Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi.
Pričenjam 7. nujno sejo Odbora za zunanjo politiko. Kolegice in kolegi lepo vas pozdravljam.
Najprej obveščam, da s pooblastilom na seji sodeluje Andreja Potočnik, namesto predsednika Branislava Rajića in kolega Peter Vilfan namesto mag. Mirjam Bon Klanjšček. Pozdravljam ministra za zunanje zadeve, gospoda Karla Erjavca. Z nami je tudi predstavnik Urada predsednika republike, gospod Marko Makovec, lep pozdrav in evropska poslanka, gospa Tanja Fajon, lep pozdrav in evropski poslanec gospod Ivo Vajgl. Za današnjo sejo pa se je opravičil po elektronski pošti evropski poslanec dr. Milan Zver. Še eno pooblastilo in sicer namesto Ksenije Korenjak Kramar je prisoten dr. Mitja Horvat. Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. 27. novembra 2014 ste prejeli predlog za širitev dnevnega reda s točko 1a. Kolegice in kolegi predlagam, da glasujemo o predlogu za širitev. Predpostavljam, da imate glasovalne naprave pri sebi. Lahko glasujemo. Glasujemo o predlogu širitve.
Kdo je za? (13 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)
Razširitev je torej sprejeta.
Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PRIZNANJE PALESTINE KOT NEODVISNE IN SUVERENE DRŽAVE. Prejeli ste zahtevo poslanske skupine Združena levica za sklic nujne seje odbora. Naknadno ste prejeli tudi dopis z dodatno vabljenimi in z dovoljenjem, da se seja lahko izvede po poslovniško določenem roku. Na tej točki vas želim obvestiti, da sem danes prejel tudi elektronsko sporočilo, gospoda Boštjana Videmška. Piše takole: Pozdrav, bil sem obveščen, da sem uvrščen med jutrišnje, torej današnje govornike, na kar pa nisem nikoli pristal. Na seji bom prisoten le kot novinar Dela. Lep pozdrav.
Besedo dajem dr. Mateju Tašnerju Vatovcu, da v imenu predlagatelj poda dopolnilno obrazložitev. Dr. Vatovec, prosim.
Hvala. Lep pozdrav vsem. Gospod predsednik, gospod minister, predstavniki vlade, evropska poslanca. Danes smo tukaj iz enega preprostega razloga in razlog je ta, da priznamo Palestino kot suvereno in neodvisno državo. Ob vložitvi zahteve za sklic nujne seje smo navedli ključne točke, ki so podlaga in razlog za to, da smo se odločili za takšen postopek oziroma stvar peljati na tak način. Iztočnice iz omenjene obrazložitve so predvsem osredotočene na to, zakaj pravzaprav mora Državni zbor danes glasovati o predlaganem sklepu. O zgodbi o priznanju Palestine imamo pravzaprav dve strani, ki imata svoje partikularne interese in svoja načina delovanja. Vendar zgodovinsko, če pogledamo na to stvar, sta obe strani pravzaprav podobni. Imamo arabsko in judovsko ljudstvo, ki sta zgodovinsko živeli na enem območju, na palestinskih ozemljih in kot taki, mislim, da jih je tudi potrebno jemati. Ti dve strani, kot jih poznamo pa sta posledica relativno novih oziroma sodobnih in kompleksnih družbeno političnih dogajanj, ki so stanje na bližnjem vzhodu pripeljala v slepo ulico. Mislim, da je razlog za to, zaenkrat brezizhodno stanje, v krivdi, ki je prevela Evropo po II. svetovni vojni. Razumeti moramo namreč, da je ustanovitev izraelske države bila očiščenje vesti in zelo pragmatična rešitev judovskega vprašanja. Edina težava pri tem je, da je ta rešitev zapostavila drugo ljudstvo in odprla novo vprašanje, tokrat palestinsko(?).
Grozljivo je namreč, da se po skoraj 70-ih letih zgodovina ponavlja in da mednarodna skupnost ne zna, tudi na podlagi zgodovinske izkušnje, ki jo je imela, predvsem Evropa preprečiti grozodejstva in kršitve, ki se dogajajo na bližnjem vzhodu. In dejansko se dogaja, da se zgodovina ponavlja, takrat kot tragedija, tokrat kot farsa. Za to farso pa je kriva ravno Evropa. Zato je tudi pomembno, da se evropske države opredelijo do tega problema in edina možna opredelitev je glede na dane okoliščine priznanje neodvisne in samostojne države Palestine. Tega predloga nismo vložili zato, ker bi želeli biti zagovorniki ene strani, glasniki ene verzije resnice, ampak zaradi enega osnovnega dejavnika in to je pravičnost. Ta pravičnost pomeni spoštovati osnovne zaveze, ki jih imamo kot država in tudi spoštovati določbe mednarodnega prava. Večkrat se je čakalo na izvršilno oblast, da bi potegnila na stran pravičnost in ne politične kalkulacije, zato je morda zdravo, da prihaja tokrat predlog, čeprav slišimo obratne očitke, ravno s strani predstavnikov vseh državljank in državljanov in da pravzaprav zakonodajna oblast kot temelj predstavniške demokracije izvede ta korak. Danes na tem odboru zato odločamo predvsem na podlagi temeljev in dejstev, ki jih gre iskati v mednarodnem pravu in tudi na podlagi objektivnih političnih in družbenih okoliščin, ki se dogajajo doma in po svet.
Če se dotaknem te točke mednarodnega prava. Ko se sklicujemo na njega je potrebno upoštevati predvsem dve resoluciji Združenih narodov. To je prva iz leta 1947 Generalne skupščine št. 181, ki z aktom utemeljuje vzpostavitev dveh držav na ozemlju Palestine, ene arabske in ene judovske. Druga resolucija Varnostnega sveta št. 242 iz leta 1967, ki določa prekinitev okupacije s strani Izraela ter vzpostavitev meja med dvema državama. Poleg tega imamo tudi mirovni proces, ki se je zaključil s sporazumom iz Osla v letih 1993 in 1995. Posledica teh sporazumov pa je bilo na nek način vzajemno priznanje miru, sobivanja, spoštovanja meja ter delitve ozemlja med palestinskimi in izraelskimi predstavniki. Vemo, da je Palestina takrat oziroma PLO priznala Izrael kot samostojno in suvereno državo in je tudi na nek način v tem priznanju dala pravico do miru in varnosti. Te vzajemnosti Izrael ni pokazal, ker do nasprotnega priznanja ni prišlo. Kljub tem sporazumom je pa Izrael nadaljeval z kršitvami teh določb in sporazumov z gradnjami naselbin na zahodnem bregu in vojaškimi intervencijami v Gazi ter ne nazadnje nad nekakšnim socialnim pritiskom in nasiljem nad arabskim prebivalstvom v Izraelu. Ponavljam, da so po mednarodnem pravu izpolnjeni vsi pogoji za ustanovitev države, čeprav izrecno niso formalno nikjer določeni. To je to, da obstaja ozemlje, obstaja narod in obstaja vlada, ki bo sposobna izvrševati vse naloge, ki se ji nalagajo. Poleg teh strogo formalnih pravnih okoliščin imamo še družbene okoliščine, in te mislim, da so bistveno pomembnejše. Ni mogoče spregledati širšega mednarodnega političnega dejstva, da je 135 svetovnih držav članic organizacij Združenih narodov, to pomeni 70% članic držav Združenih narodov priznalo Palestino. Z drugo številko teh 135 držav pomeni 80% svetovnega prebivalstva. S tem, ko čakamo smo v manjšini. Med temi so tudi članice EU. To je treba tudi poudariti. Bolgarija, Ciper, Češka, Madžarska, Malta, Poljska, Romunija, Slovaška, nazadnje Švedska. Neobvezujoče sklepe so v svojih državnih zborih sprejeli v Veliki Britaniji, Španiji in na Irskem. Danes je o tem razpravljala francoska skupščina, ki bo naslednji teden o tem tudi glasovala. Spregledati pa ne gre še tretjih okoliščin, ki so najpomembnejše. To je to, kakšno je dejansko stanje na terenu. Na zahodnem bregu, predvsem pa v Gazi, že skoraj 70 let poteka arabsko izraelski konflikt, krvav konflikt, v katerem je umrlo več kot 90.000 Palestincev in 22.000 Izraelcev. Samo od 8. julija letos, ko je izraelska vojska ponovno bombardirala Gazo je umrlo 2.000 Palestink in Palestincev, skoraj 500 od teh je bilo mladoletnih, 80% pa je bilo civilistov. V Gazi je razseljenih 30% prebivalstva. Tabori za begunce so prenatarpani, nimajo se več kam zateči. Imamo hudo humanitarno krizo. Ljudje so brez vode. To je tudi posledica tega, da mirovni proces stoji, da akcije, ki jih izvaja Izrael pravzaprav otežujejo ta sam mirovni proces in se je stvar pravzaprav znašla v neki slepi ulici. Zavedati se moramo tudi, da posledica tega je, da na bližnjem vzhodu dopuščamo, in Slovenija kot država tudi to počne, največje koncentracijsko taborišče na svetu in s tem ne / nerazumljivo/. Nemo gledanje teh dogodkov in vzdržanost Slovenije pri glasovanju o resoluciji za boj proti vsem oblikam nacizma in neonacizma, ki se je dogajalo ta teden v Združenih narodih postavlja našo državo v zaskrbljujoč položaj. Draga kolegice in kolegi, želimo ostati država, ki čaka na ukaze velikih, ali želimo postati pravzaprav napredna evropska država, ki lahko črpa iz svoje zgodovine, iz svojih izkušenj, socialne revolucije, OF, NOB in neuvrščenosti osamosvojitve. Mimogrede, Palestina je leta 1992 priznala Slovenijo. In tako postane enakovredna partnerica v Evropski skupnosti, ne pa članica, ki bo počasi šepala za velikimi. Lahko Slovenija, lahko drage kolegice in kolegi vi danes vzlic predstavljenim dejstvom in okoliščinam glasujete proti vloženemu sklepu in na tak način ne priznate Palestine? Jaz mislim, daje odgovor na dlani. Priznanje Palestine ne sme biti zgolj politično vprašanje, in to ni, v prvi vrsti se moramo zavedati, da gre za korak k reševanju mirovnega procesa. Gre za korak k reševanju humanitarne krize na Bližnjem Vzhodu. Ne slepim se, da bo to priznanje rešilo stvar čez noč, da bodo meje take kot bi morale biti jutri, da bodo žrtve nazaj v svojih domovih, ki jih več ni. Se pa zavedam, da vse širše priznanje držav članic EU, te namreč samo še manjkajo na tem zemljevidu, bo omogočilo palestinskemu ljudstvu, da dobi tršo podlago za dosego ciljev opredeljenih v mirovnem procesu, saj status, pravni status države daje močnejšo pogajalsko osnovo. Slovenija je predolgo le nemo čakala ob vprašanju priznanja Palestine, ki je vedno imelo en in zelo preprost odgovor. Palestino je potrebno priznati. Imeli smo več priložnosti. Leta 2001, ko je v ta državni zbor že prišla podobna pobuda in je bila ustavljene, za tem leto 2012, ko smo imeli podobno možnost na Generalni skupščini Združenih narodov. Palestini bi lahko potrdili status nečlanice opazovalke, pa smo se tega sramotno vzdržali. Takrat je obstajal izgovor v čakanju. Vedno obstaja izgovor na čakanje poenotenega stališča EU ali kogar si bodi. Na takšno stališče bomo brez proaktivnosti čakali tako kot se čaka na Godota. Jasen signal kako naprej sta nam poslali Švedska s priznanjem Palestine in visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Frederica Mogherini, ki je izjavila, da potrebujemo palestinsko državo in da je to končni cilj in stališče EU.
Drage kolegice in kolegi, danes slišimo podoben zaskrbljujoč poziv naj ponovno nekoliko počakamo, tokrat Vlado Republike Slovenije. Čakanja mislim, da je bilo dovolj, smo poslanci po 82. členu Ustave, predstavniki vsega ljudstva in to ljudstvo že dlje časa pripravlja peticije s tisoč podpisniki. To ljudstvo javno poziva k priznanju v časopisih. To ljudstvo je prišlo danes pred parlament v dežju kričati po tem, da se prizna Palestino.
Drage poslanke, poslanci ne ignorirati tega ljudstva. Ne ignorirati tega, da smo zakonodajalci in da vlada zgolj izvršuje to, kar Državni zbor nalaga. Danes lahko sprejmemo odločilen sklep, ki se bo, in s tem tudi vi, če je to za vas pomembno, zame ni, vpiše v zgodovino. Če tega ne bomo storili bo to spet strahopetno in licemersko dejanje, ki ne bo izvršeno. Čas je, da to storimo, saj je neizogibno prišlo do položaja, in to gre za citat, ki popolnoma onemogoča vrnitev in ko razmera same kličejo: Hic Rhodus, hic salta! Ali pa z drugimi besedami: priznajmo Palestino. Hvala.
Hvala, kolega Vatovec. Sedaj bom dal besedo vabljenim po predlogu Poslanske skupine Združene levice. V tem sklopu bosta lahko razpravljala tudi poslanka in poslanec Evropskega parlamenta, predstavnik Urada predsednika republike, potem bom dal besedo ministru za zunanje zadeve gospodu Erjavcu, in potem bom odprl razpravo poslank in poslancev. Kdo želi besedo od vabljenih?
Eva GračaninPozdravljeni še v mojem imenu. Sem predstavnica Gibanja za pravice Palestink in Palestincev BDS Slovenija. Palestinska ozemlja morajo postati suverena in neodvisna država, saj imajo Palestinke in Palestinci zgodovinsko, pravno in politično pravico do samoodločbe. To potrjujeta resolucija Generalne skupščine Združenih narodov 181 iz leta 1947 in resolucvija Varnostnega sveta Združenih narodov 242 iz leta 1967. Prav tako so Združene države Amerike v pogajanjih v Camp Davidu priznale zahtevo in pravice Palestink in Palestincev do neodvisne države. Takrat so pogajalke in pogajalci oblikovali mednarodno priznane meje za delitev ozemlja. Na rešitev dveh držav sta pristala tudi Izrael in PLO, ki je organizacija, ki predstavlja Palestinke in Palestince v sporazumih iz Osla. Palestino je kot državo priznalo 135 oziroma 70% držav članic Združenih narodov, 29. novembra 2012 pa je Palestina dobila status država opazovalke in ne članice Združenih narodov. Razprava o priznanju Palestine se mora nanašati na priznanje Palestine v mejah iz leta 1967. Palestinski nacionalni svet je namreč 15. novembra 1988 razglasil neodvisno palestinsko državo na ozemlju Zahodnega brega in Gaze v vzhodnim Jeruzalemom kot prestolnico. Kljub temu in preostalim mednarodnopravnim zavezujočim dokumentom, kot je tudi 4. ženevska konvencija, oblasti v Izraelu širijo nezakonite judovske naselbine na Zahodnem bregu in vzhodnem Jeruzalemu, s čimer drobijo palestinsko ozemlje in de facto onemogočajo ozemeljsko celovitost palestinske države, Palestinkam in Palestincem pa odrekajo dostop do življenjsko potrebne infrastrukture. Z napadi na domnevno teroristične cilje, predvsem v Gazi, ubijajo in pohabljajo večinoma civilno prebivalstvo. V zadnjem napadu izraelske vojske na Gazo je bilo ubitih skoraj 2.200 ljudi. Z napadi na domnevno teroristične cilje, predvsem v Gazi, redno uničujejo stanovanjske zgradbe, bolnišnice, šole, ceste, vodovod, električno napeljavo in preostalo infrastrukturo, obnovo katere vedno znova sofinancira tudi Evropska unija. Na zadnji donatorski konferenci, kjer so zbrali več kot 5 milijard dolarjev za obnovo, je EU obljubila več kot pol milijarde dolarjev. Menimo sicer, da je tovrstna pomoč nujna, vendar je nujno tudi, da se račun za obnovo izstavi državi Izrael, ki je kot okupacijska sila po mednarodnem pravu dolžna skrbeti za prebivalstvo na okupiranem ozemlju. Palestinkam in Palestincem, ki živijo v Izraelu, izraelske oblasti odrekajo enakopravnost in s tem grobo kršijo človekove pravice. Milijonom begunk in beguncev pa že več kot 60 let onemogočajo vrnitev na njihove domove. S tem se zaostrujejo tudi odnosi z arabskim svetom in kot trdi Primož Šterbenc, arabski in muslimanski svet ocenjujeta odnos zahoda do njih preko izraelsko-palestinskega konflikta.
Slovenija mora v okviru Evropske unije začeti izpolnjevati svojo pravno obveznost po 1. členu 4. ženevske konvencije, ki zahteva spoštovanje te konvencije v vseh okoliščinah, in uvesti sankcije proti Izraelu, tudi s preklicem pridružitvenega sporazuma EU-Izrael. Priznanje palestinske države ne predvideva priznanja legitimnosti oblasti, ki jo v Gazi izvaja islamistično gibanje Hamas, ne oblasti, ki jo na Zahodnem bregu izvaja sekularna palestinska avtoriteta pod vodstvom gibanja Fatah. Gre za priznanje pravice Palestink in Palestincev imeti lastno državo, znotraj mej pred vojno leta 1967. S priznanjem bi mednarodna skupnost stopnjevala pritisk na izraelske oblasti, ki Gazo trenutno označujejo kot sovražno entiteto, se pravi, pojem, ki ga mednarodno pravo ne pozna. Če države, med njimi tudi Slovenija, priznajo palestinsko državo, bi to pomenilo, da Izrael okupira drugo suvereno državo in ne le tako imenovanih spornih ozemelj. Mednarodno pravo bi se v tem pogledu močno prevesilo na stran legitimnih zahtev in pravic Palestink in Palestincev. Ko skušamo v praksi uveljavljati civilizacijske temelje, in v primeru priznanja Palestine govorimo o pravici narodov do samoodločbe ter o spoštovanju človekovih pravic, je kakršnakoli zahteva po nekem splošnem širokem konsenzu neprimerna. Priznanje palestinske države je torej le prvi korak, korak, ki Palestino postavlja v enakopravnejši položaj v primerjavi z drugimi državami in ji tako omogoča pravičnejšo pogajalsko izhodišče za razrešitev zgoraj orisane situacije, položaj, v katerem je odgovornost Izraela za kršitev mednarodnega prava in prava človekovih pravic nedvoumna. Hvala za besedo.
Hvala vam.
Nadaljujemo razpravo. Izvolite kar k temu mikrofonu, ki je že prižgan. Prosim, da se predstavite. Ste vabljeni?
Klemen PloštajnerJa, seveda. (Klemen Ploštajner iz študentskega sociološkega društva SocioKlub.)
Imam tri točke: prva je spoštovanje mednarodnega prava, druga je radikalizacija islama, tretja pa finančne posledice okupacije.
Naj grem kar na prvo točko. Generalna skupščina OZN že precej let sprejema resolucijo Mirna rešitev palestinskega vprašanja, v kateri je zapisano, da je Izrael okupacijska sila, da mora prenehati z okupacijo iz leta 1967, da mora prenehati širiti nelegalne naselbine, da mora pravično rešiti vprašanje beguncev, umakniti vse nadzorne točke z Zahodnega brega in omogočiti svobodno gibanje, prenehati z gradnjo nelegalnega zidu po sodbi Meddržavnega sodišča iz leta 2004, vrniti aneksirani vzhodni Jeruzalem. Pri zadnji resoluciji leta 2013 je 6 držav glasovalo proti, 6 držav se je vzdržalo, 162 držav je glasovalo za resolucijo in kot ve naš zunanji minister, je bila med njimi tudi Slovenija. Izrael krši vse zgoraj navedene dele resolucije, s tem pa nadaljuje s prakso kršenja mednarodne zakonodaje, katere podpisnica sta tako Slovenija kot tudi Izrael. Če imamo v fokusu zgolj 4. ženevsko konvencijo, katere 1. člen pravi, da morajo vse podpisnice, kot vedo strokovnjaki za mednarodno pravo, ki so tudi v tej sobi, spoštovati in zagotoviti spoštovanje te konvencije v vseh okoliščinah. Slovenija je tako zavezana k spoštovanju te konvencije, ki jo Izrael krši, med drugim 49. člen, ki govori o prepovedi premikanja lastnega prebivalstva na okupirano ozemlje, kar so nelegalne naselbine, v katerih živi tudi zunanji minister Lieberman, krši člen 33, ki govori o prepovedi kolektivnega kaznovanja in kaznovanja za zločine, ki jih nekdo ni zagrešil, kar je obleganje Gaze in rušenje domov, kar se ponovno dogaja. Slovenija je zavezana k spoštovanju in zagotavljanju spoštovanja te konvencije, kar pomeni, da mora Izrael prisiliti k temu spoštovanju. To pa pomeni uvajanje sankcij, ki jih zdaj namesto tega uvajamo proti Rusiji, prepoved trgovanja in menjave, prekinitev diplomatskih odnosov z ljudmi, ki bivajo v nelegalnih naselbinah, kot sta zunanji minister in gospodarski minister Izraela, hkrati pa podpirati žrtev, se pravi, okupiranega, kar je Palestina in kar pomeni priznanje.
Naslednja točka, radikalizacija islama. Muslimanski svet, še posebej arabski svet, zahoda ne vidi preveč v pozitivni luči, kar je logična posledica dolgih let kolonializma. Pomembna točka tega negativnega odnosa je ravno izraelska okupacija Palestine, kot trdi Primož Šterbenc in mnogi drugi priznani akademiki. Arabski svet in muslimani ocenjujejo odnos do zahoda ravno preko tega konflikta. Celotna zgodovina kršenja mednarodnega prava, zatiranja in okupacije, pri kateri zahod aktivno sodeluje, v deželi, ki ima izjemno simbolno vrednost za muslimane, v vzhodnem Jeruzalemu, kjer leži tretji najbolj sveti kraj za muslimane, prispeva k radikalizaciji islama. Kot piše v dokumentu Združenih narodov "Human Development Report on Arab World" iz leta 2009, te kršitve so povzročile ogromno škodo z disproporcionalno rabo sile in popolnim nespoštovanjem človeških življenj, kar ponazarja zadnja ofenziva v Gazi, tista iz leta 2009. Te kršitve so povzročile neizmerno človeško trpljenje in kaos, omadeževale podobo v kršitvah vpletenih sil ter spodkopale krhek proces političnih reform, s tem pa krepijo ekstremne sile in potiskajo zmerne glasove iz politične arene. Izraelska okupacija tako izjemno prispeva k radikalizaciji islama in če pravilno vem, bo naslednja točka, o kateri boste razpravljali, Islamska država, kar pomeni, da jo morate nujno povezati z dogajanjem v Palestini.
Zdaj še tretja točka, kar je varčevanje v Evropski uniji in finančne posledice okupacije. 43. člen haaške konvencije, ki ureja odnose v vojni, določa, da je okupacijska sila dolžna zagotavljati javni red in varnost ter spoštovati z zakoni območja, ki ga okupira. Iz tega člena izhaja, da je Izraelk kot okupacijska sila, kot jo imenujejo Združeni narodi in Meddržavno sodišče, dolžan prevzeti stroške administracije vsakdanjega življenja okupiranih Palestincev. Izrael ne izpolnjuje te svoje dolžnosti, temveč mu pri tem izdatno pomaga Evropska unija, ki je od leta 1994 do 2013 namenila 5,6 milijarde evrov finančne pomoči palestinski oblasti za osnovne naloge delovanja javnih služb. To pomeni, da Evropska unija financira storitve, ki bi jih moral zagotoviti Izrael kot okupacijska sila, s tem pa direktno sodeluje in lajša okupacijo. Izrael je letos izvedel tudi napad na Gazo, nad območjem, ki ga okupira in blokira že od leta 2007. V napadu je bilo ubitih 2.200 ljudi, po Amnesty International je bilo popolnoma uničenih 89 družin v celoti, uničenih in poškodovanih je bilo 100.000 domov, v 51 dni trajajočem pobijanju je nastalo za 2,5 milijona ton ruševin. Izrael je kot okupacijska sila dolžan skrbeti za varnost in red ter ne za uničenje ozemelj, ki jih okupira, prav tako tudi za varovanje privatne lastnine in dostojanstvo družin, ne pa njihovega pobijanja. Na donatorski konferenci, kjer se je zbralo več kot 5 milijard dolarjev za obnovo, je EU prispevala pol milijarde dolarjev, kar je račun, ki bi ga morali po mednarodnem pravu in po pravilih izvajanja okupacije izstaviti Izraelu.
Torej, zaradi teh treh točk, ki sem jih navedel, ni dovolj zgolj, da priznamo Palestino, ampak je nujno, če želimo spoštovati mednarodno pravo, začeti prisiliti Izrael, da spoštuje mednarodno pravo, s sankcijami in prepovedjo uvoza in izvoza vsega orožja. Hvala.
