Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam.

Pričenjam 9. nujno sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da je zadržana in se seje ne more udeležiti poslanka Janja Sluga, ki jo nadomešča Irena Kotnik.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora. 1. točka mnenje odbora o zahtevi Državnega sveta za ponovno odločanje Državnega zbora o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, 2. točka informacija o izjavi ministrice za kulturo na seji Državnega sveta in odziv generalnega direktorja RTV Slovenija in 3. točka informacija o cenzuri pri pripravi državne proslave ob slovenskem kulturnem prazniku. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov v zvezi z dnevnim redom je določen takšen dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem seje odbora.

Smo pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA, TO JE, MNENJE ODBORA O ZAHTEVI DRŽAVNEGA SVETA ZA PONOVNO ODLOČANJE DRŽAVNEGA ZBORA O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O MEDIJIH. Odbor bo kot matično delovno telo mnenje o zahtevi Državnega sveta podal na podlagi 148. člena Poslovnika Državnega zbora. V zvezi s to točko ste prejeli naslednje gradivo, ki je objavljeno na spletni strani Državnega zbora s sklicem. Zahtevo Državnega sveta z dne 4.2.2016, ki je objavljena v poročevalcu z dne 5.2.2016. Mnenje Zakonodajnopravne službe z dne 9.2.2016 in mnenje Vlade z dne 18.2.2016. K točki sem vabil Ministrstvo za kulturo, Zakonodajnopravno službo in Državni svet. Uvodno besedo dajem predstavniku Državnega sveta, dr. Zoranu Božiču.

Spoštovani gospod predsednik najlepša hvala za besedo. Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, spoštovana gospa ministrica z vašo ekipo. Torej, najprej mnenje glede današnjega odložilnega veta, oziroma predloga za odložilni veto Državnega sveta in sicer, če zakon slučajno pade, tudi po našem mnenju bo škoda, ker prinaša nekatere dobre, pozitivne rešitve. Če zakon ostane, mislimo, da tudi ni dobro, ker ni najboljši in bo težko uresničljiv. Skratka, ni dobre rešitve in apeliram na kolege poslance, to kar sem že naredil zadnjič v Državnem svetu, da mogoče, ker se to vleče že nekaj let, ponovno razmislite, kot zakonodajno telo, da bi uvedli institut ponovnega odločanja, kar bi nam omogočalo, da damo veto samo na konkreten člen nekega zakona. Na ta način smo prepričani bi vsi skupaj prišli do bolj kakovostnih zakonov in se ne bi dogajalo, da je naš veto praviloma skoraj v sto odstotkih povožen, razen v izjemnih primerih. Se pravi, ta veto vsaj do sedaj ni opravljal naloge, ko bi Državni svet pravzaprav pripomogel lahko učinkovito boljši zakonodaji. S čim to utemeljujem? Po našem mnenju je pravzaprav sporen samo 86.a člen tega zakona. Se pravi, če bi imeli institut ponovnega odločanja, bi mi vložili odložilni veto samo na ta člen in bi bila situacija drugačna in bi morebiti prišli do boljših rešitev. Kdor je spremljal odločanje na seji Državnega sveta, dobro ve, da je bila naša odločitev skoraj soglasna, kar se ne dogaja v primeru odložilnega veta ravno pogosto. To seveda tudi nekaj pove. Kako je prišlo do tega, na komisiji, ki jo vodim dan prej, za kulturo in tako dalje, smo in tudi pravzaprav na seji Državnega sveta smo doživeli nekaj kar nam v drugem domu parlamenta, pa verjetno tudi v prvem domu parlamenta ni ljubo. Namreč občutek, da ministrstvo nastopa s pozicije moči. Na naši komisiji je predstavnik ministrstva vse tiste, ki se niso strinjali s temi regulativnmi mehanizmi enostavno pošiljal v tujino. Mi smo bili neposredno nagovorjeni s strani ministrice, da če ne potrdijo predloga zakona in izglasujemo veto ne izražamo domoljubja, to je bilo zelo jasno rečeno, poleg tega, kot veste so bili tudi neposredni očitki na račun medijev. Zdaj pa preden navedem ključne argumente, ki so vsebovani v našem mnenju, bi se pa vendarle postavil tudi na stran, kajti mi smo na Državni svet dobivali informacije z različnih strani. Tudi iz Medijske zbornice pri Gospodarski zbornici Slovenije, kjer so trdili, da enostavno ni dovolj kakovostne glasbe, slovenske kakovostne glasbe, da bi bil lahko seveda tak zakon v praksi uresničljiv, kar globoko ne drži, če vemo, da je slovenska kakovostna glasba lahko stara seveda tudi 50 let in je bil jasen podatek, gospa, ki je to rekla je tukaj prisotna, da je v Sloveniji v enem letu, preko 4500 skladb, ki imajo več kot 50 ponovitev. Preko 4500. Skratka, kakovostne glasbe slovenske absolutno je dovolj. Problemi so pa naslednji in to so argumenti za veto, ki ste jih v glavnem dobili tudi zapisane v našem mnenju. Prvič, kar je bilo zelo pomembno, kot veste zakonodaja, ki se v bistvu ne spreminja od leta 2006 določa obvezne kvote slovenske glasbe tako za nacionalne, kot za komercialne, radijske in druge programe. In zdaj se je zgodilo, da so kvotam, ki pa seveda posegajo z določenimi deleži v dnevni čas poenoteno nasprotovali tako na komercialnih postajah, kot na nacionalni postaji oziroma predvsem na Valu 202, in to nam je bil signal, da verjetno z zakonom ni vse v redu. Če preberete ta 86. člen, ki ga seveda velika večina med vami jasno pozna, je težava v tem, ker gre za noveliranje zakona. To seveda ni samo problem tega zakona, ampak velikega števila zakonov in če pogledate je dikcija taka, da se sklicuje na že obstoječi zakon, potem drugi odstavek na 1. člen tega. Skratka, empirično dokazano, da je ta člen dokaj nejasen, ker je prihajalo dejansko pri odzivih do zelo različnih razumevanj. Se pravi, zakon, ki ne opravlja svoje vloge. Ne vem če sem že kdaj povedal, Franz Jožef je seveda zakon preden ga je podpisal kot cesar dal prebrati kmetu in delavcu in če sta ga razumela ga je razglasil. Taki zakoni pa seveda povzročajo težave tudi izobražencem. Zdaj, kje je ključni problem? Določitev o obvezni ponudbi glasbe mlajše od dveh let. Tukaj pa že nastopi problem, ker seveda se je to pojavilo na novo in če mi trdimo, da je kakovostne slovenske glasbe v bistvu dovolj, ampak govorimo o časovnem razdobju 50 let, pa to damo na 2 leti, se pa lahko postavi vprašanje, če je dovolj kakovostne slovenske glasbe v zadnjih 2 letih. Čeprav je seveda namen tega, da se spodbuja tudi mlajšo produkcijo pozitiven. Da so taka določila lahko tudi ustavno sporna, sta v javnosti kot ste verjetno tudi zasledili, zapisala dva eminentna ustavna pravnika. Gospod dr. Andraž Teršek in gospod dr. Jurij Toplak. Torej, ne gre samo za mnenje, ki smo lahko tukaj laična javnost, ampak tudi strokovne javnosti. Dalje menimo, da obstoječi 86.a člen uvaja pretirano regulacijo. Regulacija je seveda pozitivna in Slovenci, ki imamo 2 milijona moramo določene stvari zaščititi, vprašanje pa je seveda do katere mere pri tem gremo in se strinjamo z mnenji, da gre pravzaprav za prehud poseg v uredniško avtonomijo posameznih radijskih in drugih postaj. In mogoče tudi za kršenje svobode izražanja, ki je, dobro vemo, zagotovljena v Ustavi. Bližam se koncu. Kaj je bilo pa ključno, kar mislim, da je prevladalo tudi pri naši odločitvi. Kot veste, spremembe zakonov pri nas kadar gre za pomembne stvari, skušajo biti v soglasju z zainteresirano javnostjo. In kaj se je tukaj zgodilo? sam sem najprej podpiral zakon, ampak je naš predsednik v razpravi na komisiji povedal, ker je on bolj iz teh vod, kako so se stvari dogajale. V bistvu je bil prvotno dosežen dogovor. Prvotno je bil dosežen dogovor med postajami in med predlagatelji zakona. Vendar kakšen dogovor? In tudi na komisiji je bilo jasno povedano, da tak zakon bi absolutno podprli, ker so ga že podprli in ta prvotni dogovor je seveda vključeval 50 %, ker seveda to se strinjamo, da je problem, da je večina slovenske glasbe, ne povsod seveda, nikakor ni povsod, ampak v nekaterih, predvsem komercialnih programih v nočnem času, to se absolutno strinjamo, no ampak ta dogovor, kompromisni je vključeval 50 % v dnevnem času, 50 % v nočnem času in to v razponu, časovnem, od 6. ure zjutraj do 22. ure zvečer. Ta dogovor je bil za medije sprejemljiv. Zakaj je prišlo potem do zaostrovanja? Zakaj se je potem vneslo še določilo o dveh letih in tako naprej, seveda mi ne vemo. Menimo pa, da to ni bilo korektno, in da je za to nasprotovanje tistih, ki še danes nasprotujejo, pravzaprav argumentirano in mi se z njimi v bistvu strinjamo. Tako, da spoštovane poslanke in spoštovane poslance pozivam naj na današnjem odboru in potem na parlamentarni seji ponovno presodijo, Državni svet zaupa vaši modrosti. Prepričani smo, da je včasih treba storiti korak nazaj zato, da gremo korak naprej. Ali so bili pa moji oziroma naši argumenti dovolj prepričljivi, bo pa pokazalo vaše današnje glasovanje. Hvala lepa.

Obveščam vas, da poslanko Jelko Godec nadomešča poslanec Tomaž Lisec.

Besedo dajem predstavnici predlagatelja zakona, gospe ministrici za kulturo.

Hvala lepa. Lep pozdrav spoštovane poslanke, poslanci, generalni direktor RTV Slovenije, dr. Božič in tudi ostali prisotni!

Najprej bi poudarila, da je bil zakon, da je bil pripravljen na podlagi široke javne razprave, da so na tej, torej v tej javni razpravi sodelovale vse ključne reprezentativne in strokovne organizacije s področja medijev, novinarstva, oglaševanja ter glasbenega, video oziroma filmskega ustvarjanja, nevladne organizacije s področja kulture, medijev in človekovih pravic, izdajatelji medijev, politične stranke in vsi relevantni državni resorji oziroma organi pristojni za njegovo izvrševanje in nadzor. Osnutek zakona je bil poslan tudi v predhodno mnenje tako italijanskih kot tudi madžarski narodni skupnosti ter romski skupnosti v Republiki Sloveniji. Posebej bi želela poudariti, da smo glede predlagane ureditve tudi v novem 86.a členu dobili pisno podporo Društva pesnikov slovenske glasbe, Sindikata glasbenikov Slovenije, Slovenske unije glasbenih ustvarjalcev in glasbenega foruma. Precej rešitev je, nekatere se nanašajo na odločbo Ustavnega sodišča, drugo je urejanje pravil za komentiranje, ki so tudi izjemno pomembne za ta zakon. Poleg tega pa je Vlada tudi obravnavala predlog za veto Državnega sveta in Vlada Republike Slovenije predlaga Državnemu zboru, da pri ponovnem odločanju podpre sprejem zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih. Deleži predvajanja slovenske glasbe so v Zakonu o medijih določeni že vse od njegove uveljavitve leta 2001. V tej višini, ki za programe zasebnih izdajateljev znaša 20 %, za programe posebnega pomena 25 % in za programe RTV Slovenija 40 %. Vse dnevno predvajanje glasbe pa veljajo že od leta 2006 in jih Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih ne spreminja. Bistvena oziroma primarna sprememba, ki jo prinaša novi 86a. člen je ta, da se zagotovi predvajanje najmanj 60 % deleža slovenske glasbe iz 86. člena Zakona o dnevnem oddajnem času med 6.00 in 19.00 uro. Nekateri radijski programi namreč zakonsko obveznost predvajanja slovenske glasbe zagotavljajo predvsem v nočnem oddajnem času s čimer izigravajo jasen namen zakona, ki je v tem, da je slovenska glasba v največji meri dostopna poslušalcem. Raziskava Interstata namreč kaže, da ponoči od 22.00 do 6.00 ure zjutraj vsak dan posluša glasbo, ki se predvajajo na slovenskih radijskih postajah le 4,3 % prebivalcev. Kar seveda pomeni, da potiskanje slovenske glasbe v nočni čas povzroča nedostopnost slovenske glasbe skoraj vsemu prebivalstvu. Z omejitvijo dnevnega časa predvajanja slovenske glasbe med 6.00 in 19.00 uro v deležu blizu predpisanim kvotam iz 86. člena zakona se tako zagotavlja večja dostopnost slovenske glasbe v času, ko je dosegljivost potencialnemu poslušalstvu največja. S tem ukrepom v povezavi z že veljavnimi deleži slovenske glasbe katere z zakonom ne posegamo se omogoča, da je medijski prostor odprt za predstavljanje slovenske glasbene ustvarjalnosti oziroma, da se na javnih frekvencah slovenskih radijskih postaj, ki so vsekakor javno dobro lahko v vsakem trenutku poslušanja sliši slovenska beseda. Za javno dobro pa ustava v 70. členu določa, da se lahko na njem pridobi posebna pravica. Uporabe le pod pogoji, ki jih določa zakon. Z zakonom se nadalje določa, da mora najmanj 70 % slovenske glasbe predvajane med 6.00 in 19.00 uro predstavljati glasba, ki je izključno ali v večinskem delu izvajana v slovenskem jeziku. Razen, ko gre za radijske in televizijske programe, ki v večinskem delu predvajajo instrumentalno glasbo. S tem ukrepom se zagotavlja dostopnost slovenske glasbe v slovenskem jeziku minimalnem deležu v času med 6.00 in 19.00 uro. Zaščita in promocijo slovenskega jezika ter s tem ohranjanje slovenske kulturne in nacionalne identitete je namreč že od vsega začetka urejanje tega področja eden od njegovih glavnih namenom in ciljev. Zakonodajalca veže k ukrepanju v primeru zapostavljanja slovenskega jezika tudi resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko po kateri mora z ustreznimi ukrepi poskrbeti za zaščito maternega jezika. Tudi zavezujočim pravnim predpisovanjem rabe v določenih jezikovnih položajih, če je ta neopravičeno zapostavljen. In v tem primeru se na nekaterih radijskih postajah vsekakor ugotavlja neopravičeno zapostavljanje slovenskega jezika. V zvezi s tem velja tudi poudariti, da poznajo glasbene kvote pri katerih se posebej ščiti tudi materni jezik, tudi mnogo večje države, ki imajo primerljivo večjo glasbeno produkcijo, recimo Francija 40 % kvota od tega najmanj polovico v francoskem jeziku. Potem Portugalska 25 do 40 % kvota, od tega najmanj 60 % v portugalskem jeziku. In Kanada 35 % tedensko predvajanje popularne glasbe mora predstavljati kanadska glasba. Na francosko govorečih radijskih postajah pa mora najmanj 65 % predstavljati glasbo v francoskem jeziku. Z zakonom se nenazadnje določa tudi nova obveznost, da mora najmanj četrtina deleža iz prvega odstavka 86a. člena predstavljati slovenska glasba. Prvič predvajana pred največ 2 letoma s čimer želimo pravno pobudo, ki je nastala v času javne razprave spodbujati odpiranje medijskega prostora novejši glasbeni ustvarjalnosti. Če povzamemo je torej glavni namen tega dela zakona predvajanje deleža slovenske glasbe v višini blizu predpisanim kvotam tudi podnevi in s tem omogočanje njene dostopnosti prebivalstvu. Radio je namreč medij, ki se uporablja predvsem v času vsakodnevnih opravil ljudi, vožnja v službo in nazaj, čas v službi, nakupovanju v trgovinah in podobno. Namen zakona je tako le v zagotavljanju javnega interesa na področju medijev in sicer se z novimi ukrepi na področju predvajanja slovenske glasbe zagotavlja zaščita in promocija slovenske glasbene ustvarjalnosti. Ohranitev slovenske kulturne in nacionalne identitete in zaščita prebivalstva pred zapostavljanjem slovenskega jezika. Kar nekaj je bilo navedb v zvezi, torej v samem, sami pobudi državnega sveta, ki so povsem pravne narave tako, da bi prosila, če lahko naš strokovni sodelavec, ki je pravnik tudi razloži kako je s temi, s temi zadevami in jih tudi seveda zavrne kot neutemeljene.

Obveščam vas, da poslanko Marijo Bačič nadomešča poslanec Matjaž Han. Izvolite še naprej pa, če se predstavite prosim za magnetogram.

Hvala za besedo, gospod predsednik. Moje ime je Branko Jezovšek, strokovni sodelavec iz direktorata za medije.

Na kratko oziroma čim krajše bom poskušal predstaviti pravni vidik oziroma odgovoriti na očitke, da naj bi zakon nedopustno in nesorazmerno posegal v ustavno varovanje pravice medijev. Ko se postavlja vprašanje o dopustnosti posegov v ustavno zagotovljene pravice je treba primarno izhajati iz načela, da lahko takšen poseg v človekove pravice temelji le na ustavno dopustnem cilju. Namen zakona na področju predvajanja slovenske glasbe pa je ravno v tem, da se torej ščiti legitimen in zakonsko definiran javni interes na področju medijev oziroma zagotavlja zaščita in promocija slovenske glasbene ustvarjalnosti, ohranja slovenska kulturna in nacionalna identiteta in ščiti slovenski jezik, ki jo med drugim določa tudi resolucija o nacionalnem programu z jezikovno politiko za obdobje 2014, 2018. Ne glede na navedeno po primeru nove ureditve, ki jo prinaša 86. člen zakona po našem mnenju tudi ne gre za prekomeren poseg v zadevne pravice, ki so z ustavo varovane saj se z zakonom ne spreminja višina predpisanih celodnevnih kvot slovenske glasbe iz 86. člena Zakona o medijih. To pomeni, da se posledično tudi ne spreminja število predvajanih slovenskih skladb oziroma obseg predvajanja slovenske glasbe v okviru 24 ur za te očitek v prekomernem posegu neutemeljen že iz tega razloga. Veljavna višina celodnevne kvote slovenske glasbe, ki jo torej zakon ne spreminja tudi jasno kaže, da je večinski oziroma znatnejši del predvajanja slovenske glasbe še vedno rezerviran za glasbeno ustvarjalnost. V primeru tako imenovanih komercialnih programov lahko delež tuje glasbe znaša celo 80 %. Razlika dosedanje ureditve je torej le v tem, da bodo morali programi pomemben delež slovenske glasbe predvajati podnevi in ne ponoči kot je bila stalna praksa pri nekaterih radijskih programih. Da zakonska rešitev nikakor ne posega v avtonomijo glasbenih urednikov pa priča tudi dejstvo, da ti še vedno povsem samostojno določajo s katerimi slovenskimi skladbami bodo zapolnili kvoto. Glasbeni uredniki pri tem tudi niso omejeni z majhnostjo izbora slovenske glasbe saj podatki zavoda za uveljavljanje pravic, izvajalcev in proizvajalcev fonogramov oziroma IPF v letni glasbeni produkciji v Republiki Sloveniji jo kažejo, da bi slovensko glasbeno produkcijo zlahka zapolnili tudi višje kvote slovenske glasbe kot sicer določanje v zakonu. Da pri zakonu ne gre za nedopustne posege v ustavno varovanje pravice medijev pa izhaja tudi iz tako imenovanega strogega testa sorazmernosti po katerem se presoja, prvič ali je poseg sploh nujen oziroma potreben, drugič ali je ocenjevalni poseg primeren za dosego zasledovanega cilja in tretjič ali je teža posledic ocenjevalnega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki naj bi iz tega posega nastale. Da je ureditev v novem 86a. členu nujna oziroma potrebna dokazuje zlasti dejstvo, da so nekateri največji komercialni radijski programi pa tudi programi javne RTV Slovenije, ki imajo največji dostop in vpliv na javnost in tudi določajo trende na področju predvajanje glasbe. Kvoto slovenske glasbe izvajali večinoma ponoči in tako izigravali osnovni namen te ureditve, ki je v tem, da se slovenska glasba enakomerno predvaja tudi po dnevi, ko je dosegljivost poslušalcem največja. Pri tem tudi sama raziskava podjetja Interstat dokazuje, da so pričakovanja prebivalstva glede deležev slovenske glasbe bistveno višje kot jih predpisuje veljavni zakon. Pri tem velja omeniti tudi, da celo Državni svet v svoji zahtevi sam ugotavlja, da lahko radijska uredništva ohranijo spoštljiv odnos do lastne glasbene produkcije, ob enem pa zagotovijo pregled glasbenega dogajanja po svetu ter ohranijo pester izbor le na način, da je dosedanja kvota slovenske glasbe enakomerno razporejena čez cel dan to je v nočnem in dnevnem času. Ravno to pa je glavni cilj zakona torej, da se slovenska glasba enakomerno predvaja čez cel dan tako po dnevi kot ponoči.

Če gremo naprej po testu sorazmernosti. Ocenjujemo, da so zadevni ukrepi tudi primerni za dosego zasledovanih ciljev torej za zaščito javnega interesa v medijih, ki zajema zaščito slovenske glasbene ustvarjalnosti, slovenskega jezika, ohranjanja slovenske, kulturne in nacionalne identitete.

Kot je bilo že omenjeno v uvodni besedi ministrice so slovenske glasbene kvote že tradicionalno prisotne v slovenskem medijskem prostoru in sicer že od uveljavitve Zakona o medijih iz leta 2001. Trenutna višina kvot, ki zakon ne spreminja pa je v veljavi že leta 2006. Poleg tega nacionalne in glasbene kvote niso nikakršna slovenska posebnost, ampak jo poznajo tudi v drugih delih Evrope in svet in sicer v Franciji, na hrvaškem, na madžarskem, na Portugalskem, v Estoniji, v Ukrajini, v delu Španije, to je, Katalonija, v Avstraliji, v Kanadi, nenazadnje tudi v Južno afriški republiki, Venezueli itd., skratka, povsod, kjer so ocenili, da je potrebna zaščita lastne kulture in jezika. Pri ukrepih varovanja lastne kulture jezika je poučna zlasti francoska ureditev, ker je francoska glasba definirana kot glasba v francoskem izrazu. Delež francoske glasbe kot smo slišali danes pa je predpisan v višini 40 %, od tega mora najmanj polovica te kvote zagotavljati glasbe v francoskem jeziku, vključevati nove talente ali nove produkcije. V nedopustni in nesorazmernosti ukrepov iz novega 86.a člena pa tudi ni mogoče govoriti ob upoštevanju dejstva, da so nacionalne programske kvote uveljavljene tudi na drugih področjih ustvarjanja. Tako recimo Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki je bila v slovenski pravni red prenesena z istoimenskim zakonom iz leta 2011 je določila obveznost, da se v televizijskih programih kar 50 % vsega oddajnega časa nameni za predvajanje evropskih avdiovizualnih del seveda z namenom, da s tem zaščiti evropsko avdiovizualno in filmsko industrijo pred masovno ameriško zlasti hollywoodsko produkcijo.

Zadevni zakonski ukrepi pa so nenazadnje tudi v skladu z načelom sorazmernosti v ožjem pomenu, saj je teža posledic teh ukrepov, ki so nujni in primerni kot smo utemeljili pred tem povsem sorazmerna s pozitivnimi učinki, ki jih bodo prinesli zasledovani legitimni cilji. Kot je že bilo poudarjeno pri teh zakonskih ukrepih niti ne gre za dodatne posege v avtonomijo medijev, saj se višina celodnevne kvote ne spreminja. Pri samem zamiku predvajanja skladb iz nočnega v dnevni čas pa tudi ne moremo govoriti o takšnem prekomernem posegu, saj bo delež slovenske glasbe v tem dnevnem času z novo ureditvijo blizu veljavnim celodnevnim kvotam.

Pozitivni učinki nove zakonske ureditve, ki opravičujejo težo teh posledic novih ukrepov pa so jasni in določeni. V prvi vrsti so zagotovilo enakomerno predvajanje večjega deleža slovenske glasbe po dnevi in sicer blizu celodnevnim kvotam kot že sedaj veljajo. S tem se ne bodo zagotavljale koristi le poslušalcem, ki bodo imeli možnost poslušanja slovenske glasbe v vsakem delu dneva, ampak zlasti tudi slovenskim glasbenim ustvarjalcem. Večja promocija in dostopnost slovenske glasbe v dnevnem oddajnem času radijskih postaj bo namreč imela posreden, pozitiven učinek na večjo produkcijo slovenske glasbe. V tem smislu je zlasti pomembni zakonski ukrep predvajanje slovenske glasbe prvič predvajanja pred največ dvema letoma, saj se s tem spodbuja in odpira medijski prostor novejši glasbeni ustvarjalnosti in posledično vpliva na večjo raznolikost glasbene ponudbe. V tem smislu ukrepi iz 86. člena tudi zasledujejo ključne premise iz Resolucije o nacionalnem programu za kulturo za obdobje 2014 – 2017, ki na področju glasbene umetnosti v ospredje postavljajo kakovost, raznovrstnost in dostopnost kulturnih vsebin. Te iste cilje na področju javnega interesa izpostavlja tudi Državni svet v svoji zahtevi, ko pravi, da javni interes, ki pomeni središče svobode medijev in katerega sestavni del je tudi glasba, sestavljen tako iz legitimnega pričakovanja poslušalstva, da bo slovenska glasba predvajana kot tudi iz enakega pričakovanja, da bo sledila kulturni oziroma umetniški raznovrstnosti in da torej ne bo enolična. Ravno to pa so cilji, ki jih zasleduje zakon zato se brez problema podpišemo pod takšno trditev Državnega sveta. Nadalje so neutemeljene navedbe, da naj bi zakonske spremembe predstavljale celo politični poseg oziroma vpliv zakonodajalca v programske vsebine, torej v ves čas, ves programski čas radijskih postaj, zlasti javnih. Kvota slovenske glasbe namreč nima nobenega vpliva na uredniško oblikovane programske vsebine, kot jasno določa nespremenjeni 86. člen, se kvota slovenske glasbe zadeva le tisti oddajni čas radijskih programov, ki je rezerviran za predvajanje glasbe. Zato je posledično obseg slovenske glasbe odvisen le od obsega vse predvajane glasbe. Prav tako ocenjujemo, da so primerjave med predvajanjem slovenske glasbe na slovenskih radijskih postajah in ponujanjem oziroma prodajo slikarskih del, knjig, filmov, neutemeljene. Kot je bilo že omenjeno, radijski programi za razširjanje svojih programov uporabljajo javne frekvence, ki predstavljajo javno dobro. Poleg tega je radijska dejavnost regulirana dejavnost in to velja povsod v Evropi in po svetu, in se lahko opravlja le na podlago in v skladu z izdanim dovoljenjem za izvajanje radijske dejavnosti, ki ga podeli nacionalni regulator. Mogoče samo še na kratko glede očitkov o vprašljivosti vzpostavitve evidence slovenskih skladb prvič predvajanih pred največ dvema letoma. Kot jasno izhaja iz zakona in tudi priloženega vladnega gradiva k zakonu bo zadevno evidenco skladb vodilo Ministrstvo za kulturo z obstoječim kadrom in v okviru obstoječih delovnih nalog. Postopek priglasitve skladb s strani izvajalcev oziroma avtorjev bo povsem poenostavljen, avtomatiziran in brez vsakršnih dodatnih stroškov za avtorje oziroma izvajalce. V zvezi s tem velja poudariti, da gre za rešitev, ki je bila predhodno usklajena z zavezanci oziroma z radijskimi postajami, ki pri vzpostavitvi te evidence niso, ne vidijo nobenih težav ampak kvečjemu kot pomoč pri izvajanju kvote. Posebej pa bi želeli poudariti, da za priglasitev v zadevno evidenco se na Ministrstvo za kulturo v nobenem primeru ne bo ocenjevala ali presojala kakovost skladb. Edini kriterij za uvrstitev za v evidenco kot jasno določa zakon bo bila ta, da je slovenska glasba bila prvič predvajana pred največ dvema letoma. Odločitev glede kakovosti samih glasbenih del in njihove uvrstitve v glasbeno shemo programa (?) bo za to še vedno v celoti in popolnoma pridržana glasbenim urednikom. Brez vsakršnih zakonskih omejitev. Zakon v to sfero niti najmanj ne posega in tega tudi v nobenem primeru ne bi smel. S predpisovanjem kriterijem in meril o kvaliteti predvajane glasbe bi se namreč grobo poseglo v programsko anatomijo medijev oziroma neodvisnost glasbenih urednikov, kar pa v nobenem primeru ni namen tega zakona in zakon to tudi ne določa. Hvala lepa za besedo.

Sedaj dajem besedo še predstavnici Zakonodajnopravne službe, gospe Miri Palhartinger.

Pozdravljeni in hvala za besedo. Očitki iz zahteve so bili že dovolj izčrpno predstavljeni zato jih ni treba ponavljati in sem lahko v povzetku našega mnenja pravzaprav zelo kratka. V delu kjer Državni svet načenja problematiko poseganja v svobodo izražanja, svobodno gospodarsko pobudo in avtonomijo medijev se namreč v celoti sklicujemo na svoje mnenje, ki smo ga podali v zakonodajnem postopku. V tem mnenju smo se v pretežni meri osredotočili prav na določbo, ki je tudi predmet obravnavane zahteve in tukaj bi samo spomnila, da z amandmaji ni bilo v zakonodajnem postopku, da ni bilo amandmajev, ki bi pač te naše pripombe odpravili. Kar se tiče pa drugih navedb, recimo o sodobnosti, primernosti, pa se kar zadeva te rešitve in te navedbe Zakonodajnopravna služba z vidika svojih nalog ne opredeljuje. Hvala.

Prehajam na razpravo članov in članic odbora ter ostalih prisotnih, vse ki niso člani odbora prosim, da se za potrebe magnetograma predstavijo. Kdo želi besedo?

Se bom predstavila, čeprav sem že govorila v Državnem svetu. Sem Miša Čermak, kakih 30 let avtorica slovenske zabavne glasbe, kakih 22 let članica sindikata našega glasbenega, kakšno leto ali dve več članica tako osovraženega in v medijih namenoma diskreditiranega združenja SAZAS, ki so ga ustanovili eminentni akademiki, profesorji, skladatelji. Če koga zanima, imam tukaj dokument ustanoviteljev. Pred 23 leti so pretihotapili iz Beograda material, naš avtorski, zaradi katerega lahko to združenje SAZAS, ki je zadnjih 10 let ponavljam diskreditirano namenoma in je tudi predmet tega, kar se zdaj dogaja že nekaj časa, so prešvercali, da mi sploh lahko obstajamo. Moja vest je čista, jaz ne hodim lobirati nikamor in nimam nobenih povezav, zato lahko jasno in glasno povem vse kar mi leži na srcu. In dejstva, dejstva zakaj. Dejstva zato, ker od svojega avtorskega dela v tej državi živeti ne morem, kljub temu, da sem napisala veliko mjuzikel Arabela, ki je bil uspešnica gotovo ste ga gledali, večino pesmi Marti Zore, Faraonov, tudi Alenki Godec, ne vem, skoraj da ni glasbenika s katerim ne bi sodelovala. Pa ne da ne morem živeti zato, ker meni SAZAS avtorskih pravic ne plačuje, kot ostalim kolegom. Živeti ne morem zato, ker je naše dvomilijonsko tržišče tako majhno, da od svojega dela ni možno živeti. In zdaj, ker se poslanke in poslanci, ki ste zastopniki nas vseh, morda to zveni naivno, vendarle tudi mene in drugih ljudi, ne vem zavezali temu, da delate v naše dobro, ker ste naši izvoljenci, potem bi vas prosila, da prisluhnete raziskavi, ki je bila meni in ostalim predstavljena v Državnem svetu, ko sem tam probala pojasniti stališče in je gospa ministrica takle špeh pokazala, 61% Slovencev želi poslušati slovensko glasbo. Ja, če ste zastopniki nas, potem morate vedeti kaj to pomeni. 61% Slovencev. Jaz poslušam Val 202 od prvega dne, sem toliko stara. Moja mama tudi, ta hip je v bolnici se tudi s tem ukvarjam. Moja mama pravi, edino radio lahko še posluša, pravi pa kaj je to narobe, kakšen je to način, da slišim trenutno ne poslušamo angleško. Na našem nacionalnem radiu. Na radiu, ki je spodbujal glasbeno produkcijo. Na radiu zaradi katerega sem lahko jaz sama se učila in prosperirala kot avtorica, ker sem delala z najeminentnejšimi imeni. Od Privška do Adamiča, ki so me učili, ki so mi kazali pot. Ko je delovala Založba kaset in plošč in smo lahko delali, lahko smo snemali, lahko smo živeli in radio je to produkcijo obilno podpiral. Mnogo bolj, kot danes. Ker sem članica SAZAS, kar sem povedala namenoma in na začetku, ker se tega ne sramujem, ampak sem na to ponosna, razloge sem vam navedla, vam povem tudi, da imam vpogled v podatke, kot jih ima vsak avtor med nami brez skrivalnic. Podatki poslušanja zavrtenega na radijskih postajah so realni, to ne pomeni, da verjameš tistemu kar pride skozi / nerazumljivo/ liste na AKOS ali na "kolektivke" ali kamor koli drugam ampak, da se fizično preposluša 24 ur na dan, ne vem, skozi 12 mesecev na določene datume, kaj se vrti. Tudi to analizo imam tukaj in jo lahko predložim komur koli zainteresiranim. Na VAL 202 žal, in ga mam rada Marko, to veš, tudi snemali smo o Hendrixu, zavrtijo dobrih 25 % slovenske glasbe preko dneva, ostalo je v tujih jezikih.

In ponavljam, nič proti temu, da se odpiramo v svet se moramo in Slovenci vedno smo se ampak da ne bomo poskrbeli za naših 2 milijona ljudi, ki govori slovenski jezik. Saj niso samo mladi, ki tako uhajajo v tujino tisti, ki poslušajo in poslušajo preko interneta, to je moja generacija tudi generacija moje hčere, ki je ravnokar končala študij. Zakaj se je radio odpovedal vlogi, ne bom rekla vzgajanja ljudi ampak predstavljanja, kako naj izveš, kaj je novega v slovenski produkciji, če kot poslušalec tega ne slišiš, podatki o tem pa so alarmantni.

Nova, kako se reče novela ali kako, ki je predložena, jaz sem šla preračunavati, pomeni za nacionalni radio in ostali programi: Koper, Maribor, Prvi program nacionalnega radia izpolnjuje kvoto, ne vem v čem je problem. Bi morali zavrteti med 9 pesmimi 4 slovenske ali je to preveč? Komercialni radii bi morali zavrteti 2,5 ali je to res preveč, da moramo že dva meseca poslušati kaj Slovenci delamo sami sebi.

In še nekaj podatkov bi povedala, ki jih gospod Božič pozna, ker sem jih povedala na svetu, torej pri svetnikih ampak je bilo žal tako, da jih podatki niso zanimali, ker so bili odločeni nekako vnaprej. Jaz nisem politik, ne vem kaj se dogaja samo ta izkušnja zame ni bila prijetna. Povedala sem, da leta 2006, ko je naš sindikat vložil to za kvote in tudi ta dokument imam in ga lahko dobi vsak, so notri tudi citati ljudi, ki so še danes v temu poslu, jaz bi rekla ljubezen. Andreja Karolija, imam citat: "Podpiram slovenske kvote, podpiram slovensko glasbo." Lahko dobite. Boštjan Menart, znamenita založba Menart, ki ne bom se spuščala kako je zdaj ampak takrat je ravno tako napisal in je tudi v Državnem zboru ta dokument, tam sem ga dobila, napisala da podpira slovenske kvote in slovensko glasbo da pa: "Se morajo uredniki zavedati, da je treba to glasbo predstavljati, če jo hočemo da jo bodo ljudje spoznali. To se več ne dogaja in za to gre." In kaj se skriva v ozadju? To pa je moj novinarski del in delež prejšnji teden sem bila na eni okrogli mizi povabljena na kateri je sodeloval tudi Miha Šalehar iz VALA 2020, zelo vesel sem bila tega in moram reči da sem bila še bolj vesela, ker je poznal podatke s katerimi sem se jaz zelo osupla in z velikimi težavami seznanjala kar precej časa. In jih bom povedala, ker se mi zdi…

Še to bi povedala, gospod Karoli je tudi za IPF leta 2011 povedal približno isto, se pravi je vedel kje so problemi, vedel je, bom kar prebrala: "O teorijah zarot ne bom izgubljal besed, o teorijah tako imenovanih "power play" dogovorov prav tako ne, o vplivu založb na odločitve glasbenih in programski uradnikov tudi ne." In tukaj se skriva jedro problema. Mene je zanimalo, ker sem avtorica kdo so neki novi avtorji in seveda vedno sledim tudi popevki, zdaj sem z velikim veseljem in je bila super, čestitam. Kdo so avtorji, ki se pojavljajo v ozadju in jih jaz teh svojih kolegov ne poznam. In sem se lotila pregleda našega najuspešnejšega ta hip avtorja, to je Aleš Vovk - Raay in prišla do osupljivih podatkov. Pesem, ki nas je zastopala ali je bilo to predlani, skratka duet Maaraya, kdaj? Leta 2015. No, skratka sem si kar sprintala podatke, ki so dostopni na netu, piše, da so avtorji Here for you Raay, Marjetka Vovk, Charlie Manson Raay / Raay, Art Hunter pa Tomass Snare. Kdo sta Art Hunter in Tomass Snare me je zanimalo. In sem morala precej brskati, da sem prišla do pravih podatkov, ki so dostopni na spletu, ponavljam. Ta recimo je bil dostopen na ruski spletni strani in piše, da je en avtor Boris Perme Art Hunter, drugi Tomass Snare je pa gospod Čop. Eden je urednik na radiu Infonet, drugi je direktor na radiu Infonet.

In potem sem pogledala še Tinkarino pesem, lansko, kdo so avtorji oziroma sem jo vprašala kdo so avtorji in je rekla, tisto kar najdeš na spletu lahko objaviš, da ne bom jaz "nasrkala". Torej, avtorji so tukaj imam njen zapisan odgovor: Tinkara Kovač, Tina piš, angleško besedilo Tinkara Kovač, Hannah Mancini. Torej dizar/?/, spet splet, lahko vam vse tukaj pustim, navaja drugače; avtor Marjetka Vovk Boris Perme alias, kot smo slišali, Tina Piš. Torej, kdo so avtorji, ki se pojavljajo pri pesmih, ki so najbolj predvajane tudi na radiu Infonet in so, ne bom rekla da so edine predvajane ampak so v večinskem primeru predvajane.

Kakšni so interesi, da so direktorji založbe in uredniki Infoneta soavtorji enih pesmi? Kaj se dogaja, da glasbeniki pristanejo na tovrstno, bom rekla sodelovanje? To so prava vprašanja, ki jih bi bilo potrebno postaviti, to so vprašanja zakaj poteka boj za to ubogo slovensko glasbo na temu prostoru, ko vendarle da zdrava pamet, da bomo ja zaščitili svojo besedo in kulturo… Jaz ne vem, glasba je moja ljubezen, mogoče vam ni ampak moja je. Meni je pomemben, ne zaradi kruha, ki sem povedala, da je siromašen. Ampak zato, ker se skozi zadnja vrata pelje v to našo ljubo domovino tuja glasba in to XY ŽNJ kvalitete, kar je navedel tudi Karoli v tistih časih še, ne vem če bom zdaj našla… Ja: "Naročilo pesmi je legitimno dejanje, izpolnjevanje naročila tudi", ga citiram. "predvsem pa je na področju glasbe to posel. Posel, ki se splača in tudi izplača. Bolj je naročilo jasno in narejeno po navodilih, bolj se izplača." To niso moje besede, sem iskala dokaze, da potrdim da ne bom govorila na pamet, sploh ne. In veste, tukaj imam en cel kup dokumentov, sem povedala že na državnem svetu, če jih kdo le želi jih lahko dobi kadarkoli. Vse je preverljivo in vse so javno dostopni podatki.

Povedala bi še ne veliko stvari, eno primerjavo za Radio 1, spet podatki, razmerje med domačimi in tujimi prvimi 100 zavrtenimi skladbami je takšno 8 je domačih, 100 je tujih. Prva slovenska pesem je na 27. mestu. Prva slovenska pesem brez lastne produkcije, lastna produkcija v temu pomeni, da ni, ne vem Tin Piš pa ne vem koga sem vse naštela, se pravi teh direktorjev in urednikov Infoneta, prva takšna pesem je na 48. mestu. Upam, da vam to kaj pove. Za Slovenijo podatki, dnevni termin z upoštevanjem poslušanosti. Razmerje med domačimi in tujimi, sem rekla, 100 skladbami je 10 domačih proti 90 tujih. Prva slovenska je na 36. mestu, prva slovenska brez lastne produkcije se pravi brez teh zainteresiranih, podpisanih avtorjev, je na 58. mestu.

In zdaj bom povedala še podatek za Hrvaško, ker ga imam; razmerje enako domačih in tujih prvih 100 skladb je, tam zavrtijo 48 domačih med 100 in 52 tujih. Prva hrvaška skladba na 1. mestu po Huzipu/?/ je, ne boste verjeli, hrvaška in ne tuja. Čeprav, kot imam informacije, se tudi tam počasi spreminja zaradi enakih razlogov kot se dogajajo v Sloveniji.

Če dovolite bi povedala še dve stvari, ker sta pomembni in ne bi rada govorila na pamet, predvidevam, da bo vložena tudi kazenska prijava in to se ne tiče zdaj Radia 1 ampak nekoga drugega, enega od drugih komercialnih medijev, bom pa povedala zanimiv fenomen, Radio Salomon, kjer je uradnik Dejan Vindiš, ki je bil žal leta 2004 tudi predsednik SAZAS čemur sem zelo nasprotovala in je hkrati odgovorni urednik, torej na Radiu Salomon in zastopnik založbe Menart, ki je… Skratka, no, po monitoringu se pravi preposlušanju, da ne bom isto zgodbo, ki je dolgotrajno razlagala so skladbe, bom prebrala citat: "Ki so Menartove sicer med slovenskimi še vedno na prvih mestih vendar imajo bistveno manj predvajanj kot na play listah, ki so bile sporočene kolektivnim organizacijam. Po monitoringu pride na prva mesta kar nekaj tujih del, ki jih po posredovanih play listah ni. Razlike med dejanskimi predvajanji in sporočenimi pa so lahko celo za faktor 10." Kar pomeni, da nekdo prijavi recimo s play listo, s tem kar mora sporočati, da je predvajano 261 pesmi, sporočenih je pa 2.260. Se pravi, namesto 261 jih prijavijo 10-krat več. Nekdo ima od tega silen dobiček.

In še najnovejšo stvar, potem pa neham ker upam da vas ne utrujam ampak res si želim, da enkrat spregovorijo dejstva, ne "prepucavanje", ne povezave, ne, ne vem, politika je umetnost možnega in ne vem kaj še vse. Za nas gre, za slovenske glasbenike gre, ki smo ljudje, ki živimo od tega.

Danes je prišlo v moj poštni program sem si sprintala in reskirala kartuše, kar za svobodnjake ni mali strošek, to mogoče Violeta ve, ker je nekoč tudi bila. Ampak zato, da vam lahko pokažem od enega do drugega, kaj je prišlo, jaz sicer te gospe Vesne Sark ne poznam in ne bom vsega brala ampak naslov je: Oblak prodaja medijski imperij tujcem. In potem je tukaj kup nekih povezav in prevedeno, to sem šla pa pogledati, iz tega kar je bilo poslano očitno v tujino, vem ne in si lahko pogledate, bom kar prebrala: "Ocenjena vrednost slovenskega oglaševalskega radijskega trga je približno od 23 do 25 milijonov je zapisal Infonet. 43 % slovenskega radijskega oglaševalskega kolača je zapisal v svoji ponudbi. V letu 2014 je ustvaril 10,1 milijona evrov prometa samo v Sloveniji, je zapisal. In potem" in tukaj je mene streslo, zgrozilo, zato sem tudi danes tukaj, "Malo je zakonske regulacije na področju radiodifuzije." Lepo vas prosim ali se zavedamo, kaj se dogaja?

Hvala lepa.