Spoštovani, lep pozdrav.

Pričenjam 74. nujno sejo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor.

Obveščam vas, da kot nadomestni člani s pooblastili sodelujejo: Saša Tabaković za mag. Branislava Rajića, Marija Antonija Kovačič za Tomaža Gantarja, Anita Koleša za Ivana Preloga, dr. Dragan Matić za mag. Bojana Krajnca, Ivan Škodnik za Danila Antona Ranca, dr. Matej T. Vatovec za dr. Franca Trčka.

Besedo dajem predsedniku Odbora za kulturo, dr. Draganu Matiću.

Hvala za besedo.

Pozdrav vsem prisotnim tudi iz moje strani.

Pričenjam 25. nujno sejo Odbora za kulturo.

Naj zdaj preberem pooblastila za nadomeščanje: Ljudmilo Novak nadomešča Zvonko Lah, Violeto Tomić nadomešča dr. Matej T. Vatovec, Janjo Sluga nadomešča Vojka Šergan in mag. Branislava Rajića nadomešča… Mm, to pa ne vem, če bo prav. To bomo pa še kasneje obvestili.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odborov: 1. točka – zaščita nepremične kulturne dediščine pred zasebnimi profitnimi interesi.

Ker v poslovniškem roku nisva prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem seje odborov.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Ta točka dnevnega reda je zahteva Poslanske skupine Levica za sklic skupne seje odborov iz dne 15. 3. 2018, ki je objavljena na spletni strani Državnega zbora s sklicem.

K tej točki sva vabila: predlagatelje, to je Poslanska skupina Levica, Mateja Tašner Vatovca, potem Antona Peršaka, ministra za kulturo, Ministrstvo za kulturo, Ireno Majcen, ministrico za okolje in prostor, Ministrstvo za okolje in prostor, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Direktorat za varstvo kulturne dediščine, Inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije, dr. Sonjo Ifko, predsednico Icomos Slovenija, dr. Evo Sapač iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Maribor in Marušo Zorec, arhitektko konservatorko.

Besedo dajem predlagatelju zahteve za sklic seje, to se pravi predstavniku Poslanske skupine Levica.

Izvolite.

Ja, najlepša hvala, predsednik.

Če grem na kratko skozi našo zahtevo za sklic … Povod oziroma ja, bomo rekli kar povod za sklic te seje je bilo nedavno dogajanje v Kopru, kjer je prišlo do rušitve, mislim da, edine renesančne samostojne hiše v Slovenski Istri, tako imenovane palače Longo. Tisto, kar je najbolj problematično pri tej zgodbi, je ozadje. Ta hiša je bila dlje časa zapuščena oziroma so bila v njej stanovanja, na neki točki je občina to hišo prodala in od te prodaje so potem lastniki, ko so dobili vsa ustrezna mnenja in tudi navodila, kako mora potekati obnova, dolgo časa pustili stavbo samevati, dokler se ni enostavno stanje te stavbe toliko poslabšalo, da so potem gradbeni inšpektorji odredili rušitev zaradi splošne nevarnosti. Tisto, kar je problematično, je to, da je to nek simptom tega, kar se dogaja in ki je seveda najbolj pereč na področju varovanja kulturne dediščine. Gre za to, da se velikokrat zasebni interes, torej interes investitorja, da na takšnih parcelah nekaj zgradi, postavlja nad javni interes, če naj mu tako rečemo, torej nad varstvo dediščine oziroma spomenikov. Zdaj, ta primer, pa ni edini, nekaj jih bom navedel še v nadaljevanju, je pač eklatanten oziroma najbolj ekscesen, ko se lastnikom enkrat, ko pridobijo takšno nepremičnino, ki je zaščitena, torej zaščiteno stavbo, v prvi vrsti ali pa pogosto enostavno splača prepustiti dotrajanju in propadanju, ker potem po rušitvi dobijo prazno parcelo, na kateri je lažje izvesti neko novogradnjo, ki je potem za njih v prvi vrsti cenejša. Sicer je pri takšnih gradnjah potrebno upoštevati določene pogoje, ki jih izda Zavod za varstvo kulturne dediščine, ampak so v teh primerih to verjetno cenejši posegi, v vsakem primeru pa takšni ukrepi ne nadomestijo originala, se pravi zgodovinske stavbe.

Drug problem, ki se tukaj pojavlja in zaradi česar verjetno tudi prihaja do takšne situacije, je ta, da so kazni na tem področju, bom rekel kar, smešno nizke. Posameznik, ki ne spoštuje določb zakona, je kaznovan med 400 in tisoč 200 evri. Te kazni izreka Inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije, ki ima omejeno število inšpektorjev, tako da morajo ti inšpektorji pokrivati celo državo in je učinkovitost odkrivanja in seveda potem tudi sankcioniranja takšnih dejanj zelo otežena. Če primerjamo te kazni z dejanskimi celotnimi stroški, ki so v igri pri prenovah in gradnjah, se seveda velikokrat takšnim lastnikom, ki tudi kršijo določbe zakona, včasih se splača takšne kazni plačati in potem nadaljevati s tem dejavno. Zdaj krovni Zakon o varstvu kulturne dediščine je bil na novo napisan v času prve Janševe Vlade in takrat se je, so se odprla vrata za večji vpliv gradbenih lobijev in tudi nepremičninskih špekulantov, in je bila to tudi neka točka, ko se je področje varstva nepremične kulturne dediščine tudi dereguliralo, in takrat se je tudi javni interes podredil na račun zasebnega profita. Zdaj neustrezen odnos do kulturne dediščine kažejo tudi številni drugi primeri kot sem že omenjal, in njihov skupni imenovalec je, da tako ministrstvo kot ostale institucije, ki bdijo nad tem področjem, v številnih primerih enostavno popuščajo pritiskom investitorjem in to tudi včasih brez slabe vesti. Zdaj v nedavni zgodovini obstaja veliko takšnih primerov, ki so bili tudi odmevni recimo Rakušev mlin v Celju, gre za industrijski objekt, ki je na nacionalni ravni veljal za edinstvenega, ampak je enostavno tudi ta dolgo časa propadal in bil v slabem stanju, vemo kako se je zgodba končala, občina je to stavbo sicer kupila, potem se je zgodil požar, tudi v tem primeru je bila izdana odločba o rušitvi, jaz sicer menim, da bi lahko občina takrat seveda takšno odločbo tudi izpodbijala pa drugačne načine za zaščito tega območja in tudi za sanacijo, ampak se je raje šlo v pospešeno rušenje objekta, ne glede na to kako je strokovna in tudi ostala javnost nasprotovala. Potem dalje imamo primer Kolizeja v Ljubljani, kjer je podobno šlo za, v bistvu zelo eminentno stavbo, ki je imela tudi zelo posebne lastnosti, ki jo je prav tako leta 2003 pokupil nek podjetnik, takoj povedal, da jo tudi namerava porušiti in zgraditi nek večnamenski objekt z stolpnico, takrat mu je eden od ministrov sicer to preprečil z začasnim zavarovanjem, ampak potem naslednja Vlada je tudi to odpravila in na nek način šla temu podjetniku na roko in mu omogočila to, da pač se je potem to tudi izpeljalo na tak način, leta 2011 je Kolizej bil porušen in od takrat dalje tam pač zija ena ogromna luknja. Zdaj zadnji od teh primerov je bila tudi Vila Rafut v okolici Nove Gorice, tako imenovana Laščakova vila. Tu je zgodba nekoliko drugačna, ker se je zaradi predvsem protestov prebivalcev in tudi ostalih, občina dejansko odločila, da bo stvar sanirala in, da ne bo stvar prodana nekemu zasebniku. Zdaj teh primerov bi lahko verjetno še naštevali in naštevali, imamo ne nazadnje tudi v Kopru Servidski samostan, Palačo Totto ex Gavardo in tako naprej, ampak tisto kar je ključno oziroma skupna točka pri vseh teh primerih, je to, da se očitno prepogosto zgodi, da, mislim kulturni spomeniki, nepremična kulturna dediščina, ki bi jo morali seveda ustrezno negovati in zaščiti je enostavno prepuščena temu, da se tako na občinski kot tudi na državni ravni proda, ne vem, včasih mogoče seveda tudi čisto poštenim investitorjem, ampak se bojim, da prevelikokrat pač špekulantom, ki potem namerno stvari dolgo časa zavlačujejo, zato, da lahko to dediščino porušijo in potem tam seveda zgradijo nekaj kar bo bistveno bolj profitno. Tako, da te primeri se sicer v podrobnostih razlikujejo, logika pa je v ozadju pravzaprav enaka. In zdaj naša trditev je, da država tiho pristaja na to, da se ta zasebni interes prevlada nad javnim interesom varstva nepremične kulturne dediščine. Ta sam sistem varstva pa na žalost pušča na več koncih, zdaj zaradi tega predlagamo odboroma, da sprejme šest sklepov, ki jih bom na hitro naštel. Prvi je ta, da se pozove Ministrstvo za kulturo, da pripravi ustrezne spremembe 31. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine in to s predhodnim posvetovanjem s konservatorsko strokovno javnostjo. Menimo namreč, da so se določene spremembe zakonodaje zgodile prehitro ali pa tudi ob neupoštevanju tega, kar so bile pripombe strokovne javnosti, tako da predlagamo, da ministrstvo odpre še en krog posvetovanj s strokovno javnostjo in pripravi ustrezne rešitve. Drugi sklep predlaga Ministrstvo za okolje in prostor, da pripravi spremembe Gradbenega zakona, in sicer tako, da vpelje obvezujoče soglasje strokovnih služb s kulturno-varstvenega področja h gradbenim dovoljenjem. Zdaj, Gradbeni zakon, tako kot je bil sprejet, predvideva samo mnenja strokovnih služb oziroma različnih mnenjodajalcev, kot so opredeljeni v zakonu, kar napeljuje na to, da gre samo za nekakšno posvetovalno mnenje, ki seveda nima potem na koncu nobene realne teže. Tako da tu bi predlagali, da vsaj za področje kulturno-varstva h gradbenim dovoljenjem bi takšno soglasje moralo biti obvezujoče.

Tretjič, predlagamo, da Ministrstvo za kulturo do septembra letos pripravi predlog za ustanovitev javnega sklada, iz katerega bi se sofinancirala obnova objektov iz registra nepremične kulturne dediščine. Upoštevajoč to, kar sem dejal prej, torej da se včasih prenove ali pa sanacije teh objektov v skladu s kulturno-varstvenimi standardi na nek način podražijo ali pa bistveno zvišajo stroške obnov teh objektov, bi bilo smiselno, da začne država razmišljat dolgoročno, tudi kako bi seveda zavarovala kulturno dediščino in da bi seveda posameznikom, ki takšne objekte pridobijo v last, tudi pomaga pri njihovi obnovi.

Četrti sklep, odbora pozivata Ministrstvo za kulturo, da kadrovsko okrepi delovanje Inšpektorata Republike Slovenije za kulturo in medije, se pravi, da bi imel inšpektorat več zaposlenih, ki bi lahko intenzivneje in bolj celovito nadzirali to področje.

Petič, odbora pozivata Ministrstvo za kulturo, da pripravi spremembe zakonodaje, s katerimi bo zaostril kazni na tem področju. To sem tudi že prej omenil, zakaj.

In na koncu še, odbora pozivata Ministrstvo za kulturo, da v strategijo kulturne dediščine 2018-2026 vnese koncept preventivnega konservatorstva in posledično pripravi tudi širšo konceptualno prenovo Zakona o varstvu kulturne dediščine. Gre za pomemben vidik, ki je tudi, mislim da, v skladu z nekaterimi cilji, ki jih je opredelilo ministrstvo v tej strategiji, in bi pomenilo seveda neko pomembno dopolnitev te strategije, ki bi šla v smeri seveda ne samo varovanja, ampak tudi doseganja ostalih ciljev, ki so tukaj notri opredeljeni.

Obveščam vas, da mag. Branislava Rajića nadomešča Igor Zorčič.

Zdaj pa predajam besedo državni sekretarki z Ministrstva za kulturo, gospe Damjani Pečnik.

Hvala lepa, gospod predsedujoči.

Jaz bi se najprej zahvalila poslancem Levice, da so sicer malo pozno, ampak vseeno prepoznali, kako pomembna je kulturna dediščina in kako pomembno je njeno ohranjanje. Jaz verjamem, da boste v petek, ko boste imeli pred sabo Zakon o zagotavljanju najbolj nujnih sredstev za kulturo, vsi tukaj prisotni poslanci in seveda vključno z Levico podprli ta zakon, ki bo omogočil, da bo en del naše kulturne dediščine in na splošno kulture ohranjen. Osnovni problem, ki ga izpostavljate, pravzaprav ni v zakonu, ampak o tem, da ta država ne namenja dovolj sredstev finančnih za obnovo kulturne dediščine. Zakon kot tak je bil prepoznan kot eden boljših v evropski zakonodajni praksi spomeniško-varstvene službe. Je pa dejstvo, da v Sloveniji spomeniško-varstvena služba obstaja že več kot 100 let in več kot 100 let tudi opozarja na to, da je potrebno za obnovo kulturne dediščine zagotoviti ustrezna sredstva. Od leta 2007, ko je bilo v proračunu Republike Slovenije na Ministrstvu za kulturo namenjenih 7,49 % sredstev za obnovo kulturne dediščine, smo v letu 2015 padli na 0,85 in v 2016, 2017 še nižje. Ravno tako vam je znano, da kultura nima več svoje prednostne osi, tako da smo izgubili tudi vsa evropska sredstva za prenovo kulturne dediščine. Menimo, da to, da je neka Vlada sprejela… Da politična frakcija, ki je sprejela zakon, ni sprejela zakona zaradi politike, ampak zaradi tega, ker se država v bistvu zaveda, da je varovanje kulturne dediščine tudi ustavna pravica in da smo to ustavno pravico dolžni spoštovati vsi tukaj prisotni in tudi vsi lastniki kulturne dediščine. Dejstvo je, da kulturne dediščine ne bomo rešili z višjimi kaznimi, čeprav so smešno nizke, ampak verjetno rabimo ne samo palico, ampak predvsem korenček, s katerim bomo spodbudili lastnike kulturne dediščine, da bodo zainteresirani za obnovo kulturne dediščine.

Kar se tiče 31. člena, ki je bil omenjen … Tovrstne člene, tako ali drugače oblikovane, imajo praktično vse evropske države in tudi pred uveljavitvijo Zakona o varstvu kulturne dediščine leta 2008 je Zavod za varstvo kulturne dediščine izdajal soglasja za rušenje, kadar je bilo to prepoznano in potrebno. Skupno število izdanih soglasij za odstranitev dediščine od uveljavitve zakona v desetih letih predstavlja 0,65 %. Samo mogoče, da omenim – v Registru nepremične kulturne dediščine imamo 30 tisoč enot, od tega 8 tisoč 500 spomenikov, od tega 325 spomenikov državnega pomena. Če se primerjamo z drugimi evropskimi državami … Norveška v enem letu izgubi 1 % svoje kulturne dediščine. Vsak izgubljen spomenik, vsaka izgubljena kulturna dediščina pomeni za nas, ki se ukvarjamo s kulturno dediščino, dnevno bolečino in zato si že vrsto let prizadevamo, da bi nas ta država slišala, da bi v bistvu sprejeli ustrezne mehanizme. Država je tudi Ministrstvo za kulturo. Ministrstvo za kulturo je od uveljavitve zakona večkrat ali pa vsako leto znova podalo različne predloge, od davčnih olajšav in spodbud za lastnike kulturnih spomenikov, ki nikoli niso bile uslišane. Predlagali smo recimo uvedbo davčnih olajšav za vlaganje v kulturno dediščino v okviru Zakona o davku na dohodek, predlagali smo uvedbo nižje stopnje DDV v okviru Zakona o davku na dodano vrednost, predlagali smo olajšave za kulturne spomenike oziroma za kulturno dediščino v Zakonu o davku na nepremičnine, predlagali smo spodbude za sponzorje in donatorje, pripravili smo Zakon o spodbujanju vlaganj v kulturo, pripravili smo tudi pobudo za tako imenovani mehanizem spomeniške rente, ki ni bil sprejet. Pripravili smo tudi osnutek Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi, ki ga nismo uspeli spraviti v vladno proceduro. Zato se zahvaljujem skupini SMC, poslancem, ki so ta zakon kljub vsemu uspešno dali v proceduro in verjamem, da boste v petek podprli ta zakon. Pripravili smo strategijo varstva kulturne dediščine. V strategiji sicer eksplicitno, dejansko res ne piše, da gre za preventivno varstvo, ampak v vseh naštetih delih strategije je napisano, da je vključevanje dediščine v razvojne sektorske politike, v zakonske in razvojne dokumente ter prostorske akte na državni, regionalni in občinski ravni. To je notri zavedeno. Sistemska zagotovitev virov financiranja ter uvajanje davčnih in finančnih spodbud, sistematično spremljanje stanja za boljše načrtovanje obnove in oživljanja dediščine, krepitev skupne odgovornosti za dediščino, spodbujanje razvoja trajnostnega kulturnega turizma, kreativnih industrij in drugih novih produktov. Skratka, v obstoječem zakonu in v predlogu strategije za kulturno dediščino je preventivno varstvo zajeto, tako da se v bistvu nekako ne moremo strinjati s predlaganimi sklepi, ki jih je predlagala Poslanska skupina Levice. Prav tako lahko v bistvu povemo, da, če izhajamo iz prakse, obnova kulturne dediščine dejansko pomeni 30-odstotno cenejšo obnovo od novogradnje. Tudi, kar se tiče ustanovitve javnega sklada, sicer zelo podpiramo, da pridobimo dodatna finančna sredstva, ne vidimo pa smisla v ustanavljanju javnega sklada, če imamo v proračunu Ministrstva za kulturo za kulturne spomenike 850 tisoč evrov letno, če je za spomenike državnega pomena v lasti Republike Slovenije in v upravljanju Ministrstva za kulturo (teh je 32) namenjenih 600 tisoč evrov in če imamo na Ministrstvu za kulturo za javno kulturno infrastrukturo in za investicije v naše javne zavode namenjenih 1 milijon 70 tisoč evrov. Tako da ne vidimo prav velikega smisla v ustanavljanju še enega sklada, pri tem, da ste sami omenili, da je inšpektorat kadrovsko podhranjen, ravno tako je kadrovsko podhranjen Direktorat za kulturno dediščino, da ne govorim o kadrovski podhranjenosti Zavoda za varstvo kulturne dediščine, katerega osnovna naloga je ohranjanje in varovanje kulturne dediščine.

Hvala lepa.

Predajam besedo predsedniku Odbora za infrastrukturo.

Hvala lepa.

Obveščam vas, da kolega Jana Škoberneta po pooblastilu nadomešča Marija Bačič.

Kolega Matić.

Hvala.

Zdaj pa dajem besedo še predstavnici ministra za okolje in prostor.

Izvolite, gospa državna sekretarka.

Hvala za besedo.

Nedavno sprejeti gradbeni zakon je vsa soglasja pristojnih soglasjedajalcev spremenil v mnenja, vendar pa to ne pomeni, da se vsebine presoje o tem, da je potrebno spoštovati neke pogoje iz področja kulturne dediščine, ki jih nalaga zakon, ni potrebno držati. V bistvu gre samo za to, da postane postopek izdaje gradbenega dovoljenja zaradi tega učinkovitejši, ker se pravzaprav postopek presoje oziroma upoštevanja teh pogojev, ki jih podaja pristojni mnenjedajalec pelje znotraj enovitega postopka gradbenega dovoljenja. To pomeni, da je potrebno vsa pravila in vse zahteve, ki jih je potrebno pri posamezni investiciji spoštovati, ravno tako upoštevati, je pa res, da se ta postopek oziroma da se te zahteve vpišejo v izrek gradbenega dovoljenja in to hkrati pomeni, da ne vodimo zaradi različnih vrst pristojnih mnenjedajalcev oziroma prej soglasjedajalcev samostojne postopke, ki je vsak posebej potem seveda lahko presojan tudi iz vidika instanc in sodnega varovanja, ampak se znotraj enega, enovitega gradbenega postopka lahko uveljavljajo tudi vsi pritožbeni postopki in s tem ta postopek steče hitreje. Mi menimo, da je to ena od ključnih novosti, ki pravzaprav omogoči ravno tako varovanje vseh teh zahtev in hkrati omogoči, da je postopek bistveno hitrejši.

Bi se pa opredelila tudi do rušitev … Tudi tukaj je gradbeni zakon te zadeve zaznal in ravno temu je namenjen 88. člen gradbenega zakona, ki izrecno pravi, da lahko gradbeni ali kak drug pristojni inšpektor ali občinski inšpektor odredi odstranitev, ki je predmet varstva kulturne dediščine, le na podlagi soglasja ali predhodnega ogleda za kulturo pristojnega organa in to v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, razen v primeru nevarnega objekta. Nevarni objekt pa je tisti, ki ne izpolnjuje bistvenih zahtev, neposredno ogroža življenje in zdravje ljudi, premoženje večje vrednosti, promet in pa sosednje objekte.

Toliko na kratko. Hvala.

Zdaj pa dajem besedo vabljenim na sejo in tiste vabljene, ki bi se oglasili, prosim, da se zaradi magnetograma predstavijo in povejo, v imenu katere institucije bojo govorili. Prosim, kdo se javlja?

Izvolite.