Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje.

Pričenjam 53. izredno sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi drugega odstavka 58. člena ter drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: gospa Marjana Kotnik Poropat, gospa Vojka Šergan, Violeta Tomić, gospod Roberto Battelli, gospod Franc Laj, dr. Bojan Dobovšek, gospod Peter Vilfan, Matjaž Hanžek od 17. ure dalje, dr. Matej T. Vatovec od 15. ure dalje, dr. Franc Trček in Luka Mesec.

Na sejo sem vabil predsednika Vlade dr. Mira Cerarja k 1. točki dnevnega reda ter predstavnike Vlade k obema točkama dnevnega reda.

Vse prisotne lepo pozdravljam.

Prehajamo na določitev dnevnega reda 53. izredne seje Državnega zbora.

Predlog dnevnega reda seje ste prejeli v petek, 5. januarja 2018 s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel. Državnemu zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na odločanje. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav.

Glasujemo. Navzočih je 71 poslank in poslancev, za je glasovalo 70, proti nihče.

(Za je glasovalo 70.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red 53. izredne seje Državnega zbora določen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG OBTOŽBE PREDSEDNIKA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE PRED USTAVNIM SODIŠČEM REPUBLIKE SLOVENIJE ZARADI KRŠITEV USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE IN ZAKONA.

Predlog obtožbe je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 19 poslank in poslancev s prvopodpisanim gospodom Jožetom Tankom. Besedo dajem predstavniku predlagateljev mag. Branku Grimsu za dopolnilno obrazložitev predloga obtožbe.

Hvala za besedo.

Vsem lep pozdrav!

Eden največjih dosežkov Vlade Janeza Janše je bil vstop v schengensko območje. Ta ni bil tako samoumeven, kot se je morda komu zdelo kasneje ali pa se prikazuje danes, ampak je bil plod izjemnega truda. In v letih po tem smo se vsi navadili - meje ni bilo več, kjerkoli si lahko vstopil v Avstrijo, iz Avstrije nazaj v Slovenijo, bili smo Evropejci. Potem pa je Vlada Republike Slovenije pod vodstvom dr. Mira Cerarja odločila in preko Slovenije spustila pol milijona ilegalnih migrantov. Topotali so več mesecev, lahko bi se stvari razpletle drugače, če bi se poslušalo predloge, da se pravočasno postavi ograja in se razglasi zapora meje, ampak iz tega se je takrat delalo norca. Rezultat tega, gospe in gospodje, je, da je danes in v mesecih od takrat do danes na avstrijski meji znova kontrola. Slovenija je celo na nekaterih slikah, ki jih objavljajo uradne evropske institucije, izločena iz schengenskega območja. To pa je rezultat, če se ne spoštuje prava, pravne države, mednarodnih aktov in če se igra politiko tako, da se poskuša biti všečen, v danem primeru nekomu tam nekje v Bruslju ali pa v Berlinu.

Eden od tistih, ki so jih na meji ustavili, se je imenoval Ahmad Shamieh, to je bilo februarja 2016. Avstrijci so ga na meji zavrnili. Potem je zaprosil za azil v Sloveniji. V Slovenijo je seveda vstopil ilegalno. Pristojno ministrstvo, se pravi, Ministrstvo za notranje zadeve, konkretno, njegov Urad za migracije, je izdalo negativno odločbo, zoper katero je Ahmad Shamieh, tudi s pomočjo nekaterih nevladnih organizacij in še koga, uporabil prav vsa pravna sredstva, ki so v tej državi na voljo, prav vsa, celo na Ustavno sodišče se je pritožil. Na koncu so vse sodne instance, vključno z Evropskim sodiščem in seveda z Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, dale prav ministrstvu in Ahmad Shamieh je to v celoti izgubil. Pravni rezultat: odločba ministrstva o tem, da ga je treba izročiti oziroma premestiti na Hrvaško, ki je ravno tako evropska država, svobodna, demokratična, varna država, je postala pravnomočna. Potem pa se je v Sloveniji zgodilo tisto, kar človek skorajda težko verjame, če ni vajen slovenskih razmer - stekla je najprej akcija poslancev, ki so Ahmada Shamieha tako s strani vladnih strank kot s strani Levice kot formalno opozicijske pripeljali v parlament, po nekaterih podatkih tudi mimo varnostnega pregleda, in dan zatem oziroma še isti dan je odreagiral tudi predsednik Vlade. Predsednik Vlade bi seveda skladno z veljavnimi predpisi imel samo eno možnost, da zahteva, da se brezpogojno spoštuje pravnomočno in izvršljivo odločbo za gospoda Ahmada Shamieh je namreč postopek premestitve po odločitvi pristojnega ministrstva že stekel. Zgodilo pa se je popolnoma drugače. 14. 11., dopoldne, je na svojem Twitter računu gospod dr. Miro Cerar, predsednik Vlade Republike Slovenije objavil: »Postopek vrnitve gospoda Ahmada Shamieh se danes ni začel. Zaradi posebnih okoliščin sem se danes odločil, da bo Vlada obravnavala predlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. To nam omogoča 51. člen Zakona o tujcih. To odločitev sem sprejel, ker gre za izjemen primer. Gospod Ahmad se je dobro vključil v našo družbo in ji daje svoj koristen prispevek, zato sem predlagal začetek postopka za pridobitev statusa tujca s katerim bo lahko še prebival v Sloveniji. Tudi Vlada je v eni od svojih izjav zapisala, da je pač bil postopek na intervencijo predsednika Vlade ustavljen.«

Kaj to v praksi pomeni, pravno gledano, gospe in gospodje. Slovenija je po Ustavi pravna in socialna država in v njej ima oblast ljudstvo, ki jo spet po Ustavi, izvršuje tako, da je to po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. In ena oblast nima pravice blokirati pravnomočne odločitve druge. Še najmanj pa ima v pravnomočno odločitev pristojnega organa, ki jo je potrdila vsa sodna instanca v Sloveniji, pravico posegati predsednik Vlade. Če to stori, je to pravno samo ena stvar, ki je predmet kazenskega zakonika. Reče se ji, prekoračitev pooblastil. Predsednik Vlade je v danem primeru brez dvoma, in to vsi dobro veste, prekoračil svoja pooblastila. Zakaj je to storil? Očitno po tisti želji ugajati, pri čemer pa je spregledal, da to igro ne vodi on, ampak SD, druga največja stranka v Vladi, ki seveda ves čas igra igro, da hoče se prikazovati kot rešitev problema sedanje Vlade, čeprav je njen sestavni del. Ona je gnilo jedro sedanje Vlade in največji sestavni del problema in predsednik Vlade je temu nasedel v celoti. Ali je to lastnost , ki jo pričakujemo od predsednika Vlade? Zagotovo ne, kajti od predsednika Vlade se upravičeno pričakuje, da ohrani ustrezno razsodnost tudi kadar so kakršnekoli pomembne odločitve in seveda, da vedno in povsod dosledno izvršuje zakon, ne pa, da nasede na politične igre, kar se je v danem primeru žal zgodilo. Zadeva se je potem precej tragikomično končala na seji Vlade, po kateri je eden od ministrov samo povedal, da so stvari preučili, in da so ugotovili, da seveda tega, da nimajo pravnih temeljev, da bi kaj takega naredili. Ja, dobro jutro. Gospe in gospodje, zakon je jasen. Ko je enkrat neka odločba dokončna, se v njo ne sme posegati. In še več, tisti člen Zakona o tujcih na katerega so se sklicevali, ki mimogrede je predviden za zelo uspešne športnike, za vrhunske znanstvenike, za ljudi, ki dajo lahko nek poseben prispevek državi. Ta člen bi v primeru, da bi bilo to sploh upravičeno, kajti v danem primeru bi šlo očitno za zlorabo, lahko uporabili samo preden je sprejeta neka druga pravnomočna odločitev, preden ta odločitev ostane po ustrezno izpeljanem postopku veljavna, ne pa potem za to, da se tisto prejšnje izniči. To seveda s pravno državo nima več kaj prav dosti zveze, ima pa zelo veliko s politiko kadar vpliva na sodne in druge odločitve. Mimogrede tudi vse, kar se je potem nadaljevalo ima seveda svojo rdečo nit samo v tem, v pritisku politike oziroma o politični računici, ki poskuša tako ali drugače stvari usmeriti v svojo korist.

Sedaj pa, kaj se je s tem pravzaprav storilo. Reklo se je, Ahmad Shamieh je dal poseben prispevek, se je izredno dobro integriral. Sedaj ne vem, če je britje in striženje na črno izredno dobro integriranje, potem je takih ljudi še mnogo več. Zanimivo, da se je tak vik in krik pri vseh tistih lažnih človekoljubih, ki so pri tem cirkusu sodelovali, ni pojavil, ko je šlo, recimo, za celo družino z otroki iz Sirije. Pa ni bilo nobenega protesta, ko so jo poslali nazaj na Hrvaško. Pri Ahmadu Shamiehu pa se je. Človek se samo vpraša, kako, iz katerega konca se je itegriral in kaj pravzaprav ta integracija v tem primeru kot izraz sploh pomeni. Predvsem pa, gospe in gospodje, kaj je pravzaprav tisti pomemben prispevek, ki naj bi ga v tem primeru dal. Dejstvo je, da po lastnih besedah je gospod Ahmad Shamieh pustil v Siriji svojo sorazmerno veliko družino, ženo in več otrok in pobegnil v Evropo, po lastnih besedah. Sedaj v Siriji je vojne konec. To se pravi, od predsednika Vlade bi najmanj kar je pričakovali, da se reče, ja, lepo, da smo srečali, srečno pot domov, pa bomo po najboljših močeh pomagali, seveda v okviru naših realnih možnosti, pri obnovi države in njenih institucij. Ampak ne, reče se, tisti gospod naj ostane tukaj. Jaz ne vidim v čem je strahopetnost tega bega pomemben prispevek za integracijo, kajti vsekakor upam, da se vsaj v tem strinjamo, da o kakšnih človeških vrednotah, vseh tistih, ki pustijo svoje lastne družine in otroke na vojnem območju, kjer, po lastnih besedah, grozi smrt vsak trenutek, zaradi česar se potem teatralno pred kamerami valjajo po tleh in vpijejo vsemogočne neumnosti, o kakšnih človeških vrednotah in kvalitetah bi se dalo zelo upravičeno pogovarjati in dvomiti. Upam, da se tudi o tem strinjate. Se pravi, gre za nekaj drugega. Zelo zanimiv bi bilo vedeti za kaj.

Poglejmo pa to z vidika slovenskih davkoplačevalcev. Gospod Ahmad Shamieh je ostal v Sloveniji ves čas tega postopka in je po vseh dosegljivih informacijah, seveda, tu še danes. To se pravi, gre za približno dve leti. Po uradnih ugotovitvah Računskega sodišča Republike Slovenije stane en migrant oziroma azilant na mesec naše davkoplačevalce zaradi napačne politike Vlade Republike Slovenije 1.963 evrov. Kar pomeni, da je za gospoda Ahmada Shamieha Vlada Republike Slovenije v tem času porabila približno 50 tisoč evrov, to se pravi, verjetno pa je znesek še večji, če upoštevamo dejanske stroške sodnih postopkov, raznih pravnih zastopanj. Naj vas ne zanese, da bi verjeli, da gre za kakšna brezplačna pravna zastopanja, kajti tudi tistega je seveda potrebno plačati in seveda spet gre za denar davkoplačevalcev in tako dalje in tako naprej. Skratka, 50 tisoč evrov. To je ogromen denar. Za take zneske se je Vlada, recimo, z gasilci pogajala več mesecev. Za take zneske marsikje ko gre za šole, skozi katere skozi streho teče potem voda notri, Vlada ne najde in ne najde denarja. Za enega Ahmada Shamieha pa ni problem. Še bolj bode v oči ta situacija, ko pogledaš to z vidika navadnega slovenskega upokojenca. Upokojenci dobijo sedaj - koliko? - tam 600 evrov na mesec. Se pravi, da dobi en Ahmad Shamieh več denarja davkoplačevalcev v enem mesecu, kot trije slovenski upokojenci, ki so svoje življenje, zdravje, delo, energijo dali za to, da so gradili državo Slovenijo. Če pogledamo kakšna je najnižja plača, lahko ugotovimo, da trije, štirje slovenski zaposleni delajo za enega ilegalnega migranta, pri katerem za njegovo nadaljnje zadrževanje v Sloveniji postane edini argument, da se je dobro integriral. Edino, kar smo lahko videli na televiziji je bilo, da je strigel in bril v prostorih tovarne Rog. Zdaj, kolikor jaz vem, pa me popravite, če se motim, v tej državi velja pravni red za vse, in bi po Ustavi moral veljati zakon za vse enako in na enak način. Če torej nekdo neko storitev opravi, je dolžan izdati račun, ki mora biti ustrezno davčno overjen in odvesti vse ustrezne davke tej državi. Če pa tega ne stori, pa krši zakon. In tako imamo človeka, ki je očitno kršil zakon, tudi z vednostjo oblasti, ki mu to šteje kot kvaliteto in veljajo zanj popolnoma druga merila, kot za slovenske državljanke in državljane.

Gospe in gospodje, to je ne samo za ustavno obtožbo, ampak še za vse kaj drugega.

Potem poglejmo kaj ta vlada počne, ko gre za naseljevanje dobro integriranih migrantov. Opremi jim stanovanja z LED televizijami, z usnjenimi sedeži, s steklokeramičnimi ploščami, skratka, z vsem tistim, o čemer kar velik del slovenski družin lahko samo sanja. Kje so tukaj dvojna merila, gospe in gospodje, ki bodejo v oči. Kako je mogoče, da ena vlada, ene države daje prednost tujcem, pred lastnimi državljani.

In poglejmo konkretno primer Ahmada Shamieha. Za gospoda Ahmada Shamieha, za ilegalnega migranta, ki je ilegalno delal v Republiki Sloveniji se je sestala Vlada Republike Slovenije in o njem razpravljala na svoji seji. Za veterana vojne za Slovenijo, ki je za Slovenijo nekoč bil pripravljen žrtvovati življenje, ki je naprodaj nosil življenje in zdravje, se pa ta ista vlada ni sestala. Še več, Ahmad Shamieh je tukaj bil že lansko leto, lanska zima je bila v končnem delu, kot veste, zelo huda. Kar nekaj primerov je bilo, ko je prišlo do hudih podhladitev, ker se ljudje, zlasti upokojenci, tisti z najnižjimi pokojninami, niso ustrezno pripravili. Ljudje so se navadili, da so takšne zelene zime, kot jim rečejo, in niso nakupili dovolj pač kurjave, takšne ali drugačne. Niti niso imeli zaloge denarja, da bi si to lahko na hitro privoščili. Rezultat tega je bil, da je najmanj v enem primeru uradno prišlo do smrtne žrtve, zaradi podhladitve upokojenca. Še več, o desetinah takšnih primerov smo pa slišali, ko smo povprašali po urgencah bolnic. Ali se je za to, za slovenske upokojence, za tiste z najnižjim dohodki sestala Vlada Republike Slovenije na izredni seji. Ni se, za Ahmada Shamieha pa se je.

Gospe in gospodje, to je očitno protiustavno, pa tudi skrajno neetično. Predvsem pa, seveda pomeni v končni posledici, ko se je nek postopek, ki je bil že začet, do katerega je že prišlo, prekinil, v vsem tem delu je ta zgodba popolnoma nezakonita in odgovorna oseba za to je predsednik Vlade Republike Slovenije. Ne more reči, da je prava neuka oseba, ker je ustavni pravnik, to se pravi točno ve, kakšna so pravila igre in za kaj v tej državi pri teh stvareh gre oziroma bi moralo iti. Še več, ne gre samo za en člen zakona, ki bi vse te stvari urejal, kršeni so bili, poleg ustavnih načel in členov, o tem ni nobenega dvoma, še Zakon o državni upravi, ki pravi, da mora biti državna uprava pri svojem delu politično nevtralna, ne sme ravnati pristransko in ne sme dajati neupravičenih koristi posameznikom. Glede na to, kar se je dogajalo z gospodom Ahmadom Shamiehjem, lahko ugotovimo, da je gospod Ahmad Shamieh brez dvoma bil obravnavan drugače, kar pomeni, da je v pravnem pomenu besede prejel neupravičeno korist, po zaslugi predsednika Vlade, ki je za to odgovoren, odgovoren pa je po členu Kazenskega zakonika, ki govori o prekoračitvi pooblastil.

Ravnanje predsednika Vlade v danem primeru ne samo, da ima vse očitne lastnosti kaznivega dejanja, da izpolnjuje vse kriterije, ampak je tudi skrajno neetično. To je lažen humanizem, ko daješ prednost tujcu pred svojimi lastnimi državljani. Ko dovoliš ali celo s svojim ravnanjem v tem primeru povzročiš, da za tujca veljajo druga pravila igre kot za svojega lastnega državljana. To, gospe in gospodje, je pravno nedopustno in seveda tudi očitno protiustavno. Nevzdržno je, da se ta zgodba toliko časa odvija in da je doživela epilog, o kakršnem danes tu govorimo. Nevzdržno je, da se je v samo lanskem letu, ko je bil tu gospod Ahmad Shamieh, v uradnem proračunu Republike Slovenije na predlog Vlade za ilegalne migrante namenilo 123 milijonov evrov, ni se pa našlo denarja za pomoč tistim slovenskim državljanom, ki bi to pomoč dejansko potrebovali. Že samo to, trdim, je očitna kršitev ustavnih načel. Kajti Vlada je najprej dolžna po ustavi in zakonu poskrbeti za svoje državljanke in državljane in potem lahko govorimo o tem, da smo pripravljeni pomagati drugim na najboljši možen, vendar razumen način, v okviru tistega, kar država zmore. Danes se vidi, kako prav smo imeli tisti, ki smo opozarjali, da bi bila edina prava pomoč, da bi pomagali tam, od koder ti ljudje prihajajo. Danes se ve, ker je to uradni izračun, ki ga je objavil profesor na Oxfordu, da bi za to, kar se porabi za enega Ahmada Shamieha, en mesec v Sloveniji lahko tam, od koder ti ljudje prihajajo, oskrbovali več kot sto ljudi; razmerje je več kot ena proti sto. To se pravi, pri celi tej zgodbi sploh ne gre za humanitarnost, ne gre za pomoč, ampak gre za popolnoma druge stvari. Hkrati se pa pri tej zgodbi sega tako daleč, da se posega preko meje zakonitega. Ali ima kdo to pravico v tej državi? Zagotovo nihče. Ali ima predsednik Vlade to pravico? Nima. Ima pa predsednik Vlade dolžnost, da spoštuje ustavo in zakon. Zavedati se mora - in kot pravnik seveda to zelo dobro ve -, da je nedopustno uporabljati pravne norme, ki bi dovoljevale izjemo, kot je sam predlagal, po svojih lastnih besedah, po tem, ko je nek drug upravni postopek že končan in ko so o njem odločile ne samo vse upravne instance, ampak tudi vse sodne instance, vključno z Evropskim sodiščem, Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in Ustavnim sodiščem. To seveda potem ni več ne humanizem, ne nič drugega, ampak politična samovolja, ki pa seveda pomeni očitno prekoračitev pooblastil, za katere je potem odgovoren osebno, tudi kazensko, tisti, ki je to storil. O tem v resnici danes odločamo. O tem, ali smo pred zakonom vsi enaki, ali dajemo prednost celo na protipraven način, na nezakonit način z zavestno kršitvijo zakona tujcu pred lastnim državljanom, ali se nam zdi prav, da se za tujca porablja leta in leta štirikrat več, kot dobi en slovenski upokojenec ali pa trikrat, štirikrat več kot dobi en slovenski zaposlen delavec, ki pač prejema najnižji dohodek? Ali se nam zdi prav, da se za te namene porablja gore denarja ob tem, ko ostajajo problemi v Sloveniji, ko beremo o tem, kako ljudi, matere z otroki, samohranilke mečejo iz stanovanj, ko slišimo, kako se iz stanovanj meče veterane vojne za Slovenijo ali se to namerava storiti, ko se ljudem za dolg 150 evrov vzame hišo in se jo proda na dražbi? Ko imamo torej očitno za ene, za svoje domače lastne ljudi strožja, druga merila, za tujce pa nobenih. Njim je dovoljeno vse, ilegalni prehod meje, delo na črno, sprenevedanje, karkoli že hočete. V SDS temu pravimo odločen ne. Mi imamo en sam cilj, da zaščitimo Slovenijo. Da zaščitimo Slovenijo tako, da ustrezno okrepimo zaščito slovenskih meja, da okrepimo delovanje pravne države, da vzpostavimo dejanske razmere, ko bodo vsi pred zakonom enaki, da poskrbimo za pravno in siceršnjo varnost ljudi. Vse tisto, kar je ta vlada obljubljala pa s svojimi lastnimi političnimi igrami, tudi s tem, ko očitno zaradi neenotnosti Vlade znotraj ena stranka proti drugi ali pa eni posamezniki proti drugim grobo kršijo pravila igre v škodo slovenskih davkoplačevalcev, v škodo zakonitosti. In kar je najhuje, ko temu naseda oziroma s svojim ravnanjem celo dodatno potencira sam predsednik Vlade. Pred vsem tem želimo zaščiti Slovenijo.

Gospe in gospodje, danes boste na glasovanju odločali ali je Slovenija dejansko ustavna država, kjer velja zakon za vse na enak način, kjer smo vsi pred zakonom enaki, kot to določa Ustava in kjer se dosledno spoštuje načela delitve oblasti in kjer je pravnomočna odločba pravnomočna odločba in je jasno, da je tisti, ki ima oblast, to dolžan brezpogojno uresničiti. Odločali boste torej o tistem, o čemer so odločali volivci pred štirimi leti, kot ste jim obljubljali spoštovanje načel etike, morale in pravne države. V vsej teh zgodbi so bila ta tri načela ne samo poteptana, ampak izničena. Ne gre za vprašanje Ahmada Shamieha, gre za vprašanje ali je v Sloveniji zakon dejansko tisti, ki velja za vse na enak način, da nihče ne more delati na črno, da nihče ne more kršiti zakona, da si nihče ne more vzeti pravice, da nekomu drugemu omogoči kršitev zakona, tudi v imenu multikultija ali česarkoli že, kot se je to delalo pri ilegalnih migrantih. Gre torej za vprašanje o tem, kakšen bo bodoči razvoj Slovenije. Kajti, samo država, ki je varna, ki ima za vse enaka merila, in ki vzpostavlja za vse enako okolje, seveda podjetništvu prijazno okolje, je lahko država blaginja, sicer pa živimo v državi, v kateri je edina dobra stvar, ki jo je ta Vlada naredila, da je postavila ograje, žal veliko prepozno, pa tisti, ki se danes ponuja kot neki samozvan odrešenik, že napoveduje, da bo te ograje takoj odstranil, kar pomeni, da je bolj lev od sedanje leve Vlade in to je tisto kar je tako zelo narobe, ko se tolikokrat v tej državi, pač tisto, kar je težava, ki jo povzroča preveč socializma, napoveduje kot rešitev oziroma ponuja kot rešitev še več socializma ali želite Murphyjev zakon, če pustiš levičarju stvari, da tečejo po naravni poti, gredo od slabega na slabše. / znak za konec razprave./

Gospe in gospodje, s pravom, zakonitostjo, z Ustavo se ne gre igrati. Če pade Ustave, če ni več pravne države, potem tudi država ne more funkcionirati. Odgovornost za to je v prvi vrsti na tistih, ki imajo oblast, to se pravi…

Čas…

…na Vladi, na čelu s predsednikom Vlade. Če ta podzavestno krši, potem je edini primeren in ustrezen ukrep, da se ga obtoži z ustavno obtožbo in da o njem odloča Ustavno sodišče Republike Slovenije, kar v SDS kot je predlagan.

Besedo dajem predsedniku Vlade Republike Slovenije, dr. Miru Cerarju, da poda odgovor na predlog obtožbe.

Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovane poslanke in poslanci, cenjene kolegice in kolegi iz Vlade, predstavniki medijev, drage državljanke in državljani!¨

Kot predsednik Vlade se moram danes pred vrhovnim zakonodajnim telesom naše republike zagovarjati, da nisem prekršil Ustave in Zakon Republike Slovenije. Od moje obrambe in vaše presoje, spoštovane poslanke in poslanci, je odvisno, ali bo Državni zbor sprejel predlog obtožbe, ki ga je vložilo 19 poslancev SDS in ga poslal v presojo Ustavnemu sodišču, ki naj bi po predlogu tudi odločili, da mi preneha funkcija predsednika Vlade. Ta svoj odgovor sem prvenstveno pripravil kot predsednik Vlade, vendar pa hkrati tudi kot pravnik, kot profesor prava, kot nekdo, ki je soustvarjal slovensko Ustavo, in zato zelo dobro pozna tudi institut ustavne obtožbe. S pravnimi argumenti želim zavrniti predlog ustavne obtožbe kot neutemeljene. Kot predsednik Vlade, pa želim tudi politično spregovoriti o nedopustnih zlorabah sistema. Takšne zlorabe in vložite te ustavne obtožbe je nedvomno ena izmed njih, želijo razvrednotiti demokratične institucije. Sam si prizadevam ravno za nasprotno, za višje politično in pravno kulturo in s tem prizadevanjem ne bom odnehal.

Preden po vrsti odgovorim na neutemeljene očitke iz ustavne obtožbe, bi se ustavil pri dveh vidikih obtožbe, ki zadevata nekoliko širši kontekst, še kako pomemben za njeno razumevanje in odločno zavrnite.

Prvi je begunska kriza, ki je zaznamovala leti 2015 in 2016. Naša Vlada te krize ni ustvarila in si jo še manj želela, morala pa se je z njo soočiti. Danes skoraj po dveh letih so podobe reke beguncev in drugih migrantov morda nekoliko zbledele iz spomina, a v tistem času so bile še kako resnične. V jedru naše tedanje politike je bilo tehtanje dveh vrednot, dobrobiti naših državljanov in dobrobiti pribežnikov. Upam si reči, da smo po svojih najboljših močeh poskrbeli za obe vrednoti, kjer je pravo zahtevalo, možnosti pa dopuščale, smo za migrante poskrbeli. Kjer je bilo gotovo, da njihova dobrobit ne bo ogrožena, so nadaljevali svojo pot ali pa smo jih vrnili v varne države. S tem smo poskrbeli tudi za dobrobit naših državljanov, tako tistih ob meji kot tudi vseh drugih, saj jim nismo naprtili prevelikih bremen, hkrati pa smo poskrbeli za njihovo varnost.

Spoštovani.

Ključno vrednostno vprašanje, ki ga odpira ta ustavna obtožba je:

Ali so državni organi dolžni ravnati človečno, ko pravo in razmerja to dopuščajo?

Ali smejo, ko ima na voljo poti, ki sta obe enakopravni, a je ena bolj človečna kot druga, izbrati tisto, ki v večji meri odraža človečnost, humanost?

Ali torej lahko danes, ko nam varnostne razmere to dopuščajo in ko s tem ne postavljamo pod vprašaj človekovih pravic naših državljanov, posamezniku, ki se uspešno in daleč nadpovprečno trudi vključiti se v našo družbo, to v skladu s pravnim redom tudi omogočimo.

Iz moje pobude, ki mi jo poslanci SDS očitajo, vam je moja drža do te temeljne dileme povsem jasna. Ne morem je vedno udejanjiti, ampak zaradi tega se ji ne bom nikoli odrekel.

S tem pa smo pri drugem pomembnem vidiku tokratne ustavne, ne-le enako bolečem, ampak dolgoročno morda še bolj škodljivem. Gre za kriminalizacijo političnih odločitev. Ustavna obtožba, na katero odgovarjam danes, je ne-le zgovorna ilustracija, ampak kar vrhunec tega zaskrbljujočega trenda. Očitno je, in to dodatno potrjuje nedavna sodba Upravnega sodišča, ki se nanaša na usodo Ahmada Shamieha, da je ustavna obtožba neutemeljena, pa vendar je del opozicije posegel po tem institutu naše ustavne demokracije, ki sodi med njena najtežja orožja. Ustava v 119. členu dopušča vložitev ustavne obtožbe zoper predsednika Vlade, če naj bi ta pri opravljanju svoje funkcije kršil Ustavo in zakon. Strokovnjaki se strinjajo, da morajo te kršitve doseči določeno raven pomembnosti oziroma resnosti, da bi bila ustavna obtožba primeren odziv na domnevne kršitve. Vlada seveda ni samo političen organ, je tudi pravni organ, ki je tudi pravni organ. Pri svojem delovanju, tudi političnem, je jasno pravno vezana. Ta vidik ni sporen. Bistveno pa je, da delovanje Vlade ni pravno normirano do te točke, ko bi bila vedno možna le ena odločitev. Modrost pravne ureditve moderne pravne države se kaže ravno v tem, da se pravo na določenih mestih umakne oziroma pusti prostor za vrednostno presojo. Brez vrednostne presoje, spoštovani gospe in gospodje, ni resne politike, ni ne državniških odločitev in ni odločne države.

Razprava o takšni vrednostni odločitvi, ki je ne samo pravno dopustna, temveč pravno zapovedana, je osnovno sporočilo mojega današnjega nastopa.

Svojega predloga, da se proučijo in uporabijo ustrezne pravne možnosti, da se gospodu Shamiehu omogoči, da ostane v Sloveniji ne bom branil z argumentom, da ga Vlada pač ni sprejela. Dejstvo, da o njem nismo sprejeli odločitve, veliko pove o naših notranjih razmerjih in o času v katerem smo. Nikakor pa ne govori o napačnosti mojega prizadevanja.

Zato dovolite, da povem za kaj si prizadevam. Še več, za kar mislim, da bi si moral prizadevati sleherni predsednik vlade. Za nosilca te funkcije namreč ni in ne sme biti teme, ki bi je ne smel odprti ali izzvati, če so mu le pri tem interesi skupnosti in države pred in nad posamičnimi ter partikularnimi interesi. S tega stališča je zgodba begunca Shamieha veliko bolj naša, kot pa njegova zgodba. V njej sem videl, in še vedno vodim, priložnost, da pokažemo našo demokratično zrelost, našo značilno gostoljubnost, a tudi našo politično preudarnost. Paradoksno, z reševanjem njegove usode ne bi reševali posameznika, ampak bi bogatili skupnost. Obogatili bi našo kolektivno izkušnjo z izkazano solidarnostjo, z udejanjeno skrbjo za človekove pravice in to ravno za tistega bližnjika, ki nam največ pove o nas samih zato, ker prihaja od drugod. S tem, ko si želi postati eden od nas, postavlja na preizkušnjo resnost in resničnost naših siceršnjih besed. Ne zakonov, saj jih z ničimer ne ogroža in jih ne krši, ampak naših zavez: kako resno mislimo, ko govorimo o skrbi za sočloveka; kako resno mislimo, ko rečemo, da je sistem narejen za ljudi in ne obratno. Vse to, spoštovane poslanke in poslanci, sem imel v mislih in pred očmi, ko sem se odločal za to, da o možnosti, da se gospodu Shamiehu izda dovoljenje za začasno bivanje v Sloveniji, razpravljamo na Vladi. Zato mi za današnji odgovor tudi ni bilo težko strniti vseh tistih pravnih argumentov, s katerimi znam upravičiti svoj predlog. Za razumevanje svojega nadaljnjega izvajanja moram najprej še pred posamično zavrnitvijo vsake od točk in sleherne od alinej ustavne obtožbe jasno vzpostaviti razliko med dvema veljavnima zakonoma; z Zakonom o tujcih in Zakonom o mednarodni zaščiti. Zakon o tujcih v četrtem odstavku 3. člena določa, da se ta zakon ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za mednarodno zaščito in tudi ne za tujce, ki jim je bila v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita razen, če ni z zakonom določeno drugače. Postopek po dublinski uredbi pa je treba razumeti kot eno od vrst postopka priznanja mednarodne zaščite. Zakonom o mednarodni zaščiti v 51. členu določa, da se prošnja za mednarodno zaščito s sklepom zavrže, če se na podlagi meril, ki jih določa dublinska uredba ugotovi, da je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito odgovorna druga država. S tem je v nacionalni pravni red implementiran 33. člen evropske direktive 2013/32 EU. Zato se lahko Zakon o tujcih uporabi šele takrat, ko je o prošnji za mednarodno zaščito že odločeno.

Drugi uvodni poudarek se nanaša na pravnikom dobro znano dejstvo, da je v upravnem postopku ureditev drugačna kot v drugih, da v tem postopku ne velja objektivna pravnomočnost, po kateri o pravnomočni zadevi nikakor ni več dopustno odločati, kot to denimo velja v kazenskem pravu, temveč velja v upravnem postopku subjektivna pravnomočnost, v skladu s katero je mogoče o pravnomočni zadevi tudi znova odločati, a le tako, da to ni v škodo stranke. Pravnomočna odločba v upravnem postopku torej ne pomeni vedno dokončne odločitve o pravnem položaju določene osebe.

Tretji pomemben uvodni poudarek pa zadeva dejansko stanje v zvezi s primerom Ahamd Shamieh in je s tega stališča že začetek mojega neposrednega odgovora na ustavno obtožbo. Pojasniti je namreč treba, da gre pri izvajanju dublinske uredbe za predajo osebe drugi državi članici EU ali pristopnici k dublinski uredbi in ne za deportacijo, kot navajajo predlagatelji. Odločbe o deportaciji Ministrstvo za notranje zadeve ni nikoli izdalo.

V nadaljevanju zdaj svoje argumente nizam po vrsti, kakor so jih predlagatelji ustavne obtožbe razvrstili po točkah in alinejah, da bo tudi njim samim lažje slediti in razumeti neutemeljenost in pravno površnost njihovih lastnih obtožb.

Najprej naslavljam točko 1 ustavne obtožbe, torej opis dejanskega stanja. Ustavna obtožba je bila vložena zaradi mojega predloga, da bi Vlada odločala o izdaji dovoljenja za začasno prebivanje Ahmedu Shamiehu. Njegova pot, kot vemo, se je končala v … se je pričela v razdejani Siriji. Kot tisoči njegovi sonarodnjaki je to pot pričel s prečkanjem turške meje in jo nadaljeval preko Grčije, Makedonije, Srbije do do Hrvaške in Slovenije.

Hrvaški mejni organi ob njegovem vstopu na Hrvaško niso izpeljali dolžnega postopka, ki ga predpisuje schengenska zakonodaja, temveč so zanj in druge pribežnike preprosto organizirali železniški prevoz do slovenske državne meje.

Ahmad Shamieh je vstopil v Slovenijo 20. februarja 2016 na mejnem prehodu Dobova, kjer je bila opravljena registracija. Že naslednji dan je bil predan avstrijskim varnostnim organom in ker so ti organi tekom postopka preverjanja ugotovili, da ne izpolnjuje pogojev za vstop v Republiko Avstrijo, je bil isti dan vrnjen na ozemlje Republike Slovenije.

Dva dni pozneje je Ahmad Shamieh v Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Za razliko od velike večine drugih pribežnikov, ki želijo našo državo čim prej zapustiti, je Ahmed Shamieh našo domovino vzel tudi za svoj novi dom. Med našimi ljudmi je našel znance in prijatelje, se naučil slovenskega jezika, si poiskal delo in začel opravljati številne koristne dejavnosti. Na tej točki torej njegova usoda postane izjemna. Medtem je skušal svoj dejanski položaj urediti tudi po pravni poti. Njegovo prošnjo je Ministrstvo za notranje zadeve sicer obravnavalo, a do odločitve glede izpolnjevanja pogojev ni prišlo, saj je ocenilo, da je za obravnavanje njegovega položaja pristojna Republika Hrvaška. Torej, do vsebinske razprave - in ta podatek je tu bistven - tako sploh ni prišlo. Gospod Shamieh je 27. junija 2016 zoper sklep ministrstva vložil tožbo na Upravno sodišče. Le-to je dne 4. julija 2016 njegovo tožbo s sodbo zavrnilo, s sklepom pa izvršitev izpodbijanega sklepa MNZ odložilo do izdaje pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Pravni postopek se je nadaljeval na Vrhovnem sodišču. Le-to je na podlagi pridobljenega mnenja sodišča Evropske unije odločilo o pritožbi v konkretnem upravnem sporu in pritrdilo sodbi Upravnega sodišča. Ahmad Shamieh je nato vložil ustavno pritožbo, ki pa je bila zavržena, z navedbo, da v tem pravnem procesu še niso bila izčrpana vsa pravna sredstva.

V točki 2 mi predlagatelji ustavne obtožbe očitajo nezakonito in neustavno posredovanje. V tretjem odstavku trdijo, citiram, da »je odločba o deportaciji,« kar je narobe, seveda, »postala pravnomočna in izvršljiva,« konec citata. Drži, da je o zadevi pravnomočno odločilo Vrhovno sodišče, kot sem dejal, vendar pa je, kot rečeno, netočno status pravnomočnosti pripisovati odločbi o deportaciji, saj take odločbe ministrstvo ni nikoli izdalo. In kot sem že povedal, gre pri izvajanju Dublinske uredbe za predajo osebe drugi državi članici EU ali pristopnici k Dublinski uredbi in torej, ponavljam, ne za deportacijo. Ker je tako že izhodiščna predpostavka cele 2. točke napačna, nas ne sme čuditi, da je iz nje napačno izpeljan tudi na videz dobronameren predlog v isti alineji, in sicer, da bi se, citiram, »postopek o podelitvi pravice do začasnega bivanja po 51. členu Zakona o tujcih lahko izvedel pred tem, ko je odločba o deportaciji postala pravnomočna in izvršljiva.« Kot sem prej že pojasnil, je povsem nesporno, da se lahko Zakon o tujcih uporabi šele po tem, torej ne pred tem, ampak po tem, ko je pravnomočno zaključen postopek po Zakonu o mednarodni zaščiti. In v primeru Ahmada Shamiehja se je torej s pravnomočno odločitvijo Vrhovnega sodišča izpolnil pogoj, da je lahko prišlo do uporabe Zakona o tujcih, ki državnim organom daje diskrecijsko pravico, to je pravica do prostega preudarka, da za določen čas podelijo dovoljenje za začasno prebivanje in ne za državljanstvo, kar je prej zmotno navajal gospod Grims. V tem pogledu, tako kot tudi v vseh drugih, je bilo moje ravnanje povsem pravno utemeljeno in zato 2. točko ustavne obtožbe odločno zavračam.

Navedeno logično dejstvo, da se do pravnomočnosti postopka po Zakonu o mednarodni zaščiti ne more uporabljati Zakona o tujcih, pa predlagateljem ni preprečilo, da mi v naslednji, 3. točki ustavne obtožbe ne bi vseeno očitali kršitev kar štirih členov ustave, 2., 8., 120. in 153., in hkrati še kršitev 14. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije. Naj najprej pojasnim, da si lahko tujec v primeru, če predaja po pravnomočno končanem postopku po Zakonu o mednarodni zaščiti še ni bila izvedena, uredi status na kaki drugi pravni podlagi, na primer, na podlagi Zakona o tujcih. Tretji odstavek 51. člena Zakona o tujcih določa, da se tujcu, katerega prebivanje v Sloveniji je v interesu Republike Slovenije, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji, vendar ne dlje kot za obdobje petih let. Zakon določa, da Vlada na predlog zainteresiranega ministrstva ali drugega državnega organa izda sklep, da obstaja interes Republike Slovenije za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcu. Na podlagi sklepa Vlade nato Ministrstvo za notranje zadeve po uradni dolžnosti uvede postopek. Dovoljenje za začasno prebivanje se lahko izda, če so nadalje izpolnjeni določeni dodatni pogoji, s čimer se zagotavlja, da tujec ne bo ogrožal varnosti in zdravja ljudi ali kršil pravnega reda. Kot predsednik Vlade sem torej predlagal povsem zakonito možnost, saj sem želel preveriti, ali bi vlada v tem primeru lahko ravnala v skladu z 51. členom Zakona o tujcih, v skladu s katerim bi ugotovila, da je prebivanje Ahmada Shamieha v Republiki Sloveniji v interesu naše države. V tem primeru bi se mu lahko izdalo dovoljenje za začasno prebivanje za dobo do petih let. Vlada ni sprejela odločitve, da ta interes obstaja, zato do uporabe 51. člena tega zakona ni prišlo. Pri vsem tem seveda ni nikjer prišlo, nikjer do kakršnekoli kršitve Ustave ali zakona.

Pri III. točki ustavne obtožbe je treba odločno zavrniti tudi netočnost (da ne rečem celo zavajanje), zapisano v četrti alineji, da naj bi namreč šlo »za obveznost po mednarodni pogodbi, ki ne more biti odvisna od arbitrarne odločitve predsednika vlade«.

Dublinski postopek je del prava Evropske unije, natančneje Uredbe (EU), številka 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013. Ta uredba je sekundarni pravni akt prava Evropske unije spoštovani predlagatelji in se kot takšna – ne pa kot mednarodna pogodba – v nacionalni zakonodaji uporablja neposredno.

Že samo iz tega razloga moje ravnanje nikakor ni moglo predstavljati kršitve 8. člena Ustave, ki določa, da se mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. A bolj kot ta spodrsljaj predlagateljev je bistveno dejstvo, da t.i. suverenostna klavzula iz prvega odstavka 17. člena Dublinske uredbe določa, da se lahko vsaka država članica odloči za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Iz tega jasno izhaja, da Dublinska uredba v tem pogledu določa pravice države glede obravnave prošenj za mednarodno zaščito, ne pa dolžnosti, da določenih prošenj ne bi smela obravnavati.

V peti alineji III. točke so predlagatelji zapisali, da je za izvedbo Dublinskega postopka pristojen Urad za migracije, ki mora skladno z ustavo in Zakonom o državni upravi delovati samostojno, ne pa »na podlagi političnih navodil predsednika vlade«.

Gre za eno redkih zatrjevanj iz ustavne obtožbe, s katerim se je seveda mogoče strinjati – celotna državna uprava mora skladno z drugim odstavkom 120. člena Ustave delovati samostojno, v okviru in na podlagi ustave in zakonov. To velja tako za direktorate, ki jih v ustavni obtožbi navaja vlagatelj, kot tudi za vladno službo kot je Urad za oskrbo in integracijo migrantov. Drži tudi, da mora biti državna uprava pri svojem delu politično nevtralna, ne sme ravnati pristransko in ne sme posegati v pravnomočne primere. Nikakor pa ne držijo navedbe, da sem kot predsednik vlade storil v zvezi s tem karkoli protipravnega.

S tem, ko sem odprl razpravo o možnosti humanitarne uporabe predpisov, kot ju omogočata tako 51. člen Zakona o tujcih kot 17. člen Dublinske uredbe, nisem dajal nikomur nikakršnih navodil. Poleg vsega gre tu, kot rečeno, za ločena postopka, ki temeljita na ločenih pravnih podlagah: po Zakonu o mednarodni zaščiti gre za postopke odločanja državne uprave, razprava o možnosti uporabe pravne podlage po Zakonu o tujcih in Dublinski uredbi pa je tudi in predvsem v domeni političnega odločanja, ki nedvomno sodi v delokrog funkcije predsednika vlade.

V zvezi z navedbo, zapisano v šesti alineji III. točke , da je »v Sloveniji večina prosilcev za mednarodno zaščito zavrnjenih…« je treba jasno povedati, da ta navedba ne drži. V letu 2016 je bilo od vloženih 1.308 prošenj zavrnjenih 96 prošenj, odobrenih pa 170! Do konca oktobra leta 2017 pa je bilo od vloženih 1.188 zavrnjenih 79 prošenj, v 137 postopkih pa je bil prosilcem priznan status mednarodne zaščite. V vseh drugih primerih so bili postopki ustavljeni zaradi zapustitev azilnih domov ali pa so bile prošnje zavržene še pred vsebinsko obravnavo. V sedmi alineji III. točke predlagatelji izpostavljajo 7. člen Zakona o državni upravi, kjer naj bi bile, citiram, »določene pristojnosti vlade o poseganju v delo državne uprave«, konec citata, pri čemer naj bi predsednik Vlade samostojno ne imel, citiram, » nikakršnih pooblastil za poseganje v delo državne uprave«. Navedeni 7. člen, če ga pogledamo, pa resnici govori le o pristojnosti Vlade pri določanju načina poslovanja uprave s strankami, tako da preprosto ni jasno, kaj so mi predlagatelji tu sploh želeli očitati.

Zato naj na tem mestu odločno zavrnem navedbi ustavne obtožbe, da naj bi moje ravnanje pomenilo kršitev 3. in 7. člena Zakona o državni upravi. Obe določbi sta s konkretnim primerom povsem nepovezani.

Ustavna obtožba na več mestih namiguje, da naj bi bilo obravnavanje Ahmeda Shamieha drugačno kot obravnavanje drugih pribežnikov. Ta očitek kaže popolno nerazumevanje bistva diskrecijskega odločanja na podlagi tretjega odstavka 51. člena Zakona o tujcih. Ta določa, da se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje tujcu, katerega prebivanje v Sloveniji interesu Republike Slovenije. Gre torej za diskrecijsko oceno, ki pa zato še ni arbitrarna, saj mora upoštevati namen te zakonske določbe in javni interes. Ta odločitev je zato vedno do določene mere vrednostna in zato ne more biti vnaprej določena.

Predlagatelji ustavne obtožbe mi v osmi alineji III. točke očitajo, da so moja dejanja – četudi je šlo izključno le za predlog za preučitev in razpravo – pomenila ne le prekoračitev zakonskih pooblastil, temveč naj bi imela tudi znake, kot smo slišali, kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika, s katerimi naj bi Ahmadu Shamiehu pridobil celo nepremoženjsko in premoženjsko korist. Ta očitek, spoštovani predlagatelj, je pa dobesedno nesmiseln.

V tem primeru ne moremo govoriti niti o hipotetičnem kaznivem dejanju iz tega člena zakonika, saj ne gre za nikakršno kaznivo dejanje, temveč za predlog predsednika Vlade za iskanje možnih pravnih rešitev, ki pa ni privedel do vsebinske odločitve, ki sem si jo, seveda, želel. Pri presoji ravnanja kateregakoli predsednika vlade je treba imeti v mislih prvi odstavek 14. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije, ki določa, da predsednik Vlade vodi in usmerja delo Vlade, skrbi za enotnost politične in upravne usmeritve Vlade, usklajuje delo ministrov, predstavlja Vlado ter sklicuje in vodi njene seje. Iz te določbe je jasno razvidno, da ima predsednik pravico in pristojnost, da odpre tudi takšna vprašanja, kot je rešitev primera begunca Ahmada Shamieha. Ta pristojnost izhaja že iz 114. člena Ustave ter iz same narave premierske funkcije, zato je skrajno neprimerno, da se jo v tem primeru skuša prek postopka ustavne obtožbe problematizirati oziroma celo odvzeti.

Moje ravnanje je bilo povsem skladno tudi z zaprisego, ki sem jo 25. avgusta 2014 podal pred vami, poslankami in poslanci Državnega zbora. Tedaj sem dejal, da prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije. Skladno s to zaprisego in v okviru ustavnega reda, katerega del je tudi naše in mednarodno pravo človekovih pravic, sem se po osebni vesti odločil za pobudo, h kateri me ni vodil le človekoljubni vidik, temveč tudi zelo trezen premislek o interesu Slovenije. Ocenil sem torej, da je takšen predlog primeren, pravno nesporen in pravičen. Zato zanj še danes sprejemam vso politično odgovornost. Očitke v zvezi z njegovo protiustavnostjo in nezakonitostjo pa v celoti zavračam, saj nisem nikoli in tudi ne bom nikoli posegal v postopke avtonomnih in neodvisnih državnih organov.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, drage državljanke in državljani, naj končam s političnim vidikom celotne zadeve. Ta vidik kaže na izjemno velik razkorak med tem, kako vladavino prava in varovanje človekovih pravic pojmujejo predlagatelji ustavne obtožbe in tem, kako ta dva pojma razumem sam – kot državljan, kot pravnik in kot predsednik Vlade.

Kar je za vas predlagatelje v tem primeru kršitev Ustave in zakonov, zloraba pravic in pooblastil, celo kaznivo dejanje, je zame pravno dopustno prizadevanje za uresničevanje človekovega dostojanstva, tudi v kontekstu javnega interesa.

V vrednostnem svetu, za katerega si kot predsednik Vlade prizadevam vsak dan svojega mandata … In naj rečem, da si vsak dan svojega mandata prizadevam predvsem – to kar mi očita mag. Grims – za naše ljudi. Vsak dan Vlada dela za naše državljane, upokojence, tiste, ki so v stiski, nezaposlene, za vse, ker skušamo pomagati.

Torej v vrednostnem svetu, za katerega si kot predsednik Vlade prizadevam vsak dan ni prostora za razmišljanja ali dejanja, ki jih zastopate predlagatelji. Zato, poslanci SDS, zavračam takšna vaša ravnanja, kakor zavračam vsako od točk vaše ustavne obtožbe! Vse ostale poslanke in poslance pa vabim, da z zavrnitvijo neutemeljene ustavne obtožbe zavrnete tudi politiko, ki s takimi obtožbami degradira slovensko politično prizorišče.

Hvala za vašo pozornost!

Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.

Besedo ima Poslanska skupina Nepovezanih poslancev, zanjo mag. Alenka Bratušek.

Lep pozdrav, spoštovane gospe in gospodje!

Je gospod Miro Cerar res kršil Ustavo? Vprašanje za ustavne pravnike. Naša ustava pa v 119. členu določa: »če predsednik Vlade ali minister pri opravljanju funkcije krši Ustavo ali zakon, ga Državni zbor lahko obtoži pred Ustavnim sodiščem.« V naši stranki verjamemo, da se gospod Cerar, ki je ustavni pravnik, ni zmotil pri oceni kaj kot predsednik Vlade še lahko naredi in kaj bi se že štelo za prekoračitev njegovih pooblastil. Ga pa to, da je v tem primeru ravnal po vesti ali pač poskušal biti všečen določenemu delu volivcev ne odrešuje odgovornosti, če je res zlorabil položaj.

Prebujenje Cerarjeve humane duše v primeru sirskega begunca pozdravljam, a ne pozabimo – Cerarjeva vlada je okrog Slovenije postavila žico in kljub opozorilom nevladnih organizacij in strokovnjakov s področja človekovih pravic sprejela tudi, po mojem mnenju, protiustaven Zakon o tujcih. Ta neustaven zakon je SMC sprejela v koaliciji iz SDS, ki je predlagateljica današnje obravnave domnevno neustavnega ravnanja predsednika Vlade.

Žalostno je, da je reakcija gospoda Cerarja v primeru begunca Ahmada predvsem posledica javnega mnenja, ne pa njegove politične drže, da je ljudem v stiski pač treba pomagati. Še bolj žalostno pa je to, da predsednik Vlade nekaj obljubi in potem Vlada tega ne naredi, ampak 6 ur razpravlja v zadevi, konča pa jo brez rešitve. To je najbolj zaskrbljujoče od vsega. Da je vpliv predsednika Vlade na vodenje in odločitve Vlade minoren oziroma ga ni. Kakorkoli, pred nami je ustavna obtožba, ki je v naši poslanski skupini ne bomo podprli. Pa ne zato, ker bi bili z delom predsednika Vlade zadovoljni. Večino tistega kar je premier Cerar govoril in obljubljal, je izpuhtelo. Primer sirskega begunca je žal le eden v vrsti tistih, ki kažejo, da gospod Cerar že vse od začetka eno govori, drugo pa dela oziroma nekaj govori, pa tega potem ne naredi. V Vladi ima tako ministre, ki so nezakonito prejemali del svoje plače. Del njegove ekipe je bil minister, ki je kazensko ovaden, prav tako zaradi nezakonitega izplačevanja plač. Del njegove ekipe je bila ministrica, ki je prepisala svoj magisterij in zato ostala brez znanstvenega naziva in verjeli ali ne, to je bila ministrica za šolstvo in znanost. Del njegove ekipe je državni sekretar, ki je lagal o svoji izobrazbi, in še bi lahko naštevala. Vse to samo za ponazoritev, da od njegove etike in morale že zdavnaj ni ostalo nič.

Očitno je problem že spoštovanje zakonov, kaj šele spoštovanje nenapisanih etičnih pravil. Pri slednjem je Vlada Mira Cerarja na žalost pogrnila na celi črti. Lahko pa rečem, da si sicer Vlada gospoda Cerarja zasluži pohvalo za svoje ravnanje in ukrepanje, ko je bil begunski val v naši državi največji. Ko se je ta množičen prihod beguncev končal, pa se je začelo. Najprej sprejem Zakona o tujcih, ki se ga nebi sramovala niti najbolj desničarska Vlada. Sprejeli ste ga kljub opozorilom večine pravnih strokovnjakov, nevladnega sektorja in celo Sveta Evrope. Sprejeli ste ga skupaj SMC in SDS, koalicija za katero sicer gospod Cerar pravi, da ni mogoča, čeprav očitno že obstaja in tudi deluje. Potem, ko begunci sploh niso več tako množično prihajali v našo državo, je sledila postavitev bodeče žice okoli naše države. Ta nehumana rezilna žica je še en dokaz, kako zelo podobni sta si SMC in SDS. Glede na njihovo hujskanje proti beguncem, bi postavitev žice okrog Slovenije pripisala samo eni stranki, to je SDS, a žico nato postavi Cerar. Očitno gre za isto politiko, gre za širjenje strahu pred nekom, ki beži pred vojno. Za širjenje strahu pred tistimi, ki so sami ušli strahu, pred tistimi, ki so bili pripravljeni umreti, da bi le ušli grozotam v svoji domovini in Cerar postavi rezilno žico. V času vojne v Bosni in Hercegovini, smo brez težav k nam sprejeli 70 tisoč beguncev. To je naša solidarnost, ne pa postavljanje ovir tistim, ki so v stiski.

Pojasnilo Vlade gospoda Cerarja, da je žico postavila zato, da bi usmerili begunce na njihovi poti, je seveda jalovo. Beguncev takrat pravzaprav sploh ni bilo več. Ne ukvarja se s stisko ljudi, ukvarja se samo s tem, kako te ljudi čim prej in čim bolj po tiho spraviti naprej. Primer begunca Ahmada, sprejetje Zakona o tujcih in postavitev žice, so sicer vsa dajanja, ko je premier Cerar jadral na valu najbolj slišanega oziroma najbolj razširjenega mnenja javnosti. Ko je mislil, da bi lahko nekaj političnih točk nabral z igranjem sočutja do enega od beguncev, je bil, tako pravijo nekateri, pripravljen celo kršiti Ustavo. Kot sem že rekla, ali jo je ali je ni, o tem jaz ne morem in tudi ne bom sodila. Za to so poklicani drugi. Je pa gospod Cera v vseh teh primerih požrl predvolilno obljubo. Namesto odgovorne politike je za to, da bi mu ljudje dali mir in ga imeli radi, raje izbral tisto, kar je bilo v javnosti menda priljubljeno, namesto tistega kar bi bilo prav.

Ustavno sodišče verjetno o tem kar imamo danes na mizi, ne bo nikoli odločalo in razsojalo, verjamem pa, da bodo to in takšna dejanja obsodili volivci. Pri vašem delu, gospod Cerar, ne gre samo za to, da stalno prilagajate mejo kaj je še etično in moralo. Žal je postavitev žice okrog Slovenije dejansko tudi edini ukrep, ki ste ga sprejeli in uresničili. Preden sem sama prevzela Vlado v letu 2013, v času največje krize, smo vam, gospod Cerar, ponujali prevzem Vlade, pa niste hoteli. Verjetno ste ocenili, da je bilo takrat pretežko. Danes po vsem tem kar sem videla v teh skoraj štirih letih vašega vladanja, se z vašo odločitvijo strinjam in menim, da je bolje, da takrat ponudbe niste sprejeli. Šele po krizi, ko se je gospodarska rast obrnila z minus štiri na plus tri odstotno, ste postali premier. Najhujši problemi, veliki problemi so bili že za nami. Nova Vlada bi lahko začela urejati stvari na področju zdravstva, pokojnin, plač v javnem sektorju, sociale, javnih financ in tudi gospodarstva, za vas pa je bila pomembna postavitev rezilne žice. Večmilijonski posel ste podarili podjetju, ki je imelo do takrat blokiran račun in nobenih referenc za ta posel, ki je bil menda, tako vsaj pravite, varnostno najpomembnejši projekt vaše Vlade. Kdo je našel to podjetje, v čigavem interesu je bilo, da je 10 milijonski posel dobilo podjetje z blokiranim računom. Podjetje, ki je delovalo na istem naslovu kot ima sedež Lokalni odbor SMC. A pustimo to kriminalistom in raje poglejmo druge primere, ki verjetno ne morejo biti predmet ustavne obtožbe, bi pa zaradi njih lahko prevzeli odgovornost in vodenje Vlade prepustili komu drugemu. Poglejmo kaj ste poleg nakupa stotine kilometrov žice in ograje še uspeli narediti v času ene večjih gospodarskih rasti v obdobju samostojne Slovenije.

Zdravstvo, ne samo, da vse več ljudi čaka na specialistični pregled ali poseg, skoraj 50 tisoč ljudi na to čaka že nedopustno dolgo. V letu 2013, ko sem Vlado vodila sama smo imeli za zdravstvo na voljo 2,3 milijarde evrov, vi jih imate samo v letošnjem letu, pozor samo v letošnjem letu, 400 milijonov evrov več, a čakajočih je kljub temu več. Kot sem že rekla, skoraj 50 tisoč ljudi že čaka nedopustno dolgo. Veste kako dolga bi bila vrsta, če se ti čakajoči postavijo eden ob drugega, 40 kilometrov, od Ljubljane do Trojan je dolga kolona tistih, ki čakajo nedopustno dolgo. To je žalostna slika našega zdravstvenega sistema po mandatu Vlade Mira Cerarja. In tej sliki lahko dodamo še dejansko katastrofalno kadrovanje v največjih zdravstvenih zavodih in izgube bolnišnic, ki so več ali manj posledica povišanja plač zdravnikom. To je pravi primer za padec te Vlade, ne pa zavzemanje za sirijskega begunca. Glede na to kako se vedno branite vseh utemeljenih očitkov, mi boste verjetno odgovorili, saj ste bili tudi vi zdravstvena ministrica, zakaj vi niste poskrbeli zato. A to bi bilo pač še eno v vrsti vaših sprenevedanj. Ko sem jaz vodila Vlado, ja, je državi grozil bankrot, imeli smo torej druge prioritete in predvsem veliko, veliko manj denarja. Če bi Vlado vodila še naprej, potem, ko smo uspeli državo izvleči iz krize, pa bi se zares lahko posvetila stvarem, ki se jim vi niste, čeprav ste zato imeli vse pogoje, več denarja in mir volivcev, ki so vam zaupali. Odgovorni ste tudi zato, ker ste nas uspeli pripeljati do največje stavke javnega sektorja v zgodovini naše države. Napovedana je stavka policistov, šolnikov, državne uprave in še in še bi lahko naštevala. Ob stavki zaposlenih na SOVI se niste niti zdrznili, kot, da to ni vaš problem. Pa je SOVA neposredno podrejena predsedniku Vlade, kar pomeni, da ste tudi za stavko neposredno odgovorni. Raje ste se zaradi pritiskov javnosti ukvarjali z enim beguncem, seveda v želji, da bi vam priljubljenost narastla. Namesto, da bi v času visoke gospodarske rasti javnim uslužbencem vsaj poskušali zagotoviti spodobne plače brez varčevalnih ukrepov. Je pa res, da ste zaposlili v javni upravi še dodatnih 8 tisoč ljudi, kar je izjemno etičen način kupovanja volilnih glasov. Ni denarja za učitelje, ni denarja za policiste, ni denarja za medicinske sestre, ni denarja za upokojence, je pa denar za gospo Glavina in to 15 tisoč evrov na mesec. Na srečo ste pod težo javnega mnenja popustili vsaj ideji, da bi vodenje Luke Koper prevzel vaš državni sekretar Jure Leben, ste pa vseeno zamenjali vodstvo Luke namesto vodstva SDH. In v vseh teh naštetih primerih se ne igrate z usodo enega človeka, ampak z usodo vseh državljanov, z usodo sedanjih in bodočih upokojencev in mladih. Igrate se s socialno državo, ki jo lahko zagotavljajo samo delujoča podjetja. Tri leta tukaj v Državnem zboru opozarjamo na slabo upravljanje državnega premoženja, zgodi pa se nič. Podjetja prenašate iz slabe banke na SDH, iz SDH na državo, iz države na SDH, kot da prekladate hruške iz vreče v vrečo. Da niti ne govorim o poceni prodaji Nove kreditne banke Maribor in o upravljanju Nove Ljubljanske banke. Najprej ste nas dve leti in pol prepričevali, da je spoštovanje odločbe Evropske komisije vse, kar lahko naredite v povezavi z Novo Ljubljansko banko. Po dveh letih in pol ste ugotovili, da se to odločbo vseeno da in lahko spremeni. Prepozno. Sedaj boste banko pač prepustili v brezplačno upravljanje nekemu tujcu, odločitev o usodi Nove Ljubljanske banke pa svojemu nasledniku. Čeprav torej te ustavne obtožbe, ki je danes pred nami ne bomo podprli, smo pa prepričani, da bi gospod Cerar zaradi vsega naštetega mesto predsednika Vlade že zdavnaj moral prepustiti drugemu. Kar rabimo ni predsednik Vlade, ki se prilagaja javnemu mnenju in hoče biti všečen z vsako ceno. To prilagajanje javnemu mnenju morda ni neustavno, morda ni nezakonito, je pa izjemno škodljivo. In zaradi tega begunec Ahmad, žal, ni ne prvi ne zadnji, ki je nastradal.

Vrnimo se k predmetu ustavne obtožbe.

Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, zadnjo dr. Simona Kustec Lipicer.

Hvala lepa.

Lep pozdrav spoštovana oba predsednika, kolegice in kolegi, predstavnice, predstavniki Vlade! Predvsem pa državljanke in državljani na vas ta začetni prvi apel. Sklicatelji današnje ustavne obtožbe SDS, jaz verjamem, da bo sedajle kamera pokazala koliko jih sedi tule. Kot kaže imajo krizni štab. Mi je žal, ker bi morali slišati marsikaj od tega, kar bom sedaj prebrala kot stališče Stranke modernega centra. Ni ne vodje poslanske skupine, ni ne tega člana SDS, ki v imenu vašem danes opravlja to glavno poročevalsko funkcijo, ni vašega predsednika stranke. Tako da, ne vem, kaj s tem sporočate. Verjetno nam bo pa jasno konec dneva.

Pred nami je predlog Poslanske skupine SDS za začetek postopka za obtožbo predsednika Vlade Republike Slovenije pred Ustavnim sodiščem. SDS trdite, da naj bi pri svojem delu predsednik Vlade kršil Ustavo in zakonodajo, celo da naj bi s svojim delovanjem oziroma potezami poskušal pridobivati premoženjsko in nepremoženjsko korist za drugo osebo. Teoretično gledano hujše pravne, politične pa tudi moralne obtožbe naš demokratičen sistem ne pozna, kot je ustavna obtožba. Ampak v praksi se pa politična odločitev ob neuspehu uporabe tega instituta na strani predlagateljev izkaže zgolj kot rezultat njihove neodgovorne poteze in politike. V našem današnjem primeru kot spodletela otvoritvena poteza SDS v v kampanjo za prihajajoče parlamentarne volitve. To delate danes.

Dobesedno čez noč ste spisali površen podpovprečen, predvsem pa neutemeljen tekst, ki ste ga poimenovali kot predlog obtožbe predsednika Vlade Republike Slovenije pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

Zakaj je takšno vaše dejanje neodgovorno, spodletelo in v vseh elementih tega teksta neutemeljeno, bomo z vsebinskimi, podatkovnimi, finančnimi in drugimi preverljivimi dejstvi tekom današnje razprave, poleg predsednika vlade postregli moje kolegice in kolegi iz Poslanske skupine Stranke modernega centra.

Meni pa sedaj dovolite, da vam in predvsem ljudem, ki spremljajo vaš današnji politični fiasko, ponovno povem na kakšen način v SDS pod krinko ustavnega obtoževanja predsednika Vlade in njegovega v razvoj in ponovno rast usmerjenega vodenja države zlorabljate slovenski politični prostor.

Najprej, kar se tiče vašega odnosa do ustavnih orodij za nadzor dela vlade. Po lahkotnosti dejanske uporabe, še bolj pa stalnih groženj z ustavnimi obtožbami in interpelacijami dela vlade, ste v SDS pravi svetovni rekorderji. Po propadlem poskusu interpelacije vlade in desetini neuspelih interpelacij ministrov te vlade, danes še s predlogom ustavne obtožbe predsednika Vlada, mrzlično nadaljujete svoj pohod. Pohod prevlade strahu, sovraštva in terorja do vseh ljudi, ki vam slepo ne sledijo. Do vseh, ki se odkrito zoperstavljajo vašemu enoumju in vaši mračni viziji sprte, prestrašene in nestrpne družbe. Namesto da bi s svojim delom in zgledom pomagali preganjanim in zatiranim, z vašim pogledom na sočloveka in družbeni ustroj, dajete samo še dodaten pogum ravno preganjalcem in zatiralcem. Strašite, preganjate vse, ki niso po vaši podobi. Ampak, dobro. Vi že veste sami pri sebi zakaj zganjate takšno sovraštvo do soljudi.

Jaz bi vas pa ob tej priložnosti želela še malo popeljati nazaj v vašo politično zgodovino, to je tja kamor najraje vedno hodite. Toliko, da si vsi skupaj malo osvežimo vaša pretekla napačna razumevanja instituta ustavne obtožbe.

Slovenija se še vedno dobro spominja vaših neuspešnih predlogov ustavnih obtožb predsednika vlade dr. Janeza Drnovška, pa neuspešne obtožbe predsednika republike dr. Danila Türka, kakor tudi nekaterih groženj z ustavnimi obtožbami, ki jih potem niste izpeljali. Kadarkoli ste se lotili ustavnih obtožb, vam ni šlo ne za resnico, ne za argumente, ampak ste svojo realnost ponarejali z manipulacijami, zavajanji, lažmi, s friziranjem številk, kot ste to danes že zelo uspešno na začetku počeli, s tem, ko ste prikazovali zlagano, seveda, stroške za to, da lahko ljudje, ki so v stiski preživijo, pa niso seveda po vaši podobi.

Današnji, že peti po vrsti, predlog ustavnega obtožbe v samostojni Sloveniji, je vašo metodo pripeljal do absurda in sprevrženosti. Predsedniku vlade skušate naprtiti protiustavno in protipravno ravnanje samo zato, ker je vse pristojne organe zaprosil in pozval, da naj pri svojem delu izčrpajo vse pravno procesne možnosti domačega in mednarodnega prava, ker je želel pomagati človeku v stiski.

Zdaj bi se lahko premaknila še na vaš drugi del, vaš drugi še bolj abotni del vsebine ustavne obtožbe, zgolj ta del skozi oči oziroma poskus pridobivanja premoženjskih in nepremoženjskih koristi predsednika Vlade. Ta del vašega besedila je še prav posebej psihološko zanimiv, v bistvu kaže na vaše videnje vas samih skozi blatenje podobe drugega. Že dolgo poznana stalnica in vodilo vašega dela je, da brez dokazov drugim očitate prav to, kar dokazano delate sami. Lahko bi nam vsem skupaj zdaj osvežila spomin o pridobivanju premoženjskih in nepremoženjskih koristi vašega političnega delovanja, od zaposlovanja družinskih članov vodilnih ljudi vaše stranke naprej. Kdo bo odgovarjal za to premoženjsko škodo, nepotizem in korupcijo, za zlorabljanje denarja državljank in državljanov, samo zato, da vaši sorodniki prejemajo visoke plače?

V Poslanski skupini Stranke modernega centra bomo z vrsto argumentov, dejstev na današnji seji predstavili naslednje: povedali bomo, zakaj je predlog ustavne obtožbe predsednika Vlade neutemeljen v čisto vseh izpostavljenih navedbah; povedali bomo, zakaj je treba presekati vozel zavajanj, neresnic, groženj, manipulacij in jasno ter odločno reči ne politiki SDS, ki Slovenijo vodi po poteh radikalne evropske desnice, utemeljene na strahovladi, na nestrpnosti, tudi na sovražnosti do drugačnih. Predvsem pa bomo poslanke in poslanci Poslanske skupine Stranke modernega centra glasno govorili o tem, zakaj je za v prihodnost usmerjeno Slovenijo potrebna mirna, stabilna, premišljena in vključujoča politika, katere rast in razvoj so lahko utemeljeni le in zgolj na spoštovanju in udejanjanju univerzalnih človekovih pravic vsakega posameznika, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. In zakaj se je treba v teh časih še prav posebej in odločno zopet postaviti za prav te in takšne človekove pravice - to je edina prava politika in smer za prihodnost Slovenije in je edina prava politika, v katero verjamemo in za katero delamo v Stranki modernega centra.

Hvala lepa.