravljam, preiskava, ki bo potekala pred preiskovalno komisijo, ki bo še posebej naslovila prav to vprašanje. Tako tudi menim, da je zelo dobro, da potekajo vse tri preiskave oziroma zasliševanja pred tremi komisijami Državnega zbora, ne nazadnje tudi pred vašo, ki je že opravila kar nekaj dobrega dela. Tako bomo skupaj, Vlada, Državni zbor, vsi nosilci, tudi pristojna ministrstva zaokrožili sliko. Bistveno je pa to, glede bančne luknje so zadeve bile v večini primerov od Policije predane Državnemu tožilstvu. Zdaj se procesirajo, in to ni več pristojnost Vlade. Ti organi delujejo neodvisno od Vlade po strokovnih kriterijih in kot predsednik Vlade lahko samo pričakujem in izrazim javni poziv, da se tej postopki pač v skladu s stroko čim prej prevedejo na sodišča, da se bodo tam zaključili. Verjamem, da bodo dobili tudi ustrezne epiloge, še posebej, ker vzpostavljamo boljši pravni okvir, kot je bil v preteklosti, da se bodo lažje krivci razkrili in kaznovali. Hvala lepa.
Dr. Anže Logar, imate besedo za postopkovni predlog, da se na naslednji seji opravi razprava o odgovoru.
Hvala, predsednik. Jaz mislim, da je treba iti naproti predsedniku Vlade, ko je dejal, da v treh minutah nima dovolj časa, da razjasni vse, kar je želel v zvezi s to temo povedati, čeprav v teh zadnjih treh minutah ni odgovoril na niti eno moje vprašanje. Ni odgovoril na to, ali zaupa pravosodnemu ministru gospodu Klemenčiču, ni odgovoril, ali je SDH naročil, Vlada kot skupščina, da pripravi Nova Ljubljanska banka poročilo o zadevi Farrokh, in ni odgovoril o konkretnih aktivnostih, ki jih je Vlada sprejela na področju priprave specializiranega sodišča za pregon organizirane kriminalitete. Tri zelo kratka vprašanja, ki terjajo tri zelo kratke odgovore. Lahko so enozložni – da, ne.  Kljub temu mislim, da je treba, kot sem rekel, prisluhniti predsedniku Vlade in mu je treba iti naproti, da o tem pripravimo eno razpravo v Državnem zboru, kjer bomo lahko na te zadeve odgovorili. Me pa čudi, da predsednik Vlade, stranka SMC, ki ima v rokah tako pravosodno kot notranje ministrstvo, torej dva ključna vzvoda za preiskovanje bančne kriminalitete ali kriminalitete pranja denarja, največje upe polaga na preiskovalno komisijo, ki jo vodi spet poslanec SMC za preiskovanje v tej zadevi. To pa je rahlo nenormalna ali pa nenavadna shema polaganja upov v razrešitev odgovornosti. Ampak razumem, da je bil v dilemi, v časovni stiski, zato predlagam, da o tem opravimo podrobno preiskavo. Bi pa zaključil z besedami predsednika Vlade, s katerimi je šel na volitve, namreč dejal je: »Za zmago zla je dovolj že to, da dobri ljudje ne storijo ničesar.« Če smatramo, da so v Vladi dobri ljudje, se zdi, kot da do sedaj na področju bank, pregona bančne kriminalitete niso storili ničesar ali zelo malo. Časa imate sedem mesecev.  Če želite biti dobri ljudje tudi na koncu, čas se izteka, tako da predlagam, da vsaj tu v Državnem zboru mi sprožimo to razpravo, opravimo zelo podrobno razpravo s prisotnostjo predsednika Vlade, ki bo lahko vse razložil in tudi povedal, ali še zaupa pravosodnemu ministru gospodu Klemenčiču.
Dr. Anže Logar, o vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 17. oktobra 2017, v okviru glasovanj.  Violeta Tomić, imate besedo, da zastavite vprašanje predsedniku Vlade Republike Slovenije dr. Miru Cerarju.
Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Že daljnega leta 2011, se pravi pred 6 leti in pol je ta državni zbor z dvotretjinsko večino sprejel deklaracijo o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Več kot 10 let traja organiziran boj skupnosti Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Makedoncev, Hrvatov in Srbov za ureditev njihovega položaja in statusa z vpisom v ustavo. Žal pa je bilo sprejetje te deklaracije edina stvar, ki smo jo uspeli v skoraj četrt stoletja naše države narediti. Iz te sprejete deklaracije izhaja jasna namera in tudi zaveza države, da bomo celovito obravnavo, status in pravice uredili na ravni ustave. To je tudi pravzaprav edina primerna rešitev, ki bi v ustavi zagotovila podlago za urejanje kulturnih pravic s posebnim zakonom.  Več kot tri leta pa je tudi minilo, odkar ste vi predsednik Vlade in odkar ste podpisali koalicijsko pogodbo, ki kot ukrep na področju političnega sistema in človekovih pravic pod točko 12 vsebuje tudi zavezo za ureditev kolektivnih pravic narodnih skupnosti pripadnikov nekdanje SFRJ v Sloveniji, a kljub temu do danes na tem področju niste naredili čisto nič. Mi v Levici za razliko od vas dosledno spoštujemo svoje predvolilne obljube in se dosledno zavzemamo za spoštovanje človekovih pravic. Ravno zato smo pripravili tudi predlog za dopolnitev Ustave, ki bi v Ustavo zapisal, da so Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi, ki živijo v Sloveniji, manjšinske narodne skupnosti ter da se njihov položaj in kolektivne pravice uredijo z zakonom. Za začetek postopka pa je potrebnih 20 podpisov poslancev. Kljub vaši jasni zavezi v koalicijski pogodbi zahtevanega števila podpisov še nismo dobili in poudariti želim, da nismo dobili prav nobenega podpisa od koalicijskih poslancev, ne od največje SMC, niti Desusa, niti Socialnih demokratov.  Zato vas sprašujem:  Ali kot predsednik Vlade in predsednik največje koalicijske stranke podpirate ustavno priznanje položaja in kulturnih pravic narodnih skupnosti po izvoru iz razpadle SFRJ?  Ali nameravate uresničiti zavezo, zapisano v vaši koalicijski pogodbi?  Ali ste vi sami oziroma vaše mnenje razlog za to, da poslanci SMC še niso prispevali podpisov za spremembo Ustave. Hvala za vaše odgovore.
Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar, imate besedo za odgovor.
Hvala lepa, spoštovana poslanka Violeta Tomić. Najprej naj povem, da tako osebno kot predsednik Vlade in tudi kot predsednik Stranke modernega centra, SMC, menim, da je položaj narodnostnih skupnosti nekdanje SFRJ kot tudi ostalih narodnostnih skupnosti za Slovenijo zelo pomemben in ureditev tega položaja je predpogoj za njihovo integracijo, za pravzaprav korist, ki jo imamo od tega, ne samo oni, ampak vsi Slovenci, ki z njimi skupaj sobivamo. Stranka SMC pa tudi sam osebno in kot predsednik Vlade spodbujamo vse ukrepe, torej podpiramo vse ukrepe, ki gredo v korist teh narodnostnih skupnosti in njihovemu dobremu sožitju z nami tu v Sloveniji. V ta namen, vemo, da ima nekatere ključne pristojnosti Ministrstvo za kulturo in njegov pristojni urad. Tako se že od začetka mandata pogovarjamo tudi s predstavniki teh skupnosti o zakonskih izboljšavah ureditve njihovega položaja v Sloveniji. Naj povem zelo jasno, da sem osebno naklonjen tudi možnosti, da bi se posebne kulturne pravice, torej posebne pravice na kulturnem področju teh narodnostnih skupnosti, predvsem pripadnikov bivših republik nekdanje skupne države, lahko uredile tudi z Ustavo, na ustavni ravni. Seveda pa moram poudariti to, kar vemo vsi in kar je zelo pomembno izpostaviti, da imajo vsi ti ljudje, ti naši sodržavljani, pripadniki teh narodnostnih skupnosti po Ustavi že zagotovljene vse možnosti, da izražajo svojo pripadnost svojemu narodu, skupnosti, da se krepijo svoj jezik, nacionalno identiteto, kulturo. To ne nazadnje daje kot pravico kot neko možnost tudi deklaracija, ki smo jo sprejeli pred leti. Je pa res, da bi se dalo na teh področjih zadeve še izboljšati, ampak za to je potreben tudi nek konsenz s strani skupnosti, kajti teh skupnosti je kar nekaj v Sloveniji, več društev, s katerimi smo v pogovoru. Ko bomo prišli do nekega konsenza, bomo na zakonski ravni vsi skupaj z veseljem dopolnili ta katalog pravic oziroma obseg pravic na kulturnem področju – do jezika, izražanja neke pripadnosti, kulturnega udejstvovanja in tako naprej. Je pa tako, bodisi da gre za takšno vrsto ustavne spremembe bodisi da gre za bolj korenito, kot jo predlagate vi, ko gre za spremembo celo statusa oziroma vzpostavitev nekega novega statusa teh manjšin, je to pravzaprav zelo zahtevna naloga, ki jo v prvi vrsti izvede Državni zbor, kajti potrebna je absolutna večina, torej dvotretjinska večina vseh poslancev za takšno ustavno spremembo. Iz dosedanje prakse vemo, da je neprimerno in narobe, če z neko sprožitvijo postopka, denimo ustavnega postopka v tem primeru, dobijo predstavniki teh skupnosti nek občutek, da bo prišlo do ustavne spremembe, v resnici pa za ustavno spremembo ni dovolj volje, ni dovolj glasov v celotnem političnem prostoru. Ravno to sem tudi sam ugotovil s pomočjo nekaterih, ki so preverjali to podporo med samimi poslanci v Državnem zboru. Za enkrat ni realno pričakovati, kolikor imam informacijo, da bi lahko do takšne ustavne spremembe prišlo. Če se bo izkazalo, da jo podpirata dve tretjini vseh poslancev, temu nikakor ne bom nasprotoval. Kot sem rekel, je pa jasno, da je to zelo odgovorno. Če sprožiš postopek za ustavno spremembo, je zelo pomembno, da ga potem do konca izpelješ korektno, tako kot se pravzaprav spodobi – tako za parlament kot za tiste, ki jih ta ustavna sprememba zadeva.  Jaz menim, da je tukaj treba še naprej absolutno delati vse dobro in najboljše, kar moremo, za pripadnike teh skupnosti. Verjamem, da lahko dosežemo neke zelo konstruktivne spremembe na zakonske ravni. In če se bomo uskladili jutri, pojutrišnjem, sem prepričan, da jih bomo sprejeli nemudoma. Glede ustavne spremembe pa moram spoštovanemu zboru prepustiti to možnost, da oceni, ali lahko do nje pride. V takem primeru, če se bo postopek začel, bo Vlada zagotovo v njem zelo tvorno sodelovala. Hvala lepa.
Violeta Tomić, imate besedo, da obrazložite zahtevo za dopolnitev odgovora.
Predsednik Vlade, jaz ne vem, kako naj ta vaš odgovor sploh jemljem resno. Res. Ali naj poudarim, koliko neresnic ste navedli, ali naj poudarim prej vašo popolno nepripravljenost za rešitev tega? Najprej ste rekli, da je potrebna dvotretjinska večina za spremembo Ustave. Vi imate to večino in velik vpliv znotraj koalicije in nikakor ne prelagajte odgovornosti na druge, ker to je popolna laž, da potem nimate nikakršne moči tukaj. Druga stvar, ki popolnoma ne drži, je, da se te kulturne skupnosti niso med sabo uskladile. Tukaj imam memorandum iz leta 2014, kjer so podpisi prav vseh, imate tukaj predstavnika albanske narodne skupnosti, bošnjaške, črnogorske, hrvaške, makedonske in srbske. Oni so složno prosili Vlado, da se ta zadeva uredi. Od leta 2014 ni prišlo to na mizo in na dnevni red razprave. Vaše sodelovanje in posluh pri njihovih utemeljenih predlogih ni nikakor tvorno, niti kreativno. Na Svet Vlade za vprašanja narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ so pred kratkim tudi naslovili zahtevo po prekinitvi tri leta trajajočega molka v zvezi s tem in me zanima:  Kaj ste storili v zvezi s tem?  V deklaraciji je bila jasno omenjena sprememba Ustave in je bila sprejeta z glasovi več kot 60 poslank in poslancev.  Kako lahko ignorirate in popolnoma zaobidete voljo teh poslancev?  Kakšni so vaši konkretni argumenti proti dopolnitvi Ustave, kajti, kot vemo, je ta edini primeren način za dosego priznanja statusa in kulturnih pravic? Hvala za dopolnitev.
Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar imate besedo za dopolnitev odgovora.
Hvala lepa. V bistvu bom lahko zelo kratek, ker sem večino stvari že povedal. Najprej naj ponovno povem, da je dvotretjinska večina tisti kriterij, ki je potreben za izpolnitev pogoja, da pride do spremembe Ustave. Če obstaja ta dvotretjinska v Državnem zboru, če obstaja ta volja, bom zelo vesel, ker bo potem do take spremembe, ki je najboljša za to narodno skupnost, zagotovo prišlo. Ampak jaz poudarjam, da po mojih informacijah tega soglasja ni in ne nazadnje še predlog ni vložen. Jaz verjamem, da je to zadeva, na katero mora pravzaprav odgovoriti Državni zbor. To je zadeva, ki zadeva predvsem ustavodajalca, to je Državni zbor. Vlada pa bo tukaj vedno pomagala z informacijami, s pobudami, z vsemi možnimi sredstvi, ki so ji na voljo. Naj rečem, da ni res, da ni potekal dialog. Seveda je potekal dialog v več segmentih s predstavniki teh skupnosti. Tudi Stranka modernega centra je imela nekaj pogovorov z njimi in verjamem, da tudi ostale. Preverjamo politično voljo, da se uskladimo, kje bi lahko naredili skupaj najboljše za njih. Jaz vam zagotavljam, da če bo prišlo do uskladitve v prihodnjih tednih ali mesecih glede možnosti zakonodajnih sprememb v korist pripadnikov teh skupnosti, bo Vlada zanesljivo to predlagala, če ne tudi poslanske skupine same. Po drugi strani pa, kot rečeno, glede ustavne spremembe Vlada ni tista prva, ki bi v tem primeru lahko zagotovila, da do nje pride. Zato je potreben ta nadaljnji dialog, nek kontakt, ki bo pripeljal do tiste volje, da se bo to zgodilo. Torej toliko bi povedal. Ni pa res, da govorim neresnice. To pač odločno zavračam. Hvala.
Violeta Tomić, imate besedo za postopkovni predlog, da se na naslednji seji opravi razprava o odgovoru.
Glejte, po toliko pretečenih letih, ko se ni na tem področju zgodilo čisto nič, mislim, da je skrajni čas, da te zadeve uredimo in da to vprašanje končno zapremo in priznamo njihov status na edini primeren način. Zdaj to lahko naredimo le tako, da se v Državnem zboru začne postopek za spremembo Ustave. Vse to, kar ste prej navedli, je stvar postopka. Mi smo želeli samo 20 sopodpisov, da bi lahko odprli razpravo o tem. Vi imate možnost in če pridobite glasove 52 koalicijskih poslancev, naše imate, verjetno boste dobili tudi predstavnike manjšin, se zna zagotoviti ta potrebna dvotretjinska večina, vendar najprej moramo pokazati voljo do tega.  Ravno zato mislim, da je nujno, da na naslednji seji opravimo o tem razpravo, kajti vi ste ustavni pravnik in veste, kakšen postopek je tukaj najboljši in da se vse to, kar ste izpostavili, tehta in spreminja šele potem, ko se postopek sploh začne. Vaš odgovor jaz ne jemljem kot nič drugega kot izmikanje mojemu vprašanju. Kako bomo zapisali, kako bo postopek tekel, da bo rešitev najbolj primerna, je seveda stvar Ustavne komisije in strokovne skupine, ki bo imenovana. Torej to ni razlog vsaj za to, da niste zagotovili vsaj podpore Poslanski skupini Levice pri naši pobudi in da niste zagotovili potrebnih 20 sopodpisov. Predlagam, da se na seji opravi razprava o tem vprašanju in da končno zapremo vprašanje manjšine in odpravimo te krivice, kajti to je naša dolžnost. Stvar ni minorna, gre za več kot 200 tisoč državljank in državljanov Republike Slovenije in po Ustavi so vsi državljani enakopravni. In še nekaj bom rekla, Slovenci v vseh državah, ki so nastale po razpadu bivše SFRJ, uživajo mnogo več pravic, kot jih mi, ki naj bi bili nek vzor na tem ozemeljskem področju, zagotavljamo manjšinam, ki prihajajo iz razpadle bivše skupne države. Tako da jaz upam, da me boste podprli pri zahtevi za to razpravo, kajti čas je, da to uredimo. Hvala.
Violeta Tomić, o vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 17. oktobra 2017, v okviru glasovanje.  Gospa Ljudmila Novak, imate besedo, da zastavite vprašanje predsedniku Vlade Republike Slovenije dr. Miru Cerarju.
Spoštovani predsednik Vlade, pri svojem delu se pogosto srečujem z ljudmi, ki potožijo, da živijo v državi, ki ne zagotavlja enake obravnave za vse državljane. Res tudi sama opažam, da izgleda, kot da imamo res dve pravni državi. Ena velja za male ljudi, pridne in delavne, ti so tudi za male prekrške kaznovani z visokimi kaznimi, ki jih morajo hitro plačati, čeprav so kazni pogosto nesorazmerne teži prekrška. Druga pravna država namreč velja za določene izbrance, tako imenovane »velike ribe«, ki jim je dovoljeno prav vse, tudi nepoštenost in pohlep, pa za to ne odgovarjajo. Slovenija ne sme biti država, v kateri veljajo dvojna merila. Poglejmo samo bančno luknjo, o kateri pogosto govorimo. Za 5 milijard evrov visoko bančno luknjo, ki smo jo zakrpali davkoplačevalci, nihče izmed odgovornih bančnikov ni ne kazensko in ne odškodninsko odgovarjal. Je to pravična država? Zato vas sprašujem:  Kaj bo Vlada naredila, da bo zagotavljala pravično državo, v kateri bodo zakoni veljali za vse enako?  Moj cilj namreč je in cilj Nove Slovenije, da Slovenija končno postane pravična domovina za vse. Če velikih lumpov ne bomo preganjali, potem dajemo poštenim državljanom slab zgled in upravičeno so žalostni in izgubljajo zaupanje v državo in njene inštitucije. Nepoštenost mora biti kaznovana, sicer se bo vedno znova ponavljala tudi v prihodnosti. Tudi zaradi tega ker Slovenija ne nudi enakih pogojev za vse, jo mladi zapuščajo. Torej imate dodatno možnost, prej ste rekli, da je premalo časa, da poveste:  Kaj bo vaša vlada naredila, da bo zagotovila bolj pravično državo, v kateri bodo zakoni veljali za vse enako?
Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar, imate besedo za odgovor.
Hvala lepa za vprašanje, spoštovana poslanka Ljudmila Novak.  Dosledno spoštovanje načel pravne države je zagotovo eden najpomembnejših ciljev in zavez te vlade in k temu smo se, kot pravite, zavezali tudi v koalicijski pogodbi. Razumem ljudi, ki ocenjujejo in mnogi tudi utemeljeno, da pravna država ne deluje optimalno, da je pravica prepogosto prepočasna, in da ni vedno povsem nepristranska, kot bi morala biti. To je dejstvo, ki pač obstaja.  Ampak tudi zato, da to presegamo, postopno, vendar vztrajno, smo v tem mandatu naredili že kar veliko, torej da bi stanje izboljšali. Tam, kjer imamo pristojnosti, to se pravi na organizacijskem, zakonodajnem in kadrovskem področju. Vemo pa, da izvršna veja oblasti ne more ne tožiti ne soditi namesto tožilca ali sodnikov, niti ne more preiskovati na način, da bi politiki preiskovali, ampak to delajo strokovnjaki, kot so inšpektorji, policisti in drugi. Tako da je odgovornost za spremembo tudi na teh organih. S tem se ne izogibam odgovornosti Vlade, ampak to je treba zelo jasno povedati, da je pravzaprav odgovornost za pravno državo porazdeljena na vse. Torej del odgovornosti nosijo organi odkrivanja, del tožilstvo, del sodstvo, del Vlada z ministrstvi, del pa nosimo vsi državljani. In tukaj bi bilo treba reči, da je včasih pravna zavest med državljani še prešibka in jo treba spodbujati, tako kot jo spodbujamo tudi pri organih.  V mandatu te vlade smo predvsem na področju pregona najzahtevnejše gospodarske kriminalitete, kot sem prej že deloma dejal, glede bančništva, sprejeli številne ukrepe. Nekatere ste v obliki zakonskih sprememb potrdili tudi poslanci v Državnem zboru. To je še posebej pomembno zato, ker s tem naslavljamo skozi pregon za kazniva dejanja in druga kaznovalna ravnanja pravzaprav tiste, ki so najvplivnejši v družbi, ki so na najvplivnejših mestih in položajih, in s tem dejansko skušamo izenačiti to pozicijo, da bi prišli do večje enakopravnosti, ki si jo vsi želimo. Tako smo med drugim, kot sem že prej rekel, zvišali kazni za korupcijska kazniva dejanja, podaljšali zastaralne roke za gospodarska in korupcijska kazniva dejanja, zaostrili smo zakonodajo, in to kazensko zakonodajo na področju davčnih utaj in pranja denarja. Omejili smo denimo možnost, kar pogosto zasledimo v časopisih, možnost zlorab zdravniških opravičil z namenom izogibanja kazenskem sankcijam, kar nekaj je teh ravnanj, in mogoče najpomembnejši, če navedem še enega, spremenili smo elemente kaznivega dejanja zlorabe zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti. To je tipično kaznivo dejanje za bančno in gospodarsko kriminaliteto, ki je sedaj primerljiva z drugimi evropskimi ureditvami in omogoča lažje dokazovanje. Se pravi, Vlada dela to, Državni zbor sprejme potem zakon, da kazniva dejanja za ene in druge, torej manj premožne, bolj premožne, na položajih, tiste druge, so takšna, da bodo tudi tisti, ki so tam zgoraj, kot pravimo, v bankah, v strukturah oblasti, v vrhu podjetij odgovarjali. Pozablja se, da je bilo do te spremembe, ki sem jo zdaj uvedel in je bila na predlog Vlade v Državnem zboru potrjena lani, Slovenija med državami, ki je med evropskimi državami zahtevala kar najvišjo stopnjo dokazane krivde za bančne malverzacije, to se pravi, da je bilo pri nas najtežje odkrivati te bančne malverzacije. Če mi ne bi te spremembe naredili, bi še danes mnogi, ki se bodo zdaj znašli pred sodišči, ne odgovarjali za svoja dejanja. In poudarjam, ti postopki so v teku, vendar so v domeni tožilstev in morajo priti do sodišč. Na to pa mi nimamo neposrednega vpliva, politika na to ne sme vplivati in prav je tako. Tukaj mora delovati pravna stroka in tukaj apeliramo na pravno zavest in odgovornost nosilcev teh funkcij.  Ta vlada je pripravila tudi obsežne spremembe ključnega predpisa, ki določa pravila igre, nek tempo in odgovornost v predkazenskih in kazenskih postopkih, to je ZKP, Zakon o kazenskem postopku, ki že več kot 20 let ni bil spremenjen. Tukaj vas pozivam, da ga podprete pri ponovnem glasovanju, kajti prav tukaj bo prišlo do veliko takih sprememb, ki bodo prinesle to enakost v pravu, predvsem pa tudi to, da bo tisti, ki večji kriminal zagrešijo, ki so na odgovornejših položajih, bolj sankcionirani. Naj samo navedem nek primer. Minuli teden je potekala že stota obravnava ponovljene sodbe o sojenju v zadevi Balkanski bojevnik. Zakaj? Ker imamo takšne predpise, da lahko višja sodišča stalno vračajo zadeve na nižja. Novela ZKP pa bo od višjih sodišč zahtevala odločitve in ne vračanja na prvo stopnjo.
Gospa Ljudmila Novak, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Spoštovani predsednik Vlade, saj pogosto poslušamo, kaj vse ste naredili, žal pa še vedno ne vidimo pravih učinkov. Še vedno navadni ljudje plačajo za majhen prekršek 3 tisoč evrov kazni, kot na primer za podarjen izdelek na nekem sejmu, medtem ko nihče od teh, ki so naredili bančno luknjo, za to še vedno ni odgovarjal. Žalostno je, da neka komisija Državnega zbora ugotovi več o tej bančni luknji in o pranju denarja kot pa pristojne državne inštitucije. To pa je zaskrbljujoče. Vsi poznamo ta primer pranja iranskega denarja v NLB in da naj bi bila banka opozorjena, Vlada, vsi naj bi bili opozorjeni, inštitucije naj bi to delale, rezultata pa ni. Vse je potihnilo, če ne bi bilo te preiskovalne komisije, še vedeli ne bi za to.  Zato pa vas sprašujem:  Kaj pa bi vi naredili, če bi bili obveščeni, da se v državni banki pere denar v takih razsežnostih, kaj bi vi naredili kot predsednik Vlade?  In sprašujemo se tudi:  Ali tudi v tem času potekajo podobna dejanja v državni banki, ali smo sedaj bolj varni, ali smo varni ali pristojne inštitucije dovolj dobo delajo, da to preprečijo?  Kako vi temu sledite in kaj bi vi naredili, če bi bili obveščeni o takem dogajanju?
Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Če bi bil obveščen o nezakonitem ali hudo neetičnem ravnanju, bi ukrepal na način kot lahko, to je pozval bi pristojne organe, predvsem policijo, inšpektorje in druge, da zadevo nemudoma raziščejo, primejo storilce takih dejanj in se potem postopki s tem nadaljujejo. Zdaj me vi sprašujete, kaj bi naredil, ampak to bi morale narediti prejšnje vlade. Ne nazadnje ste bili vi v eni takšnih vlad in jaz zdaj stalno poslušam – bančna luknja. Zakaj pa imamo bančno luknjo, zakaj pa je bila, zakaj pa smo vsi plačali potem toliko milijardi, da smo jo zapolnili? Zato ker v nekem obdobju ni bilo dovolj kontrolnih mehanizmov. Pa to ni zdaj obtožba, ampak to je ugotovitev nekega dejstva, ki ga želite vsi, ki ste takrat vodili državo, zakriti in zdaj pozornost preusmerjati na našo vlado. Naša vlada ni naredila bančne luknje, naša vlada tudi verjamem, da vzpostavlja boljše in bolj ustrezne mehanizme, da do nje ne bo prišlo in tudi da ne bo prišlo do drugih malverzacij v bančništvu. In verjamem, da smo danes bistveno bolj varni, kot smo bili v času 2004–2008 ali 2008–2014. In primer pranja denarja v NLB, to se je zgodilo v času prejšnjih vlad.  Kot sem rekel, takoj ko smo za to izvedeli, smo ukrepali kot lahko. Pristojni organi so dobili navodila, da zadeve natančno raziščejo, kolikor se da, ne moremo pa sprejemati retroaktivnih predpisov za nazaj, ker je to protiustavno, lahko samo v skladu z zakoni zdaj ukrepamo, kot zmoremo. Ukrepamo na ravni Vlade, ukrepamo na ravni Državnega zbora in bomo videli, kam bodo zdaj ta preiskovalna ravnanja privedla. Če bo prišlo do tega, da najdemo krivce in ugotovimo, da je šlo za nezakonita ravnanja, kar je zelo verjetno še posebej v tem primeru, ki ste ga omenili, verjamem, da bodo pristojni organi ukrepali. In to je vse, kar lahko rečem. Absolutno kot predsednik Vlade zagovarjam pravno državo, enakost pred zakonom in to, da je treba ukrepati in tistega, ki je storil nekaj narobe, poslati pred sodišče, obsoditi in kaznovati. Konec. Hvala lepa.
Gospa Ljudmila Novak, imate besedo za postopkovno zahtevo, da se na naslednji seji opravi razprava o odgovoru.
Seveda imam to postopkovno zahtevo, kajti ne smemo dati miru vsem institucijam v državi, da dejansko odkrijemo, kdo so tisti, ki so povzročili bančno luknjo. Nikakor nisem obtožila vas, spoštovani gospod predsednik, da ste to vi storili, samo vprašala sem vas, kako bi vi ukrepali, če bi za to izvedeli. Predsednik Vlade mora ukrepati, mora se pozanimati, do kakšnih rezultatov so prišle pristojne institucije. Ne sme in ne more gledati stran, torej je odgovoren. Če bi sama za to vedela, bi zagotovo ukrepala, tako pa nisem vedela, čeprav sem eno leto sedela v Vladi, vendar bančna luknja se je dogajala veliko prej. Želim samo, da tisti, ki so jo naredili, za to odgovarjajo, da ste vi tisti, ki pristojne institucije k temu pozivate, zahtevate od njih, da se to v resnici zgodi. Sem pa razočarana, moram priznati, da je bil na odboru zavrnjen oziroma sta bila zavrnjena naša zakona o specializiranem državnem tožilstvu in sodišču za pregon bančnega kriminala, kajti v prvem branju je večina poslancev to podprla. Podprli smo tudi poročilo o dogajanju v NLB, kjer smo prav tako želeli, da se to dodatno razišče, da ustanovimo za to okrepljene pristojne organe. Tako da sem zdaj razočarana, da ste to na odboru zavrnili in da o tem niti v Državnem zboru ne bomo glasovali. Žal potem tudi ne morem verjeti, da resno mislimo.  Vsekakor pa zahtevam ponovno razpravo o tem, da damo tudi poslanci jasen znak vsem lopovom in tudi pristojnim institucijam, da moramo priti zadevi do dna, da se nam ne bodo kar naprej ponavljale enake stvari.
Gospa Ljudmila Novak, o vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 17. oktobra 2017, v okviru glasovanj.  Gospod Matjaž Han, imate besedo, da zastavite vprašanje predsedniku Vlade Republike Slovenije dr. Miru Cerarju.
Hvala lepa, predsednik. Spoštovani predsednik Vlade, ministrski zbor! V Sloveniji imamo v zadnjih nekaj letih solidno gospodarsko rast, ki se kaže v različnih statističnih kazalnikih, kot sta rast družbenega bruto proizvoda in predvsem tudi kot nižanje brezposelnosti. Jaz mislim, da smo na to lahko še kako ponosni. Razlog za te statistične kazalnike jaz vidim predvsem v tem, da Evropa na nek način gospodarsko napreduje in pa tudi odločitve naše, vaše vlade in tudi prejšnjih vlad so pripeljale do tega, da je Slovenija prišla iz te krize. V tem mandatu smo sprostili nekatere varčevalne ukrepe, nekatere pa še moramo sprostiti. Zagotovili smo, da bodo najrevnejše skupine, predvsem upokojenci prejemali višje prejemke in premaknili smo tudi nekatere pomembne infrastrukturne projekte. Ob tem seveda ne smemo, gospe in gospodje, pozabiti na pomen in vlogo občin, ki so v najtežjih časih gospodarsko-socialne krize nosile veliko breme. Kljub temu da niso imeli dovolj sredstev, so znali z evropskimi sredstvi ta investicijski cikel peljati tja, kjer je v bistvu država takrat na nek način počepnila. Zato je pomembno, da znamo z občinami ohranjati nek partnerski odnos, da bo ta partnerski odnos koristil občankam in občanom. V zadnjih štirih letih je bilo nekaj narejenega, tudi nekaj zelo dobrega, pa še vedno moramo ugotoviti, da številni ljudje, med njimi tudi nekateri, ki so v ranljivejši skupini, živijo težko in niso občutili vse te posledice gospodarske rasti ali pa te dobre statistične kazalnike. In vi veste, predsednik Vlade, da od statističnih kazalnikov ljudje žal ne morejo v trgovino po kruh in po zadeve, ki se jih tičejo vsak dan.  Zato vas na nek način, spoštovani predsednik, sprašujem tudi v luči volitev, da se ne bomo na nek način vsi skupaj razbili in da ne bomo preveč obljubljali:  Kateri so predvideni ukrepi odpravljanja varčevalnih ukrepov po posameznih resorjih?  Katere so ključne investicije, ki bodo pospešile gospodarsko rast, odprle nova delovna mesta, da bomo na nek način ta mandat pripeljali mirno do konca? Hvala lepa.
Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar, imate besedo za odgovor.
Spoštovani poslanec Matjaž Han, hvala za vaše vprašanje.  Kot ste sami rekli, Vlada si, verjamem, z vsemi vami v Državnem zboru prizadeva, da bi storila čim več za ljudi. Navsezadnje smo tu samo zaradi tega, da delamo za ljudi. Če odgovorim glede tega, bi najprej odgovoril glede sproščanja varčevalnih ukrepov. Zavedam se, da je to nek proces, vendar mislim, da gre za neke ukrepe, ki so že na vidiku in so pomembni ter bodo tudi ljudem prinesli kar nekaj dobrega. Tako denimo glede pokojnin. Uskladitve pokojnin so bile letos, pa tudi leta 2016 celo višje od predvidenih rednih uskladitev. Kot veste, smo usklajevali tudi izredno pokojnine in letni dodatek je bil letos ponovno izplačan vsem upokojencem, prihodnje leto bo izplačan v polni meri. Vsi omejitveni ukrepi na področju pokojnin bodo tako odpravljeni že prihodnje leto. To, mislim, da je zelo pomembno. Glede plač javnih uslužbencev je s sindikati že dogovorjena odprava plačnih anomalij najslabše plačanim javnim uslužbencem do vključno 26. plačnega razreda. Potekajo pa še pogajanja za odpravo anomalij za zaposlene nad tem, torej 26. plačnim razredom, ter za postopno odpravo preostalih varčevalnih ukrepov, kot so napredovanja, regres, premije za kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje. Glede transferjev posameznikom in gospodinjstvom. Leta 2018 bodo otroški dodatek ponovno prejele družine, ki spadajo v sedmi in osmi dohodkovni razred, kar pomeni tudi okoli 45 tisoč otrok. Prav tako se bodo z letom 2018 sprostili ostali varčevalni ukrepi na področju družinskih prejemkov, se pravi pomoč ob rojstvu otroka, dodatek za veliko družino, starševska nadomestila.  Omenili ste občine. Postopno sproščanje omejitev se kaže tudi v ponudbi občinam, da bi povprečnina v letu 2018 znašala 551 evrov, kar je petnajst evrov več, kot je bilo predvideno. V prihodnjih dveh letih je za sofinanciranje investicij občin iz državnega proračuna zagotovljenih 6 % skupne primerne porabe, po 3 % za povratne in 3 % za nepovratna sredstva. Največji in najboljši socialni ukrep pa je, kot ste sami omenili, zaposlenost, to, da ljudje lahko delajo. To bomo lahko spodbujali še naprej. Tu imamo zaenkrat res kar dobro situacijo, ampak ne smemo biti z njo že zadovoljni. To moramo spodbujati z investicijami. Najbolj pomembne bodo investicije na prometni infrastrukturi. Gre za posodabljanje železnic, cest, predvsem pa je tukaj pomembna investicija v drugi tir in v tretjo razvojno os.  Pomembna je tudi energetika. Kot veste, smo nedavno odprli hidroelektrarno Brežice, ki je največji energetski okolju prijazen projekt v tem mandatu, in nadaljujemo aktivnosti na hidroelektrarni Mokrice. Enako pomembno je tudi to, da nadaljujemo z izgradnjo verig hidroelektrarn na srednji Savi, torej da nadaljujemo s tem. Potem bomo investirali v telekomunikacije in v pametna omrežja, kar bo pomembno prispevalo k rasti BDP. Pri predelavi lesa smo letos namenili preko 12 milijonov evrov naložb v centre za zbiranje in predelavo lesa, kar se bo pospešeno izvajalo že v prihodnih šestih mesecih. Energetska sanacija upravnih sodnih stavb, izobraževalnih ustanov in drugih objektov prinaša multiplikativne učinke. Tudi prioritete, ki jih je Vlada sprejela letos, ko smo oblikovali proračun, so pomembne, tako bomo več denarja vložili v znanost, kar je zadeva, ki prinaša pomembne multiplikativne in razvojne učinke. Ne nazadnje je pomembno, da vlagamo dovolj tudi v varnost, kajti varnost je predpostavka vsega. Ne bi bilo gospodarske rasti, ne bi bilo uspešnega gospodarstva, če ne bi imeli varne države, politične stabilnosti in vseh ostalih dejavnosti, ki pomagajo našemu, hvala bogu, zelo uspešnemu gospodarstvu, in to smo mu lahko hvaležni.  Ob tem bomo vlagali posebej tudi v kmetijstvo, v vire energije, kot sem rekel, pa tudi v zdravstveno varstvo, izobraževanje, znanost, kot sem že omenil, pa tudi v šport. Investicije se povišujejo in tudi na zasebnem področju predvidevamo, da bodo v porastu in to naj bi peljalo z ostalimi spodbudami v neko sme, ki smo jo začrtali, torej v več dobrega za ljudi, v to, da se bodo tudi njihove življenjske situacije postopno še izboljševale.  Za to se bom prizadeval kot predsednik Vlade do konca mandata in verjamem, da bomo to počeli vsi skupaj tudi naprej. Hvala lepa.
Gospod Matjaž Han, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Verjamem, predsednik, midva ne bova ta moment ljudi prepričala, da nisva bila dogovorjena za to vprašanje. Pa nisva bila. Enostavno je treba včasih izpostaviti tudi nekatere zadeve, ki so vendarle pozitivne v tej državi. Kot sem rekel, to ni zasluga samo te vlade, tudi prejšnja vlade so naredile kar pomembne in težke odločitve, in takrat ni bilo enostavno, da je danes gospodarstvo v takšni kondiciji, kot je.  Bi pa še nekaj rekel pozitivnega, kaj se je v Sloveniji naredilo v zadnjem tednu. To, da sta se sindikat in gospodarstvo usedla za eno mizo in sedaj sporočilo, kako gospodarstvo peljati ven. Se pravi, novi obrazi – gospa Jerkič in gospod Gorjup sta naredila neko veliko pozitivno stvar, in to pozdravljamo tudi Socialni demokrati.  Zdaj pa, predsednik, še vedno ne štima, kar se tiče črpanja evropskih sredstev. Tam smo ostali na 10 % od tistega, kar bi lahko naredili. Ta novi sistem EMA ne funkcionira. To midva veva, in to je slabo. Če ne bomo to popravili, potem s to finančno perspektivo in zaključkom, ne bo nič. To je ena stvar.  Druga stvar, ki jo vidim, veliko nevarnost je ta dogovor s sindikati in glede plačnih nesorazmerij. Enkrat bomo morali v tej državi jasno povedati, da so nekatere službe v državi premalo plačane, nekatere pa žal preveč. Če ne bomo zagrizli še v to kislo jabolko, potem se tej Sloveniji zaradi vseh drugih dobrih ukrepov ne piše nič dobrega. Mogoče vaš komentar. Bi pa glede evropskih pa kohezijskih sredstev in črpanja pa vendarle prosil nek boljši odgovor. Hvala lepa.
Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Res je, spoštovani gospod poslanec, za ta vprašanja, odgovor nisva bila dogovorjena. Dejstvo je, da si prizadevamo v Vladi, si sam prizadevam s tem, ko vodim Vlado, da tisto, kar je dobrega bilo v preteklosti, v preteklih vladah, v celotnem sistemu, v gospodarstvu, kjerkoli, nadgrajujemo, to moramo krepiti. Kar pa je bilo slabega, in teh slabih praks je bilo kar nekaj, tudi razvad in podobnega, pa moramo postopno odpravljati in spreminjati na bolje. In to naša vlada počne, in to je moja vizija tudi za naprej. Na ta način gre edino lahko Slovenija v prihodnost.  Kar zadeva plačne anomalije, se strinjam. Obstajajo in jih postopno odpravljamo, ni pa to enostaven proces. Gre za številne človeške usode, za primerjave med poklici, ki so pogosto zelo težavne. Lahko samo zagotovim, da se tukaj zelo trudimo, da bi torej pogasili tisto, kar je gorelo v preteklih letih, da bi vsaj vzpostavili nek kolikor toliko normalen okvir sistema. Nas pa čakajo, jaz sem prepričan, tudi v prihodnjem mandatu prav te naloge, kako narediti celoten sistem plač, posebej v javnem sektorju, bolj pravičen, bolj tudi funkcionalen in spodbuden, da bodo tisti, ki delajo bolje, lahko še bolje nagrajeni.  Kar zadeva evropska sredstva. Tukaj pospešujemo proces črpanja. Vi veste, da smo se ob zaključevanju prejšnje perspektive izredno izkazali, počrpali skoraj vsa sredstva, da pa smo potem na prehodu v novo perspektivo padli v isto situacijo kot vse države, ko zastane črpanje za nek čas in ga je treba zdaj izrazito pospeševati. Na tem delamo in se trudim tudi sam spodbujati pristojne ministre, da se tukaj trudijo, da bomo čim bolj pospešili ta proces, da bomo imeli nek investicijski naboj tudi s tega zornega kota. Tudi mene veseli, da gospodarstvo, gospodarska zbornica in predstavniki sindikatov v določenih konstruktivnih zadevah sodelujejo, da pokažejo neke smeri, ki so koristne. Tudi tukaj je Vlada v dialogu z njimi in verjamemo, da bomo tudi tukaj našli rešitve. Tako da gremo naprej z dialogom, s posluhom, pa vendar tudi z jasno zavestjo, da moramo državo ohraniti kot dobrega gospodarja, ki skrbi za javne finance in dela napredek postopno, vendar zanesljivo v dobro ljudi. Hvala lepa.
Predsedniku Vlade se zahvaljujem za podane odgovore.  Prehajamo na vprašanja poslank in poslancev v prvem krogu.  Dr. Vinko Gorenak, imate besedo, da zastavite vprašanje ministru za pravosodje mag. Goranu Klemenčiču.
Ja, zelo lepo. Za trenutek, kljub temu da nisem v osebni krizi, sem imel občutek, da vidim dedka Mraza in ne predsednika Vlade. Ampak to vzemite kot vložek.  Moje poslansko vprašanje pa se nanaša in ga postavljam …
Mir v dvorani!
… ministru za pravosodje in je precej podobno temu, o čemer je govorila gospa Novakova. Poglejte, jaz sem zastavil pisno vprašanje ministru, ki se nanaša na to:  Kaj bo ukrenila Vlada oziroma on kot pravosodni minister, da bi zagotovili neko poenotenje sodne prakse?  Govorim torej o poenotenju sodne prakse. Poglejte, mi imamo … / oglašanje iz dvorane/
Mir v dvorani!
… primere, o katerih sem govoril na seji Državnega zbora tudi v četrtek, ki so pravzaprav v nebo vpijoči in se dogajajo znotraj pravosodja, pa se pravzaprav ne bi smeli.  Naj navedem recimo primer, o katerem je govoril tudi predsednik Vrhovnega sodišča v zadnjih Odmevih, mislim, da v petek. Vprašali so ga, zakaj so bili v primeru Kanglerja uporabljeni prisluhi, starejši od dveh let, in zakaj ne v primeru Jankoviča, ko so bili pa uničeni. Predsednik Vrhovnega sodišča je govoril o ustavni odločbi, da je vmes nastopila neka ustavna odločba. Jaz imam to ustavno odločbo pred seboj in o tem ne govori. To je ustavna odločba z dne 24. marca 2017. Če je še kakšna druga ustavna odločba, jaz upam, da jo bo minister omenil, ampak ta o tem ne govori. Primer, ki ga navajam, je v nebo vpijoč. Na eni strani se dokazi uničijo, pridobljeni na isti način, na podlagi istega zakona, na drugi strani pa se dokazi, starejši od dveh let, uporabijo. Primer, ki za moje pojme ni dopusten.  Gremo naprej. Zelo težko bodo ljudje razumeli, spet bom govoril o istem zakonu in o istem predpisu in o dveh osebah. Težko bodo ljudje razumeli, vsaj jaz ne razumem, kako je mogoče, da nekdo za tisoč 500 evrov nezakonito nakazanih za volilno kampanjo nekdanjega predsednika države Türka dobi opomin, nekdo drug pa dobi 5 tisoč evrov denarne kazni za 100 evrov, nakazanih na prav tako nezakonit način mariborskemu županu Fištravcu. Minister, govorim o istem zakonu, o istih členih zakona in o tako različni sodni praksi. Mi imamo tudi primere, na katere me tudi ljudje opozarjajo, ko recimo sodišča v delovnopravnih sporih, identičnih delovnopravnih sporih odločijo popolnoma drugače.  Kaj je torej s poenotenjem sodne prakse?  Hvala.
Minister za pravosodje, mag. Goran Klemenčič, imate besedo za odgovor.
Goran Klemenčič
Hvala za besedo, spoštovani gospod predsednik Državnega zbora. Spoštovani dr. Gorenak, poslanec, ostale poslanke in poslanci, kolegice! Neenotna sodna praksa v Sloveniji je problem. Vi sicer izpostavljate iz takih in drugačnih razlogov zmeraj bolj ali manj spolitizirane primere, ampak na splošno: neenotna sodna praksa v Sloveniji je problem, priznava jo tudi sodstvo, o njej se premalo govori, ne gre samo za neenotno sodno prakso, gre tudi za neenotno tožilsko prakso. Mi smo se, ne bom populističen, resno lotili tega problema. Če pogledate moje izjave že izpred dveh let, sem na to zelo jasno opozarjal in smo tudi v tem vmesnem času marsikaj storili. Jasno je, da Vlada, ne Državni zbor, še manj pa seveda minister za pravosodje, ne mora spreminjati sodne prakse. Lahko pa ustvarja pogoje za to, da se sodna praksa, različna sodna praksa, identificira in da imajo ustrezni organi vzvode za njihovo zagotavljanje. Pa gremo po vrsti. Ena od težav identifikacije različne sodne prakse in državno tožilske prakse, ker tudi ta je problematična, ker se različno toži, različne kazni se zahtevajo po različnih okrožnih tožilstvih, ki so včasih samo 10 kilometrov narazen. Eden od ključnih razlogov za to, za enotno, recimo, tožilsko sodno prakso je, da generalno oziroma Vrhovno državno tožilstvo nikoli v svoji zgodovini ni vzpostavilo instrumentov in analitičnega sistemskega pristopa, da bi spremljalo različne tožilske odločitve. Mi smo z veliko težavo pred dvema letoma sprejeli ustrezne pravilnike, ki državnemu tožilstvu narekuje tudi to in že prejšnjemu generalnemu državnemu tožilcu sem ponudil roko pri vzpostavitvi analitičnega oddelka na Vrhovnem državnem tožilstvu. Ta roka ni bila v celoti sprejeta, je pa sprejeta pri sedanjem generalnem državnem tožilcu. Ministrstvo za pravosodje se je tako z računalniško opremo kot z zagotovitvijo ustreznih sredstev za kadre zavzelo za to, da – kar verjamemo – bo še do konca letošnjega leta tudi Vrhovno državno tožilstvo imelo svojo analitično službo, da bo lahko sploh identificiralo take primere. Na Vrhovnem sodišču je nekoliko drugače; tam taka služba že obstaja, bila je v preteklosti nekoliko zapostavljena in v delovnih pogovorih s predsednikom Vrhovnega sodišča in tudi v svojem programu, ki je bil predstavljen tudi poslancem pri njegovi izvolitvi, je bilo povedano, da je to ena od njegovih prioritet. Se pravi, prvi predpogoj, da lahko kaj storiš za enotnost sodne ali pa tožilske prakse, je, da imaš znotraj sisteme, da jih sploh identificiraš, ne samo takrat, ko je v medijih izpostavljena, ko jo nek poslanec izpostavi, ker to običajno ni glede navadnih ljudi, ampak je tako ali drugače spolitizirano.  Drugi način zagotavljanja krepitve enotne sodne prakse je, da se od zunaj lahko identificira in na tem delamo. Verjamem, da bomo do konca mandata imeli vse sodne odločitve objavljene na spletnih straneh; danes niso, to vsi vemo. Na tem področju smo veliko naredili; na področju javnosti sojenja, transparentnosti sodnih postopkov, vi se sicer v glavnem za te spremembe Sodnega sveta zahvaljujete Odboru 2014 pa 2015, ampak spremenilo je to ministrstvo za pravosodje spremembo sodnega reda. Kakorkoli, ko bo tako imenovani pravosodni supervisor zaživel – verjamem, da že do konca tega leta –, bo tudi to korak v pravo smer. Zdaj pa na kratko še – se pravi identificirati, nato pa imeti vzvode za poenotenje sodne prakse. Te vzvode ima Vrhovno sodišče, drugi sodne prakse ne morejo spreminjati. In zanimivo je, da v civilnem postopku smo uspeli v Državnem zboru sprejeti kar nekaj ukrepov pri koreniti reformi Zakona o pravdnem postopku, ki bo omogočal bistveno večje poenotenje sodne prakse: tako združeni senati, gospodarsko-civilno pravo kot dovoljena revizija. Zanimivo je pa tudi, da smo tam, kjer pa ljudem na nek način največ pomeni, to je na kazenskem področju – ZKP vsebuje vrsto določil, ki bi pripeljale k boljši in bolj enotni sodni praksi tako na strani višjih sodišč kot na Vrhovnem sodišču. Tam pa, bog ne daj, tam smo pa dregnili v osir in poslušamo vse živo, pustite nam spreminjati, po domače povedano, civilne postopke, ne pa kazenskih – tam, kjer bi se dejansko lahko kaj spremenilo. Najbrž bo še podvprašanje, z veseljem bom še nadaljeval. Hotel sem reči še nekaj: ena stvar je pa tudi dejstvo, da ob istem zakonu na različnih sodiščih se včasih res različno odloči, vendar je pa tudi treba vedeti, da ni vsaka taka različna odločitev res različna sodna praksa, ker so življenjski primeri, ki prihajajo, lahko zelo različni.
Dr. Vinko Gorenak, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Hvala lepa. Zdaj se vidi pravzaprav, da če ne jemljete mojih vprašanj osebno, potem se celo velikokrat lahko strinjava. Ja, sami ste nakazali, da bi želeli še kaj povedati. Tudi zato odpiram ta del vprašanja, ampak poglejte, tu se ne bova verjetno strinjala, kdo je zdaj spremenil te zadeve, Odbor 2014 ali vi. Seveda ste jih vi fizično oziroma Državni zbor. Ampak če tistega odbora ne bi bilo, pa ga tudi noben ne bi slišal. To je pa tudi res. Ampak pazite! Ko ste govorili o poenotenju sodne prakse in odgovornosti Vrhovnega sodišča. Ja seveda, saj ne more drugače biti! Saj tega ne morete vi narediti, to mora narediti Vrhovno sodišče. Ampak v četrtek ali v sredo, ko smo imeli Odbor za pravosodje – vi ste bili odsotni –, pa dajte to uporabiti, ko boste spet kaj razpravljali s predsednikom Vrhovnega sodišča. Glejte, predsednik Vrhovnega sodišča se je postavil, pravzaprav njegov sodelavec –, tak, z brado možakar, na njegovi levi je sedel –, se je postavil na stališče, da so razlike v odločitvah sodišč pravzaprav take zaradi sodniške svobode oziroma neodvisnosti sodnikov. Zagotovo se lahko strinjava, da z neodvisnostjo sodnikov ne moremo pokriti nekaterih zadev, ki so v nebo vpijoče, o katerih sem tudi govoril. Recimo primer, Vaskrsić se je zgodil, zgodilo se je tisto, kar se je zgodilo na Evropskem sodišču, Slovenija bo plačala 80 tisoč evrov, pa Vrhovno sodišče – uporabite to v pogovoru s predsednikom – ni naredilo nič, nič na tem področju. Absolutno nič! Celo več, 14 dni nazaj je bilo podobno prodajano stanovanje za 350 evrov v Novem mestu, pa je predsednica sodišča – torej deložacija pa seveda prodaja stanovanja –, pa je predsednica sodišča rekla: »Nismo dobili nobenih navodil Vrhovnega sodišča.« Skratka, saj ne rabijo dobiti navodila, saj bi lahko že sodbo spoštovali. Nadaljujte tam, kjer ste končal. Hvala.
Minister za pravosodje mag. Goran Klemenčič, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Goran Klemenčič
Hvala lepa.  Kot rečeno, mislim, da je bilo v tem mandatu že doslej storjeno veliko za to, da se vzpostavi sistem identifikacije različne sodne prakse in okrepijo vzvodi za ugotavljanje tako na tožilstvu kot na sodiščih. Traja pa kar nekaj časa. In seveda, veste – tukaj upam, da se bova tudi strinjala –, dnevno slovenska sodišča po celi Sloveniji izdajajo okoli tisoč različnih odločb in sklepov, okoli tisoč različnih odločb in sklepov, in verjamem, da se marsikomu kdaj tudi zaradi neenotne sodne prakse zgodi krivica. Ampak največkrat se to zgodi človeku, ki dejansko nima vzvoda; če se zgodi seveda nekomu, ki vas pozna ali pa kakšnega drugega politika, pa lahko to da takoj v časopise, pa postavi poslansko vprašanje, potem je tam. Tako je potrebno vzpostaviti sistem, mi smo v bistvu, bomo rekli, do 90 % tega naredili in verjamem, da bo začelo kmalu dajati rezultate. Kar je pa zelo pomembno, je pa tudi, da imamo danes na vrhu tako sodne veje oblasti kot na vrhu državnega tožilstva ljudi, ki se tega zavedajo in jim ni več strah tega povedati, da je to težava in da se je bodo lotili. Moram pa reč, ni res, da pri Vaskrsiću Vrhovno sodišče ni naredilo nič. Že takrat, ko se je Vaskrsić zgodil, se je ugotovilo, da se je zgodil tudi zaradi tega, ker je bila izjemno slaba organizacija dela s spisi in potem sta bila dva različna predloga, izvršilna sodnica tega sploh ni vedela, pa bi mogoče morala in tako naprej, in to so popravili. Verjamem pa, da bo – upam, da bo že ta teden, če ne drug teden – Vlada obravnavala tudi Predlog spremembe Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki bo preprečil, da bi se Vaskrsić ponovno zgodil.Toliko o tem. Hvala.
Dr. Vinko Gorenak, imate besedo za postopkovni predlog, da Državni zbor na naslednji seji opravi razpravo o odgovoru.
Hvala.  Ne toliko zaradi kakšnega nezadovoljstva z odgovorom ministra, ampak bolj zaradi tega, ker se mi zdi, da je stekla dosti pozitivna komunikacija zdaj. Nisem govoril, da ni Vrhovno sodišče naredilo nič v tistem smislu, ampak veste, če se isti primeri ponavljajo – namreč, isti primeri se ponavljajo; V Novem mestu ste imeli 3 tedne nazaj za 350 evrov prodajo stanovanja –, pomeni, da nekdo s strani Vrhovnega sodišča ni nečesa rekel navzdol. Ne vem, kaj bi moral reči. Veste, je pa res tudi nekaj. Prej ste vi govorili o tem, da politika ne more kaj dosti vplivati na odločitve sodišč. Seveda ne more, tudi minister ne more kaj dosti vplivati in tako dalje na odločitve sodišč, seveda ne more in tudi ne more, z vsem se strinjam. Morate pa vedeti, da politika postavlja vrhovnega državnega tožilca in predsednika Vrhovnega sodišča na tak ali drugačen način, in tista dva, ki sta bila postavljena leta 2010 pa leta 2011, saj ste sami rekli konec koncev, da vsaj tožilec ni hotel slišati nič o enotni tožilski praksi, pa se strinjam lahko z vami, da je nujno potrebna taka enotna tožilska praksa. Predsednik Vrhovnega sodišča, prejšnji, je tudi bolj tako – saj vemo, kaj in kako –, ampak ko smo mi leta 2011 opozarjali v Državnem zboru, jaz sem sedel tu nekje dva sedeža naprej, tamle dol, pač je bila bolj pomembna politična lojalnost predsednika Vrhovnega sodišča kot pa kaj drugega, kar sem takrat utemeljeval. Predlagam, da se pogovorimo o teh ukrepih, da razpravljamo o teh ukrepih v Državnem zboru za poenotenje sodne prakse, tudi tožilske, kar je minister sam načel na nek način, ker je to preprosto potrebno, ker ljudje to preprosto potrebujejo. Hvala lepa.
Dr. Vinko Gorenak, o vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 17. oktobra 2017, v okviru glasovanj.  Miha Kordiš, imate besedo, da zastavite vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anji Kopač Mrak ter ministrici za zdravje gospe Mariji Milojki Kolar Celarc.
Hvala za besedo, predsedujoči! V Državnem zboru smo že razpravljali in v zadnjih časih še posebej intenzivno spremljali to v medijih o razmerah domov za ostarele. Prvi problem, ki ga te institucije imajo, je zgarano, preobremenjeno, podhranjeno osebje. Imamo normative, stare štiri desetletja, medtem ko so se vmes pogoji dela toliko spremenili, da so domovi za ostarele efektivno postali negovalne bolnišnice. Papirji pa tem spremembam niso sledili, pri tem, da so plače za težaško, zelo proletarsko delo sila slabe. Tako medicinska sestra prejema 900 evrov neto, bolničar slabih 600 evrov neto in tako naprej.  Drug problem, ki ga imamo, je infrastruktura. Že 18 let ta država ne gradi novih domov, ampak samo podeljuje koncesije. V tem trenutku imamo 100 domov za ostarele, od tega 59 javnih, 41 privatnih; no, letos smo pa dobili še razpis za koncesije. In tukaj so razmere grozljive, plačevanje za oskrbo je pogosto, da ne rečem v zlatu, krepko nad penzioni večine upokojencev, v zasebnih, kjer naraste zadeva do tisoč evrov neto, morda celo še več, hkrati pa domovi za ostarele beležijo presežke. Za leto 2014, kolikor imam podatek, je bilo teh presežkov 5,5 milijonov evrov in iz tega denarja potem financirajo investicije, ki bi jih sicer morala kriti država. Rešitve, ki se ponujajo za ta problem, so v resnici precej očitne: za cenik storitev je treba vpeljati dolgotrajno oskrbo na solidarnostni osnovi, kar se tiče koncesionarjev, jasno pač odpovedati koncesije, razširiti javno mrežo in proračunska sredstva za investicije v tem sektorju postaviti na 20, 25 milijonov evrov na leto. Zato pristojni ministrici sprašujem: Ali boste zagotovili javna sredstva za prenovo in izgradnjo novih javnih domov in kdaj boste to storili? Naprej: Kje smo z Zakonom o dolgotrajni oskrbi? Kar se tiče kadrov in s tem povezanih pravilnikov, me zanima: Kdaj lahko pričakujemo popravek normativov in kadrovske okrepitve v domovih za ostarele – sestre, negovalci in še drugo podporno osebje?  Koncesije sem že omenil – evidentno delajo škodo. Za zelo visoke stroške smo pogosto priča slabi oskrbi, privatniki absurdno profitirajo na oskrbovancih in tako naprej. V luči tega me zanima: Zakaj smo imeli letos razpis za nove koncesije namesto premisleka o širitvi javne mreže?
Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak, imate besedo, najprej, za odgovor.
Anja Kopač Mrak
Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Hvala, poslanec, za vprašanje. Domovi za starejše so dejansko ena izmed bolj problematičnih točk predvsem glede staranja prebivalstva. Mi smo zgradili v 70. in 80. letih, lahko rečemo, zavidljivo mrežo javnih socialnovarstvenih zavodov. Ko smo naleteli na omejitve oziroma zmožnosti države ali željo, da investirajo v javnih domovih, se je v začetku zdajšnjega tisočletja pojavilo, da smo dopolnjevali mrežo s koncesionarji. Največ koncesij je bilo podeljenih v obdobju 2004–2008, nakar je bilo bolj ali manj zaustavljeno. V tem obdobju se je poskušalo s sredstvi – žal, če pogledate, koliko je imelo Ministrstvo za delo od 2000 pa do danes za investicijo, smo zdaj trenutno na 4 milijone 800 evrov za investicije –, potem si lahko predstavljate, kaj lahko s 4 milijoni 800 naredimo. Poskušamo z investicijo – tisto, kar je nujno –, dejstvo pa je, da domovi za starejše vseeno glede koncesij – da ne bi na splošno – ne pristajam na to, da se koncesionarje daje, kot da so neki privatniki, ki služijo, in da delajo slabo, da je vse narobe pri koncesionarjih. Prosim, vseeno so del javne službe oziroma javne mreže, izvajajo javno službo v skladu s standardi in normativi, ki jih morajo, so enako neprofitni; torej profit, za katerega pravite, da ga ustvarjajo, gre nazaj v dejavnost. Dejansko, na primer, v javnih socialnovarstvenih zavodih tisto, kar je prihodkov, odhodkov nad prihodki, je ustvarjeno predvsem z drugimi dejavnostmi, na primer pomoč na domu in druge storitve, ki jih opravljajo za trg. Na podlagi tega denarja v večji meri javni domovi sofinancirajo tudi prenovitve obstoječih domov in tudi investicije v nove. Zadnji javni socialnovarstveni, ki ga je država v celoti financirala, so Fužine, mislim, da je bilo 2004, od takrat dejansko nismo… Največjo investicijo imamo zdaj, mislim, da imam v letu 2018 milijon evrov rezerviranih za novo gradnjo doma na Regentovi v Ljubljani. In v 2019. Skratka, sredstev ni. Strinjam se, da bi tu morali imeti nek splošen širši dogovor, kaj bomo z domovi naredili. Kar se tiče normativov in standardov … Strinjam se, je pa dejstvo, da brez neke večje prenove v sistemu ni mogoče samo dvigniti. Če pogledamo zadnji dvig: do 26. plačnega razreda je bila uskladitev anomalij, odprave anomalij, to je povzročilo od 5 % do 7 % večje vrednosti, ker niso domovi za starejše pokriti in ker zdravstveni del ne pokriva tega, se iz socialnega dela, ki ga plačujejo ljudje in družine – predvsem zaradi tega, ker kot ste ugotovili, ni dovolj, pokojnine so v povprečju nižje, in za tiste, ki ne zmorejo, krijejo: najprej družina, potem občina – in če gre za dvig stroškov pri zaposlenih, se to pozna tudi v ceni. Socialno oskrbo smo držali, smo dovolili maksimalno dvig 3 odstotne točke, tam smo lahko dovolili, v zdravstvu pa je stanje takšno, kakršno je. Tudi dejansko številne pobude, tako s strani direktorjev, da je stanje nevzdržno. Računsko sodišče je večkrat opozorilo na to, da se prelivajo s socialne oskrbe na plačevanje zdravstvenih storitev v domovih, tako to stanje je dejstvo, da ni sprejemljivo. Dolgotrajna oskrba je nujna, bi si pa želela, da vzpostavimo sistem, ki bo kreiral možnosti novih zaposlitev, predvsem socialnega podjetništva, in dajal možnost zaposlitve. Če se že staramo, naredimo iz tega priložnost. Predvsem pa, da bo kakovost storitev v domovih za starejše ostala še vedno taka, da bo tudi ta socialni del oskrbe pomemben, da bo v skupnosti obravnava poudarjena in da ne bomo domove za starejše v pomanjkanju investicij naredili zgolj v tisto, iz česar so izšli – torej, hiralnic. Hvala.
V preostanku časa ima besedo še ministrica za zdravje.
Milojka Kolar Celarc
Hvala, gospod predsednik Državnega zbora. Spoštovani poslanec! Upam, da mi bo v nadaljevanju možnost še dopolniti ta odgovor, ker se bo čas iztekel. Vprašanje je bilo vezano na Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi. Mi imamo ta zakon pripravljen, predvidoma naj bi šel v javno razpravo ali konec tega tedna ali na začetku naslednjega tedna. Ta predlog zakona namenja posebno podporo oskrbi na domu, uvaja tudi nove storitve … /znak za konec razprave/ za ohranjanje samostojnosti in krepi tudi obstoječe institucionalno varstvo.
Miha Kordiš, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Hvala za besedo, predsedujoči. Saj v osnovi mislim, da lahko damo ministricama besedo, da svoje misli izpeljeta do konca. Gospa Kopač Mrak se v osnovi strinja z mano o premisleku javnih zdravstvenih domov, da imajo pa premalo investicijskih sredstev na voljo na MDDSZ, kar je dejansko res. Res je tudi, da se potem po koncesijah posega kot quick fix rešitvah, kar pa še ne pomeni, da če na tak način krpamo javno mrežo in če so te dejavnosti načeloma neprofitne, da potem dejansko so. Saj pod črto na papirju to še zdrži, ampak poglejmo DEOS, 7 domov, ekspanzija, rapidna ekspanzija na nova področja, financirana iz preplačil oskrbovancev, zraven se pa lastniki oziroma ustanovitelji DEOS sponzorirajo iz teh prihodkov. Tako so na papirju morda neprofitni, ampak dejansko gre pa za izgubo sredstev, ki servisira zasebne interese in panoga je silno rentabilna. Kar bi me potem tukaj naprej zanimalo, če se strinjate s tem, da moramo okrepiti investicijsko dejavnost: Kdaj bi lahko pričakovali, da se bo vsaj debata na to temo začela odvijati in javna-javna mreža domov za ostarele širiti?  Kar se tiče Zakona o dolgotrajni oskrbi, me pa naprej zanima: Kako bo to vplivalo na predvidene prihodke, zato da se storitve pokrijejo v večji meri? Iz tega potem sledijo kadrovske okrepitve medicinskih sester, negovalcev, drugega osebja. Ti ljudje so zgarani, uničenih živcev, uničenih hrbtenic in edini razlog, da domovi še funkcionirajo, kolikor funkcionirajo, je požrtvovalnost teh ljudi. Ker v delovnem času za vse, kar imajo za narediti, v resnici tega pač ne morejo narediti za toliko, kolikor so plačani, in delajo tudi po eno uro več na dan, zato da pač zrihtajo tiste oskrbovance.
Ministrica za zdravje, gospa Marija Milojka Kolar Celarc, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Milojka Kolar Celarc
Hvala še enkrat.  Res je, varčevanje je pustilo svoje posledice tudi pri plačevanju storitev ali pa, če hočete, nagrajevanju zdravstvene nege, ki se odvija in opravlja v domovih starejših občanov. Prav zaradi tega je tudi v Predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi zadeva rešena tako, da se bodo ponovno ovrednotile posamezne naloge oziroma storitve, kajti v središče ta predlog zakona postavlja uporabnika in mu daje tudi aktivno vlogo. V bodoče bo namreč imel posameznik možnost izbire med denarnim prejemkom ali osebnim pomočnikom v tisti najvišji kategoriji upravičenosti za neformalno oskrbo ali za formalno oskrbo, bodisi na domu ali v instituciji oziroma v domovih starejših občanov. Uporabniki bodo upravičeni tudi do rehabilitacije za ohranjanje samostojnosti, psihosocialne podpore, svetovanja ter tudi IKT storitev. Svetovanje in usposabljanje pa bo tudi namenjeno tudi neformalnim oskrbovalcem. Predlog zakona uvaja enotno ocenjevalno orodje in enoten postopek za pridobitev pravice ter vzpostavlja primerljive storitve tako v formalni oskrbi na domu kot institucionalnem varstvu, predvsem zaradi tega, da bo prišlo do poenotenja pravic za vse državljane, potrebne te dolgotrajne oskrbe. Predlaga se integrirana mreža izvajalcev za vse oskrbe na državnem nivoju, seveda pa bo treba krepiti tudi nadzor, zato da se bo zagotavljala kakovostna in varna oskrba. Predlog zakona predlaga uvedbo zavarovanja za dolgotrajno oskrbo z obveznim doplačilom za vse zavarovance, odvisno od njihovega dohodka. Seveda bo to priložnost za nove zaposlitve, tako predvsem z oblikovanjem socialnega podjetništva, kot tudi druge oblike – tukaj mislimo predvsem na prostovoljce. Kot sem že povedala, še to mogoče, da se bo uvedel poseben pilotni projekt, ki bo potekal dve leti, 2018 – 2019, kjer se bo v praksi preverjalo način izvajanja te nove sistemske ureditve. Zato smo skupaj z ministrstvom pripravili ta izhodišča, kjer bomo v ruralni, urbani in neki vmesni regiji preverjali ureditev tega sistema.
Miha Kordiš, imate besedo za postopkovni predlog, da Državni zbor na naslednji seji opravi razpravo o odgovoru.
Hvala za besedo, predsedujoči.  Saj je že iz dinamike odgovarjanja zelo jasno, da v bistvu skozi to poslansko vprašanje nismo niti teme dobro pokrili, da bi lahko ministrica nanj odgovorila, tako mislim, da to priča o potrebi, da Državni zbor na temo domov starejših občanov opravi javno razpravo.  Izhodišče, ki ga ponujam za to javno razpravo, je pa naslednje. Prvič, dolgotrajna oskrba in nova sredstva, iz katerih se financirajo storitve; vzporedno dvig normativov, standardov, ki bi omogočili kadrovske okrepitve medicinskih sester, bolničarjev v teh domovih in tako naprej. Tretjič, državna zaveza, da se vsako leto za področje investicij domov starejših občanov nameni od 20 do 25 milijonov evrov. In četrtič, odvzem koncesij zasebnikom oziroma sploh prehod na polno javno, zares javno mrežo oskrbe skozi domove starejših občanov.
Miha Kordiš, o vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 17. oktobra 2017, v okviru glasovanj.  Gospod Kamal Izidor Shaker, imate besedo, da zastavite vprašanje ministrici brez resorja, pristojni za razvoj strateške projekte in kohezijo, gospe Alenki Smerkolj.
Hvala lepa, predsednik. Kolegice in kolegi, spoštovana ministrica!  Slovenija je odgovorna članica mednarodne skupnosti in zavezana k spoštovanju mednarodnega prava in predvsem mednarodnih razvojnih zavez, ki jih je dala. S tem mislim, tistega septembra leta 2015, ko so bili s strani voditeljev držav sprejeti cilji trajnostnega razvoja in Slovenija je bila ena izmed teh, ki je te zaveze tudi potrdila. Pred nekaj meseci, točno junija letošnjega leta, je pripravila tudi pregled uresničevanja teh ciljev trajnostnega razvoja in kot član slovenske delegacije sem bil deležen nemalo pohval, ker te cilje zelo promptno izpolnjujemo. Namreč, uvrščamo se na visoko, deveto mesto izmed 157 držav glede ciljev trajnostnega razvoja. Poleg uresničevanja zavez ciljev trajnostnega razvoja pa je pomembna tudi akcija, ki se dogaja tukaj doma. S tem mislim predvsem pripravo strategije razvoja Republike Slovenije. Ravno pretekli teden se je Vlada seznanila s Strategijo razvoja Republike Slovenije do leta 2030, zato vas, spoštovana ministrica, sprašujem, če bi nam lahko povedala kaj več o tej strategiji. Prvič: Kdaj bo sprejeta? Drugič: Kakšne so glavni vsebinski poudarki iz te strategije? Predvsem pa: Ali menite, da bi bila potrebna kakršnakoli razprava v Državnem zboru? Hvala lepa.
Ministrica brez resorja, pristojna za razvoj, strateške projekte in kohezijo, gospa Alenka Smerkolj, imate besedo za odgovor.
Alenka Smerkolj
Hvala. Spoštovani poslanec, spoštovane poslanke, spoštovani ostali poslanci! Res je, cilji trajnostnega razvoja so mednarodna zaveza Slovenije in letos na sedežu Združenih narodov je res pripravila poročilo. To poročilo smo tudi predstavili in poželi nemalo pohval. Tisto, kar je pomembno, vsaj kar se mene tiče, je, da smo se na sedežu Združenih narodov odpravili skupaj, ne samo jaz kot ministrica in ta del državne oblasti, ampak tudi poslanec iz Državnega zbora, predstavnica mladih in tudi predstavnik civilne družbe in nastopili smo skupaj. In dejstvo je, da Slovenija je tam bila uspešna, in upam, da bomo tudi v prihodnosti uspeli obdržati visoko mesto, ker visokega mesta, 9 med 157 državami članicami, ne bo enostavno obdržati. Dejstvo je tudi, da si je Slovenija, ko smo v letošnjem letu pripravljali strategijo razvoja Slovenije, tudi Agenda 2030, se pravi naše mednarodne zaveze, uvrstila kot eno ključnih razvojnih ciljev, ki jih moramo do leta 2030 doseči. In res Slovenija – pač, prejšnji teden se je Vlada seznanila s prvim osnutkom. Kaj to pomeni? To pomeni, da je praktično z istim dnem ta osnutek strategije šel v okvir javnega posvetovanja, tako da je sedaj možno na Vladni strani, vlada.si, v tem posvetovanju tudi sodelovati. To posvetovanje bo potekalo do 9. 11.; to pomeni nekaj več kot mesec dni. Želimo si, da ne bi samo pisne pripombe dobivali, v bistvu bomo se dogovorili tudi, da bomo aktivno pristopili do tistih udeležencev, ki so nam v Sloveniji res pomembni. Se pravi, tudi do v bistvu političnih strank, ne samo strank koalicije, tudi do sindikatov, gospodarske zbornice; skratka, civilne družbe, skratka vseh tistih, ki pač o razvoju morajo nekaj povedati in imajo svojo zelo zelo pomembno besedo. V resnici je oblikovanje trajnostnih politik dejansko zahteva, potem tudi takšne ukrepe, ki so vsevključujoči; tisto, kar je ključno, pa je, da nobenega od treh od ključnih stebrov trajnostnega razvoja ne pustimo oddrveti naprej in ostala dva ali pa enega pustiti zadaj.  Rekli ste, naj povem samo še nekaj besed, kaj je ambicija tega našega dokumenta. Gre za krovni razvojni okvir države, to pomeni, da nima ambicije, da povzame vseh 142 strategij, ki jih Slovenija v bistvu v okviru svojega delovanja že ima vzpostavljene, ampak da vzpostavi predvsem krovni razvojni okvir za naprej. Cilj je, da s temi cilji dosežemo smer in da se te smeri, kakršnakoli opcija bo prišla v vlade Republike Slovenije do leta 2030, tudi držimo. Ker je veliko manevrskega prostora, ki popolnoma legitimno mora dopuščati vsaki vladi, da sprejema svoje ukrepe in za svoj mandat svoje akcijske načrte. Kaj je ključni cilj Strategije razvoja Slovenije? Predvsem doseči kakovostno življenje za vse, kako z uravnoteženim gospodarskim, z uravnoteženim socialnim in okoljskim razvojem – se pravi z vsemi tremi cilji trajnostnega razvoja –, dve dodatni strateški usmeritvi pa sta še dejansko učenje za in skozi celo življenje. To je tisto, kar nas bo vse skupaj peljalo naprej; uporabna znanja so tista, do katerih moramo nujno priti, in še zadnji, prepleteni steber, to je pa visoka stopnja sodelovanja in učinkovita javna uprava. To je pa tudi nekaj, na čemer bo treba delati.
Gospod Kamal Izidor Shaker, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Hvala lepa. Gre izrecno za vladni dokument, Državni zbor se z njim ne bo ukvarjal. Če sem pa prav vas razumel, spoštovana ministrica, ste se posvetovali s poslanskimi skupinami v Državnem zboru. Dodatno me zanima še: Ali menite, da gre za dovolj ambiciozen dokument? Slovenija je zelo ambiciozna država, sodeluje z najrazličnejšimi mednarodnimi organizacijami, predvsem v procesu priprave vizije 2050 je zelo sodelovala z OECD in tako naprej. Gre pa tudi za dokument, ki bo na nek način nadomestil tistih 180, – plus, minus – strategij, ki so bile pripravljene na podlagi različni dokumentov, raziskav, pa me zanima: Ali je kakšna povezava med temi 180 dokumenti? Ali je to nek zbir teh dokumentov, ali ste se morda kaj posvečali tem dokumentom, ali je to plod najrazličnejših razprav med različnimi deležniki, ki ste jih že omenili? Najlepša hvala.
Ministrica brez resorja, pristojna za razvoj, strateške projekte in kohezijo, gospa Alenka Smerkolj, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Alenka Smerkolj
Hvala lepa še za to priložnost. Najprej posvetovanje. Vsem strankam v parlamentu, nekaterim smo, bomo ponudili, da pač pridemo predstaviti dokument in da se o njem pogovorimo. Z nekaterimi to že delamo, z ostalimi pa bomo to delali v okviru javnega posvetovanja. Tako upam, da v roku enega meseca bomo dejansko z vsemi lahko skomunicirali, ker verjamem, da je treba o tem dokumentu nekaj več povedati, ker zadeva nas vse, ne pa v bistvu samo koalicijo in to vlado. Govorim o dokumentu, ki pač je pred nami, in to je dolgoročen in do 2030 se bo tukaj zvrstilo še kar nekaj vlad. To je prvi del. Zato bi šli radi čim širše in verjamem, da moramo to narediti, če želimo, da potem dobi dokument tudi neko kredibilnost.  Druga stvar, ki ste jo izpostavili, je, kakšna je pravzaprav relacija med področnimi strategijami in to krovno strategijo. V krovni strategiji nobene področne strategije ni omenjene. Nobene. To pomeni, da daje samo smer in vsaka področna strategija potem tej smeri sledi. Imamo nekaj takih, ki so se sprejemale zdaj ali pa v okviru te vlade in glede na to, da smo ta dokument že pripravljali, smo se tudi že posvetovali in v bistvu v celoti grejo v isto smer. Tukaj lahko govorim o strategiji dolgožive družbe, kjer smo res izjemno tesno sodelovali. V bistvu je demografija eden ključnih izzivov Slovenije in to je ena od takih, bom rekla, dobrih praks, kjer smo bili ves čas zraven.  Druga je bila ravnokar tudi sprejeta, je strategija turizma Slovenije. Tretja je v bistvu strategija na področju zdravja. Vse to so tiste področne strategije in tiste, ki so zdaj pač nove, ali pa so se dogajale v tem trenutku, ali pa v tem letu, dveh in v bistvu so tudi bolj dolgoročno usmerjene, so na nek način že povezane. Vse ostale, ki pa zapadajo – recimo v naslednjem letu jih je kar nekaj, pa v letu 2020, pa ko se bodo spet ponovno pripravljale – pa bodo morale seveda konvergirati proti temu skupnemu cilju. To je mogoče na kratko, za kaj več pa bi potrebovala še kakšno minuto ali dve.
Prosim, gospod Ljubo Žnidar, da zastavite vprašanje ministru za infrastrukturo dr. Petru Gašperšiču, ki je opravičeno odsoten. Zato vas potem tudi sprašujem, ali želite pisni ali ustni odgovor.
Hvala lepa, predsedujoči. Danes odsotnega spoštovanega ministra dr. Petra Gašperšiča bi prosil, da mi ustno odgovori na naslednji seji Državnega zbora, in sicer ministra bom spraševal v zvezi z zamujanjem z elektronskim cestninjenjem na slovenskih avtocestah. Rok za vzpostavitev elektronskega cestninjenja na slovenskih avtocestah je bil postavljen in tudi pogodbeno določen s 1. 1. leta 2018. To se pravi, čez par mesecev naj bi bil ta sistem elektronskega cestninjenja vzpostavljen, po informacijah se ta rok postavlja, prestavlja, to se pravi, da izvajalci zamujajo z delom in na novo se postavljajo zahteve za dodatne dela. Naj predstavim, da ne gre za nek majhen projekt, ampak da gre to za projekt velikega obsega in tudi velike vrednosti, v osnovi v tem fizičnem delu je projekt vreden 47 milijonov evrov, dolgoročno, tudi z vzdrževanjem, pa kar 90 milijonov evrov. Skratka, gre za velik projekt in je temu primerno potrebno tudi odgovorno pristopiti k tako velikemu projektu. Meni se tu takoj postavlja vprašanje: Kako je z obvladovanjem tveganj pri vodenju tega projekta? Kajti vemo, da se z zamujanje že pri izvedbi oziroma roku dokončanja del, postavljajo velike izgube finančnih prihodkov na strani Darsa, kajti te izgube niso tako majhne in se mesečno štejejo kar v milijonih. Mesečna izguba pri necestninjenju oziroma pri obstoječem delu, kakršen je danes – to pomeni izgubo milijon 600 tisoč evrov je izpad prihodkov mesečno. To se pravi, zaenkrat je ta rok prestavljen za tri mesece, v teh treh mesecih bo na prihodkovni ravni izgubil kar 4,8 milijona evrov in potem je tu še zahtevek za dodatno delo. Verjamem, da so v gradbeništvu kar velikokrat podani zahtevki, ampak tu ni bilo neznanih osnov, ni bilo skritih napak; skratka stvari so zelo odprte in tudi ta zahtevek po dodatnih delih je skratka zelo … /izklop mikrofona/.
Gospod Ljubo Žnidar, odgovor na vaše vprašanje boste predvidoma dobili ustno na naslednji seji.  Gospod Jožef Horvat, imate besedo, da zastavite vprašanje ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo gospodu Zdravku Počivalšku.
Hvala lepa, gospod predsednik Državnega zbora. Spoštovani gospod minister Zdravko Počivalšek! Zelo hvaležen in vesel sem bil, da ste letos spomladi podprli, celotna vlada, moj predlog novele Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji. Šlo je za podaljšanje veljavnosti zakona do konca leta 2019, ker pač v letnih proračunih ni bilo zagotovljenega denarja. Takrat ste oziroma takrat je Vlada v mnenju o predlogu mojega zakona, ki so ga podpisali vsi poslanci Nove Slovenije, zapisala, da bomo v proračunu za leto 2018 potrebovali 1,6 milijona evrov, v letu 2019 pa milijon 890 tisoč 824 evrov. Torej skupaj za obe leti, kar je predmet podaljšanja tega zakona, skupaj 3 milijone 490 tisoč 824. Seveda sem takoj, ko smo poslanci dobili na mizo proračunske dokumente, preverjal in sem pogledal načrt razvojnih programov in zgrožen, ta trenutek še zgrožen – upam, da me bo gospod minister potolažil –, ugotovil, da je denarja premalo, da je denarja za leto 2018 le milijon 565 tisoč, za leto 2019 pa milijon 135 tisoč, torej skupaj 2 milijona 700 tisoč. Ko se poigram s številkami in spet gledam vladne dokumente, vidim, da je do konca leta 2016 bilo realizirano iz instrumenta 1, to je spodbujanje konkurenčnosti pomurskega gospodarstva, je bilo realizirano, izplačano 23 milijonov 127 tisoč 292 od v zakonu definiranih 33 milijonov. Bil je razpis za dve leti, 2016 in 2017 in v okviru tega razpisa je odobrenih 5 milijonov 64 tisoč 350. Po teh mojih izračunih zdaj manjka do konca leta 2019 2 milijona 108 tisoč 358. Govorim do evra natančno, ker ko gre za denar, moramo biti zelo natančni. Gospod minister, lepo vas prosim, da mi pojasnite: Kako bomo zdaj ta Zakon o razvojni podpori Pomurski regiji izpeljali do leta 2019, predvsem pa instrument ena; torej spodbujanje konkurenčnosti? To je za mene najpomembnejše, mene mehki projekti sploh ne brigajo, zanimajo me nova delovna mesta, edino to so prave rešitve, elaborati me ne brigajo; torej teh 33 milijonov. To bom pa vztrajal in zahtevam, da bomo ta del realizirali, če ne, gremo ponovno v zahtevo za podaljšanje zakona, kar pa je že malo smešno. Hvala lepa.
Besedo ima minister za gospodarski razvoj in tehnologijo gospod Zdravko Počivalšek. Izvolite.
Zdravko Počivalšek
Spoštovani predsedujoči, spoštovani poslanec, hvala za vprašanje! Pri spremembah proračuna Republike Slovenije za leto 2018 in pri predlogu proračuna Republike Slovenije za 2019 smo sredstva za izvajanje Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji predvideli na proračunski postavki poimenovani Razvoj Pomurja. Predvidena so nepovratna sredstva v višini 3 milijone evrov, in sicer milijon 715 tisoč evrov za proračunsko leto 2018 in milijon 285 tisoč za proračunsko leto 2019. Poleg tega so za leti 2018 in 2019 za območje Pomurja načrtovana še nepovratna sredstva v okviru javnega razpisa Spodbude za zagon podjetij v problemskih območjih z visoko brezposelnostjo v letu 2018 in 2019. Glede na pretekle izkušnje in ob pogoju kvalitetnih prijav iz Pomurja okvirno pričakujemo, da bi bila podjetja iz občin območja Pomurja iz tega razpisa lahko deležna skupno do 400 tisoč evrov leta 2018 in do 400 tisoč evrov v letu 2019. Sredstva bodo dokončno zagotovljena, ko bo spremembe proračuna za leto 2018 in predlog proračuna za 2019 potrdil tudi Državni zbor. V načrtih razvojnih programov načrtovana sredstva sedaj še niso vidna. V informacijskem sistemu Ministrstva za finance tako imenovanem MFERAC bodo vidna šele takrat, ko bo proračun potrjen v Državnem zboru in naložen v MFERAC. Naj povem še, da se aktivnosti za izvajanje pomurskega zakona v letu 2017 izvajajo tekoče in glede na načrtovana sredstva v letih 2018 in 2019 bo do konca leta 2019, ko je tudi zadnje leto izvajanja Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji, dosežena ciljna vrednost, navedena v zakonu, to je 33 milijonov evrov za izvajanje instrumentov v okviru programa spodbujanja konkurenčnosti Pomurske regije. Hvala.
Gospod Jožef Horvat, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora.  Izvolite.
Hvala, spoštovani gospod podpredsednik! Spoštovani gospod minister, vi ste v mojih očeh zaupanja vreden minister. To, kar ste mi zdaj povedali, vam verjamem. Tudi ta magnetogram bom nosil v žepu in res pričakujem, da bo do konca leta 2019 realiziran Zakon o razvojni podpori Pomurski regiji. Predvsem, kot sem povedal, me tu zanima najbolj in predvsem instrument ena, to je spodbujanje konkurenčnosti, ker v zakonu jasno piše, da mora država zagotoviti 33 milijonov evrov. Seveda me pa zmede to, da berem vladni dokument z datumom 23. marec 2017, ki se nanaša na moj zakon, kjer pa je Vlada zapisala – ponavljam, kar sem povedal prej –, da mora biti s proračunom za 2018 zagotovljenih milijon 600 tisoč evrov. Pa ni, manjka 35 tisoč – boste rekli, da sem preveč picajzlast, se opravičujem izrazu –, potem pa z državnim proračunom za leto 2019, da mora biti zagotovljenih milijon 890 tisoč 824, jih je pa samo milijon 135 tisoč evrov. Res je, jaz gledam načrt razvojnih programov, me pa čudi zdaj to, kar pravite, da imamo aplikacijo MFERAC na Ministrstvu za finance, kjer bomo mi poslanci potrjevali tudi načrt razvojnih programov, ne bomo pa videli številk. Bojim se potrjevati dokument, kjer ne vidim številk. Prosim vas, da morda tu spodbudite ministrico za finance, ki je skrbnik proračuna Republike Slovenije, da nam vendarle, poslancem, naj napiše komentar za postavke, za katere se jaz borim.  Hvala lepa.
Minister Počivalšek, izvolite, imate besedo za obrazložitev.
Zdravko Počivalšek
Hvala.  Še enkrat ponavljam, da je po tem, kar smo planirali, predvidenih 3 milijone za ti dve leti in – malo obratno, kot ste rekli – milijon 715 tisoč leto 2018 in pa milijon 285 – 2019.  Drugo. Dosedanja realizacija plačil po tem zakonu je bila sledeča: 3,8 milijonov do 2010, 3,6 – 2011, 4,4 – 2012, 2,9 – 2013, 4,2 – 2014, 3,8 – 2015, 2,6 – 2016. In planirano v letu 2017 – 4,1, planirano v letu 2018 – 2,1: 1,7 milijonov iz integralnih virov in 0,4 iz EU, planirano v 2019 – 1,7; 1,3 iz integralnih virov in 0,4 iz virov EU. Skupaj 33,2 milijonov nepovratnih virov.  Poleg nepovratnih virov pa so bila do konca 2016 dodeljena še sredstva iz povratnih virov v skupni višini 668 tisoč 126 evrov, in sicer za mikrokredite in za večje kredite za investicije podjetij. V letih 2018 in 2019 se predvideva realizacija programa na vseh instrumentih programa za spodbujanje konkurenčnosti Pomurske regije. In sicer, instrument 1, spodbujanje – to, kar pravite, začetek investicij in ustvarjanje novih delovnih mest, 2,2 milijona v obeh letih, od tega 1,4 v obeh letih za razpis za spodbujanje začetih investicij in do 0,8 milijonov v obeh letih za spodbujanje za zagon. To zdaj ponavljam v drugi obliki tisto, kar sem prej povedal.  Instrument 2, spodbujanje razvoja človeških virov 100 tisoč evrov v obeh letih, instrument 3, spodbujanje socialnega podjetništva 200 tisoč evrov v obeh letih, in instrument 4, promocija regija, ki bi privabila domače in tuje investicije, 740 tisoč evrov v obeh letih ter instrument 5, podpora pri pripravi in izvajanju razvojnih projektov v regiji – 300 tisoč evrov v obeh letih.  Hvala.
Gospod Jožef Horvat, želite podati postopkovni predlog? Izvolite.
Hvala lepa, gospod minister, za te dodatne številke. Upam, verjetno tudi vi, da se bo to realiziralo do konca leta 2019, pa kljub vsemu izkoriščam to poslovniško možnost, da predlagam Državnemu zboru širšo razpravo o tej problematiki, težišče bi pa postavil predvsem na prikazovanje posameznih proračunskih postavk. Gospod minister je povedal, zadeva bo realizirana na postavki Razvoj Pomurja. Konkretno te postavke v načrtu razvojnih programov ni, je ni, vsaj zaenkrat še ne. Minister pravi, to bo vidno, ko bo proračun sprejet. To, kar pa danes vidimo, je pa postavka Zakon o Pomurju. Se mi zdi logično. Seveda, normalno, da gre vsak poslanec gledat Zakon o Pomurju in tam vidiš, da ni dovolj denarja. Na podlagi tega potem moje poslansko vprašanje. Tukaj moramo enkrat razčistiti proračunske postavke, ne samo za razvoj Pomurja – generalno, da bomo lahko potem tudi relevantno odločali. Mi smo danes že imeli en odbor zjutraj, Odbor za zunanjo politiko, kjer iz postavk nismo vsega videli. Ne bom zdaj šel v širine, ker to zdaj ni vsebina, ampak iz postavk, ki jih vidimo v načrtu razvojnih programov oziroma splošno v proračunskih dokumentih, mi za vsako postavko ne vemo, kaj se zadaj skriva, in to ni korektno. Gre za proračun države, težek okrog 10 milijard, in mi moramo natančno vedeti, kam je denar namenjen. Zato mislim, gospod podpredsednik Državnega zbora, da je moja zahteva utemeljena, in prosim, pričakujem, da me bodo tudi kolegice in kolegi iz drugih poslanskih skupin podprli. Ministru pa se najlepše zahvaljujem za njegov odgovor.  Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri v okviru glasovanj. Nadaljujemo s poslanskim vprašanjem gospoda Primoža Hainza, ki ga bo namenil ministrici za zdravje gospe Mariji Milojki Kolar Celarc. Izvolite.
Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani ministrici, kolegice in koleg! Očitno je jesen nek čas, ko se še dodatno ukvarjamo z zdravjem, če lahko tako rečem. Samo spomnil bi vas, da se je zdaj začelo obdobje cepljenja proti gripi, da je mesec oktober mesec osveščanja o raku dojk, ki praznuje 20-letnico, in seveda, da je današnji dan, 16. oktober, dan darovanja organov. Slučajno sovpada. To vprašanje sem postavil oziroma ki ga bom zastavil ministrici, sem se vprašal že prej, ampak sovpada pa na današnji dan. Namreč: Na kakšen način bo ministrica za zdravje spodbudila državljanke in državljane Republike Slovenije, da bi se jih več odločilo za darovanje organov in tkiv po svoji smrti? Zavod za presaditev organov in tkiv Slovenija Transplant je na pobudo agencije za tržno komuniciranje tega leta začelo s kampanjo Ne čakaj, postani darovalec, ki je kmalu obrodilo sadove. V samo nekaj tednih se je namreč število ljudi, ki so se opredelili za darovanje organov po smrti, povečalo za skoraj petkrat v primerjavi z enakim časovnim obdobjem lani, kljub temu pa je v register za darovanje organov pri nas vpisanih manj kot odstotek prebivalstva, nekaj manj kot 6 tisoč ljudi. Medtem ko je pri nas v zakonu tako imenovano informirano soglasje, pa v mnogih državah Evropske unije velja predvideno soglasje, ko lahko organe odvzamejo vsakemu posamezniku, ki se za čas življenja z vpisom v register nedarovalcev ni opredelil, da organov ne želi darovati. Skratka, v Evropi je režim tak, da vsak, ki ne reče, da ne da organov, je že darovalec. Torej, vprašanje je: V čem vidi Ministrstvo za zdravje bistveno oviro, da se tako malo ljudi odloča za darovanje organov? Je vzrok mogoče v tem, da je postopek opredelitve za darovalce preveč zapleten in premalo dostopen? Hvala lepa za odgovor, gospa ministrica.
Besedo ima ministrica za zdravje gospa Marija Milojka Kolar Celarc. Izvolite.
Milojka Kolar Celarc
Spoštovani podpredsednik Državnega zbora, spoštovani poslanec Primož Hainz, najlepša hvala za to vprašanje prav na dan darovanja organov.  Odgovor je lahko zelo dolg ali pa tudi zelo kratek. Res je, kot pravilno ugotavljate, da imamo v Sloveniji uzakonjen tako imenovano informirano soglasje, da pa je v mnogih, ne seveda vseh, državah Evropske unije uzakonjeno tako imenovano predvideno soglasje, kar po svoji vsebini pomeni, da se lahko vsakemu umrlemu posamezniku, ki se za čas življenja z vpisom v ta register ni eksplicitno opredelil, da organov ne želi darovati, lahko uporabi njegove organe za transplantacijo brez soglasja najbližjih svojcev. Pred kratkim je ta način z zakonom opredelila v svoji zakonodaji tudi Francija, kar so vsi mediji pozitivno pozdravili. Treba pa je povedati, zakaj pri nas mogoče še nimamo uzakonjeno tako imenovano predvideno soglasje. V Sloveniji je že leta 2010 potekala kar široka javna razprava, ker sta prav takrat Ministrstvo za zdravje in Slovenija Transplant dala pobudo za spremembo Zakona o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa za namen zdravljenja prav v tem delu, da bi namesto informiranega soglasja v zakon vnesli tako imenovano predvideno soglasje. Na žalost pa ta predlog pobude, da bi se lahko organe odvzelo vsakemu umrlemu posamezniku, ki se ni že za čas življenja vpisal v ta register nedarovalcev, ni doživel takrat javne podpore, zaradi tega tudi tega leta do sprememb zakona v tem smislu ni prišlo. Kot veste, pa smo tudi zaradi uskladitve z Evropsko direktivo o kakovosti in varnosti v zakonodaji, ki je bila sprejeta v Državnem zboru leta 2015, predvideli novost, ki bo sicer začela veljati v začetku leta 2018; se pravi zelo hitro, in sicer ta novost je, da se s tem zakonom uvaja register za tiste, ki nasprotujejo darovanju, in uzakonjena tudi možnost elektronske opredelitve za darovanje, ki bo, kot sem rekla, realizirana v praksi v začetku leta 2018. Verjamem pa, da se je od takrat, se pravi od 2010 pa tudi od 2015, ko smo ponovno želeli uveljaviti to predvideno soglasje, kar bi zelo olajšalo delo tudi Slovenija Transplantu – žal v javnosti ni dobila podpore in zaradi tega smo v bistvu naredili ne cel korak proti temu, ampak pol, da se bo uvedlo register samo tistih, ki nasprotujejo darovanju in tudi elektronske opredelitve. Morate pa vedeti, da takrat, ko pride do te situacije, je praktično samo 24 ur časa, da se opravijo vsi postopki kontakta s svojci, ki morajo dati to soglasje in privoljenje. Lahko rečem, če bo pač pobuda, da tudi v Sloveniji sprejmemo tak, da rečem, človeški ali pa bolj moderen pristop k darovanju organov, bomo seveda mi kot nosilno ministrstvo skupaj s Slovenija Transplant prišli v to spremembo zakonodaje. Hvala.
Gospod Primož Hainz, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. Izvolite.
Hvala lepa za odgovor, gospa ministrica.  Moram reči, da sem kar prijetno presenečen, nisem tega vedel, ampak moram namreč reči naslednje. Slovenci smo zelo dobri darovalci krvi in mi nekako ni bilo jasno oziroma logično, da pri darovanju organov pa nekako ne gre. Tudi v Državnem zboru – moram reči; na to so me službe tu opozorile – je zelo veliko krvodajalcev in ko so imeli en posvet, so mi pripovedovali to zgodbo in na podlagi tega pravzaprav to sprašujem. Tisto, kar ste rekli, da ni bilo javne podpore. To pomeni, da ni bilo podpore poslancev ali kaj to pomeni? Namreč, saj pravim, tu mi nekako ne gre skupaj, da krvodajalstvo »da«, darovanje organov pa »ne«. Vem, da je pomembna hitrost, da so pomembni sorodniki, ki v takem primeru, ko to ni obvezno, seveda se ne morejo dogovoriti, ker imajo druge skrbi, ker je to dan žalosti in tako naprej, ampak vendar: Kaj to pomeni – register? Sedaj je zelo zapleteno priti do tega. Moraš iti na Rdeči križ in se tam vpisati. Tega nisem čisto dobro razumel. Namreč, varianta bi bila, da bi vsak, ki pride k svojemu osebnemu zdravniku, tam preprosto podpisal papirje, da darujem organ in ne bi bilo nobene … Mislim, to tudi za osebnega zdravnika ni veliko dela, da ne bi imeli občutek, da mora to, ker je pač tisti dve minuti, tri minute pogovora še dodatno. Ampak dobro, če ste šli na to računalniško varianto; kaj to natančno pomeni – register, si ne predstavljam, ker to potem je predvideno soglasje.  Hvala lepa za dodatno pojasnilo.
Spoštovana gospa ministrica, izvolite, imate besedo.
Milojka Kolar Celarc
Hvala tudi za to vprašanje. Takrat se je predvsem debatiralo o možnih zlorabah, ker je treba pri takem načinu vzpostavitve predvidenega soglasja seveda zagotoviti tudi vse mehanizme, varovalne predvsem, ki bi preprečevali napake ali manipulacije, pa etični principi in veliko je bilo takrat teh ugovorov. Mogoče je zdaj v družbi splošno nekako bolj dozorela situacija, da tukaj ne bi bilo toliko ugovorov. Res je, da takrat nisem bila na tem resorju, ampak mislim, da so bile tukaj kar široke debate, ne vem, ali celo v parlamentu ali Državnem svetu na to temo, zaradi tega, da potem ni šlo v spremembe zakona. Tudi ob teh spremembah, ki smo jih že pripravili za čas našega mandata, moram reči, da so bili že tudi zelo zelo močni ugovori s strani posameznih strank. To je bil tudi razlog, da dejansko nismo v celoti sprejeli tega mehanizma predvidenega soglasja. A vendar, narejen je napredek, tako da bomo imeli register nedarovalcev, tistih, ki se bodo eksplicitno izrazili, da ne želijo darovati, in ta elektronska opredelitev za darovanje. Tako mislim, da mogoče bi bilo vseeno treba počakati, da bi videli, kako bi ta nov mehanizem delal, pa mogoče – ne vem, bomo videli, kakšen bo odziv po treh, šestih mesecih – ugotovimo, pa gremo potem v celoti na ta novi koncept in pristop. Je pa škoda, ker moram reči, da smo prav številu presaditev srca na število prebivalcev prvi na svetu in tudi po preživetju ravno tako in še po mnogih drugih kotiramo zelo visoko. Hvala.
Mag. Branko Grims bo postavil poslansko vprašanje ministru za pravosodje mag. Goranu Klemenčiču. Izvolite.
Hvala za besedo.  Delovanje pravne države je izjemno pomembno za zaupanje v institucije. Pred zakonom bi morali biti vsi enaki in to je konec koncev eno temeljnih načel, na katerih sloni slovenska ustava in je kot člen slovenske ustave tudi izrecno zapisano. Zaradi tega je seveda pomembno ne samo sojenje v razumnem roku, ne samo pošteno sojenje, ampak tudi postopek, ki mora biti za vse enak, transparenten in seveda ob spoštovanju zakonitih predpisov, kar pomeni tudi zakonitih rokov. V normalni, delujoči, pravni državni državi, ob pravilno, recimo temu skladno z evropskimi normami delujočem pravosodju, se preprosto ne bi moglo zgoditi, kar se je zgodilo nedavno v Sloveniji, da je bila prepozno vložena obtožnica; prepozno zaradi tega, ker zakon omejuje, še posebej pa to poudarja tudi ena odločba Ustavnega sodišča, dolžino roka, ko se lahko za namene obtožnice uporabi podatke, pridobljene s posebnimi metodami in sredstvi – po domače rečeno s prisluškovanjem. Konkreten primer, ki je razburil slovensko javnost, vsi zagotovo dobro poznate. Ljubljanskemu županu so praktično zdaj odpravili obtožnico, ker je bila vložena prepozno. Najprej je sodišče izločilo vse prisluhe oziroma dokaze, pridobljene s posebnimi metodami in sredstvi, ker je že potekel, po ugotovitvah sodišča, zakoniti rok, do katerega bi bilo treba te uporabiti, kasneje je zaradi pritožbe ene od zaslišanih padel še drugi del dokazov. Tisto, kar ljudje zdaj razumejo kot poanto te zgodbe, je, da imamo zaradi tega v Sloveniji ljudi prvega in drugega reda. Če si človek drugega reda, ti hišo zarubijo za 124 evrov in jo prodajo na dražbi, potem pa to kasneje plačujejo davkoplačevalci, če tisti vztraja in pridobi pravico nekje na evropskem sodišču, če pa si državljan prvega reda, ti nekje hkrati oprostijo kakšnih 16 milijonov in, kar je najhuje, v popolnoma očitni, v nebo vpijoči kazenskopravni zadevi – kajti stvari so vendarle prišle po zaslugi novinarjev v javnost – se potem zgodi to, da ker je nekdo prepozno storil tisto, za kar bi bil po zakonu dolžan storiti, se zavržejo dokazi, se odpravijo, celo uničijo dokazi o tem konkretnem primeru in nekdo bi za to moral prevzeti odgovornost. Gospod minister: Ali jo boste prevzeli vi ali kdo bo prevzel odgovornost … / izklop mikrofona/
Besedo ima minister za pravosodje, mag. Goran Klemenčič. Izvolite.
Goran Klemenčič
Hvala lepa. Nekoliko sem z začudenjem zasledil v vašem vprašanju, da izhajate iz natančno drugačne predpostavke kot v nekoliko podobnem vprašanju vaš poslanski kolega dr. Gorenak, zato ker ste se sklicevali na ustavno odločbo, za katero pa on trdi, da v tej ustavni odločbi ne piše tega, in je pač polemiziral z odločitvijo sodišča v primeru Zorana Jankovića. Pa vendar, lahko se strinjam, kot sem danes že odgovarjal na vprašanje vašega poslanskega kolega dr. Gorenaka, da enotnost sodne prakse, predvsem pa enotnost in hitrost delovanja tožilstva v Sloveniji, absolutno ni optimalna. Povedal sem tudi, da smo sprejeli vrsto ukrepov, ki bodo stanje izboljšali. Ne izboljšajo pa se z danes na jutri. In sodne prakse ne sprejemata ne Vlada, ne Državni zbor in tudi ne Vlada in ne Državni zbor ne moreta ukazovati tožilcem ali sodnikom, kako naj odločajo in kako hitro naj odločajo. V konkretnem primeru je prišlo do spremembe sodne prakse. Moje stališče ali stališče ministrstva do pravosodja je tukaj zelo identično stališču tožilstva. Menimo, da bo ta sodna praksa za sabo potegnila velike težave, ampak tako je – sodišče ima pravico, da se je tako odločilo in se je tako odločilo. In od tistega trenutka naprej jaz s to odločitvijo ne morem več polemizirati. Kar pa smo storili isti dan, ko je postalo znano in javno, da je bila taka odločitev sprejeta, smo na Ministrstvu za pravosodje nemudoma zaprosili oziroma zahtevali, tako od tožilcev kot tožilstva, kot Vrhovnega sodišča, da se pogledajo še vsi tekoči spisi, kjer bi se lahko pojavil tudi podoben problem. Če se ne motim, ste ravno vi tudi sklicali sejo KNOVS na to temo za drugi torek oziroma sredo in mislim, da bomo lahko imeli konstruktivno debato že na podlagi tovrstnih podatkov, ki kot rečeno, smo jih zahtevali že prejšnji teden. ¸Strinjam se tudi z vami, da imajo včasih ljudje lahko občutek, da je pravica različne hitrosti in ima različne vatle pri različnih posameznikih, zato je pomembna transparentnost. In še enkrat, čeprav boste rekli, da vam prodajam nekaj, to transparentnost prinašajo rešitve v novem Zakonu o kazenskem postopku, ki ste ga brez resnih argumentov napadali in trgali na koščke. Zakaj? Zato, ker danes v enem kazenskem postopku, pri katerem lahko pride do takšne ali drugačne odločitve, včasih sodeluje tudi po devet ali deset sodnikov, preden zadeva sploh pride na Vrhovno sodišče. Najprej odloča en preiskovalni sodnik, potem, če pride do pritožbe, odloča senat treh sodnikov v izvenrazpravnem senatu. Če je potem uvedena preiskava, se lahko obramba pritoži na višje sodišče, kjer odločajo spet trije sodniki. Torej, še preden je sodna preiskava, sodna preiskava, ne glavna obravnava, sploh uvedena, imamo že sedem različnih sodnikov, ki odločajo o določeni pritožbi in o določenem pravnem standardu. Tudi to je eden od razlogov, da prihaja do različnih odločitev, da je postopek izjemno netransparenten, da ne govorimo o tem, da je izjemno počasen. Smo edina država v Evropi, ki ima tako zapleten postopek, še preden pride do tovrstnih odločitev. To želimo z ZKP tudi spremeniti. Še vedno čakamo na končno poročilo v tej zadevi o ravnanju tožilstva in takrat se bomo odločili. Seveda za to ne morem prevzeti odgovornosti, za posamezno ravnanje posamezne tožilke, ker nisem jaz vodil postopka zoper Zorana Jankovića niti mi ni tožilstvo neposredno podrejeno. Bomo pa zahtevali, seveda ob tem novem dejstvu, da je prišlo do takšne odločitve sodišča, da vidimo, kako velik je ta problem in kaj storiti, da se ne bi ponavljal, in ali je dejansko prišlo tudi v smislu državne tožilske uprave do kakšnih spodrsljajev, pomanjkljivosti, malomarnosti ali naklepnih napak. Hvala.
Mag. Branko Grims, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora. Izvolite.
Komisija, ki jo vodim, je sklicana z namenom, da pogledamo problematiko širše. Seveda tudi zaradi tega konkretnega primera, ki je v nebo vpijoč in se ne bi smel nikoli zgoditi. In da, seveda pogledamo, kaj se bo naredilo, da se kaj takega niti slučajno ne bi več ponovilo. Toda, kot rečeno, ta konkreten primer se je zgodil in v svojem nagovoru ste povedali vse, samo izognili ste se jedru mojega vprašanja, to pa je vprašanje odgovornosti. Glejte, v normalni pravni državi, če bi se zgodila taka pravna šlamastika, ker to je edini pravi izraz za tole, kar se je zgodilo, bi seveda pravosodni minister takoj odstopil, to je zanesljivo. Po zakonu minister odgovarja subjektivno in objektivno za stanje na področju, ki ga pokriva, in ta zgodba z razveljavitvijo dokazov je seveda dokaz, da v pravosodju v najširšem pomenu te besede nekaj ne deluje sistemsko, kot bi moralo. To ni samo zgodba ene ženske nekje ali pa posameznika, ampak ima mnogo mnogo širše dimenzije in tudi sporočilo, ki ga s tem dobijo, če želite, volivcI ali pa mlajša generacija, je še posebej uničujoče. Nekaterim je pred zakonom dovoljeno enostavno vse, očitno nekaterim nič. Pred zakonom očitno nismo vsi enaki, smo državljani prvega, drugega reda, kar je popolnoma nedopustno. In da se je ta šlamastika zgodila, bi nekdo moral odgovarjati. Do tega trenutka, kolikor je meni znano, ni prevzel odgovornosti nihče, zato še enkrat postavljam vprašanje. V normalno pravno delujoči državi bi ob taki pravni šlamastiki, kot je bila razveljavitev oziroma celo uničenje dokazov zoper Zorana Jankovića v zadevi suma spolnega nadlegovanja, pač zadevi, ki je bila popolnoma prezentna in jasna … / izklop mikrofona/
Gospod minister, izvolite.
Goran Klemenčič
Če pravite, da se je zgodila taka pravna šlamastika v primeru Zorana Jankovića, ne vem, zakaj ne pravite, da se je zgodila taka pravna šlamastika tudi v primeru gospoda Kanglerja. Ne smemo imeti dvojnih vatlov. In gospod Grims, če je prišlo do spremembe v interpretaciji prava zato, ker je bil zakon napisan tako, kot je bil in nisem ga pisal jaz, zgodil se je, pisan je bil tudi v času vaše vlade. Te preiskave potekajo že izjemno dolgo in zadnji sem najbrž, ki bi mu lahko nekdo rekel, da sodelujem pri tem, da se Jankovića rešuje. Toliko iskrenosti in samorefleksije upam, da premorete. Povedal sem vam, kaj bomo storili, da se kaj takega ne bo ponovilo. Povedal se vam, da bodo sankcije, morebitne, – pri čemer sankcij ne more izrekati pravosodni minister, verjamem, da se tega zavedate – odvisne od tega, kakšen je obseg tega problema. V tem trenutku ne vemo, koliko zadev bo zaradi tega padlo. In še enkrat na to, da bi vsi organi delali več, bolje in hitreje predvsem pa bolj transparentno, je odgovor tudi sprememba procesne zakonodaje, sicer se boste čez dve, tri, štiri ali pa pet let pogovarjali o istih stvareh.
Mag. Branko Grims, imate željo po postopkovnem predvidevam?  Izvolite.
Konkretno pri primeru gospoda Kanglerja je takrat prišlo do ustavnopravne presoje, ki je stvari osvetlila potem tudi z ustavnopravnega vidika. Nekatera relevantna dejstva je Ustavno sodišče zapisalo še v nekatere odločbe celo kasneje, tako da je bila zdaj tukaj stvar popolnoma jasna. Tudi tukaj se ne govori samo o delovanju enega dela sistema, ampak sistema kot celote. Glede na vse, kar ste povedali, je pač očitno, da se o kakšni odgovornosti zaenkrat niste pripravljeni niti pogovarjati niti razmišljati, zato bo moj proceduralni predlog, da se vi osebno in seveda vsi ostali udeležite seje o interpelaciji in da tam o tem zelo resno spregovorimo, kajti vprašanje odgovornosti je nekaj, kar je zagotovo najhujši problem te družbe, ko gre za delovanje sistema kot celote. Kakšne dodatne razprave najbrž na to temo pa v tem trenutku ne želite, kajti imeli bomo strokovni del, tega bomo opravili na komisiji, in imeli bomo razpravo o odgovornosti, takrat bomo pa tudi videli, ali ima beseda odgovornost v tej družbi in v tem parlamentu pravo besedo, in samo upam, da bodo to vsaj takrat pospremila prava dejanja za uveljavitev odgovornosti, še bolje, mnogo bolje pa bi bilo, če bi se odgovornost že uveljavila na vseh nivojih do takrat. Potem seveda tudi tista razprava ne bi bila več v taki obliki niti potrebna. Za družbo bi bilo to najbolje.
Branko Grims, če sem prav razumel, ne izkoriščate potem postopkovnega predloga in ne dajete razprave na glasovanje.  Nadaljujemo s poslanskim vprašanjem gospoda Jana Škoberneta, in sicer ministru za infrastrukturo, dr. Petru Gašperšiču, ki pa je danes upravičeno odsoten.  Izvolite, gospod Škoberne.
Najlepša hvala, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovana ministrica in minister, kolegice in kolegi! Vsi, ki se večkrat tedensko, včasih tudi večkrat dnevno vozimo po cesti in cestah, kjer manjka tretja razvojna os, se seveda o tem, kdaj bo in kako nestrpno jo pričakujemo, pogovarjamo tako rekoč na dnevni bazi. Kolega Ranc s Koroške bo to seveda zelo dobro vedel. In te dni, ko smo se v okviru obiska Socialnih demokratov v Beli krajini, v Metliki in Črnomlju, pogovarjali o razvojnih potencialih te regije, smo seveda ugotavljali, da brez ustrezne logistične podpore, vsakršna debata na nek način odpade, ker sta Slovenija, Evropa ta trenutek v položaju, ko imamo gospodarsko rast, ko se veliko investira, investirajo tudi poslovneži, nosilci kapitala iz drugih kontinentov in ključno vprašanje v tej tekmi do naslednjega padca, je seveda, kdo bo dovolj učinkovito sposoben pridobiti dovolj ljudi, dovolj delovnih mest, dovolj produktov in nenazadnje minister za gospodarstvo, ki sedi danes z nami, bo znal povedati, dovolj učinkovito izkoristi tudi potencial reindustrializacije, ki jih ta država ima. Podpisana sta oba protokola glede časovnice izgradnje tretje razvojne osi, tako v njenem južnem kot v njenem severnem kraku. To nas seveda veseli, ker govori v prid temu, da bomo tako na Šaleškem koncu, na Koroškem, v Beli krajini in na Dolenjskem lahko izkoristili potenciale, ki jih lahko ponudimo, lahko ustvarili nova delovna mesta. Me pa kolegi in kolegice, tudi ljudje iz terena, denimo državni svetnik Samir Khalil opozarjajo, da v proračunu številke ne sledijo podpisanima protokoloma in da je težko ta trenutek z optimizmom zreti na časovnico izgradnje tretje razvojne osi, ko pa v naslednjih dveh letih, vsaj tako je videti, ne najdemo denarja, ki bi tovrstne podpise teh protokolov ustrezno podprl.  Zato je moje vprašanje ministru za infrastrukturo, ob tem mu želim vse dobro na službeni poti: Kdaj se bodo začele prve gradbene aktivnosti tako na južnem kot na severnem delu? Kje in kako bo država zagotovila ustrezen denar bodisi znotraj DARS, ali je tam dovolj še limita za zadolževanje, je to izpopolnjeno ali ne, da bo do vzpostavitve tega, na nek način enega zadnjih razvojnih krakov, ki nam v državi še manjka, prišlo čim prej? Verjetno je poudarek, da to na obeh delih, južnem kot tudi severnem, ljudje krvavo potrebujemo in potrebujejo, odveč ponavljati. Se zahvaljujem ministru za odgovore. Hvala lepa.
Želite ustni ali pisni, sem mogoče preslišal? Ustni.  Nadaljujemo. Dr. Franc Trček bo postavil poslansko vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anji Kopač Mrak ter ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo gospodu Zdravku Počivalšku.  Dr. Trček, izvolite.
Hvala za besedo. Malo sem presenečen, ampak ogromno jih je očitno obupalo, glede na listo, ki jo imam jaz. Lep pozdrav ministrici in ministru! Začel bom nekoliko osebno. Pretekli teden so bili eni veseli, da me ni v bajti, drugi so bili žalostni. Z neko malo delegacijo Državnega zbora sem bil na letnem zasedanju OECD, parlamentarne dimenzije, če se tako izrazim, v Parizu in cel četrtek smo namenili proračunu – transparentnost proračuna, vključevan je ljudi v pripravo proračunov, vplivi lobijev, ne le gospodarskih, tudi kakšnih globalnih in regionalnih NGO pri oblikovanju proračunov. Tam sem opozoril na dve zadevi, ki pa običajno ljudje težko razumejo, ko to povem, ker nekako proračune se preveč gleda samo skozi številke in s pozicij ministrov in ministric skozi neke indeksacije, kar je seveda malo logično, ali bo eden dobil več, ali bo drugi dobil manj, vsak bi rad poštimal svoj resor. Ampak kaj so v bistvu proračuni? Jaz pravim, proračun je v bistvu zgodba o neki družbi. V proračunu vidiš tudi, kje smo zamočili, kaj bi lahko šlo boljše, kakšno je stanje. Iz proračuna, če ga znaš brati, žal obstajajo kakšni župani, ki ga tudi po par letih ne znajo, ampak večina ni takih, tudi znaš prebrati in vidiš, kam bomo šli. Ob seveda transparentnosti proračunov, kjer na neki, bom rekel, bazični ravni v Sloveniji nimamo problemov, saj so to javno dostopne zadeve, ampak sem tudi tam opozoril, moramo govoriti tudi o, bom rekel, nebralnosti teh proračunov. Slovenski državni proračun je en velik kup papirja, ki ti pade na nogo, pa boš imel zvin, je morje nekih tabel. Jaz sem nek prvi proračun mogoče celo over scrutinizing, če se izrazim v angleščini in sem bil malo zgrožen, evo, govorec pred mano, moj bivši študent, je govoril o proračunu in o tem, kaj kolega Kalil, iz dodiplomskih let, s faksa ga poznam, pravi o tretji razvojni osi.  In da mi ne bo zmanjkalo časa, v prvi rundi sprašujem pomembno ministrico in ministra:  Kje je zgodba našega proračuna? Ker jaz ga v zadovoljivi meri ne vidim. Zakaj sprašujem vaju dva, lahko bi koga drugega? Ker sta vajini ministrstvi ministrstvi, kjer se prelamljata delo in kapital. Kakorkoli že obračamo, gre za ključni področji, s katerih se navsezadnje polnijo tudi vsi štirje proračuni in tudi kohezija. Upam, da mi boste malo zgodbe povedali in sem zelo prizanesljiv kot opozicijski poslanec, da vas tako lepo sprašujem. Hvala
Hvala lepa. Spoštovana ministra, kdo bi želel kot prvi? Dr. Anja Kopač Mrak, izvolite, imate besedo.
Anja Kopač Mrak
Hvala, spoštovani podpredsednik, za besedo. Spoštovani Trček, hvala za vprašanje. Jaz malo razumem, da ste pod vplivom razprave na OECD, ki je vedno malo širša in pač pogledaš na proračun lahko tudi drugače kot skozi številke, ki so tu po navadi v ospredju. Ko gledamo tako pripravljenemu proračunu na Vladi kot tudi v Državnem zboru predvsem postavke, ki so interesantne tako, kot ste ugotavljal, gleda se indeksacija. Dejstvo glede proračuna, morda še širše, je, da se pač tisto, kar ustvarimo, razdeli in znotraj tega se vidijo prioritete. S tem se absolutno strinjam in dejansko je problem proračunov ali pa proračunskih razprav vsako leto zaradi tega, ker po navadi gledamo samo indeksacijo, realizacijo in ostajamo torej znotraj danih okvirjev posamezni resorji. Tukaj znotraj je pač prav to, da se vidi morda tam, kjer je nekaj bistveno več denarja napram preteklemu letu, da so pač tisto prioritete Vlade, ker tja potem pač tisto veš denarja, kar je več ustvarjeno, da. Morate pa vedeti, na primer resor MDDSZ, ki je eden večjih poleg šolstva, če rečemo, zaokroža milijardo, milijardo pa pol razdelimo, je, mislim da, 87–89 % je zakonskih obveznosti, torej je manevrskega prostora, kot smo imeli prej na primer razpravo o tem, da bi ministrstvo dalo več za investicije v javno socialno varstvene zavode, da bi ministrstvo naredilo, je dejansko možno prerazporejati, če gledaš samo resor MDDSZ ali kolega Počivalška, je v bistvu samo, da nekaj znotraj svoje politike vzameš in daš drugam. Zato je tako pomemben proračun kot celota. Transparentnost v tej zgodbi, mislim, da je. Tako kot imamo mi razpravo v Državnem zboru, so tudi proračuni javni. Je pa ena, morda tudi z vidika te razprave, ki jo imamo danes, pomembna. Ko mi gledamo proračune in razrez sredstev, ne smemo pozabljati, da je država dolžna zagotoviti sredstva za izplačilo vseh zakonskih pravic in da se včasih, če pogledate potem, kakšne so razlike med sprejetim proračunom, sprejet je bil na primer 2016 in potem realizacija proračuna 2016, jaz vam povem, za naš resor smo realizirali kar nekaj milijonov več, kot nam je bilo v samem proračunskem razrezu dano, ker je pomembno, da država zagotavlja vse zakonske pravice, izplačila. Razen seveda, če bi se politika odločila in bi bilo v Državnem zboru sprejeto, da bi se poseglo v posamezne zakonske pravice, ampak to se vsaj na področju sociale ni zgodilo.  Jaz ne vem, dam še mojemu kolegu možnost, če ima kaj za dodati glede proračuna na to.
Minister Zdravko Počivalšek, izvolite.
Zdravko Počivalšek
Spoštovani predsedujoči, gospod poslanec!  Jaz sem sicer dal pisno vprašanja o Slovenskem podjetniškem skladu, ampak v okviru tega proračuna moram povedati, da imamo neko solidno osnovo, čeprav nismo nikoli zadovoljni z njim, da tiste naše glavne naloge kljub vsemu izvajamo. Področju našega delovanja je široko, raziskave, razvoj, inovacije na eni strani, zakonodajni okvir na drugi. Moram reči, da sem zadovoljen s tem, ker smo lahko naredili pri realizaciji na področju tujih neposrednih investicij, da smo se na nek način trdo, ampak kljub vsemu prebili pri podpori vseh aktivnosti na problemskih območjih. Znotraj tega imamo pa tri organe v sestavi, ki na nek način služijo podporo izvajanju gospodarske aktivnosti, to so Slovenski regionalni razvojni sklad, Slovenski podjetniški sklad in pa agencija SPIRIT, kot centralna agencija za spodbujanje tujih neposrednih naložb. Moram reči, da če nekaj besed namenim Slovenskemu podjetniškemu skladu, da je v pripravi poslovni načrt za 2018 in da ga bo nadzorni svet obravnaval koncem oktobra tega meseca. Delovanje Slovenskega podjetniškega sklada, moram povedati, da ni financirano iz proračuna Republike Slovenije. V proračunu Republike Slovenije pa so zagotovljena sredstva za financiranje zagonskih spodbud za podjetja na področju inovativnih podjetij, rabe lesa, kulture, kreativnega sektorja v višini 3,5 milijonov evrov. V letu 2018 se nadaljuje izvajanje vsebinske podpore pri prejemnikih semenskega kapitala in za to bodo zagotovljena sredstva v višini 350 tisoč evrov iz evropske kohezijske politike. Poleg tega pa Slovenski podjetniški sklad izvaja garancije za bančne kredite, subvencije, obrestne mere in mikro kredite iz sproščenih sredstev.
Dr. Franc Trček, izvolite, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora.
Hvala za besedo.  Dobro, bom kar odkrit. Jaz sem malo zanalašč to vprašanje postavil, kot rebus, da vidim, kako si boste odgovorili. Dejstvo je, lahko priznam, da sem se tudi z dr. Žarničem pogovarjal na OECD o tej naši strategiji 2030 in malo mi je tukaj čudno, sem mislil, da bo vsaj gospod Počivalšek, ker se mi zdi, da še njegove telice v času nočnih morah sanjajo mene in tisto strategije pametne specializacije, to sem mislil s tem, ne podjetniški sklad. Zakaj? Vsak, ki se malo bolj resno ukvarja s politiko, seveda ve to, kar sta govorila. Proračuni, vsi so v veliki meri zaštrikani z obveznostmi, ki jih nalaga ta hiša, včasih premalo o tem tudi razmišljamo. Sočasno seveda pa imajo neko fleksibilnost, to je ta nadrealizacija, če se tako izrazim, kot je rekla stanovska kolegica. Kaj mene moti? Seveda bo opozicija vedno kritična do proračunov, to je opis naših del in nalog. Moti me, da se bo sedanja vlada hvalila, da bomo imeli, koliko, 50 plusa, tam nekje, milijon. Veste, mogoče ne bi bilo slabo, da bi bilo tega plusa samo 10, pa bi tistih 40 milijonov porinili v strategijo pametne specializacije, v to, kar smo prej govorili, smo starajoča se družba, pa v bistvu, koliko že, 14 let nismo naredili enega resnega doma starejših občanov ali upokojencev. Tako jaz v bistvu gledam na proračun in zdi se mi, če so že ministrici in ministri ujeti v vsakdan, da moramo vsaj mi, ki navsezadnje določamo proračun, ne ministri, ne Vlada, ne izvršilna oblast, izvršila oblast izvršuje, vi ga predlagate. Ta hiša je hiša, kjer se izvrši debata o proračunu. Zdi se mi, zato sem postavil to vprašanje, da se tega končno začnemo zavedati in da sami »odderogiramo« Državni zbor in tudi nekoliko bolj resno odpremo vsebinsko razpravo o proračunu.
Spoštovana ministra, želi še kdo dodati? Ugotavljam, da ne. Gospod Trček, imate besedo. Želite najverjetneje podati postopkovni predlog? Izvolite.
Ja, seveda želim podati postopkovni predlog, da opravimo to razpravo, ker po navadi – kaj se potem zgodi? V praksi se zgodi, da je takšna in drugačna opozicija. Recimo, ko smo mi prišli v parlament, sem rekel, glejte, v Levici, takrat v Združeni levici ne bomo pisali proračunskih amandmajev glede mostov, odsekov cest in tako naprej. Jaz se z vlakom vozim na šiht, jaz lahko napišem toliko amandmajev, da bomo dva dni obdelovali samo moje amandmaje, kar seveda je pomembno, ampak je treba mogoče reševati na drugačen način, kar, evo, kolega Lah tam sedi, največkrat skupaj opozarjava. Zdi se mi, da je pomembno stopiti par korakov stran in navsezadnje proračun gledati holistično. Nekoč je bilo popularno govoriti, da bomo imeli projektni proračun, nek bivši finančni minister je o tem dosti govoril, pa so rekli, joj, nehaj s tem težiti, dajmo ostati pri indeksaciji. Ampak se mi zdi iz te zgodbe, kot jo jaz berem, če se dotaknem samo mojega malo ožjega področja, edino, kar malo ven štrli, je, ja, dali bomo za železnice. Super, fino. Ampak potem se morava z gospodarskim ministrom vprašati, ali to pomeni, da se bo zdaj ta denar tako zavrtel, pa da ga bo šla večina v Siemens, ali se bo denar tako zavrtel, da ga bodo več dobila slovenska podjetja, ki ne bodo naredila finančnega ali kakšnega drugačnega prestrukturiranja kot Henkel v Mariboru in bo na ta način tudi slovenski bodoči proračun ne glede na vlado, katera bo, nekoliko bolj debel, če se tako izrazim. Zdaj upam, da se ne bo z Magno zgodilo srednjeročno to, kar nam je Henkel naredil v Mariboru. Ampak veste, to ni nič tako novega. Pasti globalizacije je bila ena knjiga sredi devetdesetih let, ko so se direktorji največjih nemških firm hvalili, da do leta 2000 ne bojo nič več plačevali davkov v Nemčiji, ampak da bodo to vse globalni pretelovadili. Ampak po navadi, kot se reče v Mariboru, ko pa prideš v bulo, potem pa morajo Državni zbor in ljudje socializirati izgube. Se mi zdi v tem kontekstu, razmisleku, kako smo v veliki meri, dajmo reči od leta 2004 do 2014 ali 2015 zavozili to državo, moramo razmišljati tudi o proračunu. Jaz upam, da me boste podprli, čeprav sem realistični pesimist in glede na sedanjo koalicijo se bojim, da ne, da se opravi neka ta bolj vsebinska splošna razprava. Hvala.
Hvala lepa. O vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri v okviru glasovanj. Gospa Jelka Godec bo postavila poslansko vprašanje ministrici za zdravje, gospe Mariji Milojki Kolar Celarc. Izvolite, gospa Godec.
Najlepša hvala. Gospe ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc … no, zdaj je prišla. Lahko postavim vprašanje ali naj počakam, da se gospa ministrica usede? Namreč, nima smisla govoriti v steno, če minister ne posluša.
Kar izvolite, gospa Godec, mislim, da lahko. / oglašanje iz dvorane/
Aja, ministrica je že vnaprej vedela. Dobro. Moje vprašanje se nanaša na skupno javno naročilo za žilne opornice, ki je bilo zaključeno po mojih podatkih nekje konec meseca avgusta. Namreč, 7. septembra 2017 je bila novinarska konferenca Ministrstva za zdravje, kjer so predstavniki ministrstva, gospod Glažar s strokovnimi sodelavci in pa Ministrstvo za javno upravo predstavili, kako je potekalo to javno naročilo. Takrat je bilo na tej novinarski konferenci s strani enega izmed strokovnih sodelavcev na javnem razpisu, to je dr. Noča, predstavljenih, mislim da, pet točk, kolikor sem si zapisala, kako naj bi ministrstvo oziroma Vlada delovala naprej po tem javnem naročilu, ki je bilo, po besedah Ministrstva za zdravje, razveljavljeno, kajti vsi dobavitelji so ponudili višje cene oziroma večina je ponudila višje cene, kot so bile zahtevane na javnem razpisu.  Mene zdaj zanima gospa ministrica: Kaj ste od takrat, od 7. 9. 2017, naredili na tem področju? Ali ste izpolnili katero izmed točk? Predlagano je namreč bilo, da naj se obvesti multinacionalke o aroganci dobaviteljev, ki so ponudili višje cene na javnih razpisih, potem, da se, da Vlada nekako uradno obvesti ustrezne organe Evropske komisije o dogajanju v Sloveniji na področju javnih naročil, da se pokliče slovenske dobavitelje na razgovor glede preseganja cen, za kaj je do tega prišlo oziroma jih opozori na nesprejemljivo aroganco glede tega, torej prijave na javni razpis, potem naj se objavi ponovni razpis in se oblikuje cene enako, kot je uradni podatek za Švedsko, ki ga je dobilo tudi Ministrstvo za zdravje, in pa da naj Ministrstvo za zdravje takoj obvesti vse bolnišnice o cenah ponujenih stentov in se zahteva nekako od vodstev bolnišnic, da od dobaviteljev zahtevajo oziroma pričakuje se, da dobavitelji ponudijo iste cene kot so v UKC Ljubljana, kjer naj bi bile sedaj trenutno najnižje.  Glede na to, da je bilo to na novinarski konferenci izpostavljeno in da je bilo s strani ministrice za zdravje predstavniku obljubljeno, da se bodo te točke izvedle, kajti ministrica naj bi že izvajala preko bilateralnih pogovorov z drugimi državami tudi podobne zadeve, torej pogovarjanje, da gre za segmentacijo trga, da nismo nekako na enotnem evropskem trgu, me zanima gospa ministrica, kaj ste na tem področju naredili glede teh petih točk, mislim, da jih sami tudi imate pred seboj oziroma veste o čem govorim. Prosim, če lahko poveste: Kakšni so bili ukrepi Ministrstva za zdravje, Ministrstva za javno upravo oziroma vlade v celoti?  Hvala.
Besedo ima ministrica za zdravje, gospa Marija Milojka Kolar Celarc. Izvolite.
Milojka Kolar Celarc
Spoštovani! Hvala za vprašanje. Spoštovani podpredsednik Državnega zbora! Glede postopkov oddaje skupnega javnega naročila za žilne opornice je bila 1. septembra sprejeta odločitev, da se za nobenega od petih sklopov javno naročilo ne odda, ker nobena od prejetih ponudb ni bila dopustna oziroma popolna. Kaj so bili razlogi za zavrnitev vseh ponudb? Prvenstveno so bili to višje cene stenta, odpogojevane najvišje cene v javnem naročilu ali pa neizpolnjevanje posameznih ponudnikov, tako imenovanega pogoja randomizirane študije. O tem lahko povem malo kasneje, kaj pomeni. Postopek danes ni še formalnopravno zaključen, zaradi vloženega zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik KEFO, d. o. o. MJU je zahtevek vlagatelja s sklepom zavrgel dne 20. 9. 2017 in zadevo skladno z zakonom takoj odstopil v nadaljnje reševanje Državni revizijski komisiji. Kljub temu, da je MJU takoj naslednji dan, se pravi 21. septembra, odpremil sklep, je pooblaščena odvetniška družba vlagatelja zahtevka za revizijo sklep dvignila šele 2. oktobra, se pravi na skrajni rok, ko se dvigujejo te pošiljke, in nato je 5. oktobra vlagatelj tega zahtevka za revizijo po svojem pooblaščencu zoper Ministrstvo za javno upravo vložil pritožbo. O vlagateljevem zahtevku za revizijo in njegovi pritožbi mora sedaj odločiti pristojna Državna revizijska komisija. Dokler o zadevi dokončno ne odloči pristojni revizijski organ, s postopkom oddaje predmetnega javnega naročila, kot veste, v skladu z zakonom ni dopustno nadaljevati. Takoj, ko bo MJU dobil odločitev Državne komisije, bomo izvedli nadaljnje aktivnosti, vezane na oddajo predmetnega naročila. To je o tem, o katerem smo mi tudi seznanili javnost, kaj bomo, ko bo zadeva pravnomočno zaključena, nadaljevali. To so, da bomo osnovne matične ali pa če hočete principale proizvajalce stentov preko diplomatske konzularne mreže pisno seznanili s potekom neuspešnega javnega naročanja in pa seveda tudi z razlogi, ki so privedli do tega. Predvsem bo izpostavljen pogoj sprejemljivih cen stentov za slovenske bolnišnice, ki je bil oblikovan na podlagi dokumentirano dostopnih cen na Švedskem. Zaradi tega bomo na proizvajalce apelirali, da upoštevajo objektivne pogoje, ki jih je postavila Slovenija v svojem izvedenem javnem naročanju. Po pravnomočnosti odločitve bomo skupaj ministrstvo za javno upravo in zdravje izvedli seveda nov postopek javnega naročanja. To posledično seveda pomeni, da bojo bolnišnice, ki jih je trenutno pet, zdaj pa tudi Novo Mesto, torej šest, ki imajo katetrske laboratorije, nabavo stentov v tem času vršilo po obstoječih sklenjenih pogodbah. Za primer novih postopkov so katetrski laboratoriji seznanjeni tudi s cenami iz neuspešnega skupnega javnega naročanja. Novo javno naročilo stentov bo objavljeno tako na slovenskem portalu javnih naročil kot tudi na EU portalu, kot je bilo tudi v prvem primeru, pri čemer bo enako zagotovljeno, da bo tako objava v slovenskem in angleškem jeziku. In to dejansko pomeni, da bo ponovno naročilo brez nekih bistvenih sprememb glede vsebine in pa predmeta naročila. Hvala.
Gospa Jelka Godec, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. Izvolite.
Ministrica, govorimo o dveh zadevah. Jaz vas nisem spraševala, zakaj niste izvedli postopka oddaje javnega naročila. Razumem, nekdo se je pritožil in te zadeve pač morajo iti po postopkih, ki jih zahteva zakonodaja. Jaz vas sprašujem, ali ste o aroganci prijaviteljev oziroma dobaviteljev obvestili principale oziroma proizvajalce, ker najvišje ponujene cene dobaviteljev bodo ostale oziroma so dejstvo, so dejstvo. In ne glede na to, kaj bo Državna revizijska komisija rekla, te cene so dejstvo, gospa ministrica, in jaz vas sprašujem, ali ste, zdaj odgovor sem sicer dobila, niste obvestili torej še vedno ne multinacionalk, vi pa ste šli 7. 9., 6 dni po odločitvi javnega naročila na tiskovno novinarsko konferenco, kjer ste se javno pohvalili, kako boste izvajali to oziroma kako rigorozno boste postopali do dobaviteljev, ki so se arogantno tudi z dvakrat višjimi cenami prijavili na javno naročilo. Zdaj pa vi meni govorite, da tega ne boste izvajali, dokler Državna revizijska komisija ne odloči, ali je šlo za pravilnost ali nepravilnost. Najvišje cene oziroma cene prijaviteljev, dobaviteljev ostajajo, gospa ministrica. In mene zanima – pa ne mi o randominiziranih študijih govoriti, ker nimajo veze z tem, kar se zdaj jaz sprašujem –, zakaj niste šli v postopek, v to, kar ste obljubili 7. 9., 6 dni po odločitvi na javnem razpisu na novinarski konferenci, čeprav danes govorite, da postopek še ni zaključen, vi pa ste novinarsko imeli že pred zaključkom postopka? Gospa ministrica, zakaj ste šli 7. 9. na novinarsko konferenco in s temi petimi točkami dr. Noča zavajali javnost, celo njemu dali besedo, naj on pove kot zdravnik, kaj mora Vlada narediti? Da vas v tem trenutku ne vprašam, če vam ni nerodno, da to en zdravnik govori.  Zakaj torej niste ali ste od ostalih bolnišnic zahtevali, da se cene prilagodijo UKC Ljubljana? Zakaj niste kljub odločitvi še vedno, ker cene so jasne, obvestili multinacionalk o dobaviteljih v Sloveniji?
Spoštovana ministrica, izvolite, imate besedo.
Milojka Kolar Celarc
Hvala za dopolnilno vprašanje. Jaz spoštujem zakone, ki veljajo v Sloveniji. Vi dobro veste, dokler niso končani vsi postopki, vključno z vsemi pritožbami, revizijami in dokončno odločitvijo Državne revizijske komisije, ne moremo ukrepati oziroma izvajati ostale aktivnosti. Smo pa šli seveda v tiskovko zaradi tega, da obvestimo javnost, kaj se je dogodilo v primeru tega skupnega javnega naročila.  In še nekaj, gospa Godčeva, vi operirate s cenami, po katerih so se nabavljali stenti pred začetkom mojega mandata. Vi dobro veste pa tudi v Intravizorju, kjer so vse nabavne cene vseh stentov, če pustim po strani, koliko in kaj ustrezajo tehničnim pogojem in elementom, bistveno nižje, kakor so se te stenti nabavljali pred začetkom mojega mandata. Tako, da ne moremo govoriti da bodo bolnišnice tudi v nadaljevanju kupovale stente po teh visokih cenah iz leta 2013, pa še nazaj. Sami dobro veste, ve se tudi za UKC, da so uspeli izpogajati že bistveno nižje cene. Ampak to, kar sem rekla, da bom obvestila principale, mimogrede, večkrat sem že povedala, da tudi že v mnogih drugih razpisih, ki smo jih sami peljali, smo dejansko obveščali in tudi poklicali tudi osnovne proizvajalce znotraj Evropske unije, ali se bodo prijavili na razpis. Odgovor je vedno bil, če je sploh bil: »Imamo svoje zastopnike in predstavnike v Sloveniji. Torej, obrnite se na njih.« Treba je vedeti, da so pač v določenem delu to poslovna pravila, po katerih poslujejo ponudniki. Še enkrat, nobena od teh bolnišnic, ki imajo danes katetrske laboratorije, ne kupuje stentov po teh cenah, za katere je vaša preiskovalna komisija delala pregled oziroma analizo.  Še nekaj je treba pogledati, da do tega, da smo pripravili skupni javni razpis, nihče v tej državi ni pripravil medicinskotehničnih pogojev in standardov, kakšne stente bomo nabavljali oziroma kupovali. Prvič je bilo to zdaj narejeno, ker je bila to tudi osnova poleg cene, kakšne strokovne in medicinske kriterije morajo izpolnjevati ob ustrezni ceni v skupnem javnem naročilu. Hvala.
Gospa Godec, imate besedo, da podate postopkovni predlog. Izvolite.
Ministrica, še enkrat, očitno me sploh ne poslušate. Jaz nisem govorila o nobenih cenah, nobenih cen nisem izpostavljala, nisem govorila niti o preiskovalki. Vi govorite, češ, da jaz izpostavljam cene, ki so bile ugotovljene leta 2013. Jaz ne vem, od kod vam to. Jaz vas sprašujem o skupnem javnem naročilu za žilne opornice, izvedenem leta 2017. In nič drugega. Zdaj, izmikanje, češ, da jaz navajam neke stvari, ki jih sploh nisem, ne vem, o čem ima smisel. Gospa ministrica, če spoštujete zakonodajo in tako naprej, vse, kakor je treva, potem boste to verjetno v razpravi, jaz upam, da bo ta predlog sprejet, tudi pojasnili, kako skupna javna naročila na drugih področjih tečejo, ne samo na žilnih opornicah. Jaz sem vas spraševala – zakaj? Kljub temu, da so cene dobaviteljev jasne, niste obvestili multinacionalk, ker zadeva ne bo spremenjena po odločitvi Državne revizijske komisije popolnoma nič. Dejstvo bo, dobavitelji so ponudili tudi dvakrat višje cene, kot ste jih vi na javnem razpisu zahtevali oziroma sta zahtevala ministrstvo za zdravstvo in pa javno upravo. Torej, gospa ministrica, nihče ne govori za nazaj, za leta 2014, 2013, ampak za leto 2017, ko ste vi ministrica in ste vi odgovorni za te zadeve. Če ste se lahko 7. 9. na novinarski konferenci hvalili, kako ste uspeli s tem ali pa ne uspeli s tem javnim naročilom, potem tudi prevzemite odgovornost tudi za to, da ste na novinarski konferenci oziroma so vaši predstavniki podprli pet točk dr. Noča in da ste se vi že pred tem bilateralno dogovarjali z drugimi ministri, verjetno z ministri, no, o tem, kako multinacionalke delujejo na evropske trgu, da je za Slovenijo višja cena in da se s tem pogovarjate tudi z drugimi državami. 7. 9. ste se torej lahko pohvalili na novinarski konferenci, kako ste uspešni, danes pa mi govorite, da ne morete zadev sproducirati, ker je prišlo do pritožbe na Državno revizijsko komisijo. Še enkrat, jaz mislim, da o delu ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc in pa tudi o tej odgovornosti in o skupnih javnih naročilih bi bilo treba opraviti konec koncev tudi javno razpravo, da se ljudem končno enkrat pove, da ministrstvo tisto, kar ministrica razlaga, kako uspešna so skupna javna naročila, da se pokaže, da v bistvu niso in da do zdaj na teh skupnih javnih naročilih niso bili uspešni razpisi in da tudi cene, ki so se znižale, definitivno niso bile na ravni evropskih cen. Kar se pa tiče tega, da bolnišnice ne nabavljajo po istih cenah, je pa spet drugo vprašanje, ki se prav tako lahko skozi to razpravo tudi razvije. Namreč, katetrski laboratorij po Sloveniji nabavlja žilne opornice po zelo različnih cenah in ne za razliko 5 % ali 3 %, ampak z zelo višjimi procenti. To dobro veste. Jaz predlagam, da se opravi javna razprava o skupnih javnih naročilih na Ministrstvu za zdravje. Hvala.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 17. oktobra, v okviru glasovanj. Gospod Zvonko Lah bo poslansko vprašanje ministrici za okolje in prostor, gospe Ireni Majcen.  Gospod Lah izvolite, imate besedo.
Hvala lepa, spoštovani podpredsednik. Lep pozdrav vsem ministricam, ki ste tukaj! Poraja se nam veliko vprašanje glede na sprejemanje prostorske gradbene zakonodaje, kako bo Vlada oziroma država rešila lastništvo zemljišč občinskih cest na zasebnih zemljiščih, potek občinskih cest na zasebnih zemljiščih. Namreč do leta 2002 so občine kategorizirale približno 31 tisoč kilometrov občinskih cest, zdaj jih je že okoli 32 tisoč, od tega pa naj bi 23 tisoč kilometrov cest potekalo delno tudi po zemljiščih v zasebni lasti. Po zakonu o cestah, naj bi občine rešile to problematiko že v letu 2012. Kolikor vemo, ta problematika ni rešena. Občine imajo velike težave, investitorji, občani tudi težave, ker ne morejo dobiti gradbenih dovoljenj, če dovozna cesta poteka po privat lastnini. Zato jaz sem mislil, da bo Vlada oziroma ministrstvo, vaše, pristojno za to, v tej spremembi zakonodaje vneslo notri rešitev, da bodo podobno rešitvi v Zakonu o gradnjah, ker se bo določena legalizacija lahko izvedla v kratkem in ustavnem postopku, da bo v ZUREP-2 tudi notri rešitev, kako naj občine rešijo to problematiko. Zdaj imamo sodno prakso tako, kjer pač sodišča upoštevajo Stvarnopravni zakonik in dajejo pravico lastnine nad javno koristjo. Za nepremičnino, ki je določena z določeno površino, se smatra, da je tudi lastnina tistega objekta, na kateri je last tega lastnika. Potem ko prihaja do odškodnin, so nenormalno visoke odškodnine, ki jih, prvič, občine ne morejo procesirati, samega postopka, niti nimajo denarja za plačilo, saj bi za vseh 23 tisoč kilometrov to stalo kar nekaj milijard vse občine, kompletni postopkih.  Zato me zanima:  Kako je to vgrajeno in kako misli Vlada to v prihodnje ali v doglednem času rešiti?
Besedo ima gospa Irena Majcen, ministrica za okolje in prostor. Izvolite.
Irena Majcen
Spoštovani podpredsednik Državnega zbora, hvala za besedo. Spoštovani poslanke in poslanci!  Spoštovani gospod Zvonko Lah, hvala za vprašanje. Predlog zakona o urejanju prostora temelji na dosedanji ureditvi področja razlastitve in omejitve lastninske pravice, kar pomeni, da izhajajoč iz ustave dopušča takšne posege v zasebno lastnino le v javno korist in proti odškodnini ali v nadomestilu v naravi. Podobno kot veljavna ureditev se gradnja ali prevzem cest navaja kot eden temeljnih razlastitvenih namenov. Obstoj javne koristi za ta namen pa je vezan na ustrezne prostorskoizvedbene akte. A za razliko o dosedanje ureditve, po kateri javne koristi za razlastitev ni bilo možno dokazati, če objekt oziroma zemljišča, ki so predmet razlastitve, niso bila načrtovana tako natančno, da je bilo moč prikazati na zemljiškem katastru. Ta naš nov predlog zakona pa omogoča, da se javna korist izkaže tudi v primerih, ko prostorski akti niso pripravljeni s tako natančnostjo. Vlada ali občinski svet lahko v takih primerih ugotovita, da je na določeni nepremičnini gradnja objekta, za katerega sicer obstaja razlastitveni namen, nujno potrebna in je v javno korist. Ta možnost bo prišla v poštev predvsem v primerih starejših prostorskih aktov, ki zaradi pravil zakonodaje, na podlagi katere so bili sprejeti, niso bili pripravljeni s stopnjo natančnosti, kot se sicer zahteva za izkazovanje javne koristi.  Glede izkazovanja javne koristi je treba opozoriti tudi na novo možnost, ki jo prinaša predlog zakona za objekte gospodarske javne infrastrukture, ki so že zgrajeni in evidentirani v zbirnem katastru gospodarske javne infrastrukture. Za tovrstne objekte in omrežja se javna korist šteje za izkazano že po samem zakonu. Prav tako pa se za izvedbo razlastitvenega postopka v takih primerih uporablja nujni postopek.  Predlog zakona za razliko o vseh dosedanjih ureditev ponuja tudi možnost, da se razlastitveni postopek začne na podlagi zahteve razlastitvenega zavezanca in ne le upravičenca, kot to velja sedaj. Tako bodo lahko tudi lastniki nepremičnin, ki so obremenjene z javno infrastrukturo in objekti grajenega javnega dobra, lahko zahtevali, da se stvarno pravna razmerja uredijo, kadar sporazumen način ureditve ne bo možen.  Predlog zakona vsebuje tudi pravilo, ki ga je uzakonil Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor, po katerem se razlastitveni postopek uvede z nesuspenzivnim sklepom in ne z odločbo, razširja pa se na vse razlastitvene postopke. Nenazadnje je treba izpostaviti še predlog amandmaja k dopolnjenemu predlogu gradbenega zakona, po katerem bi se le za novozgrajene objekte zahtevala minimalna komunala oskrba, ne pa tudi za obstoječe. S tem naj bi se odpravile težave v postopkih izdaj gradbenih dovoljenj po veljavnem zakonu, ki se nanašajo na problematiko kategoriziranih javnih cest v zasebni lasti.  Navedene novosti in nadgradnje ureditve bodo vsekakor vplivale tudi na vprašanja urejanja stvarnopravnih razmerij na področju kategoriziranih cest, ki potekajo po zasebnih zemljiščih. Hvala.
Gospod Zvonko Lah, imate besedo za dopolnitev odgovora, da zahtevate. Izvolite.
Hvala. Ja, zelo lepo se sliši, ampak veste, hudič je v podrobnosti, kako to sprocesirati. Problem še vedno ostaja glede razlastitve. Prostorski akt, izveden na natančnost zemljiške parcele, ne zadostuje, ker se parcelacija ne da brez lastnika izvesti, brez podpisa lastnika se ta parcelacija ne da izvesti. Do zdaj lahko samo država za svoje linijske projekte to naredi in te spremembe v tem zakonu ni. Ker je problematika tako pereča, je tudi Državni svet na novo, mislim da, v petek vložil zakon in oni poznajo tudi novo zakonodajo, prostorsko in gradbeno, pa so šli vložiti zakon, s katerim je nujno to rešiti. Veseli me, da je prišel tudi minister ta čas, ki je zadolžen za lokalne skupnosti, ker to ni rešeno. Ne moreš nikogar razlastiti, če ta ne pristane na parcelacijo. Razlastiš lahko samo s parcelo, s točno površino, ki je določena s parcelacijo. Če tega ni, se to ne da.  30. 3. 2015 je imel Državni svet posvet na to temo, so bili vsi deležniki, od tega je 2 leti pa pol in se ni nič zgodilo. Do sedaj nič. In po mojem tudi ta zakonodaja ne bo rešila, kako sprocesirati to zadevo. Bo padlo na Ustavnem sodišču. Tudi ta predlagani zakon, kolikor vem, ne bo šel skozi, mogoče že Zakonodajno-pravna služba. Jaz sem takrat na tem posvetu imel svoj prispevek, kjer smo skupaj z občinami določili proces, kako naj bi zgledalo, da bi zadeva šla skozi, pa vam ga zdaj dam… / izklop mikrofona/
Hvala lepa. Če prav razumem, lahko nadaljujemo s poslanskimi vprašanji. / oglašanje iz dvorane/ Želite odgovor?  Gospa Irena Majcen, želite kaj dodati?  Izvolite, imate besedo.
Irena Majcen
Če najbolj iskreno povem, imam občutek, saj mogoče nisem prav poslušala, da nisem bila nič vprašana, ampak mi je bilo povedano, da te naše rešitve ne bodo pripomogle k drugačnemu, učinkovitejšemu izvajanju ureditve lokalnih, občinskih cest v prostorskih aktih oziroma zapisom zemljiške knjige. Glede na to, da sem se sama s to tematiko ukvarjala na občini, gospod Lah, si sama upam trditi, da se v mnogih primerih z lastniki zemljišč da dogovoriti in uskladiti ustrezen postopek. Navedla sem tudi, da prostorski akti starejšega datuma nimajo zarisanih mej občinskih cest do parcele natanko, ampak so lahko v tem predlogu našega zakona zadostna osnova za izvedbo razlastitve. Najlepše je, če se stranka, torej lastnik zemljišča, in občina dogovorita. Takrat potem odpade tudi razlog, zakaj nekoga ni na ugotavljanju meje oziroma na razmejitvi. Sama še vedno trdim, mislim, da sva o tem že tudi govorila, da je lastnina, zapisana po letu 1991 v ustavo, varovana, in da smo včasih imeli, v času pred letom 1991 drug sistem, ki nam je pač govoril, da so ceste naše. Torej gre pravzaprav za ureditev nekega stanja, ki je nastajal skozi desetletja do leta 1991, in da so se takrat ceste in še pravzaprav kar celotna komunalna infrastruktura gradili po zemljiščih, ki so bili v privatni lasti. Jaz sama vem, zagotavljam, da če je tudi na občini volja, se z lastniki da dogovarjati. Včasih te volje res ni. Takrat pride pa na vrsto razlastitev, ki ponavadi ima za seboj tudi velike finančne posledice, mnogo večje, kot pa če je dogovor obojestranski. Dvomim, da bo nekakšna druga razlastitev, ki bo obšla pravice lastnikov zemljišč, zdržala na Ustavnem sodišču. Če vi meni razlagate, da ta naša uredite ne bo, jaz pač pravim, da je lastnina tako visoko varovana, da Ustavno sodišče prav gotovo ne bo odstopilo od tega. Hvala.
Hvala lepa, gospa ministrica.  Vidim, da gospod Zvonko Lah želi podatki postopkovni predlog. Izvolite.
Tako je, jaz bi izkoristil to poslovniško možnost. Že prej sem povedal, da so sodišča dala lastninsko pravico pred javno koristjo. Kot ste rekli, že sam zakon določa javno korist. To ne zadostuje. Ne zadostuje. Mora biti akt sprejet po posebnem postopku, kot so izvedbeni prostorski akti ali pa prostorski akti, natančnost na parcelno mejo, tega pa nimamo in v tem zakonu ni. Tudi ta zakon, ki ga je Državni svet predlagal, mislim, da ne bo šel skozi. Mogoče bo že Zakonodajno-pravna služba … Ampak v tej zakonodaji, ki jo bomo v četrtek oziroma v sredo obravnavali tukaj in tudi sprejemali, mislim, da nismo nič rešili. Vprašajte župane ali pa Združenje občin. Namreč, vi se spomnete, bom malo za šalo, tistega filma Ko to tamo pjeva, ko so šli z avtobusom proti Beogradu in je ceste zmanjkalo, je bila preorana cesta. Nič nismo napredovali od tistega časa, tudi zdaj ima vsak pravico prekopati cesto, če je njegova last zemljišče. Samo do zdaj po teh cestah vozijo šoferji mleko od kmetov, se vozi otroke v šolo, takrat je šel pa avtobus v Beograd. 70 let po tistem nimamo sprocesiranega tega postopka. In poglejte, če bi imeli mi zelo jasno proces narejen, kako nekoga po enostavnem postopku razlastiti, bi se tudi lažje občina dogovorila s posameznikom. Jaz sem imel kot župan te primere, ker bi vedel, ko bi se pozanimal pri pravnikih, da mu ni drugega, da lahko dobi samo še povečane stroške sodišča in odvetnika. Če pa teh pravnih praks nimamo, do zdaj jih še ni, potem bo pa vsak rekel, bo izsiljeval, toliko mi dajte. Tako kot v tistem filmu: »Buši, sine!« Pa je predrl gumo. Tukaj bo prekopal cesto. Jaz imam primer, ko je eden od kmetov hotel od občine nekaj, pa so rekli na občini: »Ne, tega pa ne moreš dobiti.« Veste, kaj je rekel? »Tamle vam bom cesto prekopal, ker je na mojem.« Grožnja! Ampak je potem ni, k sreči. Lahko bi pa jo in nihče mu nič ne more. To je praksa in še nimamo take zakonodaje, da bi to lahko uredili po enostavnem postopku. Razen država ima za linijske objekte možnost nujnega postopka parcelacije. Tukaj pa ni določen nujni postopek parcelacije, ki je osnova za vse. Pa nek prostorski akt, sprejet na tak način, da je javnost vključena pri sprejemanju tega akta. Občinski odlok ni dovolj. Ali pa začetek sklep o razlastitvi.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločal jutri v okviru glasovanj.  Nadaljujemo z gospo Evo Irgl, ki bo postavila poslansko vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anji Kopač Mrak. Izvolite.
Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovana gospa ministrica! 2. februarja sem vam že zastavila pisni poslanski vprašanji, vezani na socialno izključenost in pa revščino med starejšimi. Seveda pa se prav veliko stvari od takrat ni spremenilo. V Sloveniji še vedno živi pod pragom revščine približno 290 tisoč ljudi, to predstavlja približno 14,5 %. Imamo veliko število brezposelnih, zlasti je problematična dolgotrajna brezposelnost, čeprav je tukaj treba priznati, da pa se je brezposelnost vendarle rahlo znižala. Ampak kot rečeno, dolgotrajna brezposelnost je pa še vedno problem. Posamezniki se soočajo s hudimi socialnimi stiskami. Jaz se srečujem z njimi kot poslanka in pa tudi kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. V Ustavi Republike Slovenije imamo jasno zapisano, da smo socialna in pravna država, ampak tukaj se resno sprašujem glede na vse te podatke, ali smo to zgolj na papirju ali tudi v realnem stanju. Tukaj je seveda vprašanje socialne pravičnosti. Raziskave pa tudi realnost kažeta, da so starejši prebivalci najbolj izpostavljeni tveganju revščine, med njimi najbolj ženske, tiste nad 65 let, zlasti zaradi prenizkih pokojnin. Kljub temu, da so delale, kljub polni delovni dobi, kljub temu, da so pošteno delale, danes ne morejo preživeti. Ne morejo preživeti in ne morejo dostojno živeti, kar vodi seveda tudi v socialno izključenost in tudi v tako imenovano energetsko revščino. Zdaj bodo zimski meseci, ponovno se bomo srečevali s tem pojmom in realnostjo energetske revščine. Kot veste, je to vedno večji problem v Sloveniji, najbolj prizadene tista gospodinjstva z nizkimi dohodki.  Zanima me:  Ali ste letošnjo zimo že kaj bolj pripravljeni na spopad s temi problemi in težavami?  Zanima me tudi: Koliko ljudi po zadnjih podatkih zaradi nizkega življenjskega standarda trpi zaradi socialne izključenosti?  Ali so se številke po mojem zadnjem pisnem poslanskem vprašanju že kaj spremenile na bolje? Ali po vašem, spoštovana gospa ministrica, socialna država in s tem tudi socialna pravičnost pri nas dejansko delujeta ali je to zgolj na deklarativni ravni, torej na papirju?  Naj opozorim, da na to opozarjata tudi obe zadnji varuhinji človekovih pravic. Hvala.
Besedo ima ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak. Izvolite.
Anja Kopač Mrak
Spoštovani podpredsednik Državnega zbora, hvala za besedo. Spoštovana poslanka, hvala za to vprašanje.  Edini mednarodno primerljiv institut ali številka, ki jo imamo, je seveda stopnja tveganja revščine. Ta se ocenjuje enkrat letno. v 2017 imamo podatke, žal, iz leta 2016, ki pa upoštevajo podatke iz leta 2015, taka je statistika. Če me sprašujete o tem, če se je od februarja do danes karkoli spremenilo, veste, da se pač ni moglo, ker se meri enkrat letno. Dejstvo je, da se je v letošnjem letu znižala za 0,4 odstotne točke v primerjavi z lanskim letom, še vedno pa, žal, živi v Sloveniji 280 tisoč ljudi pod stopnjo tveganja revščine. Bilo jih je več, ampak vsakemu izmed teh 280 tisoč ta številka ne pomeni veliko. Vendar vseeno, ko govorimo o kontekstu in merimo slovensko socialno državo, pravičnost te države, je vseeno treba ob upoštevanju, da ti ljudje živijo v stiski in da bi bilo treba najti tudi rešitve za vse, vseeno treba dati v realni kontekst. Znotraj Evropske unije je žal situacija v številnih državah mnogo slabša, kot je v Sloveniji. Če pogledate stopnjo tveganja revščine na Švedskem, je višja kot v Republiki Sloveniji. Torej žal, žal je revščina bolj ali manj povsod znotraj Evropske unije. In Slovenija, ne boste verjeli, je po po podatkih Evropske komisije ena izmed najbolj učinkovitih držav, koliko sredstev namenimo za preprečevanje revščine in koliko dejansko s transferji potem preprečimo. Naša učinkovitost je nad 42 %, medtem ko je povprečje v evropski državi 35 %. Torej za 35 % se zniža stopnja tveganja revščine s transferji, z našo politiko nad tem odstotkom dosežemo. Zdaj pa, če gremo v posamezne skupine. Dejstvo je, da so najbolj ranljive in je treba večjo pozornost namenjati precej starejšim ženskam, ki ste jih izpostavili. Brezposelnost se nam je, tako kot ste omenili, bistveno znižala, ne malo, ampak bistveno, lahko rečemo. Pri mladih za 42 % od leta 2014, v tem trenutku imamo 80 tisoč brezposelnih oseb. Dejstvo pa je, da je dolgotrajna brezposelnost, ko se znižuje število brezposelnih, seveda ostajajo predvsem tisti, ki imajo večje težave, več ukrepov je za njih potrebno, zato je jasno, da je odstotek dolgotrajno brezposelnih jasen, to je bilo tudi v obdobju 2004–2008, ko smo pogledali, smo imeli 60 tisoč brezposelnih, pa je bilo tam znotraj zelo visok odstotek tistih, ki so dolgotrajno brezposelni. To so ti cikli in vsekakor je potrebna aktivna politika zaposlovanja, ki je zelo fokusirana na njih.  Kar se tiče starejših, pomembno je, da je bilo z zadnjo pokojninsko reformo 2013 mojega predhodnika zaustavljeno padanje pokojnin. To je pomembno. Treba je vedeti, da je tudi pomembno dejstvo, da se pokojnine usklajuje. Lansko leto so se uskladile več, kot bi se redno v letu 2018, pa je to predvidevanje oziroma bodo uskladitve dvakrat, sicer za 2,2 % se bodo po temeljnem zakonu ZPIZ-u in 1,1 bo izredna uskladitev za upokojence. Po drugi strani bodo letni regres dobili vsi upokojenci, letos so ga že, drugo leto bo še nekaj več, tako da bo 140 milijonov namenjeno za regres. Prosim, ne pozabimo, da bodo konec oktobra dobile prav te, ki jih omenjate, prav ženske z najnižjo pokojninsko osnovo, ki so delale polno pokojninsko dobo, bodo konec oktobra dobile novo izračunano pokojnino. Namreč, sprejeli smo zakon, da imajo vsi tisti s polno pokojninsko dobo najnižjo pokojnino 500 evrov, torej nad tistim varstvenim dodatkom, in to najbolj zadeva ženske. Med 45 tisoč ljudmi, ki se jim bo odmerila nova višja pokojnina, je kar 29 tisoč 722 žensk, tudi na primer 7 tisoč invalidov je znotraj tega. V luči tega morda tudi varstveni dodatek, spremembe glede zaznamb so imele vpliv. Mi imamo več kot še enkrat več prejemnikov varstvenega dodatka, predvsem starejše ženske, tako da je treba počakati na podatke predvsem zdaj, ko je gospodarska rast, ko se vsi indikatorji v državi izboljšujejo, je vseeno pričakovano, da se bo stopnja tveganja revščine zniževala. In tukja so spet zelo pomembni ti ukrepi socialne aktivacije, da se ljudi opolnomoči, tiste, ki so najbolj oddaljeni od trga dela.
Gospod Franc Jurša bo postavil poslansko vprašanje ministru za javno upravo, gospodu Borisu Koprivnikarju. Gospod Jurša, izvolite.
Podpredsednik, hvala. Lep pozdrav vsem predstavnikom Vlade, posebej še ministru za javno upravo, gospodu Koprivnikarju. Zakon o lokalnih volitvah določa, da se kandidate za člane občinskih svetov v posameznih volilnih enotah lahko določi s podpisovanjem skupine volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti. Potrebno število podpisov je najmanj 1 % od števila volivcev v volilni enoti, ki so glasovali na zadnjih lokalnih volitvah v občinski svet, vendar ne manj kot 15 volivcev. Prav tako navedeni zakon določa, da listo kandidatov v volilni enoti lahko določi s podpisovanjem skupina volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti. Potrebno število podpisov je najmanj 1 % od števila volivcev v volilni enoti, ki so glasovali na zadnjih rednih volitvah v občinski svet, vendar ne manj kot 15 in ne več kot tisoč. Glede na nizek odstotek zagotovljenih podpisov volivcev je podpise zelo enostavno zbrati, kar je pokazala tudi praksa, še najbolj pa je to očitno v manjših občinah, kjer dobesedno lahko ena družina zadosti dovolj podpisov. Tako imamo v občinske svete izvoljenih veliko svetnikov iz tako imenovane samostojne liste.  Sprašujem vas, gospod minister: Ali ste na Ministrstvu za javno upravo razmišljali, da bi to zakonsko določilo dvignili na 2 oziroma na več odstotkov?
Besedo ima minister za javno upravo. Gospod Jurša, vas prosim, da izklopite mikrofon. Gospod Boris Koprivnikar, izvolite, gospod minister.
Boris Koprivnikar
Hvala, predsedujoči. Hvala, gospod poslanec, za to vprašanje.  S tem vprašanjem smo seveda na Ministrstvu za javno upravo dobro seznanjeni, ker je bilo to predmet presoje že v preteklosti in kot veste, tudi pravkar je v Državnem zboru novela Zakona o lokalnih volitvah, vendar s to novelo zakona te spremembe ne predvidevamo pa tudi v sami javni razpravi pred tem in posvetovanju ta problem dejansko ni bil izpostavljen, zato ta predlog ni bil oblikovan. Je pa treba vedeti, da je prav o tem razmerju, prav o tem vprašanju, dva procenta, en procent potrebnih glasov za vložitev kandidature že odločalo Ustavno sodišče leta 2006. Pobudniki so bile sicer fizične osebe, ampak ravno zaradi tega je takrat Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je ravno zagotavljanje neodvisnih kandidatov visok demokratični standard in je to zelo pomembno tudi na lokalni ravni tako, da je takrat, ko je že bil prag 2 %, potem na podlagi odločbe Ustavnega sodišča bil prag spuščen nazaj na 1 %. Tako da smo to situacijo že imeli, pa je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča bila vrnjena nazaj na 1 %.  Je pa zanimiva še situacija, tukaj imam primer iz Mestne občine Maribor, kjer je ravno obratno, ki je velika občina, recimo, na volitvah leta 2002 je bilo treba za kandidaturo za mestnega svetnika zbrati 912 podpisov, več kot je bilo potrebnih za izvolitev. Se pravi, do te anomalije pride, se pravi, da dejansko za samokandidaturo rabiš več podpisov, kot si jih potem dejansko potreboval za izvolitev, ampak ne glede na to morebitno anomalijo, je ključno, da je Ustavno sodišče o tem že odločalo, vrnilo prag nazaj 1 %. Zaradi tega tudi v noveli zakona tega nismo predvideli niti ni bilo konkretne pobude, da bi to dejansko spremenili.