Vse članice in člane Odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam na 43. nujni seji Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Pričenjam torej 43. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice Odbora in jih nadomeščajo s pooblastili naslednje člane: poslanec Aleksander Reberšek po pooblastilu nadomešča Ivo Dimic, ker se seje iz opravičljivih razlogov ne more udeležiti, poslanca Luka Mesca nadomešča dr. Vatovec, ki je član tega delovnega telesa in se seje iz opravičljivih razlogov ne more udeležiti. Poslanka Mojca Žnidarič pooblašča poslanca mag. Dušan Verbič, ki je članica tega delovnega telesa in se seje iz opravičljivih razlogov ne more udeležiti. Poslanka Lidija Ivanuša pooblašča poslanca Marijana Pojbiča, ki je članica tega delovnega telesa in se seje iz opravičljivih razlogov ne more udeležiti. Poslanec Aljaž Kovačič pooblašča Nika Prebila, ki je član tega delovnega telesa in se seje iz opravičljivih razlogov ne more udeležiti. Poslanec Ferenc Horvath pooblašča poslanca Felica Žižo, ki je član tega delovnega telesa in se iz opravičljivih razlogov seje ne more udeležiti. Poslanec Gregor Perič zastopa poslanca iz kvote Konkretno.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje Odbora. 1. točka je Mnenje Odbora o zahtevi Državnega sveta za ponovno odločanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem seje Odbora.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – MNENJE ODBORA O ZAHTEVI DRŽAVNEGA SVETA ZA PONOVNO ODLOČANJE O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O POSEBNIH PRAVICAH ITALIJANSKE IN MADŽARSKE NARODNE SKUPNOSTI NA PODROČJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA. Obravnava na Odboru bo potekala na podlagi 147. člena Poslovnika Državnega zbora. V zvezi s to točko ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, in sicer: Zahtevo Državnega sveta ter mnenje Zakonodajno-pravne službe. K tej točki dnevnega reda so vabljeni, kot je razvidno s sklica seje; Državni svet, predlagatelj zakona poslanca Felice Žiža in Ferenc Horváth, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Zakonodajno-pravna služba.

Uvodno besedo dajem predstavniku Državnega sveta gospodu… Prosim, postopkovno. Izvolite.

Hvala, podpredsednica.

Mene samo zanima ali je ministrstvo opravičilo svojo odsotnost glede na to, da 148. člen Poslovnika določa, da lahko Vlada seveda tudi poda svoje mnenje glede zahteve za ponovno odločanje o posameznem zakonu in glede na to, da so bili izjemno kritični med sprejemom tega zakona, me zanima ali bo Vlada prisotna na tej seji in seveda še enkrat tudi poudarila katere so vse pomanjkljivosti oziroma pasti sprejetja takšnega zakona. Ko se pogovarjamo o vetu, bi seveda to bilo več kot dobrodošlo.

Hvala lepa.

Torej nimam nobenega tovrstnega obvestila iz Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Nimam nobenega opravičila oziroma obvestila v zvezi s tem. Ni pa tudi nujno, da bi morali biti njuno prisotni.

Uvodno besedo dajem predstavniku Državnega sveta gospodu Branimirju Štruklju. Izvolite.

Spoštovana gospa predsedujoča, hvala za besedo. Poslanke in poslanci!

Kot veste je Državni svet izglasoval veto na zakon s 25 glasovi za in 5 proti, kar je nenavadno visoko razmerje, ki ni običajno pri teh glasovanjih.

Moram reči, da je argumentacija Državnega sveta v veliki meri uprta tudi na stališče Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki je izpostavilo pomanjkljivosti tega zakona, tudi nekatere resne sistemske dileme, ki se pojavljajo v povezavi s tem zakonom. Komisija za izobraževanje, znanost, kulturo in šport se je prav tako v pomembnem delu oprla pri argumentaciji za veto na ta stališča Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Škoda je, da ne moremo slišati teh stališč.

Eden od bistvenih argumentov zakaj je Državni svet izglasoval veto je vezan na dvigovanje praga za znanje italijanščine v šolah z italijanskim učnim jezikom. Hkrati pa je drug pomemben argument vezan na nepreglednost, če hočete, tega pragu, ki je postavljen pri znanju italijanščine. Namreč uporabljajo se termini, ki jih niti skupni jezikovni okvir Sveta Evrope, niti naša zakonodaja ne poznata, to je znanje na ravni maternega jezika, kar na nek način odstopa od teh principov, ki se sicer pri obvladovanju jezikov uveljavljajo v Evropski uniji in so vneseni tudi v slovensko zakonodajo, tudi izobraževalno zakonodajo.

Namreč s tem visokim dvigom za znanje italijanskega jezika, ki je učni jezik v teh šolah, se izrazito povečujejo tudi razlike za pogoje, ki jih morajo imeti opravljene slovenski učitelji v Italiji, ki poučujejo v slovenskih šolah s slovenskim učnim jezikom. Tam je dovolj zgolj opravljena matura v slovenskem jeziku. Pri nas kot veste ali mora učitelj, učiteljica tako osnovno in srednjo šolo izpeljati v šoli z italijanskim učnim jezikom, sicer je ta preizkus nujno potreben.

Kaj je problem tega kriterija, ki je vzpostavljen na tej ravni znanja materinega jezika in kakšno znanje obsega, ni jasno iz zakona. Namreč, kot sem izpostavil že v uvodu tega termina ni niti v evropskem jezikovnem okviru. Kot veste ta pozna šest stopenj znanja jezika. Do sedaj so morali slovenski učitelji in učiteljice v teh šolah z italijanskem učnem jezikom izkazovati znanje na ravni C1. To je drugo najvišje znanje, ki je potrebno izvesti, kar pomeni, da obvladujete težka in daljša besedila, ki jih lahko popolnoma suvereno tolmačite in obvladujete.

Tu je sedaj postavljeno, da naj bi se ta kriterij znanja materinega jezika, v tem primeru italijanščine, presojal na podlagi kataloga maturitetnih znanj, ki ga imamo sprejetega v Sloveniji. Problem tega kriterija je, da ni prilagojen za dokazovanja obvladovanja znanja materinega jezika. Namreč praktično 70 % tega maturitetnega kataloga je povezanega z poznavanjem literature, tako svetovne kot italijanske in ne z presojami kako globoko, kako ekspertno obvladujete jezik. Zato se nam zdi, da je ta problem težko razrešljiv. Da ne govorim o tem, da je ministrstvo izpostavljalo, da pravzaprav nima ustreznih orodij za preverjanje tega, niti strokovnjakov, ki bi bili za to potrebni. To je manjši problem. To je tehnični problem, ampak ga zgolj omenjam zaradi tega, ker ga je tudi ministrstvo izpostavilo.

Mi menimo, da je mogoče ta dvig praga, ki je previsok in bo zelo otežil iskanje strokovnjakov, ki tako dobro obvladujejo italijanščino kot materin jezik. Morda celo negativen za kakovost pouka na teh šolah, ker je vprašanje kdo bo izpolnil ta osnovni pogoj, pri čemer se je tu postavilo še dodatno vprašanje, ki ga izpostavljam. To pa je, da se je dvignila tudi zahtevnost znanja jezika v šolah z italijanskim učnim jezikom za učitelje in učiteljice slovenskega jezika v teh šolah. Ta pa ni za pouk slovenščine v šolah z italijanskim učnim jezikom pa italijanščina ni učni jezik, ampak je slovenščina. Pogoj za poučevanje v teh šolah pa je izrazito dvignil na C1, kar je prej veljalo za vse druge. Pri čemer pa smo dobili kar nekaj dopisov, kjer opozarjajo, ker recimo že sedaj primanjkuje učiteljev, ki bi ustrezno učili v šolah z italijanskim učnim jezikom. Hvala bogu, bom rekel, dobijo učitelje z Italije, ki pa ne znajo slovenskega jezika na nobeni teh ravni, ki je zahtevana za učitelje slovenščine, ki poučujejo v šolah z italijanskim tujim jezikom. Mimogrede dobivajo tudi dodatek za dvojezičnost, ki je bil pred kratkim spremenjen v Državnem zboru po moji presoji na račun zahtevnosti poučevanja v jeziku.

Mimogrede, na Odboru tisti, ki ste bili v tem Odboru, se je predlagatelju tudi zapisalo, da je slovenščina v tem primeru izenačena z drugimi tujimi jeziki. Slovenščina ni tuji jezik v tem primeru, ampak okolja. Gospod Žiža se je potem tudi opravičil zato. Ampak je pa nek simptom, ki morda kaže na to, da gre skozi to zaostrovanje za neko zapiranje, ki ni ne za ene, ne za druge verjetno koristna.

Hkrati je povsem neracionalno, da se dviga prag tudi za celotno administracijo, ki dela v teh šolah, od čistilk, kuharjev, administracije in da je raven za posamezno delovno mesto prepuščeno sedaj naknadni opredelitvi kdo mora koliko znati, pri čemer naj bi imela tu krovna organizacija italijanske manjšine ključno besedo. S tem ni nič narobe. Problem je zgolj, da tukaj gre za pedagoška vprašanja, ker dejansko je, da vsi, ki so v šoli, tudi gospa Škrinjar je zadnjič omenila kako so čistilke znale lepo govoriti, bi moralo biti to neka pedagoška presoja, ne pa ker je pač treba nekaj tudi vedeti o delovanju šol in teh ciljih, ki jih ima pouk.

Končam s tem, da je to zaostrovanje, ki ga predlaga ta zakon, dela tudi pomembne razlike v izobraževalnem sistemu. Tukaj so potrebna tudi neka dodatna znanja, ki jih naša zakonodaja ne pozna, za tiste, ki ne pridejo do tega nivoja kot pogoj za zaposlitev. Tudi Zakon o izobraževanju obeh manjšin pove, da imamo enotni izobraževalni sistem. Tukaj se pa z posebnimi pogoji, kriterijem, ki ga ne poznamo, materinega jezika na nek način to razkraplja in poglabljajo razlike, kar se nam tudi ne zdi posebej pametno.

Hkrati pa, saj to je gospod poslanec že omenil, je problem, da se morda z zviševanjem praga ne rešujejo tisti resni problemi, ki jih pa manjšina ima v šolah. Veste, da tam hodijo Romuni, Rusi, Ukrajinci, migranti in se vpisujejo v šole z italijanskim učnim jezikom in tega problema, če vi dvignete prag pri učiteljih ne boste rešili, kar se tiče italijanščine kot učnega jezika. Zato je to morda na napačnem koncu prijeto. Tako da je bila kar se tiče teh argumentov, kot sem rekel, kjer smo sledili v veliki meri ministrstvu in pomislekom Ministrstva za šolstvo, veto tudi povsem jasno in enoznačno izglasovan.

Hvala lepa, gospa podpredsednica.

Hvala lepa.

Postopkovno, gospod Koražija.

Spoštovana predsedujoča, najlepša hvala za besedo in da ste mi omogočili postopkovni predlog.

Glejte, zadeva je sledeča. Pogovarjamo se oziroma govorimo o tako zelo pomembni temi kot je Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodnostne skupnosti za področje vzgoje in izobraževanja. Dejansko bi bilo že zaradi tega prav in spodobilo bi se, da pride na to sejo eden izmed predstavnikov Ministrstva za izobraževanje, ali celo kar ministrica sama, ker govorimo o teh naših narodnih skupnostih, se pravi italijanski in madžarski, in je prav, da se tudi s tega vidika pokaže spoštovanje do teh dveh narodnostnih skupnosti.

Mislim, da je prav, da bi prekinili sejo in da zagotovite enega z ministrstva, ki bo prisoten na seji in ki bo tudi sposoben in tudi kvalificiran, da odgovarja in zagovarja to temo oziroma tudi odgovarja na vprašanja, ki jih bomo poslanci postavili.

Hvala.

Hvala lepa za vaš postopkovni predlog. Torej tudi meni je žal, da ni nikogar iz ministrstva, predstavljam pa si, da je njihovo mnenje enako kot so ga podali na sami seji. Povem pa tudi, da ni nujno, da bi oni morali biti tukaj, zato nimam pravne podlage, da bi prekinila sejo in ustregla vašemu predlogu. Hvala.

Želi besedo predlagatelj zakona gospod Felice Žiža? Prosim.

Hvala za besedo, spoštovana predsedujoča. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi in spoštovani gostje, en lep pozdrav vsem. (pove pozdrav še v italijanščini)

Bom zelo kratek. Tukaj se danes že četrtič pogovarjamo o Zakonu o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Mislim, da smo povedali marsikaj. Sam sem že na prvem odboru Državnega zbora, torej na Odboru za izobraževanje, nekako povedal in pariral in nekako dal ustne dokaze, pa tudi ustavne in zakonske dokaze, da vse kar je bilo povedano proti vsaki besedi, ki je napisana v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja so same nepravilnosti.

Kot prva stvar gremo uresničevati eno ustavno pravico iz 64. člena Ustave, ki ni bila v bistvu v celoti nikoli uresničena. Je pa bila delno uresničena. Ker od leta 2018 so se izpiti za vse učitelje in strokovne delavce, ki so se zaposlovali v naših vzgojno-izobraževalnih zavodih in niso imeli pogoje, da bi se zaposlili, so se že do leta 2018 izvajali izpiti na Zavodu za šolstvo, Območna enota Koper, v sodelovanju z Ministrstvom za izobraževanje. Tako da tukaj ni nobene novosti.

Ko pa govorimo o materinem jeziku, tu lepo na dolgo in široko, sem povedal že najmanj trikrat, to je prvi jezik, ki ga ena narodna skupnost oziroma ena skupina, govorimo na nivoju Slovenije, jezik 1 v Sloveniji je slovenski jezik, potem imamo pa jezik 2 in potem so tuji jeziki. Tuji jeziki je ono kar smo slišali malo prej, da so edini, ki so kategorizirani po kakovosti v Evropi. Res je. Imamo šest kategorij od A1, A2 v B1, C1, C2, ampak tuje jezike. To je sprejel Svet Evrope, da bo lažje nekako dajati potrdila glede znanja tujih jezikov na celem evropskem področju.

Če se pogovarjamo o slovenskih šolah v Sloveniji, ko se gre delati strokovne izpite, sigurno ne sprašujejo o znanju slovenščine po (nerazumljivo) kategorizacije. Jaz vam povem, učitelji, ravnatelji naših šol mi povedo, da je izredno zahteven strokovni izpit v slovenskih šolah in zelo visoko znanje slovenskega jezika je zahtevano.

Seveda tukaj je zahtevano tudi znanje slovnice, lingvistike in še kaj, literature pa ni. In to, kar je v našem zakonu je čisto možno, ker smo mi rekli, da bomo izvajali izpit na ravni L1, torej učnega italijanskega jezika ali tako rečeno materin jezik, lahko ga kličemo z vsemi tremi imeni, na osnovi kataloga za izpite mature na splošnih gimnazijah. To pomeni, da v bistvu isti nivo torej ker je v slovenskih šolah, bi moral biti tudi pri nas. Seveda v našem katalogu je res notri literatura, torej književnost, ampak v pravilniku, ki ga imamo še za pripraviti in za posodobiti v samem pravilniku se napiše, da ko tako kot v strokovnih izpitih za slovenske šole, ko ni književnost tudi za izpite z znanjem italijanskega jezika na nivoju prvega jezika oziroma našega jezika oziroma učnega italijanskega jezika ni potrebno vedeti literaturo oziroma književnost.

Tako da ta problem mislim, da je problem, ki ne obstaja. In ostale težave tudi vse nepravilnosti, kar so bile rečene smo imeli odgovore, lepo na široko in dolgo smo povedali, ma očitno oni, ki nočejo slišati ne sliši. Ta zakon je bil, predlog zakona je bil pripravljen tako kot sem že večkrat omenil z našimi ravnatelji. Vsi ravnatelji so bili prisotni na vseh sestankih. Bili so prisotni vsi naši pedagoški svetovalci na vseh sestankih. Bili so prisotni profesorji na italijanistiki, Univerze na Primorskem, na vseh sestankih. Jaz sem bil pa tudi prisoten na vseh sestankih in tudi predsednik obalne italijanske samoupravne narodne skupnosti.

Tako da ta zakon so spremenili, da bi uresničili Ustavo, torej 64. člen glede svojega jezika oziroma prvega jezika oziroma učnega italijanskega jezika skupaj s strokovnjaki. Strokovnjaki so ga pripravili in pomagala nam ga je pripraviti Vlada Republike Slovenije s sodelovanjem ministrice Simone Kustec. In to, kar imamo na mizi je najboljši produkt, kar lahko italijanska narodna skupnost si lahko v tem trenutku privošči, da bi obdržala visoko kakovost znanja strokovnega znanja jezika italijanskega jezika v naših šolah.

Tako da jaz tukaj seveda apeliram na vse poslance, da glasujejo ponovno za zakon, tako da potem seveda iz odbora se bo šlo tudi v na plenarno sejo v Državnem zboru in upam, da bomo tudi tam dobili 46 glasov, ker zakon je velika ne bom rekel edinstvena prilika, ampak velika prilika za izboljšanje kakovosti učnega procesa v italijanskih šolah. Hvala.

Hvala lepa gospod Felice Žiža. Besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe gospe Katarini Kralj.

Hvala za besedo gospa podpredsednica. V naši službi ugotavljamo, da se navedbe Državnega sveta v zahtevi za ponovno odločanje nanašajo izključno na vprašanja povezana s presojo primernosti zakonske ureditve, ki so vsebinske narave. Te pa presegajo okvir nalog Zakonodajno-pravne službe, ki jih imamo po Poslovniku.

Zato se do navedenih utemeljitev in s tem tudi zahteve Državnega sveta ne opredeljujejo. Hvala.