Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, vsi prisotni.

Pričenjam 33. nujno sejo Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za obrambo, ki je bila sklicana na podlagi 47. in drugega odstavka 48. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.

Kot že uvodoma povedano, pozdravljam vse prisotne posebej še državnega sekretarja na Ministrstvu za obrambo, mag. Miloša Bizjaka in pa načelnika Generalštaba Slovenske vojske, generala Andreja Ostermana.

Obveščam vas da na seji kot nadomestni poslanci sodelujejo namesto poslanke Erike Dekleve poslanec Tilen Božič, namesto poslanca Mihe Kordiša poslanec Matjaž Hanžek in pa namesto poslanca Marijana Pojbiča poslanec Janez Janša.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Sum zlorabe pravosodja z uporabo Kazenskega zakonika nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije z namenom omadeževanja slovenske osamosvojitvene vojne in takratnega poveljnika 30. razvojne skupine teritorialne obrambe Toneta Krkoviča z izkrivljanjem resnice v primeru sestrelitve helikopterja nad Rožno dolino v času vojne za Slovenijo.

Za današnjo sejo so se od vabljenih gostov opravičili gospod Zoran Klemenčič, gospod Goran Klemenčič in pa Milan Kučan.

Ker nisem prejel predlogov za razrešitev dnevnega reda oziroma za umik katere od predlaganih točk dnevnega reda je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – TO JE SUM ZLORABE PRAVOSODJA Z UPORABO KAZENSKEGA ZAKONIKA NEKDANJE SOCIALISTIČNE FEDERATIVNE REPUBLIKE JUGOSLAVIJE Z NAMENOM OMADEŽEVANJA SLOVENSKE OSAMOSVOJITVENE VOJNE IN TAKRATNEGA POVELJNIKA 30. RAZVOJNE SKUPINE TERITORIALNE OBRAMBE TONETA KRKOVIČA Z IZKRIVLJANJEM RESNICE V PRIMERU SESTRELITVE HELIKOPTERJA NAD ROŽNO DOLINO V ČASU VOJNE ZA SLOVENIJO.

Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je 5. aprila 2016 vložila zahtevo za sklic nujne seje Odbora za obrambo z že omenjeno točko dnevnega reda.

Besedo dajem predstavniku Slovenske demokratske stranke, gospodu Francu Brezniku, izvolite.

Lahko poslovniško prosim.

Postopkovno?

Postopkovno, ja.

Izvolite.

Hvala lepa predsednik.

Tukaj sicer piše, da gre za sum zlorabe pravosodja v kazenskih postopkih, jaz pa mislim, da je sklic te seje ena velika zloraba Državnega zbora, institucijo Državnega zbora, ki se vtika v nek sodni proces, ki ga je začela oseba, ki se čuti prizadeta, ker po njenem mnenju ni bila zdaj ugotovljena resnica kar seje zgodilo.

Jaz sem prepričan, da mora pravosodje delati neodvisno, brez pritiskov Državnega zbora ali katerih koli drugih vej oblasti zato predlagam, da se opravičite vsem vabljenim, ki so prišli in zaključite s to sejo zaradi tega, da nebi še nadaljevali z zlorabo institucij Državnega zbora.

Hvala lepa.

Hvala za vaš postopkovni predlog.

Zdaj, zloraba tega Državnega zbora bi bila, če bi po vzoru nekaterih nedemokratičnih režimov proti katerim so se številni tukaj, ki sedijo za to mizo borili to sejo prekinil in ne bi dovolil razprave. Jaz sam skličem z razliko od nekaterih ostalih predsednikov odborov pa teh parlamentarnih odborov tukaj vedno sejo, ker sem demokrat, ker ne mislim zavirati nobene razprave.

Tako da, sedaj dajem besedo gospodu Francu Brezniku, izvolite.

Najlepša hvala gospod predsednik.

Jaz bi začel na lepši način to sejo in bi nam vsem skupaj predvsem vojnim veteranom čestital kot nek uvod v praznovanje 25. obletnice naše države, torej odkar je Slovenija postala samostojna in neodvisna država.

V tej obrazložitvi smo predlagatelji napisali, da je nastanek samostojne neodvisne in demokratično utemeljene države Slovenije edinstven in ključni dogodek v slovenski narodni zgodovini. Je odraz narodovih stoletnih upov, narodne zavednosti ter pogumne in svobodne odločitve za lastno pot.

In to je spomin na čas, ko je bil slovenski narod resnično enoten kot še nikoli doslej v njeni dolgoletni zgodovini. Vendar se vprašamo ali so sanje, težnje in hotenje, ki so takrat prevevala Slovenijo, Slovenke in Slovence, ko smo se odpravljali na glasovanje o odločitvi za samostojnost in neodvisnost Slovenije dejansko uresničena ali ne? Poznamo ogovor, Slovenija žal danes ni takšna kot smo si jo želeli.

Nedavno smo lahko v medijih prebrali, da je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi zahteve na preiskavo zaradi suma umora med osamosvojitveno vojno na zaslišanje povabila brigadirja Toneta Krkoviča zaradi kaznivih dejanj po 46. členu Kazenskega zakonika SRS Slovenije v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika Socialistične federativne republike Jugoslavije v zvezi s 4. členom Kazenskega zakonika Socialistične federativne republike Jugoslavije. Vsekakor je pomenljivo dejstvo, da je ljubljansko okrožno sodišče vodi postopek zoper brigadirja Toneta Krkoviča po nekdanji zakonodaji Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Dejanje, ki se brigadirju Tonetu Krkoviču očita naj bi se zgodilo med sestrelitvijo helikopterja nad Rožno dolino v Ljubljani, ki se je zgodilo 27. junija 1991 leta. V sestreljenem helikopterju sta takrat umrla Makedonec Bojanče Sibinovski in Toni Merlak. Vdova pokojnega Merlaka, Emilija Merlak Tonetu Krkoviču očita da je ukazal sestrelitev helikopterja Jugoslovanske ljudske armade čeprav ta ni bil oborožen in naj bi Merlak tajno sodeloval s takratno teritorialno obrambo in pripravljal prevoz dveh helikopterjev Jugoslovanske ljudske armade na slovensko stran.

Vendar pa tovrstne govorice nikoli niso bile potrjene. Dejstvo je, da je pilot Merlak imel možnost da tistega dne odleti na ozemlje, ki ga je kontrolirala teritorialna obramba, to je bilo takrat več kot 90 % slovenskega ozemlja vendar tega ni storil. Kljub tragičnosti dogodka za družino umrlih ne moremo spregledati dejstva, da je bilo ukrepanje takratnega poveljnika Krkoviča pri izvrševanju njegove zadolžitve pravilno saj je Slovenija vodila obrambno vojno v skladu z mednarodnimi konvencijami, določbo ustanovne listine Združenih narodov, ki govori o pravici do samoodločbe.

Tone Krkovič kot takratni poveljnik 30. razvojne skupine teritorialne obrambe, pozneje še prve specialne brigade Moris/?/ je sestrelitev vojaškega helikopterja, ki je kljub prepovedi letel v coni strogega varovanja ukazal v skladu s temi konvencijami ni določbami.

12 ur pred omenjeno sestrelitvijo je tedanje predsedstvo Republike Slovenije v razširjeni sestavi izdalo uredbo s katero je aktiviralo smernice za obrambo. S smernicami so bili aktivirana povelja za oboroženi odpor. Hkrati pa so bili vsi državljani Republike Slovenije na službi v jugoslovanski armadi odpoklicani oziroma pozvani da prestopijo na slovensko stran. Poziv je bil javno objavljen in tako znane samo takratni Sloveniji ampak tudi v drugih takratnih jugoslovanskih republikah.

Na podlagi uredbe slovenskega predsedstva in načelnika takratnega republiškega štaba, sedanjega generala Janeza Slaparja, ki je izdal povelje, da morajo enote slovenske teritorialne obrambe z bojnim delovanjem uničevati predvsem tehniko nasprotnika. Omenjeno povelje je veljalo najmanj 10 ur prej, preden je prišlo do sestrelitve helikopterja. Povelje je veljalo po celotni Sloveniji in poveljnik brigade, takrat še polkovnik, Tone Krkovič je zgolj izvajal povelje, tako kot so ga izvajali tudi drugi poveljniki in pripadniki teritorialne obrambe in slovenske policije po širšem območju Republike Slovenije.

Ob tem velja poudariti, da je Okrožno tožilstvo v Ljubljani kazensko ovadbo Emilije Merlak marca lani že zavrglo. Potem, ko je ugotovilo, da kazenski pregon zastaral. Državno tožilstvo je namreč presodilo, da dogodka ni mogoče presojati z vidika klasičnega kaznivega dejanja umora ampak bi lahko šlo kvečjemu za kaznivo dejanje proti pravnega pobijanja in povzročanja ran sovražnikov, a je kazenski pregon za to kaznivo dejanje zastaral.

Po poročanju medijev so na Okrožnem sodišču v Ljubljani potrdili, da so sprejeli zahtevo za preiskavo dveh kaznivih dejanj umora po 46. členu Kazenskega zakonika Socialistične Republike Slovenije v povezavi s Kazenskim zakonikom Socialistične federativne republike Jugoslavije. Po zaslišanju brigadirja Toneta Krkoviča se naj bi sodišče odločilo ali bo uvedlo preiskavo. Ne moremo spregledati absurdnosti dejstva, da se v Sloveniji v letu 2016 enemu izmed glavnih osamosvojiteljev želi soditi po zakonih nekdanje države. Prav tako bode v oči da je pod vabilom obdolženca podpisana sodnica Deša Cenar, ki je v slovenski javnosti znana po oviranju parlamentarne preiskave o bančni luknji ter sporni preiskavi sedeža Slovenske demokratske stranke in protiustavni zahtevi po zasegu celotne korespondence te stranke.

Reprodukcija afer sestrelitve helikopterja Jugoslovanske ljudske armade leta 1991 ima prav gotovo širšo dimenzijo. Ne samo kriminalizacijo osamosvojitelja Toneta Krkoviča poskusi kriminalizacije in diskreditacije najvidnejših osebnosti slovenske osamosvojitve je trajal v bistvu že več let zadnje čase pa z uporabo najpritlehnejših metod dobivanja vedno večje razsežnosti. A osamosvojitveni napor proti jugo armadi se želi prikazati kot kriminalno dejanje pri katerem so bili agresorski vojaki žrtve, osamosvojitelji pa zločinci.

Po drugi strani pa je nelustrirano sodstvo oprostilo polkovnika Jugoslovanske ljudske armade Borislova Popova, ki je bil obtožen vojnih hudodelstev zoper civilno prebivalstvo v času

osamosvojitvene vojne. Paradoksalno je, da v letu ko praznujemo torej našo skupno obletnico, 25. obletnico slovenske samostojnosti, slovenska sodišča, ki so oprostila agresorja, ki so sejali smrt in razdejanje pred 25. leti po zakonodaji nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije sodijo brigadirju Tonetu Krkoviča enemu izmed ključnih osamosvojiteljev. Zato predlagatelju tega sklica skupne seje Odbora za obrambo in Odbora za pravosodje, ki seveda ni pristal na ta sklic, menimo, da je potem potrebno opraviti razpravo in pozvati Ministrstvo za obrambo in Ministrstvo za pravosodje, da z vso dolžno skrbnostjo v okviru svojih pristojnosti pomagata pri zaščiti plebiscitarne odločitve Slovenk in Slovencev ter nudita vso potrebno podporo posameznikom, ki so sodelovali pri zaščiti te odločitve in osamosvojitve Republike Slovenije. V naslednjem, na koncu te razprave bom to seveda tudi kot predlagatelj, kot predstavnik predlagatelja, Odboru za obrambo predlagal tudi neke naše skupne sklepe, ki jih bom potem na koncu te seje nekako tudi predlagal. Hvala za besedo.

Hvala gospod Breznik.

Sedaj pa prehajamo na razpravo vabljenih gostov. Zdaj, da se bomo, ker vas je veliko, da se bomo držali nekega reda, predlagam, da vabljeni gostje dobite najprej v uvodu besedo, potem gremo pa na razpravo naših poslank in poslancev in pa potem dobite gostje še za zaključno besedo, vmes pa, vmes pa pač ne bi.

To se pravi, najprej dajem besedo brigadirju Tonetu Krkoviču, izvolite.

Hvala, predsedujoči hvala. Dame in gospodje, resnično se zahvaljujem predsedujočemu in vsem okoliščinam, ki so pripeljale do sklica te seje, ki bo veliko pripomogla k razčiščevanju tistega kar bi moralo biti že davno razčiščeno. Sicer pa, čim prej preidimo k stvari, ki ni nič drugega kot še eden izmed mnogih meni še kako znanih primerov in načinov kriminalizacije in blatenja osamosvojitvene vojne in osamosvojitve Slovenije nasploh.

Znano pravilo podtalnega delovanja tistih, ki tej umazani igri dirigirajo je, da cilj posvečuje sredstvu. Izbor in nabor načinov in sredstev pa, če le hočemo videti med drugim nazorno pokažejo anomalije demokratičnega sistema naše države, ki ni v samem nastanku dovolj počistila ostankov preteklega režima ali če hočete izvedla prepotrebne lustracije. Zato je možno danes slovensko sodstvo zlorabljati v politične namene brez škode za tiste, ki odločajo in tudi za tiste, ki izvajajo nasprotno, takšna zlo dela so nagrajena. Če le pade prava komanda z vrha po, izrekel sem citat predsednika senata višjega sodišča, ki je mene v zadevi Patria obsodilo na pravnomočni ravni in tako rekoč poslalo na 294 dni trajajoč zapor na Dob. Če me vprašate, ali se je kdo opravičil ali odgovarjal, vam povem, nihče. Tožba sicer sledi, dovtip v modernem žargonu pa se glasi: "So What". Saj tudi, če bo kdo kaj plačal bodo to v končni fazi plačala davkoplačevalci. Takšne so manire v naši državi, danes.

V aktualnem Reporterju, torej v reviji, da ne bo kakšne pomote lahko preberete, kako so me pred letom in pol ovadili z anonimno prijavo, citiram: "Podpisani, kot pošteni državljani Slovenije". Izkušnja iz Depale vasi, me je naučila, da v Sloveniji to napišejo in se tako podpišejo tisti, ki potem to uradno prijavo tudi preiskujejo. To kar sem, anonimno ovaden, da sem na svojem domu mučil ljudi in nekatere celo likvidiral, gre za citat iz anonimne prijave. Ta absurdna ovadba je celo uradno iz tožilstva priromala k vam v parlament na eno od delovnih teles, h gospe Irglovi. Zasliševali so me kriminalisti, na zahtevo tožilstva. Včeraj pa po letu in pol izvem, da je moj primer dobila v roke že četrta tožilka na državnem tožilstvu, gospa Abrahamsberg in da se uradni postopek na osnovi anonimke proti meni še kar nadaljuje. In, kako si lahko pomagam? Moj odvetnik pravi, da v tej deželi, nikakor. Aktualni poskus kriminalizacije s krinko subsidiarnega obtožnega predloga pa je le različica istega manevra s sredstvom, ki preizkušeno funkcionira.

Torej, režiser, dovolite mi kratek sprehod v metaforo, v smislu metafore. Torej režiser in oder sta ista, ekipa glavnih igralcev tudi, tehnike in tehnologije empirično preizkušene in delujejo. Sprememba je le pri stranski vlogi, kar mora biti seveda prilagojeno vsebini igre, ker mora imeti ta pomembna stranska vloga videz žrtve. To je zelo pomembno za preprečljivost v javnosti. Igra je kot vedno zelo perfidno zastavljena. Uboga subsidiarna tožilka, naj ne bi vendar hotela nič drugega kot le izvedeti zadnjo resnico o svojemu možu. V resnici pa na dvajsetih straneh obtožnega predloga že popolnoma definira to resnico in seveda kar je zagotovo še bolj pomembno iz vidika piscev scenarija, natančno opredeli resnico o meni, ki naj bi bil domala notorični morilec iz kakšnih Hičkokovih filmov. Združba osamosvojiteljev pa brez primera v časih Al Caponeja. Osamosvojitev pa itak nekaj nasploh umazanega in nepotrebnega. E, gospa subsidiarna tožilka in režiserji teh igric, ne bo šlo tako preprosto, predvsem zato, ker sem in smo osamosvojitelji borci in razpolagamo z najmočnejšim orožjem na tem svetu, to je poštenost in kot solza čisto resnico.

Hvala ministrici za obrambo, gospe Katičevi za stavek, ki je nedavno pobožal dušo osamosvojiteljev, povsem, izrekla je, morda nisem čisto natančen ampak smisel zagotovo zadevam: "Osamosvojitev je najsvetlejši trenutek v narodovi zgodovini". To pa ne bi mogel biti, če bi bil umazan z vojnim hudodelstvom, ki mi ga hočejo naprtiti. Zahvaljujem se tudi gospe ministrici za gesto ponujene pravne in siceršnje pomoči v primeru sojenja. Seveda z veseljem sprejemam, rekel bom tudi končno glede na dosedanjo prakso. Tako bi že davno moralo veljati in ne le za mene temveč za slehernega, ki je v našem pravičnem spopadu z agresorjem tvegal svoje življenje.

Dovolite mi spoštovani zaključiti splošni uvod v smislu refleksije na zlovešči politični konstrukt in obtožni predlog na osnovi katerega se zahteva sojenje meni za zahrbten in grozovit umor dveh oseb, s čimer se želi bojda subsidiarna tožilka le dokončno dokopati do prave resnice. Naj zaključim z naslednjim. Prvič, do te resnice, če bi bilo to resnična želja bi bilo možno priti tudi po drugi poti. Jaz zato, ker sem kot poveljnik brigade ukazal in celo silom razmer neposredno vodil sestrelitev agresorskega helikopterja, nad območjem moje odgovornosti. Nisem morilec. Tretje, verjemite mi, da vem, da se bo gospa subsidiarna tožilka dokopala do prave resnice, ker je, kar spoštujem vztrajna in prava borka in v nekem trenutku spoznala, da le ta ni takšna kot bi si jo želela slišati. Posledice tega, kar počne bodo neprijetne. Konec koncev so v igro vložili ogromno truda in energije, sodnica, sorodnica, baje tudi igralka je napisala knjigo in jo skupaj s scenaristi dodobra spromovirala širom Slovenije v preteklem obdobju. V zadnjem letu je subsidiarna tožilka prepotovala s svojimi svetovalci kar lep del Slovenije in tako kot sinoči, sinoči ponavljam pred občestvom združenja veteranov vojne za Slovenijo, Ljubljana v Mestni hiši. To je pri tistih, namreč to, to je pri tistih, ki so, ki so v preteklem obdobju, v praznikih držali častno stražo pri spomeniku v Rožni dolini, torej. V družbi svojega sina, ni zanemarljivo, da je sin pilot Slovenske vojske, oficir v Slovenski vojski, ki je le zgovorno molčal, napisal sem vemo zakaj, ne bi želel širiti, če boste želeli vam bom odgovoril zakaj je molčal. Ni prišel zato, da bi molčal, prišel je zato, da bi govoril in zavzemal stališče, morda tudi diametralno uradnemu stališču obrambne ministrice ampak to je neko drugo vprašanje. In seveda v prisotnosti nekega bivšega pilota Jugoslovanske armade, predstavljali tisto resnico o moži in s tem tudi po osamosvojitve, ki pravi, da jo želi in hoče slišati. Za svoj energičen nastop je pred 50, 60 glavo publiko požela gromki aplavz prisotnih, tudi to pove. Lahko je zganjati cirkuse, če kar tako za "boglonaj" dobiš na voljo dvorano Mestne hiše, da ne bi več o tem. Toda, kot sem že rekel ves trud bo na koncu zaman. Ta prava, zadnja resnica ne bo ne za subsidiarno tožilko, ne njenega sina pilota Slovenske vojske, ne njihovo širšo družino, ki se močno sotrudi iz pilota agresorskega helikopterja, sestreljenega nad Rožno dolino 27. 6. 1991, narediti enega najzvestejših sinov matere domovine Slovenije. Tako pretirano lepa, kot bi si jo želeli ali če povem nekoliko drugače napovedujem, da nikoli več ne bo resnica tako lepa kot je bila predzadnja resnica.

Predvsem je pa žalostno in simptomatično za našo državo, da moramo našo pošteno in čisto stvar, kar je bila vojna za samostojno Slovenijo, danes braniti na sodišču, kjer očitno še vedno sodijo po jugoslovanskih zakonih. Ne briga me pravni vidik, to ni vprašanje toliko pravnega vidika, morda se da tudi kakorkoli utemeljevati, to je predvsem za mene vprašanje časti in slovenskega ponosa.

Spoštovani, komaj sem čakal, da pridem na stroko. Dovolite mi, da poleg otepanja teh absurdnih obtožb in osvetljevanja ozadij tega početja nekaj povem še o okoliščinah osamosvojitvene vojne 1990/1991 in o sestrelitvi agresorskega helikopterja nad Rožno dolino na uradni dan te vojne 27. 6. 1991.

Dame in gospodje, vsaka vojna je zgodba zase, je specifična in vedno znova potrjuje praktično veljavnost teorema o kameleonskem značaju vojne. Če se v smislu absurdnih in neargumentiranih očitkov v obtožnem predlogu, da v Sloveniji sploh vojne ni bilo, navežem na osamosvojitveno vojno lahko z gotovostjo, kot strokovnjak trdim naslednje. V Sloveniji je leta 1990/1991 vojna bila in ne le vojna za samostojno Slovenijo, temveč se je v Sloveniji začela kruta balkanska vojna, tega se mogoče premalo zavedamo. Kajti, s tem dejstvom pomen naše vojne še bistveno zraste. Agresor v tej vojni je bila tako imenovana Jugoslovanska ljudska armada, ki nikoli ni bila ljudska ampak je bila režimska, bila je partijska. Sestreljeni helikopter nad Rožno dolino pa je bil prvo sestreljeno agresorsko zračno plovilo v tej balkanski vojni.

Prvič, posebnost te vojne v Sloveniji je tudi v tem, kako se je začela in v dejstvu, da sta bili de facto izdani dve vojni napovedi, čeprav se eksplicitno nista tako imenovali. In sicer, prva vojna napoved, ukaz za premestitev orožja v objekte JLA, izdan 15. 5. 1990, kar je de facto pomenilo ukaz za v vnaprejšnjo razorožitev potencialnega branilca. In druga vojna napoved, depeša predsedniku Vlade Lojzetu Peterletu na ta isti dan sestrelitve helikopterja 27. 6. 1991, če se prav spomnim podatka, natančno ob 7 uri in 20 minut zjutraj, kjer je general dal vedeti, sicer meni, do danes nisem razčistil zakaj tale depeša ni bila poslana predsedniku države in vrhovnemu poveljniku, zakaj predsedniku Vlade ampak to je zopet neko drugo vprašanje o katerem kaže tudi danes kakšno morda reči ampak bila je, jaz to razumem kot vojak, bila je poslana slovenskemu vojaškemu političnemu demokratičnemu vodstvu. Da bo Jugoslovanska armada izvršila brezprizivno svojo nalogo, torej zasedla mejne prehode na severu-zahodu, da bodo postopali po pravilnih bojne uporabe, če kdo želi natančnejšo razlago, kaj pomeni ta terminologija v poljudnem jeziku jo bom z veseljem, ne bi pa želel širiti, obstaja zelo preprosta razlaga in še tretji del tega povelja je zelo pomemben, da bodo postopali proti vsem, ki se bodo upirali, po pravilih vojne uporabe enot. Bom pa tako, oba dokumenta sta podpisala kot odredbodajalca generala Jugoslovanske ljudske armade, sicer irelevantno pa vendar slovenskega rodu, Hočevar in Kolček na osnovi ukaza iz Beograda. Prva vojna napoved je bila popolno presenečenje, govorim o ukazu za razorožitev, vendar na naši strani že takrat pravilno, strateško razumljena, da gre za razorožitvijo v bistvu za začetek oziroma prvo fazo operacije. Sledilo je tisto, kar ponujamo pod nazivom manevrska struktura narodne zaščite in vsakodnevno pričakovanje odkrite agresije s strani Jugoslovanske ljudske armade. Jugoslovanska armada je bila v krovnem dokumentu priprav, govorim o MSNZ, na Pristavi v septembru leta 1990, v dokumentu, ki nosi naziv Direktiva in tako naprej, da ne navajam podrobnosti. Že septembra 1990 nedvoumno napisana kot napadalec, kot agresor. Naša branilska stran pa z nazivom manevrska struktura narodne zaščite.

Zato odkrita agresija Jugoslovanske ljudske armade junija 1991 ni bila za nas nikakršno strateško presenečenje, saj smo se na njo v 13 mesečnem obdobju od maja 1990 do junija 1991 po razorožitvi temeljito pripravili. Naj še to povem in poudarim kot, tega še nisem nikoli javno izrekel pa tudi nisem slišal, da bi kdo drugi na takšen način. Dan D 27. 6. 1991 je bil zame in nekatere moje ožje sodelavca de facto dan oziroma kot v šifri vojaki pravimo D + 408 dan, kar pomeni, da smo bili že 408. dan definitivno de facto v vojni, ne pa šele prvi dan. Kajti ves čas prikritih priprav v MSNZ in v naslednjih fazah smo se pripravljali na spopad z znanim sovražnikom, to je bila Jugoslovanska ljudska armada, ki je s svojo prisotnostjo v obliki mirnodobne razporeditve v naših očeh izvajala to, kar je bilo z nekdanjim vojno-doktrinarnim pojmom opredeljeno kot začasno zasedeno ozemlje. Naše obveščevalne službe so ves čas budno nadzirale vse njihove aktivnosti, kljub temu, da so nas skrajno podcenjevali so tudi oni kmalu v nas prepoznali nasprotnika v bodoči vojni. O tem govorijo mnogi dokumenti, predvsem obveščevalni dokumenti.

Na zgodbo o sestrelitvi helikopterja leta 1991 nad Rožno dolino pa gledam v luči očitanega hudodelstva skozi 2 poglavja in sicer: 1. poglavje bom označil kot relevantno v odnosu na očitano dejanje in na obtožni predlog na dvajsetih straneh. In, skozi drugo poglavje, ki ga bom pozneje opredelil, ki je za mene povsem irelevantno.

Bi šel na prvo dejanje, prvi vidik, prvo poglavje, ki ga štejem kot relevantnega. Za presojo konkretnih dejanj sestrelitve helikopterja uvrščam kot relevantni, prvi relevantni faktor lokalni in mednarodno pravni vidik, ki ga opredeljujejo naslednje formalne podlage. Prvič, depeša komandanta 5. vojaškega območja JLA, generala Kolška predsedniku slovenske Vlade o kateri sem že govoril, ne bi podrobnosti, bi zdaj podrobnosti preskočil, če kdo želi podrobnejšo razlago lahko utemeljim.

Druga relevantna podlaga v tem relevantnem spektru je odredba predsedstva Republike Slovenije številka strogo zaupno 800-03-1991 z dne 27. 6. 1991, ki med drugim formalno ugotovi vojno stanje in opredeli Jugoslovansko ljudsko armado kot agresorja ter potrdi ukrepe za pripravljenost kot podlago za izdajo ukaza za bojno delovanje naših oboroženih sil. S tem sta formalno potrjeni dve vojskujoči se strani v vojni, agresor, napadalec Jugoslovanska ljudska armada in branilec. Tretji element, ki ga štejem kot relevantnega, v formalnem smislu je ukaz načelnika Republiškega štaba teritorialne obrambe za bojno delovanje, ki opredeli aktivnosti branilca.

Naslednji faktor, formalno pravne narave. Določila mednarodnega vojnega prava, ki bi morala v tem trenutku zavezovati obe strani. Že prvi dan je možno dokazati, kdo je spoštoval mednarodno vojno pravo in kdo se je nanj preprosto požvižgal, ampak ne želim jemati tega časa za podrobnejše obrazložitve, če želimo me vprašajte, bom pozneje obrazložil. Na naši strani, torej na strani branilcev ni bil zabeležen niti en sam prekršek iz vidika mednarodnega vojnega prava. Humanost, ki je bolj kot ne abstraktni pojem v vojni je bilo naše vodilo. Mi si vojne nismo želeli in jo tudi ne povzročili, smo se pa aktivno branili.

Kot relevantni faktor seveda poleg pravno-formalnega vidika, absolutno želim utemeljit tudi iz vojaško-strokovnega vidika. To je, da prej v vrsti naloga brigade ni poveljeval, naloga te brigate je bila varovanje glave države torej vojaško-političnega vodstva šele en dan samostojne države Slovenije. To smo izvajali po principu, dovolite mi nekoliko stroke, taktične doktrine koncentrične krožne obrambe, kar je neposredno varovanje, kjer je neposredno varovanje izvajala policija, ožji varovalni sektor je bil v pristojnosti moje brigade in pod mojim poveljstvom in širši varovalni sektor ali globinsko varovanje v pristojnosti 5. Pokrajinskega štaba Teritorialna obramba Ljubljana, ki mu je poveljeval polkovnik Miha Butara.

Dejanje sestrelitve helikopterja pa se lahko v kontekstu pravil delovanja v vojni razume le kot sestrelitev bojnega sredstva, ki ga upravlja posadka XY. Imena v posadki, število ljudi v posadki, to s čimer se predvsem manipulira in natucuje / ?/ v obtožnem predlogu in me, se označuje za morilca konkretnih oseb je povsem irelevantno. Torej gre, še enkrat ponavljam, ker to je zelo pomembno dejanje, seveda sestrelitev helikopterja pa se lahko v kontekstu pravil delovanja v vojni razume le kot sestrelitev bojnega sredstva, ki ga opravlja posadka XY, nikakor pa kot umor neoboroženega posameznika.

In, proti koncu, mi dovolite, da se dotaknem še tistega kar označujem poglavje nerelevantnega, irelevantnega. Irelevantno poglavje v odnosu na sestrelitev in očitano mi kaznivo dejanje umora na posebno zahrbten in grozovit način je vse kar sodi v sfero metakognitivnih miselnih procesov, kot se to strokovno imenuje, članov posadke ter posadke kot celote. Metakognitivna sfera pilota agresorskega helikopterja, ki se pretežno v obtožnem predlogu uporablja kot manipulativni argument za dokazovanje pripadnosti helikopterja in posadke branilski, naši strani. Je zavajajoča in povsem irelevantna, kajti nisem izdal nikakršnega ukaza za sestrelitev posameznika temveč, oprostite, če prevečkrat ponavljam, temveč izključno za sestrelitev bojnega sredstva kot celote. Izvidniški helikopter pa je neizpodbitno v vojni bojno sredstvo. To ve vsaka kuharica v vojaški kuhinji. Le nekateri vsevedi iz eminentne slovenske pravniške elite se delajo, da tega ne vedo in me v medijih praktično že označujejo za zločinca. Kakšni vzgibi so vodili pilota agresorskega helikopterja v tistih dneh je vprašanje ustrezne stroke, ki proučuje in vrednoti metakognitivne procese delovanja človeškega uma in je treba vprašati njih oziroma zahtevati ekspertno mnenje. Jaz se na to ne razumem in me to prav nič ne briga.

Realizacija teh miselnih procesov pa je dokazljiva in relevantna v odnosu na osebni posmrtni status pilota in njegove družine. Le ta pa glede na očitano prejudicirani dosedanji formalni status odpira množico tudi politično relevantnih vprašanj in že na prvi pogled dobesedno kliče po revidiranju pridobljenega statusa oziroma dokončnem uradnem definiranju njegovega statusa s tem pa tudi posledično dokončno opredeliti deklarativno tako zelo zaželeno končno resnico. Po 25 letih, dovolite mi da zaključim, po 25 letih bi bil že čas, da jo izvemo, vsi. Predvsem pa, da se nas ljudi, da se nas ljudi, ki smo v častni in zmagoviti vojni za samostojno Slovenijo sodelovali že bodisi enkrat dokončno obsodi ali pa pusti pri miru.

Nimamo in ne iščemo nikakršnih privilegijev po vzoru NOB in revolucije. Privilegij priznanja časti in miru, če je to sploh privilegij, pa sem trdno prepričan, da nam pripada. Živela samostojna in demokratična Slovenija. Želim vam vse dobro in hvala Tone Krkovič.