Pričenjam javno predstavitev mnenj o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, ki jo je organiziral Odbor za kulturo kot matično delovno telo za obravnavo tega predloga zakona.

Odbor je odločil za organizacijo javne predstavitve mnenj sprejel na 1. nadaljevanju 6. redne seje 26. 11. 2015 na predlog predsednika odbora.

Pozdravljam vse prisotne udeleženke in udeležence javne predstavitve mnenj, predstavnike Ministrstva za kulturo, vse vabljene in predstavnike sredstev obveščanja.

Namen javne predstavitve mnenj je pridobiti mnenja in stališča strokovne in širše javnosti k navedenem predlogu kot podlago za obravnavo predloga zakona na matičnem delovnem telesu. Javna predstavitev mnenj naj bi podala odgovore na naslednja vprašanja:

1. Ali je za predlagano rešitev glede doseganja obveznega deleža kvot (70 %) deleža slovenske glasbe oziroma glasbene produkcije slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev izključno ali večinsko izvajanje v slovenskem jeziku zagotovljena dovolj kvalitetna produkcija?

2. V kolikšni meri bodo uredniki morali poseči po arhivskih zbirkah slovenske glasbe, saj novela predvideva tudi, da mora vsaj četrtino deleža 70 % predstavljati slovenska glasba prvič predvajana pred dvema letoma?

Pri teh dveh vprašanjih pojasnjujem, da se 70 % delež nanaša na določbe obstoječega 86. člena, ki določa, da mora najmanj 20 % celodnevno predvajane glasbe vsakega radijskega in televizijskega programa biti slovenska glasba oziroma glasba produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev. Ta delež vsednevno predvajane glasbe najmanj 40 % ko gre za vsak posamezni program RTV Slovenija, delež vsednevne predvajane glasbe pa naj znaša najmanj 25 %, ko gre za radijske in televizijske programe posebnega pomena. To posebej razlagam zaradi tega, ker je bilo v zvezi z imenovanje 70 % deleža slovenske glasbe nekaj vprašanj oziroma potrebe po dodatnem pojasnilu.

3. Ali je smiselno v zakonu po imenu naslavljati točno določene radijske in televizijske programe oziroma ali naj bi bilo bolje zakonsko dikcijo oblikovati bolj sistemsko?

4. Kakšno finančno in kadrovsko obremenitev bo za medijske hiše in agencijo, ki izvaja nadzor, pomenilo merjenje doseganja kvot na način kot je zastavljen?

5. Kakšno je stališče nadzornih organov glede možnosti izvajanja sistema merjenja oziroma nadzorovanja kot je zastavljen in ali so sankcije s strani agencije, ki so opredeljene v primeru kršitve dovolj učinkovito domišljene oziroma primerljive s siceršnjimi inšpekcijskimi ukrepi na drugih področjih?

Razprava bo potekala tudi o drugih vsebinah predlaganih s strani vabljenih.

Še nekaj tehničnih napotkov. Uvodno predstavitev predloga zakona bo v imenu predlagatelja podala ministrica za kulturo mag. Lilijana Bizjak-Mlakar. Uvodnemu delu bo sledila razprava ter vprašanja in komentarji udeleženk in udeležencev. Vse, ki bi radi razpravljali, prosim, da izpolnite prijavnice k razpravi, ki jo imate pred seboj na klopeh ter jo oddate meni oziroma mojim strokovnim sodelavcem, tako da bom lahko vsako napovedano razpravljavko ali razpravljavca tudi predstavil. Vse razpravljavce prosim, da svoje razprave omejijo na največ 7 minut.

Odmor ni predviden. Obveščam pa vas, da se med potekom predstavitve mnenj lahko v avli pred dvorano lahko postrežete s pijačo.

Prehajamo na uvodno predstavitev predloga zakona. K besedi vabim gospo ministrico mag. Julijano Bizjak Mlakar.

Hvala lepa, gospod predsedujoči. Spoštovani. Veseli me, da / izključen mikrofon/. Zainteresirano javnostjo.

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije se zaveda, da je medijska zakonodaja na čelu z zakonom o medijih nujno potrebna temeljite prenove in posodobitve. Ta pa mora temeljiti na nacionalnem strateškem dokumentu, ki bo na podlagi analize obstoječega stanja in primerjalno pravnega pregleda ureditev področja v drugih evropskih državah podal smernice za razvoj medijske krajine v Sloveniji, kar je kot ključen cilj soglasno potrdil Državni zbor Republike Slovenije v resoluciji o nacionalnem programu za kulturo 2014-2017. V zvezi s tem je Ministrstvo za kulturo oblikovalo strokovno delovno skupino, ki bo ministrstvu v pomoč pri oblikovanju strategije in kasneje ustrezne zakonodaje.

Ravnokar prihajam z javne razprave v Kopru, prve izmed tovrstnih razprav, s katero želimo medijske zakone in strategijo pripraviti strokovno, skladno z javnim interesom in v sodelovanju z najširšo strokovno in zainteresirano javnostjo. Žal sem bila lahko na zanimivi in polno obiskani javni razpravi v Kopru le eno uro, saj sem se morala odzvati vabilu na razpravo v parlamentu.

Predlog zakona še nima ambicij po celovitem urejanju medijskega področja, ampak želimo z njim popraviti le nekatere vsebinske pomanjkljivosti in nejasnosti zaradi katerih posameznih določb ni možno dosledno izvajati, na kar so nas v zadnjih letih opozarjali tako pristojni Inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije oziroma regulator Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije ter tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, kot tudi sami naslovniki določb.

Poglavitne vsebinske rešitve, ki jih prinaša predlog zakona se nanašajo na obveznost oblikovanja pravil za komentiranje, določitev roka za vložitev zahteve za objave popravka, obveznost predvajanja najmanj polovičnega deleža že do sedaj določene kvote slovenske glasbe podnevi med 6.00 in 22.00 uro ter nekatere spremembe, ki zadevajo nadzor nad izvajanjem zakona.

Glede obveznosti oblikovanja pravil za komentiranje sledi predlog zakona samoregulativni in sodni praksi v zvezi z ureditvijo komentiranja v medijih. S predlagano rešitvijo določamo obveznosti izdajatelju, ki omogoča komentiranje v okviru svojega medija, da oblikuje pravila komentiranja ter jih javno objavi na primernem mestu v mediju. Komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, mora biti umaknjen v najkrajšem možnem času po prijavi oziroma najpozneje v enem delovnem dnevu po prijavi. S tem se ne uvaja cenzura komentiranja, saj medij sam določa pravila komentiranja in mora umakniti sporni komentar šele po prijavi.

Nekateri spletni mediji takšno samoregulatorno prakso izvajajo že sedaj. S predlagano ureditvijo pa bodo navedene zahteve postale obvezne za vse medije, ki omogočajo komentiranje, kar bo pomenilo učinkovitejšo samoregulacijo sovražnega oziroma žaljivega govora na spletu in posledično vodilo v njegovo zmanjševanje, kar je tudi eden izmed ciljev iz resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012-2016. Predlagana rešitev je povezana z vprašanjem odgovornosti za objavljene vsebine, ki je ustrezno rešeno že v sedaj veljavni določbi tretjega odstavka 18. člena zakona o medijih, ki določa, da odgovorni urednik odgovarja za vsako objavljeno informacijo. S predlogom zakona se določa tudi rok za vložitev zahteve za objavo popravka. Objava popravka se lahko tako zahteva v 30 dneh od dneva, ko zainteresirana oseba zvedela za objavo obvestila, vendar najpozneje v 3 mesecih od objava obvestila.

Z novim 86.a členom v prvi vrsti določamo zahtevo, da mora biti najmanj polovica deleža slovenske glasbe iz 86. člena zakona predvajana v dnevnem oddajnem času med 6.00 in 22.00 uro, kar je bil že od začetka eden od osnovnih namenov kvote slovenske glasbe, vendar v praksi nemalokrat zlorabljen. Namen umestitve deleža slovenske glasbe v dnevni čas predvajanja je zagotavljanje večje dostopnosti in promocije slovenske glasbe v času, ko je dosegljiva potencialnemu poslušalstvu največja.

S tem ukrepom v povezavi z že veljavnimi deleži slovenske glasbe, v katere s predlogom zakona ne posegamo, želimo omogočiti, da je medijski prostor odprt za predstavljanje slovenske glasbene ustvarjalnosti oziroma da se na javnih frekvencah slovenskih radijskih postaj v vsakem trenutku poslušanja lahko sliši slovenska beseda.

V člen, ki določa delež kvote slovenske glasbe, se z novelo zakona ne posega. Tudi ureditev tega področja bo del strategije, ki mora slediti javnemu interesu.

S predlogom zakona določamo tudi, da mora najmanj 70 % slovenske glasbe, ki je predvajana med 6.00 in 22.00 uro predstavljati glasba, ki je izključno in v večinskem delu izvajanja v slovenskem jeziku, razen ko gre za radijske in televizijske programe, ki predvajajo pretežno instrumentalno glasbo. S tem ukrepom želimo zaščititi slovenske poslušalce, da bodo lahko v času med 6.00 in 22.00 uro v minimalnem deležu poslušali glasbo tudi v slovenskem jeziku.

Zaščita in promocija slovenskega jezika ter s tem ohranjanje slovenske kulturne in nacionalne identitete je namreč že od vsega začetka urejanja tega področja eden od njegovih glavnih namenov in ciljev. Zavedamo se, da je s tem, kjer kvoto slovenske glasbe zakon ne posega, delež glasbe v slovenskem jeziku, ki jo slišimo podnevi še vedno relativno majhen. Ministrstvo za kulturo bo to področje celovito uredilo po sprejemu strategije. S tem ukrepom sledimo tudi izvirni definiciji slovenske glasbe iz zakona o medijih iz leta 2001, ki pa je bila leta 2006 neutemeljeno spremenjena. S predlagano ureditvijo smo zato ponovno poudarili zaščite slovenskega jezika, saj postaja slovenska glasba zaradi majhnosti glasbenega trga in jezika vedno bolj ogrožena s strani tujih, zlasti angleško govorečih izvajalcev.

Pri ostalem dnevnem oddajnim časom med 6.00 in 22.00 uro pa se na ta način s preostalimi 30 % spodbuja tudi druga ustvarjalnost slovenskega izvora vključno z glasbo pripadnikov madžarske in italijanske narodne skupnosti in romske skupnosti v jezikih teh skupnosti. Izven navedenega oddajnega časa trenutna ureditev ostaja nespremenjena.

S predlogom zakona določamo tudi nov ukrep, da mora določen minimalni delež predvajanja slovenske glasbe predstavljati slovenska glasba prvič predvajanja pred največ dvema letoma. Najmanj četrtina deleža iz prvega odstavka 86.a člena, s čimer želimo spodbujati odpiranje medijskega prostora novi in mladi ter manj uveljavljeni glasbeni ustvarjalnosti. Ta del je namenjen spodbujanju razvoja tega področja in je bil vključen na predlog strokovne javnosti.

Z namenom ureditve izvajanja določbe o zagotavljanju deleža slovenske glasbe prvič predvajanje pred največ dvema letoma in njenega nadzora pa uvajamo tudi javno evidence glasbe, ki jo bo opravljalo Ministrstvo za kulturo. Predlagana ureditev spreminja tudi določbe o inšpekcijskem in prekrškovnem nadzoru nad izvajanjem zakona. Po veljavni ureditvi inšpekcijski nadzor opravlja Ministrstvo za kulturo, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve pa le strokovno nadzorstvo nad izvajanjem posameznih zahtev in omejitev na področju radijskih in televizijskih programov, pri čemer nima možnosti izreka kazenske sankcije. S prenosom opravljanja inšpekcijskega in prekrškovnega nadzora nad izvajanjem zakonskih določb in sicer določb o radijskih in televizijskih programih posebnega pomena, programskih zahtevah in omejitvah, ki po tem zakonu veljajo za radijske in televizijske programe ter določb o izvajanju radijske in televizijske dejavnosti na en organ, torej AKOS, bo za to dosežena večja hitrost in učinkovitost postopkov nadzora. V vseh ostalih primerih pa bo nadzor tako kot do sedaj še vedno upravljalo Ministrstvo za kulturo oziroma njegov organ v sestavi Inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije.

S predlagano ureditvijo sledimo rešitvi Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah, kjer inšpekcijski in prekrškovni nadzor že v celoti opravlja AKOS. Po evropski direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki jo je v slovenski pravni red prenesel ravno ZAvMS, je namreč predvideno, da regulacijo televizijskih programov opravlja neodvisni regulatorni organ, kar AKOS kot neodvisna javna agencija vsekakor je.

Osnutek zakona je bil 22. 5. 2015 in 7. 7. 2015 predhodno objavljen na spletni strani Ministrstva za kulturo in na spletnem podportalu e-demokracija. V javno razpravo so bili vključeni nevladne organizacije, predstavniki zainteresirane javnosti ter predstavniki strokovne javnosti. Osnutek zakona je bil poslan v mnenje tudi italijanske in madžarski narodni skupnosti ter romski skupnosti v Republiki Sloveniji.

Dovolite mi, da se dotaknem tudi vprašanj vabila na to predstavitev. Vprašanja so nekoliko nenavadna, saj kot prevelike za zagotavljanja kvalitetne produkcije problematizirajo po mnenju Ministrstva za kulturo izjemno nizke predlagane deleže glasbe v slovenskem jeziku. Vsekakor je nenavadno, ker bojazen, da so ti nizki deleži glasbe v slovenskem jeziku previsoki, prihaja prav s strani Odbora za kulturo. Ti deleži so namreč resnično zelo nizki, saj je, kot sem že pojasnila, Ministrstvo za kulturo s predlogom zakona ni lotilo spreminjanja sedanjih izjemno nizkih kvot slovenske glasbe, ker je to občutljivo področje. Zato smo presodili, da mora biti višina kvot zato najprej dogovorjena v okviru medijske strategije.

Glede prvega vprašanja, torej Ministrstvo za kulturo pojasnjuje, da novela zakona ne posega v sedanje kvote slovenske glasbe, predlagani delež glasbe v slovenskem jeziku, ki se mora predvajati v okviru po dnevi predvajanega deleža slovenske glasbe pa znaša le 7 do 14 %, odvisno od višine kvote vse dnevno predvajane glasbe. Glede na podatke, s katerimi razpolaga ministrstvo ni dvoma v to, da bo v tem sorazmerno nizkem obsegu glasbe v slovenskem jeziku vsekakor zagotovljene dovolj kvalitetne produkcije.

Glede drugega vprašanja Ministrstvo za kulturo pojasnjuje, da bo moral delež slovenske glasbe prvič predvajane pred dvema letoma znašati le 2,5 do 5 % vse predvajane glasbe. Glede na stanje slovenske glasbene produkcije, kot jo navaja letno poročilo Zavoda za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov? Slovenije predpisanega deleža ne bo težko doseči. Poleg tega pa bo Ministrstvo za kulturo za potrebe izvajanja tega člena vodilo tudi javno evidenco skladb manjšo od dveh let, kar pomeni, da ta nova obveznost ne bo dodatno obremenila glasbenih urednikov. Z namenom, da se prepreči možnost, da ob uveljavitvi zakona v evidenci novih skladb, ki se bo vodila na ministrstvu, še ne bi bilo na voljo dovolj kvalitetne produkcije, pa predlog zakona določa, da obvezno zagotavljanje tega deleža ne velja v času, ko je glede na podatke iz evidence na voljo manj kot 100 skladb, ki so bile prvič predvajane pred največ dvema letoma.

Glede tretjega vprašanja Ministrstvo za kulturo odgovarja, da je v predlogu zakona poimensko naslovljen le 3. program Radia Slovenija, program ARS za katerega obveznosti iz novega 86.a člena ne bodo veljale. Ker je mišljen točno ta program, ni druge možnosti kot da se ga naslovi poimensko.

Na vprašanja od 4 do 6 odgovarjam skupaj. Ministrstvo za kulturo odgovarja, da je obveznost zagotavljanja deleža slovenske glasbe v veljavi že od samega začetka veljave zakona o medijih od leta 2001. S predlogom zakona pa tudi ne spreminjamo veljavnih odstotnih deležev slovenske glasbe, ampak le poudarjamo njegov osnovni namen. To je, da se slovenska glasba večinoma predvaja podnevi in da s tem deležem zagotavlja tudi promocija slovenskega jezika ter tako ščiti slovenska kulturna in nacionalna identiteta. Zato menimo, da predlagani ukrepi ne bodo bistveno vplivali na finančno in kadrovsko obremenitev medijskih hiš in Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije. Treba je tudi poudariti, da bo Ministrstvo za kulturo za potrebe izvajanja tega člena vodilo tudi javno evidenco skladb prvič predvajanih pred največ dvema letoma, kar pomeni, da ta nova obveznost ne bo nikakor dodatno obremenila glasbenih urednikov. Postopek za priglasitev sklad v evidenco pa bo tudi v največji možni meri poenostavljen, avtomatiziran in tudi brez dodatnih stroškov za avtorje oziroma izvajalce.

Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije je že do sedaj imela pristojnost opravljanja strokovnega nadzorstva nad doseganjem kvote slovenske glasbe, zato bo te pristojnosti izvrševala z obstoječim kadrom in v okviru že obstoječih delovnih nalog.

Predlagana rešitev v zvezi z inšpekcijskimi ukrepi AKOS-a je bila pregledana tako s strani Ministrstva za pravosodje, Ministrstva za javno upravo, kot nenazadnje tudi s strani Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo in ni bilo ugotovljenih neskladij s krovnimi predpisi s področja inšpekcijskega nadzora in prekrškov. Glavni poudarek pri ureditvi nadzora je v tem, da AKOS dobiva inšpekcijska pooblastila. Po veljavni ureditvi AKOS opravlja le strokovno nadzorstvo, zato menimo, da bo s predlagano spremembo dosežena večja hitrost in učinkovitost postopkov nadzora. S predlagano ureditvijo kot sem že povedala, sledimo tudi rešitvam iz Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah.

S predlogom zakona smo glede na specifičnost predmeta zakonskega urejanja, saj je nadzor nad mediji zaradi zaščite svobode izražanja lahko zelo delikatna in občutljiva zadeva, tudi natančneje določili postopnost v postopkih izreka inšpekcijskih ukrepov.

Ministrstvo za kulturo je v tem delu sledilo tudi pripombam medijske zbornice, da se lahko najstrožja sankcija, to je odvzem dovoljenja, ki dejansko pomeni prepoved delovanja medija, izreče le v skrajnih primerih in po predhodno izdanih opozorilih in možnostih odprave kršitev, sicer lahko nastane nepopravljiva škoda za svobodo izražanja in s tem za javni interes v medijih. Bomo pa na ministrstvu skrbno prisluhnili današnjim govorcem, tudi s stališča morebitnih možnih izboljšav predloga zakona. Hvala lepa.

Hvala za predstavitev ministrstva. Odpiram razpravo. K besedi vabim Tinkaro Kovač v imenu Sindikata glasbenikov Slovenije. Pripravi naj se Tomaž Habe.

Pozdravljeni. Spoštovane poslanke, cenjeni poslanci, predstavniki RTV Slovenija, povabljene organizacije in druga zainteresirana javnost. V imenu Sindikata glasbenikov Slovenije, Slovenske unije glasbenih ustvarjalcev SOBU? Glasbenega foruma Slovenije, zavračamo vse točke današnjega dnevnega reda.

Pred dnevi smo prejeli vabilo sklicatelja današnje javne razprave. Ta dopis je manipulativen, saj je več kot očitno, da gre za zavajajoče in pomanjkljivo podajanje razlaganje predlaganega zakona. Gospod Matić, očitno je znate prebirati členov, ki jih je podpisala ministrica Julijana Bizjak Mlakar. Dejstvo je, da predlog zakona ne govori o uzakonitvi 70 % kvote glasbe v slovenskem jeziku. Govori o 70 % od ali 10 ali 12,5, ali 20 % vezanih že na obstoječe glasbene kvote. Predlog prinaša le 7 ali 8,5 ali 14 % kvoto za slovenski, madžarski, romski ali italijanski jezik med 6.00 uro zjutraj in 22.00 uro zvečer. Sramotno je, da se moramo o tako nizkih odstotkih sploh pogovarjati. Dopis evidentno podpihuje revolt proti slovenski glasbi. Menimo, da si predsednik Odbora za kulturo česa takega enostavno ne sme privoščiti.

Gre za nesprejemljiv način vodenja razprave o tako pomembni temi kot je glasbeno ustvarjanje in narave slovenskega jezika v medijih.

Dodal bi še nekaj. Nesprejemljivo je, da slovenskemu Odboru za kulturo ni najpomembnejše dobrobit slovenskega kulturnega prostora in njenih ustvarjalcev, tistih, ki gojimo slovenski jezik, na katerem je zrasla država Slovenija. Sprašujemo se kdo, za kaj in v čigavem interesu dovoljujejo izginjanje slovenske glasbe in slovenskega jezika tudi skozi državni organ in državno zakonodajo. Mi vemo, da slovenska glasba izginja zaradi ustvarjanja profita na račun iztrebljanja slovenskega jezika in slovenske glasbe. Današnjo sejo plačujemo mi, davkoplačevalci. Plačujemo gospoda Matića in njegove strokovne sodelavce.

In poslance, ki jih sedaj na primer ni v službi.

V imenu Sindikata glasbenikov Slovenije, Slovenske unije glasbenih ustvarjalcev in glasbenega foruma Slovenije podpiramo tudi stavko slovenskih policistov. Naslednji se bomo na stavko odpravili mi glasbeniki, saj nam ob tako slabi zakonodaji in takih slabih predlogih in taki manipulaciji s strani parlamentarnega Odbora za kulturo ne preostane na žalost nič drugega.

Hvala lepa za vašo pozornost.

Hvala lepa gospe Tinkari Kovač za njen nastop. Na vrsti je Tomaž Habe. Pripravi naj se gospod Dušan Zore.

Lepo pozdravljena vsa zainteresirana javnost in gospa ministrica. Rekel bi, hvala lepa, da je ugriznila v to kislo jabolko, vendarle lepo jabolko še ne pomeni, da je tudi užitno. Podpiram to njeno težnjo, kajti prebudila se je za vsaj delček tistega za kar, škoda, da so kolegi šli, to se pravi, da jih premalo zanima, kako se bo razvijala razprava do konca. To je čisto slovenski sindrom. Svoje povedati in iti, ne pa poslušati druge, kaj se bo povedalo.

Borut Pahor je na odprti seji v Zagrebu, kjer so ga spraševali o nacionalnosti izjavil: Slovenci imamo lastno državo, nimamo pa nacionalne zavesti. In tukaj mu dam popolnoma prav. Pred tremi tedni sem bil na 70 letnici društva hrvaških skladateljev, kjer so kompletno samo hrvaško glasbo in odprite katerikoli njihov program, z redkimi izjemami imamo tujo glasbo, drugače pa je njih je to njihov program. Na slavnostni seji, ki je bila pred samim večernim koncertom, je bilo izpostavljeno, da če odmislimo ves umetniški potencial in vse ostalo, nacionalnost in drugo, preveč jemljemo glasbo tudi samo kot potrošnjo. Ampak ravno tako so glasbeniki tisti, ki ustvarjajo svoj produkt pa naj bo to na zabavnem, narodno-zabavnem in resnem področju. Ta produkt, če ga ne zna država s svojim instrumentom unovčiti je izgubljen za Slovenijo. Mi izplačujemo v tujino. Najboljši slovenski glasbeniki nam bežijo v tujino in ustvarjajo v tujem jeziku, ker upajo, da bo vsaj tam za njih prostor, če ga doma v svoji majhni državi ni. Torej, tukaj se mora nekaj spremeniti. Podpora temu zakonu, ki bi pa moral biti bolj radikalen, samo vsaj korak je, v pravo smer. Na eni strani podpora nacionalnosti. Po drugi strani pravijo RTV ima monopol. Zakaj ga ima? Zaradi tega, ker je vlagal v produkcijo. On je imel lastno produkcijo, ki žal danes zamera zaradi prevelikih, resnično tukaj ni prostor, da bi govoril o produkciji, kako smo posebno resni skladatelji, smo pri tem izredno onemogočenih, za nas je simfonični orkester, so ti koncerti edina možnosti svoje promocije in čakaš 10 do 15 let včasih na izvedbo kakšnega svojega dela. Vsa ostala produkcija nastaja v lastnih produkcijah in hišah in tega je ogromno. Naj ne vpijejo tiste radijske postaje, ki ne vrtijo resne muzike, da ni slovenske produkcije. Slovenske produkcije je dovolj in dovolj kvalitetna, da se sooča z vso svetovno glasbeno produkcijo. Samo če ne znamo v lastni državi svoje produkcije prodati, kako jo bomo prodajali drugje. To je drugo.

Tretje. Ni samo strošek. Ker so gledali skozi ekonomski strošek, je danes edina založba, ki v Sloveniji še deluje, Društvo slovenskih skladateljev, ki izdaja stvari. Tudi mi smo šli od Sepeta do Privška do Robežnika vse te stvari popevke izdajati, ker nihče ne vidi ekonomskega interesa, ker ga tudi ni, ker ga ne pokriješ. Samo tudi to je nacionalni interes, torej skrbeti za založništvo. Tega danes ni. Kolikor poskrbi vsak posameznik.

Predvsem pa mora biti sodelovanje v produkciji. Tukaj bo treba zagotoviti določena sredstva, da se bodo tudi večji projekti, ki so dobri, da se potem tudi ohranijo na nosilcih zvoka in ostajajo v naši produkciji. Tukaj bo velika podpora. Žal se drugi produkcije ne lotevajo, samo naša RTV hiša, s katero Društvo skladateljev Slovenije zgledno sodeluje, kajti izdajamo skupno ARS Sloveniko in tudi edina izložba, ki izdaja in ima interes za slovensko glasbo je Založba RTV Slovenije. Potem pa nekateri vpijejo zakaj pa privilegij tej hiši. Resnično je bila hiša ustanovljena s svojim orkestrom, s svojim zborom še včasih, z otroškim zborom, z Big Bendom, na katerega smo lahko ponosni v evropskem in svetovnem merilu, da ga imamo, ker je tako kvaliteten. Vendarle pa poglejmo ali imamo vsaj na 5 let produkcijo Big Benda na enem ekskluzivnem CD-ju, ki ga lahko ponudiš po svetu. Nimamo, ker so te možnosti omejene.

Če mi tak zakon sprejemamo mene boli. Kot sem že rekel, vesel sem, da se je vsaj pristopilo k temu, samo dokler se ne bo vsak pri sebi vprašal sem Slovenec, resnično iz srca podpiram slovensko besedo, ali je to samo deklarativno. In dokler bo deklarativno, kajti Slovenci to počnemo, toliko časa stanje ne bo boljše pa nam lahko še tak zakon pripravite. Hvala lepa, da ste se potrudili, samo mora biti boljši in mora biti bolj naravnan resnično v zaščito slovenske glasbe. Ker spremljam tudi pop področje in zabavno področje vem, da je dovolj kvalitetne produkcije. Samo če tujo popevko vrtiš 10 krat na dan, našo pa enkrat se bo publiki v ušesa usedla tista, ki je bila 10 krat zavrtena. Ne naše delo, ki je bilo 10.00 in ob 6.00 zjutraj ali pa ob 5.00 zjutraj zavrteno. Žal je tako.

Imeli smo že veliko razprav, tudi v samem društvu, med skladatelji. Mnenja so različna, ker ravno na resnem področju smo pa še v večji zagati. Te produkcije je manj. Dostikrat ko se posname ni zadosti kvalitetno posneta, ker korpus simfoničnega orkestra, da imamo dobre posnetke včasih tudi spodletijo in potem nimaš nič. Bil je koncert, samo če ni bilo dobro zabeleženo, ni. Zaradi tega smo se strinjali, da je kvota za ARS program, ki je specifičen. Vendar če še temu ne bomo dali podpore kje se bo potem slovenska izpovedna nacionalna glasba vrtela. Nimamo več medija. Vsak se naj zamisli. In če tega ne bomo imeli, lahko zapremo tudi glasbeno šolstvo, ki je vzor v svetovnem merilu od nižje, preko srednje do akademskega nivoja. Saj so naši izvajalci tako v berlinski filharmoniji, v dunajskimi filharmoniki, v Švici, v Luzanu, v Amsterdamu, povsod. Samo bežijo ven. Najboljši nam bežijo ven. In koliko komercialne postaje naredite za to, da bomo ohranjali nacionalnost. Tukaj se naj pa vsak vpraša. Mislim, da edini, ki jo resnično ohranja je nacionalna hiša. Zato je nacionalna hiša. Samo to je zavest vsakega in apeliram, slučajno sem na tem govorniškem mestu, ne apeliram kot zastopnik Društva slovenskih skladateljev, ampak kot Slovenec, ker me boli. Naši največji dosežki so še vedno Slovenec sem izpred toliko in toliko let. Kar je pa danes, porabimo za eno proslavo, umaknemo, namesto da bi bilo tisto, kar je bilo kvalitetno posneto in dano v program ljudem, da bodo poslušali. To je zavest. Meni nič ne pomaga, sedaj piše domoljubna pesem. Bil sem strokovni vodja prve, ker sem upal, da bo to združilo vse veje umetnosti, povezalo in da bo tudi politično povezovalno. To se je popolno izrodilo, sem iz tega mesta odstopil. Moje prepričanje mi to ne dopušča. Dokler bom na vseh mestih, kjer delujem tudi na amaterskem, godbenem se trudim, da bi slovensko glasbo na zborovskem področju, skratka na vseh področjih, kjer delujem, se trudim za slovensko glasbo. Samo to ni deklarativno. To je moje prepričanje. In ko se bo vsak vprašal ali sem storil potrebno vse za slovensko besedo, za slovensko glasbo, takrat bo lahko rekel Slovenec sem. Hvala lepa.