Članice in člane odbora, vabljene ter vse ostale prisotne lepo pozdravljam in pričenjam z obravnavo 46. nujne seje Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Ugotavljam, da smo bolj osiromašeni glede članstva v upanju da v uvodnem delu bodo prisotni še ostali člani si bom dovolil tudi nadaljevati. Uvodoma spoštovani člani odbora in ostali prisotni vas obveščam, da v kolikor ne bomo zaključili te točke do 9.45 bom prekinil in bomo nadaljevali drugič. Pravočasno vas bom o tem obvestil. Razlog je v tem, da ob 10. uri je izredna seja Državnega zbora. Če nadaljujem z običajnim postopkom. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani Franc Laj, Jernej Vrtovec, Franc Trček. Na seji kot nadomestni člani oziroma članice s pooblastili sodelujejo Suzana Lep Šimenko namesto poslanke Eve Irgl, Maruša Škopac namesto poslanca Marka Ferluga. Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Strategija razvoja lokalne samouprave v Republike Sloveniji. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda je določen dnevni red seje kot je bil določen s sklicem. Prehajamo na prvo točko dnevnega reda z naslovom Strategija razvoja lokalne samouprave v Republiki Sloveniji. Gradivo je bilo objavljeno s sklicem seje na spletni strani Državnega zbora in sicer zahteva Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke za sklic nujne seje z dne 11. 11. 2016, ter stališča Združenja mestnih občin Slovenije do zahteve za skic nujne seje odbora s točko dnevnega reda Strategija razvoja lokalne samouprave v Republiki Sloveniji s potrditvijo udeležbe na seji z dne 18. 11. 2016. Na sejo so bili vabljeni vlagatelj zahteve Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, Boris Koprivnikar, minister za javno upravo, mag. Mateja Vraničar Erman, ministrica za finance, Skupnost občin Slovenije, Združenje občin Slovenije in Združenje mestnih občin Slovenije. Prehajamo v nadaljevanju. Želi besedo predstavnik vlagatelja Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke poslanec Tomaž Lisec za dopolnilno obrazložitev, prosim beseda je vaša.

Najlepša hvala za besedo. Predsednik, člani, članice, minister, vsi ostali vabljeni lep pozdrav. Vsaj v zadnjih treh letih se je začelo malo bolj resno zopet govoriti o strategiji razvoja lokalne samouprave in Vlada se je mimo Skupnosti občin in Zvezo občin odločilo, da letos septembra sprejme neusklajeno strategijo razvoja lokalne samouprave Republike Slovenije, kljub temu da so potekala določena usklajevanja in pa tudi javne predstavitve. Tako je ministrstvo pripravilo besedilo strategije, ki naj bi citiram izpostavilo ključne strateške usmeritve v šestih zaokroženih vsebinskih sklopih in predloge ukrepov, ki naj bi v določenem časovnem obdobju pripeljali do uresničitve strateških ciljev. Pa dovolite v uvodu nekaj iz strategije, potem pa kaj mislimo v Poslanski skupini SDS, da je ključni problem. Med razlogi za sprejem strategije so pripravljalci zapisali, da vse od uvedbe lokalne samouprave v Republiki Sloveniji ne Vlada ne Državni zbor nista obravnavala ali sprejela podobnega strateškega dokumenta. Tukaj bi rad v imenu predlagatelja rekel da veliko je bilo govora znotraj tega Državnega zbora o področju lokalne samouprave. Je pa dejstvo, da takrat ko so župani zgubili status, da so lahko tudi poslanci je nekako področje lokalne samouprave šepalo preko razprave v Državnem zboru. Glede razvoja finančne avtonomije, ki je po mojem mnenju ključna oziroma po mnenju Poslanske skupine SDS ključna tista osnovna poleg seveda Evropske listine o lokalni samoupravi je v strategiji navedeno, da naj bi bili finančni viri občin sorazmerni z obsegom nalog. Tako predlagatelj strategije navaja, da bo treba spremeniti sistem financiranja občin in zamenjati oziroma nadgraditi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča z davkom na nepremičnine. Ta pa naj bi postal osnovni davek v lokalni skupnosti. Vlada tudi pravi, da je za izračun povprečnine treba v prihodnje izboljšati obstoječi model, ki bo upošteval podatke o realnih stroških oziroma podatke o standardiziranih stroških glede na vrsto nalog, kjer je le to mogoče. Glede razvoja sposobnosti za /nerazumljivo/ skupnih oseb strategija predvideva krepitev medobčinskega sodelovanja. Glede optimatizacije delovanja javnega sektorja na lokalni ravni bodo morala posamična ministrstva nujno pristopiti k optimatizaciji delovanja občinskih javnih zavodov. Glede razvoja regionalne identitete je govora o krepitvi uveljavljenih institucij upravljanja in opravljanju testu subsidiarnosti pri določeni pristojnosti države, občin in mestne regionalne ravni ravnanja. Ta strategija se zelo malo dotika področja pokrajin oziroma pokrajinske ravni kjer je Vlada napisala tako v strategiji, da ker očitno ni politične volje se s tem niti strategija ne bo ukvarjala kaj šele kaj več saj zapišite to bi zahtevalo politično in upravno infrastrukturo in leta prilagajanj tako državnih institucij kot občin. Tukaj naj poudarim, da osnutki zakonov oziroma zakoni so že pripravljeni iz enega iz prejšnjih mandatov. So morda potrebni kakšnih korekcij bili so tudi že predmet referendumske pobude in samih referendumov in če bi vlada malo bolj resno pristopila verjamemo, da bi saj v primeru sodelovanja poslanska skupina bilo to sodelovanje tudi z lahkoto vzpostavljeno in verjetno ne bi bil daleč dan ko bi lahko dosegli dvotretjinsko večino in vzpostavitev tistega kar imamo v ostalem redu Republike Slovenije to pa je druga raven pokrajine. Ampak ta vlada se je glede na strategijo odločila drugače, saj vidi rešitev v iskanju drugih možnosti, da se pristojnosti pokrajin, ki definira Ustava organizira na regionalni ravni v okviru že obstoječih oblasti in tukaj govorimo o, oziroma strategija govori o upravnih okrajih oziroma upravnih centrih kar pa je v našem mnenju še enkrat v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, ki govori o ustanovitvi pokrajin. Prenos državnih nalog v občinsko pristojnost mora biti možen le v pogoju, da država zagotavlja občini tudi ustrezna sredstva za njihovo upravljanja. Vsi pa vemo kakšni zneski povprečnine so v zadnjih letih, ki so bolj v škodo kot pa v prid občinam kajti več kot je novih nalog za občinske skupnosti manj je to podprto z državnimi sredstvi. Glede dokumenta strategija kaže da gre za željo po centralizaciji države. Namesti decentralizacije se pripravljajo ukrepi za centralizacijo in manjšo avtonomnost občin. Namesto resnega razmisleka o vsebinski vzpostavitvi pokrajin se razmišlja o birokratskem vodenju države s pomočjo pravnih okrajev. Namesto finančnih spodbud nerazvitim delom države se daje finančne spodbude največji Mestni občini Ljubljana. Namesto zmanjšanja birokratskih nesmislov se pripravljajo novi birokratski postopki. Namesto reševanja trenutnih problemov se pripravlja slabe ukrepe za čas, ko te Vlade ne bo več in bodo te slabe odločitve bremenile naslednje vlade. Namesto, da bi strategija šla v nadgradnjo obstoječega sistema zgleda da želi država obstoječe stanje predvsem finančno ohraniti v manjšem obsegu. Strategiji je tudi navedeno, da se med sedanjimi mestnimi občinami nekateri, ki vloge širšega gravitacijskega središča ne opravičujejo zato je za njih potrebno preveriti izpolnjevanje pogojev za status mestne občine. Tako so se naenkrat na tnalu te vlade znašle 4 občine, ki so očitno problem, da imajo status mestne občine. To pa so občina Ptuj, Murska Sobota, Slovenj Gradec in pa Nova Gorica. Vsi vemo kakšni so zakonski pogoji 20.000 prebivalcev, minimalno 15.000 delovnih mest ter geografsko gospodarsko kulturno središče. Ampak dejstvo je, da v zadnjih letih, ko mo šli k centralizaciji namesto decentralizaciji so občine ravno zaradi te občine ravno zaradi vloge države, ker se kažejo posledice centralizacije in je spodbujanje skladnega regionalnega razvoja izgubile določene zadeve, torej število prebivalcev, finančno samozadostnost in pa število delovnih mest. Pa bom citiral na tem področju da nam je zelo čudno, da se je Vlada odločila mimo Državnega zbora. Ampak to za to Vlado ni niti čudno. Ampak spet mimo tistih, ki so ključni igralci na tem področju. Citiram mnenja Skupnosti občin Slovenije. Strategija ni usklajena niti z enim združenjem, to je vladna strategija, ki je premalo ambiciozna in je pravzaprav povzetek obstoječega stanja. Je premalo določna glede pokrajin in nalog, ki presegajo posamezne občine in premalo posvečena regionalnemu povezovanju s ciljem razvoja občin. Poudarja predsednik Skupnosti občin Slovenije Bojan Kontič. Tudi Združenje občin Slovenije predlaga določene ukrepe kot da bi moral biti dokument sprejet v Državnem zboru, da je treba najprej opraviti temeljito analizo, zasledovati cilj vzpostavitve pokrajin, nasprotujejo ukinjanju krajevnih uradov, da je treba v strategijo vključiti sodelovanje občin pri napovedovanju finančnih tokov. Strategijo je treba vpeljati v ustanovitev samostojnega ministrstva za področje lokalne samouprave, potrebno je zagotoviti finančna sredstva za delovanja občin iz sedanjega deleža manj kot 15 % javnih financ na lokalnem nivoju na recimo 30 % kar je nekje povprečje znotraj Evropske unije. Naloge naj se prenesejo z Upravnih enot na občine te pa naj se preoblikujejo v skupne občinske uprave. Torej predlagatelji zahteve današnje seje se strinjamo z izhodišči delovne skupine Združenja občin in menimo, da je še nekaj drugih vprašanj in pomislekov, ki potrjujejo našo bojazen, da je strategija ki naj bi govorila o razvoju lokalne samouprave dejansko krinka za centralizacijo države. Prav tako v Poslanski skupini SDS menimo, da je nedopustno da Vlada še povečuje razlike med posameznimi deli države, če lahko predsednik Vlade Republike Slovenije podpiše citiram dogovor med Vlado Republike Slovenije in Mestno občino Ljubljana v vrednosti cca 300.000.000 evrov kar pomeni 1.000 evrov na prebivalca pričakujemo v Poslanski skupini SDS podobne dogovore tudi z vsemi ostalimi občinami. Predstavljajte si kaj bi to pomenilo za vsako občino. Da vsaka občina dobi 1.000 na prebivalca več toliko kolikor je dobila Ljubljana. Pa razumemo spoštovani, da ima Mestna občina Ljubljana poseben status, da je glavno mesto, da je poseben zakon o temu. Ampak 1.000 evrov na prebivalca Ljubljani je za to Vlado ok ostale občine pa se siromaši. In verjamem, da bo danes govora tudi o povprečnini, kako se povprečnina dvignila. Ampak ta dvig povprečnine ne zadostuje niti tistim osnovnim dvigom, ki si jih je ta Vlada privoščila na drugih segmentih. Zato tudi predlagamo določene sklepe pa dovolite predsednik, da jih sedaj že na kratko omenim, da se ne bom potem še enkrat vračal. Pozivamo, predlagamo, da odbor poziva Ministrstvo za javno upravo, da pristopi k novemu dokumentu s ciljem ne levega decentralizacijskega pristopa, ki bo na primer iz sedanjega deleža manj kot 15 % javnih financ na lokalnem nivoju stremel k povečanju na 30 % v obdobju 10-ih let. Prav tako predlagamo, da naložimo Ministrstvu za javno upravo, da pripravi nov dokument, ki ga pred sprejetjem na Vladi uskladi z vsemi združenji ter tudi pristojnemu telesu Državnega zbora Republike Slovenije. Prav tako želimo, da se priporoči Vladi Republike Slovenije, da preneha s pripravo zakonskih in podzakonskih aktov, ki slabijo položaj lokalne samouprave v Slovenji predvsem tiste iz nerazvitih območij. Prav tako želimo, da odbor priporoča Vladi, da do 30. junija 2017 pripravi dogovor s slovenskimi občinami in določenimi investicijami in proračuni za naslednja leta v skladu s finančnimi posledicami zagotavlja dodatna finančna sredstva. Prav tako želimo, da Odbor priporoča Vladi, da temeljito oceni vzroke in posledice, ki se kažejo v neizpolnjevanju posameznih zakonskih pogojev za določitev statusa mestne občine in da občinam, ki zakonskih pogojev ne dosegajo zaradi premajhnega števila delovnih mest ali števila prebivalcev pomaga ta cilj doseči in ne gre v smeri odvzemanja statusa mestne občine. Prav pa tako pa želimo, da se priporoča Vladi Republike Slovenije, da takoj pristopi k pripravi aktov za izvedbo 143. člena Ustave Republike Slovenije, ki govori o ustanovitvi pokrajin. Toliko predsednik v imenu predlagatelja. Hvala.

Hvala lepa tudi vam. Želi besedo predstavnik Ministrstva za javno upravo. Prosim beseda je vaša. Minister Boris Koprivnikar.

Hvala predsednik, spoštovani predlagatelji. Dovolite, da na kratko povzamem predvsem ključne vsebine strategije kako je nastajala in odgovorim na te očitke, ki so bili s strani predlagatelja tudi dejansko izrečeni. Mi smo že spomladi leta 2015 pripravili izhodišča za pripravo strategije. Tudi ta strategija je bila pripravljena po načelu normativne dejavnosti odprte komunikacije. Torej ni bila pripravljena kot nek strokovni tekst, ki se je potem dal v javno obravnavo ampak smo začeli najprej z opredelitvijo odprtih vprašanj in pogledov na ta odprta vprašanja, potem pa smo oblikovali tekst strategije, ki je temeljil tako na izhodiščih iz te razprave kot tudi na primerljivi evropski praksi na področju lokalne samouprave. Večmesečna javna razprava je potekala v okviru katere je bilo organizirano več javnih dogodkov, posvetovanj, obsežna korespondenca. Nenazadnje je bila ustanovljena posebna delovna skupina tudi z Združenji občin kajti največja komunikacija je potekala prav z njimi. Upoštevali smo seveda stališče tudi ministrstev pred samim sprejemom in pa stališča Službe Vlade za zakonodajo. Vse to je tudi iz dokumentacije jasno razvidno, je priloženo, celoten potek obsežne javne razprave. Mi drugače ocenjujemo, da je bila dosežena visoka stopnja soglasja. Do vseh vprašanj in predlogov smo se tokom razprave opredeljevali, odgovarjali, zavzemali stališča, jih usklajevali, tudi prilagajali tekst strategije. Seveda pa je ostalo nekaj odprtih vprašanj, ta so tudi v gradivu jasno navedena, ta so tudi v strategiji, spremnih dokumentih jasno navedena. Gre pa za odprta vprašanja predvsem glede načina ustanavljanja pokrajin. Tukaj imamo največje razlike glede pristojnosti občin in države glede želje, da se naloge Upravnih enot prenesejo na občine. Enostavno moramo razumeti, da obstaja razdelitev med centralno in lokalno vejo oblasti in da naloge ni mogoče prenašati dogovorno. Potem seveda obstajajo odprta vprašanja glede samega financiranja občin, strukture. Mi smo tudi v strategiji to vprašanje financiranja naslovili in tudi kot vam je znano že pripravljamo tudi popravke financiranja predvsem na tak način, da se bojo tisti ponderji, ki določajo višino financiranja določali tako, da bojo v večji meri upoštevali ključne elemente stroškov občin. Predvsem gre za popravke na področju otrok in starejših, ki dejansko povzročajo vedno večji tudi strošek občin. Glede samega načina sprejemanja strategije kar je tudi očitek predlagatelja današnje seje pa je treba vedeti, da se, da Državni zbor sprejema strategije takrat kadar tako določa zakon. V tem primeru zakon tega ne določa zato smo šli skozi široko javno razpravo vendar strategijo sprejeli tako kot je običajno tudi po vladni proceduri. Uvodoma v strategiji tudi ugotavljamo, izhajamo iz stališča, da slovenska lokalna samouprava deluje dobro, da tukaj ni kritične situacije, da občine delujejo, da imamo izredno pestro sliko samih občin vendar strategijo ne želimo radikalno posegati v način delovanja lokalne samouprave ker ocenjujemo da deluje dobro in radikalno spreminjati sistem, ki nima izrazitih težav. Menimo, da ne bi bilo modro, je pa možno vsak sistem v marsičem izboljšati in to v strategiji tudi dejansko naslavljamo. Analize in študije, ki so bila podlaga za strategije moram reči, da so bile pripravljene, da so tudi večletne analize in sodelovanje v evropskem prostoru osnova za to, da smo primerjali kako so različni evropski sistemi lokalne samouprave pripravljeni. Nenazadnje je pa strategija tudi usklajena z Evropsko listino lokalne samouprave, kajti to je tudi temelj za delovanje lokalne samouprave v demokratičnih evropskih držav. Opredeljuje se do ključnih elementov sestavin lokalne samouprave. To so teritorialna, funkcionalna, finančna, organizacijska in pravna sestava lokalne samouprave. Te so tudi v strategiji ustrezno naslovljene z pogledi in ukrepi tudi predlogi oziroma usmeritvami za izboljšanje. Smo pa v strategiji tudi kar je bilo morda v preteklosti primer izrecno zapisali, da nasprotujemo kakršnim koli posegom v teritorialno oziroma politično avtonomijo lokalne skupnosti kakršnekoli že so. Kar je danes znana situacija, da imamo v Sloveniji pri vsem številu občin niti ni, če želite prav nekaj kar se pogosto problematizira v javnosti koliko je v Sloveniji občin. Menim pa da je velik izziv kako velike razlike so med slovenskimi občinami. Saj imamo občine od nekaj 100 do nekaj 100.000 prebivalcev in to je tudi temeljni izziv, ki ga želimo s strategijo naslavljati. Naslavljamo ga pa predvsem v tistih delih kjer vzpodbujamo povezovanje in sodelovanje občin ne želimo pa posegati in tudi ne moremo v avtonomijo lokalne organizacije, lokalne oblasti ker je to, ni sprejemljivo da bi izvršna veja oblasti kakorkoli posegala v to področje. Seveda so možne številne izboljšave, te smo tudi predlagali in še enkrat poudarjam v strategiji ne naslavljamo v ničemer celo izrecno se odrekamo tega stališča v smislu združevanja občin, zelo pa vzpodbujamo povezovanje, sodelovanje, skupne projekte, skupne organizacije različnih nalog, zato da bi tudi občinski nivo bil lahko bolj racionalen, bolje delujoč in tudi če ga primerjamo z državnim nivojem samo v času krize potem lahko ugotavljamo, da se je državna administracija v času krize kar občutno skrčila, tudi sam državni proračun medtem ko na lokalnem nivoju opažamo, da tako po obsegu finančnem obsegu kot tudi po številu zaposlenih se dejansko ta nivo oblasti povečuje in to kar za tam nekje okrog 11 %. Mi smo se trudili, da bi bila strategija kratka, pregledna, da ni to debela knjiga, da jasno naslavlja tiste komponente, ki sem jih od začetka tudi opredelil in je razdeljena na tistih 6 zaokroženih poglavij, ki tudi iz katerih jasno izhaja tudi naloge in nosilci in sicer medobčinsko sodelovanje, sodelovanje Vlade in ministrstev, Združenji občin, utrjevanje sistema financiranja občin, regionalizacija Slovenije o kateri bom še nekaj besed povedal, sodelovanje prebivalcev ter pri odločanju in vloga mest in mestnih občin. In tam eno temeljnih vprašanj, ki se vedno odpira pri strategiji in kar tudi izhaja iz vašega iz vaše uvodne opredelitve je vprašanje pokrajin za katere predlagatelj očita, da ga v tej strategiji nismo naslovili. Če mi dovolite majčkeno bolj poljuden komentar. Pokrajine so v naši Ustavi zapisane že skorajda deset let pa na tem področju kljub večim poskusom v različnim sestavam Državnega zbora in vlad ni uspelo narediti koraka v smeri ustanovitve pokrajin in mi smo v številnih razpravah tudi raziskovali kje so problemi zakaj dejansko še ni prišlo do regionalizacije v državi ker to je ustavno načelo in ga je treba tudi spoštovati. Temeljni problem je v tem, da do zdaj nikdar niso bile v pokrajinam določene njihove izvirne pristojnosti. In tako kot ste rekli, da Ustava določa pristojnosti pokrajin to žal ne drži, kajti Ustava ne določa kaj dejansko pokrajine izvajajo v svojih pristojnosti. Zato smo vas v tej strategiji tudi za funkcionalno komponento pokrajin določili, da je prvi korak če želimo to, ta cilj dejansko tudi doseči, da se opredeli katere pristojnosti iz lokalnega in katere pristojnosti iz državnega nivoja bodo izvirne pristojnosti pokrajin. Če tega prvega smiselnega vsebinskega koraka ne naredimo potem bo ustanovitev pokrajin brez določitve njihovih izvornih pristojnosti šlo točno v tisto smer v katero predlagatelj očita dodatne birokratizacije, administracije stroškov, zapletanja postopkov v tej državi ker bi prišlo nedvoumno do tega da bi prišlo do podvajanja pristojnosti do odprtih vprašanj in pa do morebiti celo do dodatnega administriranja in nalog zato da bi zapolnili funkcionalno vsebino pokrajin. Zato v strategiji obračamo pot in pravimo. Najprej je treba določiti funkcijo, pristojnosti pokrajin, potem jih je pa dejansko tudi možno ustanoviti in začeti operativno izvajati. Sicer pa v strategiji na večih mestih in tudi sam tako mislim, odločno poudarjamo pomen regijskega pokrajinskega povezovanja in to povezovanje. In to povezovanje je mogoče na različen način recimo eno od povezovanj, ki se je že v preteklosti uveljavilo je vzpostavljanje skupnih občinskih uprav, ki jih država tudi sofinancira takrat kadar se dejansko ustanovijo vendar je tudi ta izkušnja kaže, da je za povezovanje na lokalnem nivoju potrebno zagotoviti tudi finančne vzpodbude. Nenazadnje skupne občinske uprave so bile že od leta 92 kdaj so bile možne, da se jih ustanavlja pardon 94 možno, da se jih ustanavlja pa se niti ena ni ustanovila dokler ni za država zagotovila posebne finančne vzpodbude v primeru ustanavljanja skupnih občinskih uprav danes pa jih imamo tam okrog 60, da ne bom se okrog kakšne številke zmotil. Zato smo v strategiji tudi naslovili ta element, da se funkcionalno povezovanje ne govorim o političnem funkcionalno povezovanje občin tudi finančno naslovi in to vse skupaj vodi v to regijsko sodelovanje, ki bo imelo svojo pravo vsebino. Hkrati pa vzpodbujamo tudi povezovanje na projektih in nenazadnje je že danes možno tudi čezmejno ustanavljanje celo subjektov, ki imajo lastno pravno subjektiviteto za recimo konkuriranje na projektih ali podobne zadeve. Glede mestnih občin tudi ta očitek. Jaz ne vem kje v strategiji je napisano, da se bodo 4 mestne občine ukinile. Tega v strategiji ni in je tisti stavek, ko gori da je treba oceniti ali mestne občine izpolnjujejo status za njihovo ustanovitev. Pač splošna dikcija, ki velja tudi za vse ostale občine, ki morajo izpolnjevati status zato, da dejansko obstajajo. In vi sami dobro veste, da danes 52 % dejansko ustanovljenih in delujočih občin ne izpolnjuje tistega temeljnega zakonskega pogoja za ustanovitev občin pa jih nihče ni ukinil. Tako da bi ta menim da ni koristna ta radikalizacija stališč s katero na nek način ne vem bom rekel strašite, da se bodo občine kar ukinjale to je en element je pa treba jasno preverjati ali zakonski pogoji za ustanovitev določenega subjekta obstajajo ali ne obstajajo in tudi ukrepati, ne govorimo pa tukaj o nekih radikalnih posegih v sedanjo organiziranost ker to ni dejansko naš namen. In še drugič treba je tudi vedeti kaj dejansko status mestne občine prinaša. In status mestne občine dejansko ne prinaša nobenih konkretnih finančnih posledic ali drugačne obravnave ali drugačnih posebnih pristojnosti zato menimo, da se temu vprašanju daje prevelika teža in tudi vsaj z vidika ministrstva nimamo nobenih posebnih načrtov za kakšno radikalno poseganje v sedanjo organiziranost. Seveda je pa prav, da se stalno preverja ali so pogoji po zakonu izpolnjujejo ali ne na vseh nivojih tudi pri mestnih občinah. Samostojno ministrstvo je tudi ena od zahtev. Mi z samostojnim ministrstvom lahko rečemo, da bomo tudi imeli samostojno ministrstvo vendar spet ne razumem kaj konkretno bi s tem dosegli in hkrati se spet soočamo ravno z očitki, da imamo več ministrstev kot nekatere druge vlade. Meni je bolj pomembno kot samostojno ministrstvo to, da se z vprašanjem lokalne samouprave strokovno intenzivno in v dialogu dejansko ukvarjamo in to delamo in če to delamo potem tudi samostojno ministrstvo, ki bi bilo pasivno ne bi dejansko samo po sebi rešilo nobenega problema. Mi se pa zelo trudimo, da bi tudi na tem področju stalno iskali rešitve in to dokazuje tudi strategija, ki je bila sprejeta. Kar je nenazadnje je prav ta Odbor v Državnem zboru leta 2011 že naložil Vladi, da mora pripraviti strategijo pa ni bila pripravljena vse do te, ki je bila sprejeta v okviru te Vlade, pa čeprav je bil sklep sprejet že leta 2011. Mogoče bi se odzval samo še na očitek glede dogovora z Mestno občino Ljubljana. Spoštovani predlagatelj jaz menim, da ni produktivno, koristno, korektno da se z navedbami da je z dogovorom z Mestno občino Ljubljana država dala mestni občini 300.000.000 denarja na podlagi tega dogovora. To enostavno ne drži. To smo pojasnili že velikokrat. Iz nikjer to ne izhaja in jaz upam, da lahko razumemo dejstvo, da je dogovor z Mestno občino Ljubljana dogovor, ki temelji na Zakonu o glavnem mestu. Da ta dogovor ne prinaša osnove za financiranje projektov ampak povzema projekte, ki jih različna ministrstva po različnih predpisih iz različnih virov financiranja izvajajo in projekte, ki jih izvaja Ljubljana v okviru svojega lastnega proračuna in za te projekte se samo dogovorimo kako se bojo usklajeno izvajali, ni pa ta dogovor osnova za samostojno financiranje Mestne občine Ljubljana. Nikdar ni bil. To ni možno in govoriti o 300.000.000 milijonih, ki naj bi jih država dala Mestni občini Ljubljana na podlagi tega dogovora ni odgovorno. Ker to enostavno ne drži. To ne drži. Dogovor ni osnova za financiranje. Dogovor je dogovor o usklajenem razvoju projekta in mestne občine. Financirani pa so ti projekti po rednem postopku iz postavk resornih ministrstev drugih virov, ni pa dogovor samostojna podlaga za financiranje Mestne občine Ljubljana. To mislim, da je pomembno poudariti zato ker če tako interpretiramo potem bi lahko razumeli, da ima Mestna občina Ljubljana nek poseben neodvisen vir financiranja hkrati pa je treba razumeti, da za Mestno občino Ljubljana velja Zakon o glavnem mestu in je zakonska podlaga. Ga pa sicer po ostalih funkcionalnostih v ničemer ne postavlja v drugačni položaj kot druge občine in druge mestne občine. Mogoče predsedujoči toliko za eno kratko uvodno opredelitev sicer bi pa kasneje predlagal, da tudi z strokovnim sodelavcem predstaviva konkretna izhodišča podlagi za izdelavo te strategije delovanje lokalne samouprave in še enkrat poudarjam lokalna samouprava v Sloveniji deluje dobro in radikalni posegi v lokalno samoupravo niso na mestu in smiselni in glede pokrajin najkrajša pot in najbolj učinkovita pot do ustanovitve pokrajin je da se določi prvi in morda najtežji korak da se določi funkcionalnost izvirne pristojnosti pokrajin potem je pa pot za organizacijsko ustanovitev in politično ustanovitev bistveno lažje. Hvala.

Hvala tudi vam minister. Prav gotovo bo priložnost v nadaljevanju, da se tudi te zadeve širše odpre. Bi pa prosil spoštovani člani in članice odbora v kolikor se s posameznimi navedbami govornika ne strinjate ne glede na to ali je to minister ali član bi vas res prosil za vljudnost, da v kolikor nekako se ne morete strinjati s tem v sami razpravi boste obširno potem argumentirali drugačno stališče. Prehajam naprej. Ali želi besedo predstavnica Ministrstva za finance, prosim, pa če se predstavite.

Lep pozdrav vsem prisotnim. Sem Simona Jerman iz Ministrstva za finance. Kar je povedal gospod minister bi temu dodala le še to, da smo z Ministrstva za finance poslali tudi vabilo vsem Združenjem občin in pa Ministrstvu za javno upravo, da bomo pregledali v okviru podprogramov, ki se upoštevajo pri izračunu povprečnine kaj je neka zakonska obveznost in kaj je nek nadstandard. Tako, da to tudi se mi zdi, da bo pripomoglo k uspešnejši določitvi no potem povprečnine, samo toliko.

Hvala tudi vam. Bi pa ob tej priložnosti ponovno izpostavil zadevo, ki smo se na tem odboru že enkrat pogovarjali. Predstavnica Ministrstva za finance vas lepo prosim, da ministrici za finance sporočite, da kot predsednik vztrajam na 235. členu Poslovnika in v bodoče si bom lastil pravico kot predsedujoči, da ne boste prišla do besede v kolikor ne bo predstavnik predstavil se pravi ministrica ali državni sekretarji glede na to, da vašem ministrstvu so štirje državni sekretarji in ne vidim razloga, da se ne drži poslovniškega določila. Če velja to za ostala ministrstva bom vztrajal tudi za Ministrstvo za finance. Prav gotovo v zvezi s tem bom poslal tudi temu primerno sporočilo na Ministrstvo za finance. Hvala lepa. Prehajam naprej predstavnik Skupnosti občin Slovenije želi besedo. Predstavnik Skupnosti občin želi besedo. Prosim zaradi magnetograma, če se tudi predstavite.

Hvala lepa gospod predsedujoči. Spoštovane poslanke, poslanci, gospod minister, predstavniki Vlade. Moje ime je Darko Fras, sem tukaj predstavnik Skupnosti občin Slovenije, bil sem pa tudi član te delovne skupine, ki je sodelovala z Ministrstvom za javno upravo pri pripravi samega dokumenta. Torej svoje stališče smo posredovali tudi Državnemu zboru. Verjamem, da ste ga prejeli, sam postopek ima že kar dolgo brado bi rekel in torej seveda ni mogoče zanikati da ni bilo bi rekel precej sestankov, bi rekel pogovarjanja, sodelovanja, res pa je da to kar bi želel izpostaviti, da smo pravzaprav na koncu pa ostali bi rekel neusklajeni v nekaterih točkah kot je poudaril gospod minister ampak to kar se mi zdi pač problem je to, da smo usklajeni v bi rekel po našem mnenju nekaterih konceptualnih vsebinskih vprašanjih na katera bi seveda strategija morala prinašati ključne odgovore in če poskušam povzeti bi rekel te naše bi rekel pripombe oziroma stališča verjamem da bosta predstavnika še ostalih dveh združenj seveda me dopolnila zato ne bi želel bi rekel pravzaprav povzeti celotne tematike ampak bi izpostavil to da seveda v prvi vrsti so naša pričakovanja bila v tej smeri da tako pomemben dokument kot je strategija razvoja lokalne samouprave v bistvu mora biti obravnavan in pravzaprav morajo odgovori na ključna vprašanja biti podani v Državnem zboru kot najvišjem organu odločanja v tej državi. Lokalna samouprava je torej po mojem mnenju eden najpomembnejših podsistemov del sistema javne uprave in tukaj gre seveda za res zelo pomembne in ključne vsebinske rešitve. Drugo zdaj sicer časovnica te strategije je nekako izginila iz te zadnje verzije dokumenta se mi zdi pravzaprav pa pogrešam tudi bi rekel konkretno opredeljeno časovnico in pa bi rekel bolj natančno parametre po katerih bi seveda merili potem cilje oziroma uspešnost izvajanja te strategije kar se tiče bi rekel samega postopka kot takšnega. Zdaj osnovna razlika v tem konceptu je po mojem mnenju v tem, da pravzaprav gre s strani pripravljavca na nek način če si lahko dovolim ta izraz za pravzaprav popolnoma drugačno razumevanje vloge in pomena lokalne samouprave in pravzaprav tudi njenega dometa v prihodnje. Po mojem mnenju in pa po mnenju tudi Skupnosti občine Slovenije je namreč bom rekel obstoječi model do velike mere izčrpan zlasti kar se tiče organizacijskih možnosti in pa še posebej na področju regionalnega razvoja kot takega. Sicer strategija kot dokument v osnovi načeloma poudarja principe subsidiarnosti in pa dekoncentracije žal pa seveda potem v nadaljevanju v opisovanju konkretnih ukrepov je pa po naši oceni gre bolj za bi rekel v neki meri za samo dekoncentracijo ne decentralizacijo in pa celo pravzaprav za bi rekel centralizacijo bi rekel same državne uprave in pa na splošno celotnega sistema javne uprave kot takšne in po mojem mnenju seveda na tak način pravzaprav ne bomo uspeli narediti nekega ključnega razvojnega preboja. Tukaj bi bilo potrebno konceptualno resnično doreči torej vprašanje ali želimo še naprej razvijati ta dvotirni sistem državne uprave in lokalne samouprave po tej poti ali vendarle torej uporabiti nekatere modele naših sosednjih severnih sosednjih držav, ki so seveda razvojno bistveno bolj uspešne in bolj konkurenčne in seveda bi rekel nadgraditi ta sistem subsidiarnosti in pa decentralizacije državne uprave. Tudi vsi parametri delež porabe javnih sredstev na državnem in lokalnem nivoju in ostali parametri jasno kažejo na to bi rekel smo tukaj pravzaprav gremo popolnoma drugačno smer kot gredo seveda te primerljive države. Nadalje ključno to razhajanje seveda se mi zdi je tudi v tem konceptu velikih in majhnih občin kjer se mi zdi da pravzaprav strategija kot taka in pa ustanavljanje pokrajin kjer se mi zdi da strategija v bistvu na nak način pravzaprav popolnoma spregleda ustavne določbe, našo Ustavo. Ne morem s strinjati z obrazložitvijo gospoda ministra, da strategija zdaj sicer ne zanika pokrajin ker tekst če ga beremo v tem poglavju pravzaprav jasno navaja da se ustanavljanje pokrajin zdi povsem nesorazmeren ukrep in da je treba iskati rešitve v nekih torej pristojnosti iskanja možnosti, da se pristojnosti pokrajin organizira na regionalnem nivoju. Jaz tukaj želim poudariti da gre za eno nerazumevanje. Mi župani recimo na tem nivoju nekako smo prišli že davno do spoznanja, da model organizacije regionalnega razvoja po sistemu dogovarjanja med občinami ker pač iščemo vedno znova neke skupne imenovalce, skupne interese nikakor ne more bi rekel več pomeniti tega razvojnega preboja in ne moremo biti konkurenčni bi rekel sosednjim regijam. Zato bi nujno potrebovali torej ne samo neko pogodbeno bi rekel dogovarjanje interesno dogovarjanje ampak bi rekel institucionalizacijo bi rekel tega sistema. Torej ne moreš biti konkurenčen in pravzaprav govoriti o učinkovitem regionalnem razvoju, če hkrati nimaš ustreznih kompetenc na tem nivoju torej političnega organa, ki bo prevzel v prvi vrsti politično odgovornost za to in v drugi vrsti imel bi rekel ustrezne kompetence če hočete tudi bi rekel tudi sredstva za to in seveda potem pristojnosti, da te stvari izpelje in da jih seveda potem lahko konec koncev tudi ocenjuje in meri. Tako je seveda v podobnih državah bi rekel okoli pri naši sosedi in zlasti tisti, ki poskušamo ustvarjati to bi rekel regionalno čezmejno sodelovanje naletimo na te probleme. Dovolite samo v enem stavku, da ponazorim konkretno, ko govorimo v čezmejnem sodelovanju z Avstrijo seveda z avstrijske strani dobimo sogovornike z recimo okrožja, da ne uporabim nemških izrazov kjer imajo budget pristojnosti in se lahko komponentno pogovarjajo. Z naše strani seveda nimamo ne budgeta, ne pristojnosti in potem poskušamo dobiti nekoga iz ministrstva ne in na koncu pridemo do situacije, da ne vem z naše strani bi se moral skoraj da minister pa ali pa državni sekretar pogovarjati z becirka okoli /nerazumljivo/ in podobno. Zato ker seveda nimamo institucionalizirane te regionalne lokalne ravni ne. In to so konceptualna razhajanja. Potem pa pridemo seveda do tega ali zdaj ustanoviti še ene uprave na tem nivoju ne zato, ker jih razvojno nujno potrebujemo ali združiti torej državno in lokalno samoupravo do neke mere, da se razumemo in ta koncept je prevladal v teh centralnih evropskih državah pravzaprav ima tradicijo že bi rekel več kot sto let in se kot razvojni pokazal tudi kot najbolj učinkovit ne. In to je to ključno konceptualno razhajanje. Drugo konceptualno razhajanje oziroma nekonceptualno je pa to razumevanje finančne avtonomije in primernega obsega ne. Torej sredstev za financiranje nalog. V tem delu pravzaprav pa zdaj se vsa strategija vrti okoli tega kako obstoječo maso sredstev porazdeliti med občinami komu vzeti in komu dati ne. sploh seveda se pa ne opredeljujemo do tega ali je to primeren obseg in kakšen je torej primeren obseg recimo po standardu, ki je bil danes tudi izpostavljen in jasnih kazalcev decentralizacije je seveda delež porabe sredstev na posameznih nivojih, javnih sredstev ne. To spremlja ne samo OECD ampak tudi druge mednarodne institucije in ne vem koliko poznate ne bi vam rad predaval ne ampak številne raziskave mednarodne kažejo jasno korelacijo med stopnjo decentralizacije posamezne države in stopnjo rasti, gospodarske rasti, BDP-ja, da ne rečem celo blaginje in pa standarda ljudi. To so bi rekel korelacije ne dokazane z številnimi raziskavami, jaz mislim, da bi tudi mi morali to upoštevali in bi rekel temu slediti ne. Tako in končno kar se tiče bi rekel tega razvoja ne lokalne demokracije povečanje stopnje participacije bi rekel odločanja sodelovanja ljudi pri odločanju v javnih zadevah moram reči, da tukaj podpiramo bi rekel te napore, čeprav se nam pa zdi bi rekel ta dikcija utrjevanja položaja ožjih delov lokalnih skupnosti pa nekoliko bi rekel nekonsistentno v tem delu zdaj dobro tu lahko gre seveda za vprašanje kako se to izpelje ne ampak v recimo v izkušnji Maribora pri projektu participatornega proračuna kot enih pilotnih projektov se je jasno pokazal ta problem ne kako pravzaprav na eni strani imamo v Ustavi določeno, da je osnovna enota lokalne samouprave občina vemo, da imamo te krajevne skupnosti in mestne četrti kot en ostanek bi rekel prejšnjega komunalnega sistema, ki ga skozi to vlečemo ne zlasti v seveda večjih občinah bi rekel je to še tok bolj pomembna zadeva in torej strategija na eni strani govori o krepitvi vloge teh ožjih delov občin na drugi strani pa seveda počnemo vse da jim to vlogo zmanjšamo ne. Najprej jim ukinemo možnost pravne osebe oziroma želimo reči, da nimajo te možnosti ne, potem zdaj predlagamo, da ne bi bili celo izvoljeni na neposrednih volitvah predstavniki teh ožjih delov ampak na zborih krajanov in zborih občanov tako, da se mi zdi v tem kontekstu seveda ta pot do neke mere nekonsistentna lahko privede še do bi rekel do večje zmede na tem področju da zaključim. V Mariboru se je zgodilo to, da so tako imenovane bi rekel te iniciative civilne iniciative postali nosilci tega projekta participatornega proračuna ne namesto da bi to postale mestne četrti in sveti krajevnih skupnosti, ki so pravzaprav po zakonu ne legitimni organi in pa predstavniki bi rekel prebivalcev v teh okoljih ne. In vzpostavljamo bi rekel sistematično celo podpiramo vzpostave neke vzporedne bi rekel strukture ne v tem delu. Torej, da zaključim. Skupnost občin Slovenije pač pričakuje, da bi vendarle torej ta dokument doživel še bi rekel ponovno neko razpravo ponoven trezen razmislek in da torej pride do tega, da se tudi v Državnem zboru pravzaprav oblikujejo ključni odgovori na ta konceptualna vprašanja, ki so seveda tukaj izpostavljena in šele na takšni podlagi bi rekel lahko sprejemamo potem ne vem kvalitetne odločitve o sami strategiji naprej. Hvala lepa.

Hvala tudi vam spoštovani Darko Fras. Sprašujem predstavnika Združenja občin Slovenije, želi besedo. Pa prosim, če se predstavite.

Lep dober dan želim. Robert Smrdelj iz Združenja občin Slovenije. Hvala lepa za povabilo. Zdaj v Združenju občin moram reči, da smo bili zadovoljni, da se je pristopilo k konceptu formiranja strategije. Ta se je začela dogajati, res smo imeli precej konceptualnih razlik in različnih pogledov vendar smo pričakovali, da bomo skozi čas nekako prišli na neko podobno valovno dolžino vsaj v nekaterih segmentih potem se mi zdi, da je tako neko zelo na hitro se želelo zadevo zaključiti in kar na hitro sprejeti to strategijo niti ne poznam prav dobro razlogov zakaj je bilo to tako bi rekel zelo na hitro presekana zadeva. Mogoče se je Vlada, Vlada ocenila no, da pač so ta razhajanja taka, da nima smisla okrog njih pretirano več diskutirati. Zdi se mi pa škoda no, da nismo prišli do neke vsaj toliko solidne uskladitve. Zdaj mogoče je dobro razumeti tudi zakaj je prišlo do tega, da smo začeli resno govoriti o strategiji. Neke debate ali precej debate se je začelo valiti okrog seveda zaradi recesije je prišlo do zmanjšanja financ, bili so predlogi oziroma finančne probleme se je začelo iskati skozi rešitev, da se spremeni Zakon o financiranju občin. Ampak s tem ne bi prinesli nič več denarja ne in tudi nič manj stroškov ne bi zaradi tega imeli in potem je bil neki, neka varianta kako iziti iz tega ven, dajmo pa videti kako bi s strategijo to stvar tudi naredili neko podlago za neki nov koncept ali pa spreminjanja koncepta financiranja občin. To je bil en recimo takih razlogov. Potem druga zgodba okrog katere smo recimo v preteklih letih precej debatirali pa smo rekli, da vendarle mora strategija povedati v kakšno smer iti je bilo ukinjanje občin oziroma povezovanje oziroma združevanje občin kakor hočemo temu reči in tam smo rekli, da temu ne gre drugače kakor da imamo prej nek koncept to je bil en razlog. In en razlog je bil, da tudi ukrepi ali pa bom rekel ja zakonodaja, sprememba zakonodaje z predlogom, da se na referendumu odvzame mandat županom. To je bila tudi ena od stvari, ki je kazala oziroma se je potiskala potem v rešitev v smeri kot hočeš tudi tukaj mora strategija neki povedati v zvezi s tem ker sicer bo to neka parcialna rešitev pa nimamo neke cele slike pred sabo. Zdaj posledično ne se zdi, da je tudi strategija na to poskuša neki odgovarjati na te strani po naši oceni ne v pravo smer predvsem ne zaradi tega ker dejansko se ne čuti skozi strategijo, da je poizkus tukaj v smeri decentralizacije, ker jaz si ne predstavljam, da se sprejema strategijo, ki kaže obratno smer v centralizacijo. Zdaj če bi hoteli nekaj narediti na konceptu decentralizacije bi mogli neki kazalci biti oziroma v neko smer neko potiskanje nečesa. Ampak če tako parkrat pogledaš pa skozi debato se potem na koncu ne da je to zdaj neka ne vem politično nagajanje ampak dobiš občutek, da gre v obratno smer dobesedno ne. In ker vsi bi rekel koncepti, ki so znotraj inštalirani seveda iščejo tudi skozi racionalizacijo rešitve ampak pomenijo v končni fazi neko bolj centraliziran sistem. In zaradi tega smo poskušali vendarle priti do enih predlogov ali nekakšnih konceptov, ki bi se vgradili v strategijo, da se poizkuša iskati rešitve na ustavnih osnovnih oblikovanja pokrajin. Ker zdaj sama strategija se mi zdi, da se temu poskuša izogniti na ta način, da ker do zdaj ni bilo možno tega ustanovit, nima se smisla s tem ukvarjat, ampak to se nam je zdelo nekako nesprejemljivo, da poskušamo strategijo oblikovat, jo sprejet brez, da osnovna zadeva, ki je v ustavi napisana okrog lokalnega nivoja, imamo občine in pokrajine, da so pokrajine v resnici obide in tukaj bi morali na to zgodbo odgovorit. Tako, da tukaj se mi zdi da smo predvsem z vsemi temi razlogi, ki so bili že povedani predvsem ne ujeli valovne dolžine vsi. Zdaj argumentov, zakaj pokrajine mislim, da danes res ni čas tukaj, ampak naša ocena je bila že večkrat smo imeli te diskusije tudi recimo predsednik republike je organiziral en posvet mislim, da kakšno leto nazaj, je bila osrednja tema prav zaradi sprejemanje strategije se je to zgodilo, je bila osrednja tema tam se je zgodilo okrog pokrajin. Jaz pa mislim ali pa v združenju smo stališča, da se enostavno pokrajine splačajo narediti in da je to zamujanje priložnosti, ki se nam ponujajo in da tu se temu izogibat ni v redu. Najmanj kar ni v redu. Neka umestna stvar, ki se nam zdi da bi bila zelo koristna jo narediti, tudi iz vidika racionalizacije in bolj dekoncentracija kot decentralizacija, je bil ta prenos pristojnosti upravnih enot na občini. Tu ni nekaj kar bi želeli mi kar tako upravne enote so nam všeč pa solidno funkcioniranje, to je treba povedat, ampak tukaj je priložnost za racionalizacijo in za prenos vsaj nekaterih zelo praktičnih pooblastil na lokalni nivo. In tukaj tudi ni bilo razen tega da pač ni v redu ni bilo neke resne debate, ki se mi zdi da tukaj bi bila nekakšna priložnost. In vse kar se zdi, da je znotraj strategije okrog pokrajin in te decentralizacije, se govori o nekakšnem razvoju regionalne identitete. To se mi zdi tako nekaj kar sploh ne razumem kaj bi s tem počel v kontekstu razvoja lokalne samouprave. En del zgodbe, ki se nam zdi izjemnega pomena, je tudi skladen regionalni razvoj. Jaz ga ne čutim znotraj tega, da bi se okrog tega resno debatiralo. Jaz ne vem kje drugje bi se lahko če se ne tukaj. In skladen regionalni razvoj imamo en zelo jasen inštrument in to je kohezija. Kohezija nam je ušla pravzaprav v obrano smer. V koheziji v prejšnji finančni perspektivi, so občine imele kar precejšen vzvod iz kohezije za izvajanje in gradnjo pomembne infrastrukture. V novi finančni perspektivi so pa tukaj stvari izpuhtele oziroma gredo v napačno smer. Iz kohezije, edine kvote, ki so resne, gredo preko CTN-jov teh celovitih teritorialnih naložb in te se oblikujejo edino okoli mestnih občin. To pomeni, da pravzaprav tudi tukaj je čutit centralističnem pristop in se mi zdi, da bi na nekakšen način čisto zaradi problemov ki se nam dogajajo in razhajanja pri skladnem regionalnem razvoju NŠP je šel v obratno smer, da najdemo vendar le znotraj strategije tudi podlago za, na primer spremembo operativnih programov. Zakaj? Zelo praktično stvar. Na primer mi se že od sprejema operativnih programov ukvarjamo z Ministrstvom za gospodarstvo, Ministrstvom za finance, Službo vlade za kohezijo s podpisom dogovorov o razvoju regij. Tu je nekakšne inštrument, ki je inštaliran znotraj zakonov v skladnem regionalnem razvoju ampak tukaj se nič ne zgodi. Se pogovarjamo dali smo nabor projektov. Se ne premakne. Zakaj se ne premakne? Zaradi tega ker imamo v operativnem programu stvari inštalirane na način, da bi se morali vsi med seboj vse dogovoriti. Ni variant, nekdo mora nekaj presekat. In tukaj enostavno bi rekel nam uhajajo razvojne priložnosti čas beži in se zdi, to so ta taka ta prava debate za strategijo po naši oceni ja.

Prej na začetku sem omenil te ukrepe "mister musculo". Jaz si ne predstavljam, da en tak izjemno pomemben ukrep, če se ga bo sprejelo, da nanj nima odgovora strategija. Tukaj se ga je čisto izpustilo ven ali namerno ali nenamerno mislim, da ni to slučajno. Ker vsako toliko pridejo nekako v parlamentarno proceduro tudi ta debeta, ampak to je izjemnega pomena iz vidika stabilnosti funkcioniranja lokalne samouprave in se mi zdi, da na to zgodbo bi tudi strategija morala nekaj reči.

In ne nazadnje, mogoče za konec, če bi hoteli na lokalnem sistemu ali pa na razvoju lokalne samouprave narediti nekakšen bolj resen korak, ker če delamo strategijo si človek pomisli, da bi želeli nekaj konkretnega narediti. V tem primeru bi mogli imet nekoga, ki to koordinira in zaradi je tega je naš apel ves čas, da imamo sogovornika na vladni strani, nekoga ki se malo bolj ukvarja z lokalno samoupravo. Z ministrom Koprivnikarjem moram povedati, da zelo dobro sodelujeva, ampak on nima časa se ukvarjati, saj ima cel javni sektor in tako naprej. In tukaj se mi zdi da člana Vlade, ki bi se ukvarjal s tem segmentom, če bi recimo želeli kaj več narediti na decentralizaciji in takoj naprej, bi ga nujno rabili. Hvala lepa.