Spoštovane poslanke, cenjeni poslanci, spoštovani gostje, sindikati, gospod minister Boris Koprivnikar, državni sekretar mag. Miloš Bizjak, načelnik Generalštaba general Osterman, lepo pozdravljeni.

Pričanjem s 5. sejo Odbora za obrambo.

Obveščam vas, da se seje nista mogla udeležiti poslanec Miha Kordiš in poslanec mag. Matej Tonin. Na seji pa kot nadomestni člani sodelujejo, namesto poslanca Matjaža Hana poslanec Matjaž Nemec, namesto poslanke Anje Bah Žibert poslanka Eva Irgl in namesto poslanca Franca Jurše poslanka mag. Jana Jenko.

Predajam besedo predsednici Komisije za človekove pravice in enake možnosti gospe Evi Irgl.

Najlepša hvala za besedo.

Pričenjam 11. sejo Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti.

Najprej naj vas obvestim, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti, gospa poslanka Violeta Tomić. Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo, namesto gospe Bojane Muršič je z nami gospod Matjaž Nemec, namesto gospoda Franca Breznika gospod Žan Mahnič in namesto gospoda Tomaža Gantarja gospod Benedikt Kopmajer.

Vse lepo pozdravljam in dajem besedo nazaj predsedniku Odbora za obrambo.

Hvala.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje. S sklicem ste prejeli naslednji dnevni red, in sicer edina točka, Kršitev človekovih pravic pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske.

Ker v poslovniškem roku nisva prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red skupne seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, to je KRŠITEV ČLOVEKOVIH PRAVIC PRIPADNIKOV IN PRIPADNIC SLOVENSKE VOJSKE.

Prejeli ste naslednje gradivo, in sicer dopis Sindikata vojakov Slovenije z dne 9. februarja 2016 v zvezi z diskriminacijo pripadnikov Slovenske vojske, ki je objavljen na spletni strani Državnega zbora s sklicem. Potem pa smo dodatno prejeli še dve gradivi, in sicer dopis Sindikata vojske, obrambe in zaščite, Sindikata pilotov Ministrstva za obrambo in Sindikata Ministrstva za obrambo z dne 22. februarja glede ignorance vlade do legitimnih zahtev treh sindikatov za izboljšanje delovnopravnega stanja v Slovenski vojski in Ministrstvu za obrambo in predloge sklepov odbora in komisije z dne 26. februarja 2016, ki so pripravljeni na podlagi predlogov Sindikata vojakov Slovenije v 7. točki dopisa z dne februar.

Pričanjem obravnavo te točke in najprej prosim predstavnika Sindikata vojakov Slovenije, predsednika Gvida Novaka, da nam predstavi vsebino vloge, ki jo je sindikat 9. februarja naslovil na Odbor za obrambo in Komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti v zvezi z diskriminacijo pripadnikov Slovenske vojske.

Preden pa vam dam besedo, pa samo še obvestilo, poslanca Franca Breznika nadomešča poslanec mag. Andrej Šircelj.

Gospod Novak, izvolite, imate besedo.

Hvala za besedo.

Najprej bi želel pozdraviti predsedujoča in se zahvaliti za sklic te seje. Enako bi pozdravil vse poslance in ostale vabljene ter zainteresirano javnost.

Uvodoma pa bi želel par poudarkov povedati, potem pa preiti na samo gradivo, ki smo vam ga poslali. In sicer, glede na vse povedano v sredo, pred dvema dnevoma, na seji Odbora za obrambo, bi želel poudariti, da vse kar bo tukaj povedano, v večini ne leti na Generalštab Slovenske vojske, ker smo prepričani, da bi vsak načelnik Generalštaba z veseljem plačeval pripadnike Slovenske vojske in jim zagotavljal vse, kar jim mora po predpisih, če bi le za to imel sredstva in vire. Na žalost smo v situaciji, da tega ni, in zato so načelniki prisiljeni, tako kot današnji, so bili verjetno tudi prejšnji, z okrnjenimi viri in sredstvi kršiti pravice pripadnikov Slovenske vojske na delovnopravnem področju in še verjetno marsikaterem drugem.

Edina zadeva, ki pa bi nekako bila skupna vsem načelnikom je pa ta, in prejšnji teden oziroma ta teden v sredo smo slišali prvo izjemo, je ta, da nihče ni, da rečem, s trdno hrbtenico povedal, da Slovenska vojska ne more delovati s sredstvi, ki so jim namenjena in da je treba črtati določene naloge. Tega noben načelnik do zdaj ni povedal oziroma drugače povedal, za delovanje potrebujemo toliko in toliko denarja. Pred dvema dnevoma smo to prvič slišali, mislim, da je bila številka okrogla, 46 milijonov, ampak na žalost gospoda Mramorja, ministra za finance ni bilo na seji, in on je tisti, ki bi to moral slišati. Ali so njegovi takrat prisotni to njemu prenesli, mi ne vemo, in če bo kaj iz tega, tudi ne vemo. Vemo pa, in moramo pohvaliti načelnika, da je to zelo odločno povedal, kar je, mislim, da eden prvih načelnikov. Pa še druga zadeva, ki je tu pomembna. Bilo je rečeno, 46 milijonov bi potrebovali. Verjetno bi pa kot načelnik generalštaba, glede na odločitve politike, bil dolžan, tudi če bi se vzelo še 50 milijonov, izvajati vse naloge, ki so zadane. Izvrševanje teh nalog bi kot običajno v Slovenski vojski oziroma izvedle bi se tako, da bi to šlo preko trupel ali pa preko hrbtov pripadnikov Slovenske vojske, s kršenjem delovnopravnih predpisov, z nižjim plačevanjem od tega, kar jim pripada. Bistvo je, da bi vse naloge bile narejene kljub dodatnim odvzetim 50 milijonom. Samo kot primer lahko navedem nekaj zadev, ki so se zgodile na podoben način, kot sem zdaj povedal, od uvedbe novega plačnega sistema, ko se je delo pripadnikov Slovenske vojske v celoti razvrednotilo. Odvzemali so se popolnoma nezakonito nazivi specialistov, teh je bilo več kot 1.000, tudi bivši načelnik generalmajor Šteiner, mislim, da dobro to pozna, ker takrat, ko je on bil načelnik, se je to začelo delati. Mi smo poskušali to popraviti na sodišču, vendar je bila ugotovitev, kot bomo kasneje še slišali, da na delovnem sodišču nimamo sodnega varstva pripadniki Slovenske vojske zoper akte vodenja poveljevanja. Potem drugi vnebovpijoč primer je plačevanje pripadnikov Slovenske vojske z institutom stalne pripravljenosti, ki je namenjen plačilu javnih uslužbencev, ko so doma pripravljeni, da pridejo v službo delat. Nas, pripadnike Slovenske vojske, s tem dodatkom plačujejo, ko smo v službi na delovnem mestu ali določenem kraju. To mi ponavljamo že štiri, pet let, zgodi se nič. Ministrstvo za javno upravo v okviru pogajanj nas nenehno prepričuje, kako bo plačilo te pripravljenosti rešeno v okviru stalne pripravljenosti, ampak to sta dve popolnoma ločeni zadevi. Glede na to, da sem nekako izključil generalštab in Slovensko vojsko, bi pa po drugi strani želel poudariti, da za stanje v Slovenski vojski je predvsem po našem mnenju odgovorno Ministrstvo za obrambo, upravni del Ministrstva za obrambo. Vojaki so tisti, ki morajo izvrševati, kar politika naloži vojsk, in vojaki to izvršujemo v celoti. Upravni del ministrstva je pa tisti, ki je odgovoren za delovanje obrambnega resorja. In v situaciji, v kakršni smo danes glede na vse poslušano tudi v sredo in kar bomo še danes slišali, mislim, da bi nekdo moral odgovarjati. Ta trenutna Vlada je že toliko časa na oblasti, da bi že neke rezultate morala pokazati, mi pa, namesto da bi začeli iti v pozitivni smeri, tonemo vedno globlje v neko, da rečem, greznico in nekega izhoda sploh ni videti. Je pa res, da tudi vsi ministri pred zdajšnjo ministrico so enako odgovorni. V času zadnje Vlade so se razmere zaostrile in mislim, da ravno ta Vlada je tista, ki bi morala začeti delati pozitivno in predvsem dobro za ljudi, ampak tega ni, niti pri eni zadevi niso šli naproti našemu sindikatu, drugim, da bi kakšno zadevo popravili. Tipičen vnebovpijoč primer je – o tem smo tu razpravljali že večkrat – subvencioniranje vrtca za pripadnike Slovenske vojske. Državni zbor je sprejel pred 10 leti zakon, v katerem je zapisal, da vlada sprejme višino subvencije za pripadnike Slovenske vojske oziroma njihove otroke v vrtcih. Do danes se to ni sprejelo. In če bi lahko, so vse zakonske možnosti, to subvencijo bi se lahko sprejelo jutri, pa se ne sprejme. In v situaciji, v kakršni smo, ko nas vojaki zapuščajo dnevno, bi bilo to najmanj, kar bi se lahko naredilo, pa se ni naredilo, pa je ta Vlada že kar dolgo na oblasti.

Dalje, mnogokrat na opozorjene zadeve poslanci zelo hitro pristanete, da je odgovor, ki ga dobite od Ministrstva za obrambo, v redu. Tako kot trenutno, mislim, da je ravnokar bila končana tiskovna konferenca na Ministrstvu za obrambo, kjer je bilo v avli prikazano, kakšno malico dobi vojak na terenu v 16, 17 urah, ko patruljira na zeleni meji, jaz ne vem, po tednu dni so se vojaki obrnili na sindikat in pokazali, dejansko poslali sliko, kako zgleda ta obrok za 16, 17 ur dela, patruljiranja ob zeleni meji. Zdaj pa na Ministrstvu za obrambo tiskovni predstavnik Slovenske vojske kaže novinarjem, kakšno malico dobijo vojaki na terenu. Jaz močno dvomim, da je to, kar je bilo pokazano pred pol ure, uro, dejansko bilo dano tudi vojakom. Ampak, kot rečeno, poslanci in očitno tudi mediji se s tem zelo hitro zadovoljite in ne raziskujete kaj dosti, koliko je to, kakršne odgovore dobite, res ali ne, ampak sprejmete to kot nekaj takšnega, kot je.

Mi kot sindikat smo že poskušali vse, kar je možno v tej državi narediti. Zelo hitro po naši ustanovitvi je bilo izdano načelno mnenje, kako imamo nadziranje delovanja v Slovenski vojski koruptivno. Bilo je izdano načelno mnenje številka 179 septembra 2009. Od takrat do danes se ni spremenilo popolnoma nič. Zadnji primer odločbe Inšpektorata za obrambo, ki je na obrambnem področju v Centru vojaških šol odredil zelo ostre ukrepe, da se ustavijo vsa izobraževanja, so tako imenovani svetovalci, dolgoletni svetovalci ministrov za obrambo prepričali ministrico, da je to odločbo razveljavila, namesto da bi vztrajala pri tem, kakšen ukrep je bil izdan, da se ustavijo vsa usposabljanja, vojaška, dokler se ne prilagodijo temu, kakor predpisuje zakon. In ministrica je, da rečem temu, nasedla, podpisala odločbo, razveljavila vse ukrepe in inšpektorat je izdal novo odločbo, v kateri je bilo ugotovljeno, da je vse okej. Na ta način, poslanci, vi to dobro veste, da je bilo tako narejeno, ste se s tem zadovoljili. Potem se ni zgodilo nič. In na ta način, ko se nič ne zgodi, ko še inšpektor za obrambo ugotovi eklatantne kršitve in ustavi vojaško usposabljanje, še tisti inšpektorji, ki imajo kakšno voljo karkoli narediti, izgubijo vso moralo. Da ne govorim o pripadnikih Slovenske vojske, če inšpektorji nimajo volje preiskovati, ali je kaj zakonito ali ne, drugi inšpektorati pa tako ne morejo v Slovensko vojsko. Zato mogoče za vas, poslance, v razmislek, da bi se Inšpektorat za obrambo izločil iz Ministrstva za obrambo, ker dejansko Inšpektorat za obrambo znotraj Ministrstva za obrambo, kakršnokoli odločbo bo izdal, bo lahko razveljavljena s strani ministrice, ki je njemu nadrejena na nek način in lahko razveljavi vsako odločbo, ali za to obstajajo argumenti ali ne.

Po vseh izčrpanih rednih poteh v tej državi smo se tudi večkrat obrnili na varuhinjo človekovih pravic, že pred leti, vendar smo videli po nekaj letih, da ni bilo nobenega učinka, in smo to prakso dobesedno opustili, do lanskega poletja, ko smo prišli tako daleč, da smo bili pred tem, da gremo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Nekako nam je bilo nerodno, da moramo za slovenske vojake iti iskat človekove pravice ali pa pravico do njih na Evropsko sodišče. In zaradi tega smo šli do varuhinje, vso problematiko izpostavili, vso dokumentacijo dostavili, od avgusta do tega dokumenta, ki smo ga vam poslali, se ni zgodilo popolnoma nič. Dobili smo odgovor, da v konkretnih postopkih za Evropsko sodišče nam ona ne more pomagati. Vse drugo, kar smo tam navajali, dobesedno prosili za pomoč, odgovora nismo dobili do prejšnjega tedna oziroma odgovora še vedno nismo dobili, niti prejšnji teden, ko smo bili povabljeni, oziroma štirinajst dni nazaj, k varuhinji. Po dveh, treh urah pogovora varuhinja oziroma cela njena ekipa niso bili v stanju potrditi tega, kar so sodniki na delovnem sodišču ne enkrat, že mnogokrat napisali, in to smo dostavili varuhinji, da pripadniki Slovenske vojske nimamo sodnega varstva zoper akte vodenja in poveljevanja, to pomeni, ukaze, s katerimi se nas razporeja in se nam določajo plače, s tem pa, normalno, pravice iz delovnega razmerja. In sodišče je to že večkrat napisalo, da mi, na žalost, ne moremo na delovno sodišče iti izpodbijat ukazov, ki odločajo o naših pravicah, tudi o plačah, odločbe, ki jih pa lahko gremo izpodbijat, pa samo povzemajo te ukaze oziroma že odločeno v ukazih. In varuhinja s celotno ekipo ne more potrditi tega, da mi nimamo temeljnih človekovih pravic kot pripadniki Slovenske vojske, ker nimamo sodnega varstva na delovnem sodišču. O tem so sodniki prve stopnje, druge stopnje, Vrhovnega sodišča odločili, da ukazov ne moremo izpodbijati na delovnem sodišču, in nič drugega nam ni preostalo, kot da gremo na Evropsko sodišče, in to smo tudi naredili. Kakšen bo izplen oziroma kaj bo na Evropskem sodišču doseženo, še ne vemo, jaz pa verjamem, da pripadniki Slovenske vojske bi zoper akte, ki odločajo o njihovih pravicah iz delovnega razmerja, morali imeti varstvo pravic na sodišču. Mi ga nimamo.

Nadalje bi bilo treba dodati k temu, kako poslanci zelo hitro nasedete odgovorom, ki jih dobite, da tudi zelo radi to naredite, na nek način je to nekako protokolarna dolžnost, da si greste pogledat vsakega toliko časa, kako Slovenska vojska deluje. Tako je bilo tudi dano povabilo v sredo na seji za 40 mučenikov, 9. marca, da pridete pogledat v Vipavo, kako vojska odlično deluje. Jaz verjamem, da bo tam vse odlično pripravljeno, vse bo delovalo, tehnika, vse bo tam postrojeno, vojaki bodo enako oblečeni, na terenu pa verjamem, da bi vsak imel drugačno uniformo, eden bi bil v novi, drug bi bil v raztrgani, škornji z luknjami in tako dalje, da ne razpredam. Ampak ne nasedati temu, kar vidite, ko greste kot Odbor za obrambo pogledat, kako deluje Slovenska vojska. Ker to, kar vi vidite, je eno, tako kot danes malica na Ministrstvu za obrambo, kako bi naj zgledala na patruljiranju ob zeleni meji, kaj je pa realnost, je pa nekaj čisto drugega.

Še ena zadeva, ki bi jo želel izpostaviti, glede na gradivo, o katerem želim še malo spregovoriti, pa bom skušal biti zelo kratek. Kar so drugi sindikati od gradiv posredovali za današnjo sejo, mislim, da samo potrjuje vse, kar smo mi že tu napisali, in se na nek način dopolnjujemo v svojih ugotovitvah, da trenutna Vlada predvsem na področju plačnega sistema dobesedno ignorira zaposlene v Slovenski vojski. In na nek način, poslanci, če želite v bodoče videti realno sliko, kaj se dogaja v Slovenski vojski, mi smo vam na razpolago, verjamem, da tudi drugi sindikati, da vam mi oblikujemo vprašanja, kaj je treba vprašati generalštab in Ministrstvo za obrambo. In boste dobili realno sliko, kako zgleda življenje v Slovenski vojski. Če grem na konkretno gradivo, da ga pokomentiram, ki smo vam ga poslali. Najprej bi želel povedati, da je že kar nekaj let splošno mnenje v Slovenski vojski, da smo pripadniki Slovenske vojske drugorazredni državljani. Mi smo ob ustanovitvi Sindikata vojakov Slovenije kot neko prvo ugotovitev zapisali, da znotraj Ministrstva za obrambo in Slovenske vojske vlada sistem države v državi. In to trdimo še danes, zato ker smo v nekem zaprtem vakuumu, kjer nihče drug ne more priti niti pogledat, kaj se v njem dogaja, to pomeni, kaj se dogaja v Slovenski vojski. Odbor za obrambo je na nek način nadzorni odbor, ki nadzira delovanje in spoštovanje zakonodaje v Slovenski vojski in v obrambnem sistemu. In naše prepričanje je, da to funkcijo opravlja zelo slabo, ker če bi jo bolje opravljal, ne bi bili v situaciji, v kakršni smo danes, glede števila vojakov, da imamo več podčastnikov in častnikov od vojakov, da nas še vedno zapuščajo vojaki, da novih vojakov ni, pri mladih sploh ni interesa za zaposlitev v vojski. In od teh situacij, ki nas diskriminirajo in nas delajo drugorazredne državljane, če bi šli kar po vrsti, je prva zadeva ta, o katerim sem že kar veliko povedal, in sicer, da se odloča o pravicah iz delovnega razmerja z akti vodenja in poveljevanja. Mi imamo situacijo, ko načelnik generalštaba izda ukaz, s katerim odloči, kako bo nekaj plačano, kako je treba nekaj opraviti, za to določi plačilo. Ali je to v skladu s predpisi, ki določajo plačilo, ali ni, mi kot sindikat sploh ne moremo nikjer pri nobeni instituciji tega preverjati, zato ker preprosto, kot je bilo že rečeno, zoper akte vodenja in poveljevanja, ukaze, ni sodnega varstva v tej državi. In tudi ukazov načelnika generalštaba v tej državi nihče ne more preklicati, kot edino načelnik generalštaba, tisti, ki ga je izdal. Lahko se samo načelnika zamenja in novi načelnik lahko izda nov ukaz, ki bo zakonit, drugega načina ni.

Če gremo na 2. točko iz gradiva. Mi smo o tem že zelo veliko pisali, povedali, opozarjali, gre za predčasno upokojevanje vojaških oseb. Zaradi vseh opozoril, tako našega kot drugih sindikatov se z novelo zakona s 1. 1. 2016 ta anomalija odpravlja in zaradi te odprave je tudi načelnik generalštaba danes z nami, ker drugače, mislim, da bi bil v pokoju. Gre pa za to, da glavna krivica, ki je bila narejena, ali pa največja krivica od osamosvojitvene vojne do danes je po našem mnenju ta, da je v obdobju treh let veljave poklicnega upokojevanja, od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2015, bilo upokojenih več sto pripadnikov Slovenske vojske, ki ob starostni upokojitvi ne bodo imeli sploh polne pokojnine, starostne. In na Ministrstvu za delo to zelo dobro poznajo, tudi na Ministrstvu za obrambo zelo dobro poznajo. Nihče še ni poskušal tega odpraviti. In po zadnjih naših aktivnostih je zadeva prišla tako daleč, da smo mi v sindikatu pripravili predlog zakona, ki bi to anomalijo odpravil in vsem že upokojenim vojaškim osebam brez polne starostne pokojnine določil na novo polno starostno pokojnino, kar mislim, da si tudi zaslužijo. Če bo to sprejeto ali ne, je pa predvsem od vas poslancev odvisno ali bo volja za popravo te krivice ali ne, verjamem pa, da ste tega že dovolj poslušali in da tudi že vi veste v čem je težava. Druga zelo pereča problematika je zastopanje pravic, kolektivno zastopanje pravic zaposlenih v Slovenski vojski. Mi v Slovenski vojski nimamo kolektivne pogodbe. Po uredbi Vlade oziroma po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju se nam plače določijo z uredbo Vlade in če je kdo v javnem sektorju kamor mi sodimo, upravičen do tega, da bi imel kolektivno pogodbo, bi morali ravno pripadniki Slovenske vojske biti tisti, ki bi jo morali imeti zato, ker nimamo pravice do stavke in brez pravice do stavke enostransko odrejati plače zaposlenim v Slovenski vojski ne gre, preprosto ne gre in zaradi take ureditve smo danes na tem, da imamo premalo vojakov, da tukaj v parlamentu dobesedno preštevate vojake, koliko jih je, ali lahko izvajamo vse naloge na meji z begunci, itd. Verjetno tudi načelnik Generalštaba se vsak dan sprašuje ali imamo dovolj vojakov ali nimamo in to je odraz našega enotnega plačnega sistema kjer se za plače zaposlenih v Slovenski vojski pogajajo drugi, predvsem učitelji, ki jih je večina v javnem sektorju in zaradi tega imajo zelo veliko moč in znotraj ene kolektivne pogodbe za javni sektor kjer je 25 dejavnosti zastopanih, doseže vsak, ki ima večino tisto kar želi. Tisti, ki je pa v manjšini, ne doseže nič. Ustavno sodišče je že odločilo pred tremi leti, tri leta nazaj je že, da je to protiustavno. Ta protiustavnost se ni odpravila do danes niti se očitno nima namena. Izgovori ministrstva za javno upravo so ves čas, da ni možno doseči dogovora v socialnem dialogu. Jaz sem trdno prepričan, da zagotavljanje ustavnosti določanja plač v posameznih dejavnostih ne more biti stvar socialnega dialoga. In pripadnikom Slovenske vojske se dela na tem področju zelo velika krivica. Mi imamo dva aneksa h kolektivni pogodbi za javni sektor in v teh dveh je eden tisti, ki je sledil ZUJF oziroma bil sprejet pred njim, ki ga ni podpisal nobeden od sindikatov iz obrambnega resorja, nobeden iz Slovenske vojske in enako velja za nas. To pomeni, da so drugi sindikati, drugi javni uslužbenci podpisali nekaj, kako bomo mi pripadniki Slovenske vojske plačali. To je preprosto nedopustno in to se niti poskuša ne odpraviti in kar nekako se pozablja. Rok, ki ga je Ustavno sodišče dalo za odpravo te neustavnosti, je iztekel, mislim da 14. aprila že leto pa pol nazaj, 2014 do danes se ni zgodilo nič. In kako bomo mi sindikati na obrambnem resorju, kaj dosegli v kolektivnih pogajanjih na ta način, mi ni jasno.

Druga zadeva, ki se pa konkretno tiče Sindikata vojakov Slovenije je pa ta, da mi od dosežene reprezentativnosti, mislim, da je že tri leta in več, še nismo usklajevali popolnoma nič v zvezi s kolektivno pogodbo za javni sektor. Od prvega dne reprezentativnosti nismo v nobeni od pogajalskih skupin za pogajanja za kolektivno pogodbo za javni sektor. In eden od razlogov za ustanavljanje konfederacije slovenskih sindikatov je bil tudi ta, da se združimo podobno misleči sindikati iz javnega sektorja z namenom, da ustanovimo skupino, ki se bo pogajala z Vlado za plače naših članov in zaposlenih v javnem sektorju. In kaj se je zgodilo? Po letu dni trdega dela, ustanovitve konfederacije, pridobitve reprezentativnosti za območje države Ministrstvo za javno upravo te skupine sindikatov trenutno štirih reprezentativnih in sindikatov uslužbencev plačne skupine "J", ki še ni reprezentativen, preprosto Ministrstvo za javno upravo po petih mesecih ne priznava. Ustanovili smo se popolnoma enako kot druga pogajalska skupina, obvestili korektno ministrstvo za javno upravo, vse ostale sindikate. Mi smo še vedno tam na pogajanjih in imamo občutek kot da smo črne barve, ker nas diskriminirajo na vsakih pogajanjih, sploh se pogovarjajo ne z nami. Gospod Koprivnikar na zadnjem sestanku je poskusil nekako se približati temu, da bi se začeli pogovarjati in odgovor je bil, da se pogajamo po poslovniku. Sam gospod Koprivnikar je pa poslovnik podpisal le z dvema pogajalskima skupinama in s tem izključil pet sindikatov in tako je še danes in teh pet sindikatov z njimi do danes ni bilo usklajevano popolnoma nič, tudi varčevalni zakon novembra podpisan. In Zakon o javnih uslužbencih Vladi nalaga, da vsak akt, ki posega v pravice iz delovnega razmerja javnih uslužbencev je potrebno usklajevati z vsemi sindikati in to ta Vlada ne dela. Na žalost.

Naslednja zelo pereča zadeva, ki je mi nikakor ne moremo odpraviti oziroma sploh ne vemo kaj narediti je to, da imamo na Ministrstvu za obrambo po Zakonu o obrambi posebno komisijo za ugotavljanje opravljanja vojaške službe. Mi tudi iz našega delovnega področja ji pravimo komisija za ugotavljanje dela zmožnosti, ker za vojaka je to dela zmožnost, če še lahko opravlja vojaško službo ali ne in ta komisija odloča o tem ali nekdo še lahko opravlja svoje delo ali ne, nima pa nikakršnih pristojnosti, da bi odločilo o pravicah iz invalidskega zavarovanja. In edina pristojna komisija za odločanje o pravicah iz invalidskega varovanja je komisija pri ZPIZ, ki lahko da kategorijo invalidnosti tretjo, drugo, prvo, pripadniki Slovenske vojska, ko pridejo na komisijo, ki deluje po Zakonu o obrambi, so v roku meseca dni odpuščeni in sploh nimajo časa priti na invalidsko komisijo, da bi bilo odločeno o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Mi imamo celo primere, da ko so bili pripadniki že dva meseca na Zavodu za zaposlovanje, ker jim je bilo prekinjeno delovno razmerje, zaradi ugotovitev te komisije, Ministrstva za obrambo, da so dobili kategorijo invalidnosti tretje kategorije in kotdelovni invalidi bi lahko bili odpuščeni le po posebnem postopku preko Ministrstva za delo na komisiji, ki odloča o utemeljenosti odpuščanja invalidov. Mi teh pravic ali pa te pravice v Slovenski vojski nimamo. Mi lahko pridemo zjutraj v službo, nerodno stopimo, si zlomimo nogo, čez dva meseca se ugotovi, da trajno ne moremo opravljati več vojaške službe, nimamo nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja. Čez noč smo lahko dobesedno na Zavodu za zaposlovanje. In to mislim, da je zadeva, ki bi jo bilo pod nujno potrebno odpraviti, ker poškodovane in bolne, tudi pri bolnih vojakih je enako, ne samo poškodovanih, odpuščati brez vseh pravic mislim, da za eno državo ne pristoji. Zopet, prej sem že omenjal, pod peto točko smo zapisali, že ptički čivkajo, da smo mi pripadniki Slovenske vojske v službi plačani tako kot drugi doma pripravljeni, da pridejo delati. Mi ne vemo več kaj še narediti. Sicer pripravljamo tožbe, individualne tožbe, pozvali bomo pripadnike, da gredo v tožbe za izplačilo, pošteno plačilo dejansko opravljenega dela za razliko od teh 20 %, ki jih drugi dobijo, ko so doma pripravljeni, mi pa v službi, za kar bi lahko edino plačljivo dobili nadure. Če bomo uspešni, bomo videli na sodišču, tako da prejudicirati zadev ne gre. Ministrstvo za javno upravo pa moram povedati, da ravno na tem primeru pripravljenosti na delovnem mestu ali določenem kraju dobesedno nas ignorira. Zadnji dopis, ki smo ga prejeli je zopet govora v njem o tem, da bo plačilo pripravljenosti na določenem kraju ali delovnem mestu urejena v okviru stalne pripravljenosti. Stalna pripravljenost je nekaj čisto drugega kot so javni uslužbenci doma in tega ni možno reševati v okviru stalne pripravljenosti, če smo mi v službi. Opisali smo ne enkrat, po mojem, že 30 krat, zgodi se popolnoma nič. Pripravniki Slovenske vojske so še vedno v službi, vojak za 0,70 centov na uro. Če je to normalno, potem jaz nisem več normalen?

Dalje. Zelo pereča zadeva pa se verjetno tukaj na moji levi ne bodo strinjali, je spoštovanje vrhovnega sodišča. Če neka sodba ob isti zakonodaji velja za policiste bi morala ob isti zakonodaji veljati tudi za vojake. Pri nas ni tako. Mi moramo ponovno na sodišče, ponovno dokazovati, da smo mi isti kot policaji, da imajo iste materialne predpise, da odpravljamo isto delo in da nam to pripada. Druga zadeva. Tudi tam, kjer na področju obrambe pridemo do neke sodbe ni samoumevno, da se dosojeno dodeli vsem, ampak mora vsak iti v tožbo. Tisti, ki gre v tožbo dobi to kar mu pripada, tisti, ki pa ne gre v tožbo pa ne dobi. Če je to normalno, da se ne ponavljam.

Še ena zelo pereča zadeva, ki bi jo želeli izpostaviti je ta in kar smo danes tudi že opozorili na spletni strani, zaposlovanje ali pa odpuščanje vojakov, ko dosežejo 45 let starosti. O tem smo že veliko pisali. Spisali smo predlog zakona, za katerega poteka zbiranje podpisov. Ta Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi bi dejansko odpravil to, da imamo pripadniki Slovenske vojske pogodbe za odločen čas in odpravil bi omejitev 45 let še zmožnosti opravljanja dela na obrambnem področju za vojake. Na neki način je ministrica za obrambo na eni od sej predhodnih že povedala, da tudi na ministrstvu vidijo rešitev vojakov po 45 letu po varovanju naše meje v zvezi z begunci oziroma s to krizo. Na neki način je že dosežen neki družbeni konsenz, da teh vojakov ni za odpuščati, ker po drugi strani vojaki dobesedno bežijo iz vojske, novih ni. Zadnjih mesec dni smo priča pa temu, da te že odpuščene vojake ob rojstnem dnevu 45 preko pogodbene rezerve nekako na črno se nazaj zaposluje, čeprav so starši od 45 let. Jih imamo danes v delovnem razmerju 47, 48 let stare vojake. Pripadnike stalne sestave pa ob 45 letu dobesedno mečemo na cesto, na zavod za zaposlovanje. To je tudi ena od zadev, ki se nam ne zdi normalna in mislim, da bi ta predlog, ki smo ga mi pripravili potrebno nujno in takoj sprejeti, da se več ne odpušča vojakov starih 45 let.

Da počasi zaključim. Zakon o obrambi in Zakon o službi v Slovenski vojski bi naj bil v pripravi, mislim da, bo 10, 11 let od kar je bil nazadnje spremenjen. Zadnjega pol leta, leto dni zopet poslušamo kako je v pripravi in da bo rešil vse težave. Jaz ne bi bil tako prepričan, ne bi slepo zaupal Ministrstvu za obrambo. Mi nimamo osnovnih dilem razčiščenih glede obrambe Republike Slovenije in zakon, ki se nekako skriva, vsaj po mojem vedenju se skriva, ne vem, iz Ministrstva za javno upravo zelo dobro vedo vsak javno uslužbenski zakon se s sindikati usklajuje dlje časa preden pride do konsenza, na obrambnem ministrstvu teh usklajevanj sploh ni in podobna situacija je pri Zakonu o obrambi in Zakonu o službi v Slovenski vojski. Zadnji osnutki, ki sem jih jaz videl, so dosti slabši za zaposlene v Slovenski vojski in se bojim, da bo ta osnutek še poslabšal situacijo zaposlenih v Slovenski vojski in da razpravi, ki jih vodite tukaj na Odboru za obrambo, sploh glede na zadnjih nekaj sej, niso uperjene ali usmerjene ali pa ne gredo v smeri skrbi za ljudi, za pripadnike Slovenske vojske. Vas skrbi ali bo dovolj denarja v obrambnem proračunu ali imamo nakupljene dovolj tehnike, vojaške. Če se spomnimo osamosvojitvene vojne, tehnike nismo imeli, imeli pa smo ljudi z voljo, z moralo. Tega danes nimamo. In jaz mislim, da je prva stvar za katero bi bilo treba poskrbeti, da so to ljudje in z vsem opisanim tukaj do zdaj, mislim, da mi zelo slabo skrbimo za ljudi in da bi bilo bolje potrebno poskrbeti za ljudi, kot pa kupovati tehniko, ki jo lahko kadarkoli, ko je potreba, kupimo na trgu. Mi imamo danes že veliko tehnike nakupljene, ki je sploh ne uporabljamo in je neoperativna. To smo tudi poslušali dva dni nazaj.

Hvala za besedo.

Hvala.

Obveščam vas, da poslanca Marka Ferluga nadomešča poslanec Saša Tabaković in da poslanca mag. Aleksandra Kavčiča nadomešča poslanka Ksenija Korenjak Kramar.

Še gospa Eva Irgl ima obvestilo.

Ja, tudi na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enak možnosti imamo dve pooblastili. Gospo Tanjo Cink nadomešča gospod Marjan Dolinšek in dr. Vinka Gorenaka nadomešča gospod Andrej Šircelj.

Hvala.

Zdaj pa ima besedo mag. Miloš Bizjak, državni sekretar na Ministrstvu za obrambo.

Izvolite.

Spoštovana predsednica komisije, predsednik Odbora za obrambo, članice in člani komisije in odbora. Lep pozdrav. Pozdravljeni seveda tudi vsi predstavniki sindikata in gostje.

Naj najprej poudarim, da je urejanje statusa pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske ena od prioritet Ministrstva za obrambo. Poleg sistemske zakonodaje, ki jo želimo posodobiti in izboljšati, tudi z namenom urejanja statusov vojakov si predvsem z dialogom s sindikati prizadevamo, da bi težave na katere opozarjajo sindikati tudi odpravljali. Seveda pa je, kot izhodišče za urejanje določenih vprašanj treba upoštevati specifičnosti opravljanja vojaške službe ter dejstvo, da so pripadniki Slovenske vojske del javnega sektorja. Tudi mi si na različnih nivojih prizadevamo, da bi se določena vprašanja in anomalije, ki zadevajo javni sektor, v javnem sektorju je več skupin, med njimi tudi pripadniki Slovenske vojske, reševali hitreje. A očitno, vpetost v javni sektor terja včasih določen čas, ki pa je odvisen tudi od različnih sindikalnih skupin znotraj javnega sektorja, in tudi od dialoga med samimi sindikati. Finančne restrikcije na obrambnem področju so v preteklih letih zahtevale racionalizacije, ki so prizadele tudi pripadnice in pripadnike Slovenske vojske, predvsem pa ni bilo mogoče uresničiti in izvesti vrste možnosti za izboljšanje statusa, ki jih zakonodaja na obrambnem področju sicer omogoča in to je omenil tudi predsednik sindikata v zvezi z vrtci.

Meni je žal, da namesto v sindikalnem dialogu, bodisi na nivoju javnega sektorja ali pa znotraj ministrstva, danes ta vprašanja obravnavamo tukaj v Državnem zboru. Treba pa je priznati, da obstajajo zakonske omejitve delovanja sindikatov na obrambnem področju in zato sindikati določena vprašanja, ki v skladu z Zakonom o obrambi niso predmet sindikalnega dialoga, poskušajo poiskati obvode in na ta način opozoriti na političnem nivoju, kar včasih ustvarja vtis nespoštovanja predpisov in kršenje pravic pripadnikom Slovenske vojske oziroma celo ignorance njihovih zahtev in pobud.

Naj tudi povem, da na Ministrstvu za obrambo sodelujemo, stalno sodelujemo z Uradom varuhinje človekovih pravic in sproti rešujemo vse morebitne indice oziroma obtožbe, da kršimo človekove pravice. Tudi iz poročila varuhinje človekovih pravic zadnjih let ni zaznati, da bi do teh kršitev, ki nam jih očitajo sindikati, prišlo.

V zvezi z vsebino dopisa, ki ga je predstavnik sindikata obrazložil in je bil naslovljen na Odbor za obrambo in Komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti naj dodam sledeče. Sindikat je do zdaj v zvezi z izpostavljeno problematiko vložil 19 zahtev za oceno ustavnosti in zakonitosti, od katerih je bilo 15 zavrženih, o 4 pa Ustavno sodišče še ni odločilo. Zavržene so bile predvsem z razlogom, da sindikat ni izkazal ogroženosti pravic delavcev. Ta isti sindikat je sprožil 10 kolektivnih delovnih sporov, ki so vsi že pravnomočno zaključeni, v 3 sporih je sodišče predlog zavrnilo, v 5 zavrglo, v 1 je zahtevek delno zavrglo in delno zavrnilo, v 1 primeru pa so bile ugotovljene kršitve. V tem primeru se nanašajo na neizplačevanje tretje četrtine plačnega nesorazmerja od 1. 10. 2010 dalje in velja za celotni javni sektor. To pomeni, tudi predsednik sindikata, da četudi bodo poslanci danes drugače razmišljali in gledali na Slovensko vojsko, mimo teh odločb vseh vrst sodišč ne bodo morali.

Jaz predlagam, da gremo zdaj po enakem vrstnem redu, kot je predsednik sindikata navajal in prehajam k obrazložitvi prvega zahteve oziroma prve trditve.

Sindikat trdi, da obstaja zloraba vojaških aktov vodenja in poveljevanja za odločanje o pravicah pripadnikov Slovenske vojske iz delovnega razmerja. Obrazložitev, skozi tri pritožbe na Evropsko sodišče za temeljne človekove pravice zaradi zatajitve varuhinje človekovih pravic v Sloveniji. Mi poudarjamo, da akti vodenja in poveljevanja so akti s katerimi se vodi in poveljuje v vojski. Akte vodenja izda minister za obrambo ali Vlada Republike Slovenije, medtem ko akte poveljevanja izdajo načelnik Generalštaba in drugi poveljniki. Akti vodenja so smernice obvezne usmeritve, odredbe in druge, akti poveljevanja pa so direktive, odločitve, načrti, ukazi in povelja. Akti vodenja in poveljevanja morajo biti skladni s predpisi in pravili službe v Slovenski vojski. Tako akti vodenja, kot akti poveljevanja urejajo določene naloge, rešitve in ravnanja in ukrepanje, postopke in drugo, odvisno od vrste akta, ki so opredeljeni ali v zakonu o obrambi ali v Zakonu o službi v Slovenski vojski. Zoper akte vodenja in poveljevanja ima pripadnik pravico vložiti ugovor po službeni poti, službena pot za obravnavo ugovorov je urejena v zakonu o službi v Slovenski vojski. Službena pot je redni način komuniciranja v skladu z načelom enostarešinstva. Vse vojaške osebe so v službenih zadevah dolžne spoštovati službeno pot. Vsak akt, ki se nanaša neposredno na posameznika, na primer ukaz ima pravni pouk, v katerem piše, da ima pripadnik pravico zoper izdani akt podati ugovor po službeni poti. Službena pot poteka po liniji poveljevanja od podrejenega poveljnika do nadrejenega poveljnika oziroma poveljstva. Določen je tudi odstop od službene poti v primeru ogrožanja varnosti moštva, varnosti oborožitve, opreme in tako dalje. Ugovor zoper izdani akt ne zadrži izvršbe, vloži pa se v 5 dneh od prejema akta. Zakon o službi določa tudi obveznost obravnave vloge, če poveljnik ni pristojen za sprejetje odločitve, se izreče za nepristojnega in vlogo preda po liniji poveljevanja na višji nivo. Če poveljnik sprejme odločitev, ima pripadnik pravico do pritožbe, službena pot se zaključi pri načelniku Generalštaba oziroma v določenih primerih pri ministru za obrambo, glede na določila zakona o službi v Slovenski vojski. Torej, poveljnik bataljona vojaška oseba v činu polkovnik ali vojaški uslužbenec 14. ali višjega razreda, imajo po zakonu možnost tudi nadaljevati službeno pot z razgovorom pri ministru. Če pripadnik po službeni poti uveljavlja predlog ali ugovor v zvezi s pravicami iz delovnega razmerja ga je nadrejeni dolžan seznaniti s postopkom uveljavljanja teh pravic. Ustavno sodišče je odločilo, da ukaz ni delovnopravne narave, ampak je akt vodenja in poveljevanja v vojski. Temu sklepu je sledilo tudi Vrhovno sodišče. Gre za akte, ki podrobneje urejajo organizacijo in delovanje Slovenske vojske, zato vplivajo na pravice in obveznosti pripadnika samo posledično in posredno. Posledice izdanega ukaza kot akta povezovanja se urejajo z delovnopravnimi akti kot na primer plače, dodatki, vključitev / nerazumljivo/ in ostalo. Zoper to odločbo pa ima pripadnik pravico podati ugovor skladno s pravnim poukom. O odgovoru odloča minister oziroma od njega pooblaščena oseba. Pripadnik ima skladno s prej omenjenim členom Zakona o obrambi tudi pravico vložiti tožbo zoper drugostopenjsko odločbo ministra na Delovno sodišče. Če pa pripadniku ni bila izdana odločba na podlagi izdanega akta poveljevanja in meni, da so mu bile kršene pravice iz delovnopravnega področja lahko vloži zahtevo za varstvo pravic, o kateri odloča minister oziroma od njega pooblaščena oseba. Zoper to odločitev ima pripadnik prav tako pravico vložiti tožbo na pristojno delovno in pravno sodišče. Skratka trdimo, da navedbe predstavnikov sindikata niso resnične in zato imamo tudi judikate katere sem naštel.

Kar zadeva predčasno starostno upokojevanje vojaških oseb. Rekel bi tako, da ena od specifičnosti vojaškega poklica je tudi ta, da ga zaradi posebnih obremenitev ni mogoče opravljati tako dolgo obdobje kot večina poklicev zato je bil tudi v našem sistemu uveljavljen tako imenovani institut bonificirane dobe. V novejšem času pa obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. S spreminjanjem delovno pravne in pokojninske zakonodaje, ko ob izpolnitvi pogojev za upokojitev ni bilo več predvideno obvezno upokojevanje se je z Zakonom o obrambi uredilo, da se vojaški osebi prekine delovno razmerje na obrambnem področju, ko doseže določeno starost. Taka rešitev je prestala tudi ustavno presojo. S sprejemom ZPIZ-2 se je posodobila tudi ta rešitev in se je v obdobju od 1.1.2014 do 31.12.2015 odpovedala pogodba o zaposlitvi vojaškim osebam na podlagi enajstega odstavka 92. člena Zakona o obrambi, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, saj takrat veljavni Zakon o pokojninski in invalidskem zavarovanju je določal, da se do uskladitve Zakon o obrambi in Zakona o službi v Slovenski vojski glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2. Le-te urejajo pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Iz navedenega sledi, da se je odpoved pogodbam, zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do upokojitve izvajala skladno s takrat veljavnimi predpisi. Vojaške osebe so imele možnost delo nadaljevati do pridobitve starostne pokojnine izven obrambnega sistema. V okviru priprave novega Zakona o obrambi pripravljamo tudi rešitev, da se za bivše pripadnike naredi nova odmera starostne pokojnine brez upoštevanja Malusov. V ministrstvu smo se zavedali, da so vojaške osebe v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci pri odmeri starostne pokojnine v slabšem položaju, zato smo predlagali spremembo 413.a člena ZPIZ-2, s katero smo odpoved pogodbe o zaposlitvi do uskladitvi z Zakonom o obrambi želeli izenačiti z ostalimi javnimi uslužbenci tako, da se sedaj pripadniki Slovenske vojske upokojujejo po istih določbah kot to velja za policiste, gasilce in druge poklicne skupine v javnem sektorju.

Bi pa tudi to opozoril. Da je SVOZ vložil zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti, ki je bila s sklepom Ustavnega sodišča zavrnjena, ker SVOZ ni izkazal pogoja ogroženosti pravic delavcev. Predlagam, da gremo na 3. točko, pravica do kolektivnega zastopanja in sklepanja kolektivnih pogodb. Tu bom kasneje prosil za pomoč ministra Koprivnikarja in kolege z Ministrstva za javno upravo. Bi pa samo opozoril na določbo 58. člena Zakona o službi v Slovenski vojski, kjer je določeno, da se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev. Orientacijske formacijske dolžnosti ali nazivi se v Slovenski vojski uvrstijo v plačni razred s kolektivno pogodbo za javni sektor. Vsa druga vprašanja, ki se v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju ureja s kolektivnimi dejavnostmi, pa se za SV uredijo z uredbo. Tako je plačni del za Slovensko vojsko urejen posebej v Uredbi o uvrstitvi formacijskih dolžnosti v plačne razrede. Tudi na Ministrstvu za obrambo nasprotujemo predlogu sindikata za urejanje statusa zaposlenih na obrambnem področju, predvsem pa v Slovenski vojski s kolektivno pogodbo, saj to ni običajno za vojaške organizacije. Treba je pa tudi tu opozoriti, da je SVS, Sindikat vojakov Slovenije, že sprožil kolektivni spor, v katerem je zahteval presojo. In tudi tu je Delovno in socialno sodišče sklep zavrglo, ker uredbe Vlade ni mogoče šteti za splošni akt delodajalca. In v drugem primeru je vložil tudi zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede in prav tako je tudi Ustavno sodišče zavrglo njihovo vlogo, ker predlagatelj ni izkazal ogroženosti pravic delavcev.

Pri 4. točki, odpuščanje bolnih in poškodovanih pripadnikov Slovenske vojske. V skladu z 88. členom Zakona o obrambi oziroma bi prej takole povedal. Glede na posebno naravo vojaške službe, ki jo sami dobro poznate, in glede na to, da morajo vojaške osebe rokovati z orožjem in opravljati izjemno težke naloge tudi v stresnih pogojih, je psihofizična sposobnost za opravljanje vojaške službe ključni pogoj za poklicne pripadnike tako zaradi varnosti pripadnikov kot zaradi zagotavljanja zakonitega izvajanja nalog. Zato v skladu z 88. členom Zakona o obrambi je eden od posebnih pogojev za sklenitev pogodbe za zaposlitev v Slovenski vojski, da je pripadnik telesno in duševno sposoben za poklicno opravljanje vojaške službe. V skladu s členi Zakona o obrambi Ministrstvo za obrambo lahko pripadniku stalne sestave enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, če preneha izpolnjevati pogoje iz 88. člena, torej, tudi v primeru, ko ni več telesno in duševno sposoben za poklicno opravljanje vojaške službe. Telesno in duševno sposobnost za opravljanje vojaške službe ugotavlja zdravstvena komisija, ki jo imenuje minister. Če komisija oceni, da je zmanjšana delovna sposobnost pripadnika stalne sestave taka, da pripadnik ni več sposoben opravljati vojaške službe oziroma da je upravičen do priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, zadevo odstopi pristojni enoti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pripadniku se pa po določitvi invalidske komisije zagotovi ustrezno prosto delovno mesto v ministrstvu ali drugih državnih organov. Zdravstvena komisija MORS za ocenjevanje sposobnosti pripadnikov stalne sestave za opravljanje vojaške službe ocenjuje sposobnosti za vojaško službo, nikakor pa ne posega v postopek ugotavljanja invalidnosti ter uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja, ki je v pristojnosti invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Če zdravstvena komisija poda oceno, da posameznik trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za opravljanje vojaške službe, poda Ministrstvo za obrambo na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje predlog za začetek postopka za ugotavljanje invalidnosti na osnovi 29.a člena Zakona o obrambi. Pri tem smo ugotovili, da v treh primerih tega postopka nismo izvedli do sedaj, od sedaj naprej pa to striktno izvajamo. Kot sem že rekel, do sedaj je bila na podlagi ocene zdravstvene komisije Ministrstva za obrambo zaradi trajne nesposobnosti za opravljanje vojaške službe pogodba o zaposlitvi odpovedana trem pripadnikom, dvema v letu 2014 in enemu v začetku leta 2015. Treba je povedati tudi sledeče, da Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bi začel s postopkom, če bi postopek začel posameznik sam ali njegov osebni zdravnik. In tu je bil problem in od sedaj naprej teh problemov ne bo več, ker se bomo dogovorili z lečečim zdravnikom pripadnika, da se bo začel postopek na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kar se tiče zgodbe o odpuščenem vojaku, je pa sodni spor in to zadevo bomo morali rešiti v skladu s sodbo sodišča.

Če gremo na 5. točko, torej, plačevanje pripadnikov Slovenske vojske z dodatkom za stalno pripravljenost javnih uslužbencev doma, ko pripadniki Slovenske vojske so v službi, v pripravljenosti na domu ali v pripravljenosti v drugem kraju, pa lahko samo povem, da je stališče Ministrstva za obrambo, da se strinjamo z diferenciranim plačilom stalne pripravljenosti na delovnem mestu in da je treba narediti razliko med pripravljenostjo doma in drugje, ampak bo v nadaljevanju minister Koprivnikar bolj podrobno obrazložil.

6. zahteva, nepriznavanje sodb Vrhovnega sodišča in neplačevanje dodatkov za delo preko polnega delovnega časa pripadnikov Slovenske vojske, ob istih predpisih pa se izplačuje policistom. Naj že uvodoma povem, da isti predpisi niso, ampak da policijo ureja druga zakonodaja, Slovensko vojsko ureja druga zakonodaja. Treba je še opredeliti, da se pisanje opira na relevantno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je izrecno opredelilo in zavzelo stališče do pravne ureditve instituta presežka ur in nadurnega dela na področju policije oziroma tam zaposlenih. V nobenem delu pa se ta sodna praksa ne dotika pravne ureditve na obrambnem področju, ki je specifično. Zato bi bilo o posledicah navedene sodne prakse oziroma njeni neposredni uporabi tudi na obrambnem področju v tej fazi še preuranjeno govoriti. K navedenemu dodatno pojasnjujemo, da je v zvezi s tematiko odprt en delovnopravni postopek na drugi stopnji, v katerem pa je prvostopno sodišče odločilo toženi stranki, torej nam, v prid. V obrazložitvi prvostopne sodbe je med drugim zapisano, da se presežek ur, ki ni bil izrabljen v referenčnem okviru 6 mesecev, lahko prenese v naslednje časovno obdobje. Prvostopno sodišče se ni tako postavilo direktno na stališče, da je treba neizrabljeni presežek ur izplačati. Kar se tiče pa tematike neizrabljenega tedenskega počitka – tu sta namreč dve zadevi, eno je izplačilo presežka ur, drugo je pa neizrabljen tedenski počitek na mirovnih operacijah in misijah -, je pa treba pojasniti, da je bila sodna praksa za toženo stranko sprva neugodna, to pomeni, za Ministrstvo za obrambo je bila sodba neugodna. In prišlo je tudi do pravnomočnih odločitev in tudi do izplačil nadomestila odškodnin za neizrabljene dni tedenskega počitka. Mi smo izplačali približno 200 tovrstnih odškodnin. Vendar se je pa kasneje uvedla revizija, Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede tega vprašanja in tožena stranka, torej Ministrstvo za obrambo je prekinilo tovrstno izplačevanje, ker čakamo rezultate revizije, in nenazadnje tudi mnenje Državnega pravobranilstva je, da je treba počakati sodbo oziroma stališče revizije. In potem, če bo revizija nam v prid, bomo prekinili izplačevanje. Seveda bo treba potem verjetno zahtevati nazaj denar tudi od tistih, ki smo jim že izplačali, v nasprotnem primeru bomo končali, tako kot smo začeli.

Kar zadeva pogodbe za določen čas in starostne omejitve, kar je zadnje predsednik sindikata povedal. Moram povedati, da stališče Ministrstva za obrambo je, da tudi v bodoče ohranimo enak sistem, kot je sedaj, to pomeni, da vojak lahko opravlja vojaško službo le do 45. leta. Tudi tu nam je pravna praksa pritrdila, namreč, iz sodbe Vrhovnega sodišča iz leta 2011 izhaja, da se za ureditev zaposlovanja oseb na obrambnem področju uveljavlja široko diskrecijo Ministrstva za obrambo kot takrat toženi stranki pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 60. člena Zakona o delovnih razmerjih, ter da taka ureditev ni v nasprotju z načelom svobode dela in svobode zaposlovanja. Takšen, za delavce res, priznamo, manj ugoden način zaposlovanja v primerjavi z ureditvijo po Zakonu o delovnih razmerjih, je po stališču Vrhovnega sodišča utemeljen glede na posebno naravo vojaške službe. Zakon o obrambi pa tudi kot specialni predpis namreč utemeljeno določa drugačno ureditev glede sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Pa tudi iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da drugačno urejanje zaposlovanja v stalni sestavi Slovenske vojske na podlagi zakona ni kršitev ustave.

Kar zadeva večkrat tudi na tem odboru, Odboru za obrambo predvsem, ne na komisiji, izrečene trditve, da nimamo urejenega statusa vojakov po 45. letu, bi pa vseeno nekaj dodal. Do sedaj teh problemov nimamo. Mi smo do danes imeli 23 primerov vojakov, ki smo jih odpustili oziroma ki zaradi nezmožnosti opravljanja vojaške službe, zaradi starosti, smo jim prekinili pogodbe. Od tega smo za 20 pripadnikov uredili prehod v druge državne organe, v sistem zaščite in reševanja, ali pa tudi spremembo statusa v Slovenski vojski. Trije pripadniki se niso za to odločili, vendar ne zaradi tega, da jim ne bi ponudili, ampak zaradi tega, ker so izbrali drugo varianto, ki jim je bila ugodnejša. Tako do sedaj nismo v naši zgodovini imeli še primera, ko nismo uspeli zaposliti vojaka po 45. letu. In ta problem ni tako akuten, kot se mogoče hoče prikazati. Tudi za nadalje naj povem, v letu 2016 bomo imeli 4 tovrstne primere, v letu 2017 20 tovrstnih primerov, v letu 2018 27 in v letu 2019 51. Moram pa pošteno povedati, da potem v letu 2020, 2021 in naprej bo pa tovrstnih primerov več, med 100 in 150. Treba je tudi povedati, da bomo tudi tu poskušali narediti optimalno, kar je možno, in se že pogovarjamo z Ministrstvom za javno upravo, da bomo ta prehod vojakov po 45. letu lažje oziroma jim omogočili lažji prehod znotraj javnega sektorja, bomo poskušali spremeniti Zakon o javnih uslužbencih, kjer bodo lahko ti vojaki kandidirali na delovna mesta v javnem sektorju brez javne objave oziroma razpisa. V Zakonu o sistemu plač bomo pa skušali, če se bomo dogovorili, urediti to zadevo tako, da vojaki v primeru prehoda z uradniškega delovnega mesta na strokovno tehnična delovna mesta ne bi izgubili napredovanja. In jaz ocenjujem, da do leta 2020 tovrstne problematike ne bomo imeli.

Zdaj pa še nekaj mogoče, kar bi moral pa negirati. Torej, da je več častnikov in podčastnikov kot vojakov, ne drži. Potem to, da ljudi mečemo na cesto in na zavod za zaposlovanje po 45. letu, tudi ne, sem pravkar povedal. Kar se pa usklajevanja Zakona o obrambi tiče, pa moram povedati, da smo znotraj Ministrstva za obrambo imeli že dvakratno usklajevanje, sodelovale so vse organizacijske enote, vsak je imel možnost dati pripombe, in imamo predlog zakona v osnutku. Po normativnem programu Vlade moramo zakon dostaviti v parlamentarno obravnavo v mesecu septembru in to bomo tudi storili. Seveda nas pa čaka tudi še javna obravnava, čaka nas še usklajevanje znotraj vseh sindikatov, čaka nas usklajevanje z zainteresirano javnostjo in to bomo tudi postorili.

Hvala lepa.

Hvala gospod Bizjak.

Sedaj pa ima besedo generalmajor Andrej Osterman, načelnik Generalštaba Slovenske vojske.

Izvolite.

Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci!

Mislim, da je v večjih delih že podal tudi državni sekretar mag. Miloš Bizjak. Jaz bi tukaj povedal, da se tudi v Slovenski vojski zavzemamo, da uredimo status pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske, ob tem pa se zavedamo pa, da kljub temu smo vezani na zakonodajo in normativne okvire in znotraj le teh pravzaprav lahko tudi financiramo, izplačujemo plače in vse dodatke, ki iz tega naslova gredo. Vsekakor pa seveda bi bili veseli tudi na tem področju, če bi se pravzaprav lahko znotraj te zakonodaje, lahko tudi status pripadnikov, pripadnic predvsem na tistem segmentu, ki je izpostavil državni sekretar, kar se tiče pripravljenosti uredil, kajti dejansko gre za bistveno razliko ali je nekdo v pripravljenosti na domu ali pa je nekdo v pripravljenosti na delovnem mestu, da lahko opravi nalogo na katero je napoten.

Hvala.