Spoštovani predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez, spoštovani gospod minister Gorazd Žmavc, cenjene rojakinje in rojaki, gospe in gospodje, spoštovane kolegice in kolegi poslanci, predstavniki medijev. Pričenjam 16. Vseslovensko srečanje, ki letos poteka v znamenju počastitve 25. obletnice slovenske samostojnosti. Vljudno vabim predsednika Državnega zbora dr. Milana Brgleza, da nagovori zbrane. Izvolite.

Dragi rojaki in rojakinje, gospe in gospodje, dobrodošli doma. Dobrodošli v svoji domovini, ki je pred nekaj dnevi praznovala svojo 25. obletnico osamosvojitve. Dobrodošli v domovini, ki se vsako leto veseli tega, da se vanjo vračajo, predvsem pa tega, da je niste nikoli pozabili. Ne glede na to, da vam je bila marsikdaj prej mačeha kot mati. Letos je za našo domovino in za vse nas posebno leto. Je torej leto, v katerem praznujemo 25 let od tega, ko smo udejanili odločitev, da želimo živeti na svojem in po svoje. Da želimo živeti tako kot so si želeli živeti številni naši predniki, v državi, ki bo med Triglavom in dolenjskimi vinogradi ter med jadranskim morjem in panonskimi griči varovala človekove pravice, zagotavljala vladavino prava ter bila država vseh svojih državljank in državljanov.

Razglasitev samostojnosti in zmaga v borbi za našo domovino ne bi bila dovolj, če ne bi tudi celotna mednarodna skupnost pripoznala, da si Slovenija zasluži, da postane polnopravna članica mednarodne skupnosti. Ta pot ni bila lahka. Toda brez vas Slovenk in Slovencev, ki živite širom sveta, bi bila še težja. Vi ste bili tisti, ki ste poleg vseh naših politikov in prijateljev v tujini delali vse, da bi države, ki so bile nenaklonjene razpadu Jugoslavije in priznanju samostojne Slovenije razumele, da ima Slovenija pravico biti samostojna in neodvisna država in da imamo njeni državljani in državljanke pravico da dosanjamo san, ki so ga sanjali že naši predniki. Brez vas, vašega napora in mnogokrat upora ter brez pomoči vaših prijateljev v državah, v katerih živite, bi bila Slovenija gotovo priznana pozneje, morda celo krepko pozneje. In zato sem vam iskreno hvaležen.

Dragi rojaki in rojakinje, tudi sicer vam želim izraziti hvaležnost in podčrtati številna dejanja, pri katerih ponosno izkazujete svoje korenine in ponosno predstavljate Slovenijo na številnih področjih. Ne glede na to, da so nekateri vaši predniki iz Slovenije odšli pred stoletjem, drugi po koncu druge svetovne vojne, tretji v šestdesetih letih, nekateri pa še pozneje, do matere in domovine niste ohranili grenkobe, ker vam v danem trenutku ni mogla nuditi potrebnega. Ne, z vsakim dnem z vsakim dejanjem z vsako slovensko besedo izpričujete ljubezen do domovine in vsakodnevno kažete na to, da je Slovenija del vas. Še več, vaša srca pojejo tako kot Gregorčeva pesem, Eno devo le bom ljubil, eni vedno zvesto stal, njo le bom ves čas življenja ljubil iz srca globin. Ljuba moja je Slovenija, jaz pa slave zvest sem sin.

Ljubezni do domovine za vas ni besedno lepoličje. Domoljubje in redoljubje nista povezana s praznimi besedami, imata pomen. Globok pomen, ki ga občuti lahko le tisti, ki je bil prisiljen zaradi ekonomskih ali političnih okoliščin zapustiti domačo domovino in oditi na tuje. Oditi nekam kjer ga nihče ne pozna, kjer mu tujec ne bo rezal belega kruha in kjer bo moral zato ker bo sam tam tujec, pokazati veliko več, zato da bo vsaj malo cenjen. Taka odločitev je težka, a postaja lažja, če nosimo domovino v srcu.

In kako bi domovine kot je Slovenija ne nosili v srcu. Kje drugod se lahko v nekaj urah nasmučate, kopate v morju, sprehajate po dolenjskih vinogradih in uživati v preslastni prekmurski tunki. Ne, Slovenija je edinstvena, postavljena v osrčje Evrope in postavljena v naša srca. Zato ne čudi, da je Cankar v svojem Kuretu zapisal: »O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!««

Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda. Šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote. Razsul jo je na vse štiri strani: od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod, pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo.

A ne glede nato, da nam je bila Slovenkam in Slovencem dana prečudovita domovina, je treba priznati, da v teh zadnjih petindvajsetih letih z njo nismo znali najbolje opravljati. Zato smo zamudili številne priložnosti, da bi danosti, ki smo jih imeli še okrepili, šibkosti, v kateri smo se znašli, pa zmanjšali ter tako v celoti našo domovino umestili v kontekst razvite države Evropske unije. Prepričan sem, da se da ta izgubljena leta nadoknaditi s trdim delom, z vizijo, z jasnim ciljem, da našo domovino Slovenijo povrnemo spet med evropske zvezde, kjer je že bila, da iz nje izloščimo prah, ki se je skozi to petindvajsetletje nabral ter da njeno podobo predstavimo takšno kot je. Geografsko ne največja, prav tako morda številčno majhna, a skromna prelepa podalpska jadranska država s poštenimi in delovnimi ljudmi. Kjer mesta krasijo prelepe stavbe, gričke pa skromne, a lepe cerkve. Slovenija je še vedno lahko zvezda Evrope, le vsi torej tudi vsak izmed nas, si moramo zato prizadevati.

Spoštovane in spoštovani, Slovenija bi bila brez vas in vašega ambasadorstva krepko drugačna. Bila bi siromašnejša, bila bi neprepoznavna in predvsem bi bila manj pomemben akter mednarodne skupnosti. Zato naj ponovno izrazim zahvalo vsem vam, ki ste z vašo angažiranostjo in vašim delom pred petindvajsetimi leti izkazali, da smo Slovenke in Slovenci vredni zaupanja, da imamo svojo državo in da si jo zaslužimo. Delajte za našo skupno domovino še naprej. Ponesite v svetu bogastvo, ki ga imamo tukaj pod Alpami, predvsem pa bodite še naprej zvesti Sloveniji. Z vašo zvestobo in nadaljnjo podporo bodo spremembe, ki so nujno potrebne za boljše življenje vseh nas, lažje. Zato vas prosim, podpirajte svojo domovino. S predlogi za njen razvoj, sodelovanjem pri njenem razvoju in upravljanju ali z mislijo, molitvijo in dobro besedo o njej v javnosti. Domovina in vsi mi vam bomo hvaležni. In ne pozabimo, kar je v enem od svojih intervjuju dejala gospa Marija Ahačič Polak: Dom je tam, kjer si ga ustvariš, domovina pa je samo ena.

Spoštovane in spoštovani, v čast mi je, da vas lahko danes pozdravim v tej hiši. Želim vam plodne razprave in prijetno počutje ter iskrene čestitke vsem ob dnevu državnosti. Dobrodošli v svoji domovini. Naj živi Slovenija.

Hvala lepa predsedniku Državnega zbora. K pozdravnemu nagovoru pa vabim tudi ministra Gorazda Žmavca. Izvolite.

Spoštovani gospod dr. Milan Brglez, predsednik Državnega zbora, spoštovani gospod Ivan Hršak, predsednik matične komisije Državnega zbora, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani predstavniki in predstavnice vladnih in nevladnih ustanov in organizacij, dragi rojakinje in rojaki Slovenije, sosednjih držav in vsega sveta, prijatelji Slovenije.

Letošnje vseslovensko srečanje v Državnem zboru, srečanje Dobrodošli doma in sej? svetov Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, poteka v res osebnih okoliščinah. Obhajanje jubileja slovenske državnosti nas navdaja s ponosom in veseljem, hkrati pa nas spodbuja k vrednotenju doseženega in načrtovane prihodnosti.

V prehojenih 25 letih smo se srečevali s težavami in uspehi. Seveda ni bilo in še vedno ni lahko. Po letih napredovanja in zmag smo se morali prebijati skozi hudo ekonomsko in socialno krizo. Ne smemo pozabiti problematike sodobnih svetovnih emigracij in tudi ne povečanega izseljevanja iz Slovenije. Po britanskem referendumu pa se sprašujemo tudi o prihodnosti Evropske unije. Pa vendar bilo je še precej huje, pa se je slovenski narod tako doma kot tudi na tujem znal obdržati, preživeti in celo napredovati. Zdaj tudi ob praznovanju 25 rojstnega dneva samostojne Slovenije velja predvsem pogum, samozavest in visoko dvignjen pogled.

V usodnih dneh in tednih pred četrt stoletja ste si, drage rojakinje in rojaki, iz vseh koncev sveta z dušo in srcem prizadevali za osamosvojitev in mednarodno priznanje naše države. Prepričan sem, da vam tega nikoli ne bo žal. Ne glede na morebitne razlike v pogledih ali težavah, s katerimi se srečujemo. Z vašo podporo in zvestobo Sloveniji se vam zato iskreno zahvaljujem.

Državnemu zboru in še posebej poslankam in poslancem, članom Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu ter njegovemu predsedniku Ivanu Hršku s sodelavci, čestitam in se zahvaljujem za pobudo in izvedbo že XVI. Vseslovenskega srečanja v Državnem zboru. Želim vam spoštljivo izmenjavo mnenj in plodno razpravo. Vsem udeleženkam in udeležencem čestitam ob dnevu Državnosti Republike Slovenije v duhu Radove? prireditve vam kličem dobrodošlico doma. V duhu gesla letošnjega srečanja v Državnem zboru pa vas vabim na Praznujmo s slovensko domovino. Hvala lepa.

Najlepša hvala ministru za njegov prispevek. Kot je običajno bi zbrano občinstvo želel nagovoriti tudi sam.

Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovani minister, rojaki in rojakinje, cenjeni gospe in gospodje, lepo pozdravljeni v Državnem zboru.

V čast in zadovoljstvo mi je, da vas lahko kot predsednik Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu nagovorim na že XVI. tradicionalnem vseslovenskem srečanju. Letošnje srečanje je posebej pomembno, saj poteka ob praznovanju 25. obletnice samostojnosti Slovenije. Veseli nas, da ste se zbrali v tako velikem številu in da boste praznovali s slovensko domovino, kot smo naslovili tokratno srečanje. Dejansko ima vsakdo izmed vas dve domovini in letos je čas, ko lahko ponosno praznujete z matično domovino, tisto domovino, ki jo nosite globoko v sebi.

Naša velika želja je, da bi ob letošnjem praznovanju spregovorili predvsem mlajši rojaki, ki živijo zunaj meja Republike Slovenije. Navsezadnje je Republika Slovenija stara 25 let in je torej mlada država. Mladi, kot vemo, so polni idej, polni novih pogledov in tudi kritični opazovalci sedanjosti. Zanima nas torej njihovo dojemanje položaja odnosov med slovensko narodno skupnostjo in matično domovino. Radi bi izvedeli, kakšna so njihova pričakovanja ter kakšen prispevek lahko sami podarijo slovenski domovini. V program pa smo seveda uvrstili vse, ki ste izrazili željo po sodelovanju.

Spoštovani, 25. obletnico slovenske samostojnosti in državnosti je moč razumeti na več načinov. Lahko nam predstavlja izziv in hkrati priložnost, da razmislimo o naši prehojeni poti in načrtih za prihodnost. Torej smo vsi povabljeni k temu procesu. Kajti vsi nosimo v sebi slovenstvo, vsem je znan napev: »Slovenec sem, tako je mati djala«. V sebi torej nosimo različne koščke slovenske identitete. In ravno slovenska identiteta nas je združila in povezala, da smo hkrati racionalno in čustveno, predvsem pa pogumno, stopili skupaj na pot do svoje države. Z velikim zanosom in pričakovanji smo pred 25. leti, tudi z vašo pomočjo, strnili svoje vrste, da smo si prek premišljenih odločitev, prek enotnosti naroda, pa tudi z oboroženim bojem, izborili svojo samostojnost in postali gospodar na svojem. Drage rojakinje in rojaki, drage Slovenke in Slovenci v zamejstvu in po svetu, dovolite, da se v imenu vseh nas, ki živimo na slovenskih tleh, zahvalim za številne izraze podpore slovenski državi. Posebna zahvala gre vsem, ki ste v mesecih pred referendumom in v času priznanja slovenske države prek klicev, telefaksov, pisem in drugih sredstev, izražali podporo slovenski samostojnosti. Nekaj teh pisem podpore bomo v nadaljevanju prikazali na zaslonih v dvorani in v preddverju dvorane. Nekateri ste ubrali drugo pot in ste celo osebno zelo uspešno lobirali za priznanje Republike Slovenije. Pri tem bi želel izpostaviti veliko povezovalno vlogo, ki jo je odigral Slovenski svetovni kongres. Vsem še enkrat iskrena hvala!

Drage rojakinje in rojaki, vaš odziv je bil izjemen, kar je pripomoglo k pozitivnem političnem ozračju v odločilnih plebiscitarnih dneh, saj smo se Slovenci ne glede na meje povezali, šlo je resnično za zgodovinsko odločitev vsega slovenskega naroda. Pred 25. leti smo ponosno razglasili svojo državo in uresničili sanje naših prednikov. Zgradili smo ustroj države, institucije demokratičnega sistema, ustvarili blaginjo in postali zgodba o uspehu, na kar smo lahko zelo ponosni. Postali smo cenjena država, ki je postala članica vseh pomembnih mednarodnih organizacij, se pridružila evroatlantskim povezavam, prevzela evro, Slovenija je postala del notranjega trga Evropske unije, v letu 2008 je celo predsedovala Svetu Evropske unije. Veliko smo dosegli, začeli smo živeti bolje, si ustvarili višji standard, postajali smo samozavestnejši, predvsem pa smo sami začeli odločati o svoji usodi, kar sami smo postali odgovorni za svoja dejanja.

V določenem obdobju pa so nekateri zaznali, da smo začeli izgubljati začetni zagon. Dragi rojaki in rojakinje, verjetno ste v zadnjih letih večkrat začudeno opazovali, kaj se dogaja v matični domovini. V domovini, ki jo v svojem srcu velikokrat doživljate zelo osebno, zelo globoko. Smo še tako povezani med sabo, je naš ponos še tako goreč? Včasih je namreč zaznati dvom. Morda so bili naši ideali prezahtevni, naša pričakovanja, ki smo jih gojili ob snovanju lastne države, prevelika, morda naše sposobnosti prešibke? Je nemara zato prisotno razočaranje? Morda se moramo le zavedati, da je Slovenija še mlada država in da samo v petindvajsetih letih ni mogoče doseči vsega. Menim pa, da je eden od razlogov, da se država ni popolnoma oblikovala v smeri naših idealov, tudi ta, da smo žal padli na izpitu razvijanja in ohranjanja vrednot, medsebojnega spoštovanja in zaupanja. Izgubljati smo začeli svoj bit, svoj ponos, svoje dostojanstvo.

Drage Slovenke in Slovenci, rojakinje in rojaki, 25 let je lahko kratko ali pa dolgo obdobje. Lahko rečemo, da smo stari ne 25 let ali pa, da smo stari že četrt stoletja. Vsekakor pa je čas, da se ustavimo, ozremo na prehojeno pot in začrtamo pot naprej. Predvsem moramo ohraniti prvotni optimizem, cilje, ki smo si jih zastavili, da bomo skupaj, tako državljanke in državljani Slovenije, Slovenke in Slovenci doma in zunaj meja, oplemenitili našo identiteto in utrdili vitalnost našega naroda. Skupaj z mladimi, in predvsem zaradi njih. Naslavljanje vzrokov za sedanji položaj zahteva celovit pristop. Že lansko leto sem poudaril, da so potrebne dolgoročne strategije, tudi glede vprašanja kroženja možganov, da se bodo generacije mladih, ki se odločijo za odhod v tujino, čez nekaj let vrnile v matično domovino z novimi izkušnjami in znanji, predvsem pa z vizijo, da v Sloveniji ostanejo. Ali pa da bi vsaj ostali povezani z domovino in udejanjali geslo lanskoletnega Vseslovenskega srečanja: Slovenke in Slovenci v tujini za uspešno Slovenijo. Kroženje možganov je vedno dobrodošlo. V sodobnem svetu, prežetim z informacijsko – komunikacijsko tehnologijo, fizična oddaljenost ni več problem, saj omogoča pretok, torej tudi vračanje idej, znanj in praks, ne glede na prostor bivanja. Vendar je bistveno, da mladi čutijo povezanost z matično domovino, da jih tujina ne bo posrkala vase, da ne bodo pozabili na slovenske korenine, temveč da bodo pomagali razvijati slovensko državo.

Spoštovani, danes je čas, da ne glede na nekatere neizpolnjene cilje in nekatere spodrsljaje optimistično zremo v prihodnost in da namesto problemov vidimo izzive. Zato moramo slovensko državo nadgrajevati na vrednotah poštenja, domoljubja in državotvornosti. Prepričan sem, da bomo na ta način ob naslednji obletnici še bolj ponosno praznovali svojo odločitev za samostojnost. Naredimo Slovenijo takšno, da se bomo z njo v celoti poistovetili. Čeprav ni vedno lahko živeti pod svobodnim soncem, pa je to privilegij, ki ga moramo izkoristiti in si nenehno prizadevati za njegovo ohranitev in mu dati smisel.

Vsem Slovenkam in Slovencem doma, prek meja in po svetu, državljankam in državljanom čestitam ob 25. letnici samostojnosti. Srečno, Slovenija!

16. Vseslovensko srečanje pričenjamo s kratkim glasbenim programom, ki ga izvajata mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko, ob spremljavi pianista Vladimirja Mlinarića.

Mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko, ki deluje tako na opernem kot na koncertnem področju, se uvršča med najuspešnejše vokalne interprete slovenskega rodu. Rodila se je v Buenos Airesu slovenskim staršem. Študirala je na »Instituto Superior de Arte del Teatro Colón« v Buenos Airesu. Leta 1985 je osvojila prvo nagrado na tekmovanju »Nuevas voces Líricas in se preselila v Evropo. Živi na avstrijskem Koroškem, poročena je z Valentinom Inzkom, ki opravlja funkcijo visokega predstavnika Evropske unije za Bosno in Hercegovino ter je tudi predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Bernarda Fink Inzko je pela z vodilnimi svetovnimi orkestri, vključno z dunajskimi in londonskimi filharmoniki, z Gewandhaus Leipzig, filharmoničnim orkestrom Radio-France, francoskim nacionalnim orkestrom, Akademijo za staro glasbo iz Berlina, angleškimi baročnimi solisti, beneškimi solisti, glasbeniki iz Louvra, Musica Antiqua Köln ter nastopala pod taktirko svetovno znanih dirigentov. Leta 2013 je prejela nagrado Prešernovega sklada. Nastopala je tudi v opernih hišah v Ženevi, Pragi, Montpellierju, Salzburgu, Barceloni, Innsbrucku, Rennesu, Buenos Airesu, Amsterdamu, pela na Dunaju, v Tokiu, Mon-treuxu, na festivalih BBC Proms, kot tudi v Parizu, New Yorku, Amsterdamu in v Sydneyjski operi. Posnela je več kot 50 zgoščenk pri Harmonia Mundi in Hyperion Records in bila v kategoriji »najboljša klasična vokalna izvedba« za vokalne soliste, skupaj z bratom Markom Finkom ter pianistko Carmen Piazzini, nominirana za glasbeno nagrado grammy. V Avstriji je leta 2014 dobila priznanje z nazivom "Komorna pevka".

Danes jo bo na klavirju spremljal Vladimir Mlinarić je od 2002 profesor klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo. Klavir se je pričel učiti s sedmimi leti. Srednjo šolo je končal v razredu prof. Kirac. Študiral je v Ljubljani, svoje znanje pa izpopolnjeval na Dunaju. Velik vpliv na njegov umetniški razvoj je imela prof. Zakotnik, pri kateri je študiral interpretacijo Lieda. Še kot študent je dobil kar nekaj nagrad, med drugimi študentsko “Prešernovo nagrado” ter prve nagrade na državnih tekmovanjih, prav tako je dobitnik nagrad na mednarodnih tekmovanjih. S koncertiranjem je začel v rodni Puli, kot solist ali v različnih komornih zasedbah je igral v večjih evropskih središčih in po svetu. Redno nastopa tudi na mednarodnih festivalih. Sodeluje z znanimi umetniki, kot danes z gospo Bernardo Fink Inzko. Je član tria Luwigana od njegove ustanovitve leta 1994 dobitniki Betettove in Župančičeve nagrade. Izvaja tudi moderno glasbo, premierno je zaigral nove skladbe Petrića, Sveteta, Leskovica, Ramovša in drugih.

Danes nam bo gospa Bernarda Fink Inzko zapela dve pesmi, in sicer Oj, hišica očetova, katere avtor besedila je Avgust Armin Leban, uglasbil jo je pater Angelik Hribar, za glas in klavir pa jo je priredil Egi Gašperšič ter koroško ljudsko Luštno je vigred, ki jo je priredil Matija Tomc. Izvolita

/ glasbeni nastop mezzosopranistke Bernarda Fink Inzko, ob spremljavi pianista Vladimirja Mlinarića/ Najlepša hvala izvajalcema za čudovit nastop. Obveščam pa vas, da se morata predsednik Državnega zbora in minister Žmavc zaradi neodložljivih obveznosti posloviti. Zahvaljujem se jima za prispevek. Minister pa se nam bo kasneje pridružil ponovno. Hvala.

Spoštovani, v izredno čast mi je, da vam danes na XVI. Vseslovenskem srečanju z naslovom Praznujmo s slovensko domovino predstavim kot vabljene govorce: dr. Verico Trstenjak, Martina Lisjaka in gospoda Joe Valenčiča, ki se nam bo predstavil prek videoposnetka.

Lepo pozdravljena dr. Verica Trstenjak in gospod Martin Lisjak, lep pozdrav pa v Združene države Ameriko pošiljamo gospodu Valenčiču, ki se nam žal ni mogel osebno pridružiti.

Kot prva bo uvodni prispevek podala dr. Verica Trstenjak.

Dr. Verica Trstenjak je od leta 2013 profesorica za evropsko pravo na Univerzi na Dunaju, pred tem pa je bila šest let generalna pravobranilka na Sodišču EU v Luksemburgu ter od leta 2004-2006 sodnica na Splošnem sodišču EU v Luksemburgu.

V slovenskem okolju je delovala kot državna sekretarka na Ministrstvu za znanost in tehnologijo od leta 1996 do 2000, ko je bila imenovana za generalno sekretarko Vlade Republike Slovenije. V letih 1997–2000 je sodelovala v delovni skupini za pogajanja Slovenije za članstvo v Evropski uniji.

Doktorski študij je opravljala na Univerzi v Zürichu, na Inštitutu za primerjalno pravo Univerze na Dunaju, na Inštitutu Maxa Plancka za mednarodno zasebno pravo v Hamburgu in na Svobodni univerzi v Amsterdamu. Leta 2006 je bila habilitirana kot redna profesorica za področje civilnega in evropskega prava. Bila je nosilka magistrskega študija na Univerzi v Luksemburgu, od 2013 pa na Univerzi na Dunaju in na Evropski pravni fakulteti v Sloveniji. Bila je gostujoča profesorica na mnogih uglednih evropskih univerzah. Do leta 2006 je bila članica Evropske strokovne komisije za pripravo Evropskega civilnega zakonika. Objavila je več kot 250 pravnih člankov in več knjig o evropskem in zasebnem pravu ter je članica večjih uredniških odborov uglednih mednarodnih revij. Predava na znanstvenih mednarodnih konferencah doma in v tujini, kjer je vabljena kot glavna govornica.

Leta 2012 je bila imenovana za zunanjo znanstveno članico na novo ustanovljenem Inštitutu Max Plancka v Luksemburgu. Je ustanovna članica in članica Sveta Evropskega pravnega inštituta na Dunaju ter od leta 2013 poučuje na poletnih univerzitetnih šolah na univerzah v Salzburgu, Dunaju in Innsbrucku, letos pa še v Montrealu v Kanadi.

Dr. Verica Trstenjak, čestitamo vam za vse dosežke. Vljudno Vas vabim, da nam predstavite svoj prispevek z naslovom: Domovina je ena, nam vsem dodeljena.

Ljuba domovina, spoštovane in drage Slovenke in Slovenci, spoštovani visoki gostje! Domovina je ena, nam vsem dodeljena.

V veliko čast mi je, da lahko danes spregovorim ob tem svečanem dogodku. Spregovoriti ob Vseslovenskem srečanju in to ob 25. rojstnem dnevu svoje države, je enkratna priložnost v svetovnem merilu. Koliko državljanov na svetu pa se lahko pohvali, da ima tako mlado državo? Mladost, ki nam jo ponuja, nam mora pomeniti prednost, kar nas veže k odgovornosti, da za njo skrbimo, zanjo nekaj storimo, jo spoštujemo. Kot bi rekel Kennedy: »Ne sprašuj, kaj bo zate storila domovina, vprašaj raje, kaj sam lahko sam storiš zanjo.« Imamo ne samo svojo državo, imamo prekrasno domovino. Dobili smo jo po stoletnih sanjah naših prednikov. A smo jo dobili prehitro, da z njo ravnamo tako neodgovorno in včasih nespoštljivo velikokrat nedržavotvorno? Imamo domovino, na katero smo lahko ponosni, domovino, ki ima vse: morje, Alpe, doline, ki ima sonce in dež, sneg in veter, ki ima izredno geografsko lego, meni ljube prleške griče, Kras in burjo, soline in galebe, pšenična polja in mak in vinograde, pa slovenski jezik z dvojino, midva. Imamo odlične znanstvenike, zdravnike, inovatorje, športnike, kulturnike, ki ime Slovenije plemenitijo v svetu.

Te dni slavi naša domovina. O slavljencu se praviloma govori le dobro. To velja tudi za našo domovino. A na našo domovino vplivajo, vodijo ali se drugače z njo ukvarjajo osebe, ki zaslužijo tudi kritiko. In na napake je treba opozoriti, sicer se nikoli ne izboljšajo. In to je naloga nas intelektualcev. Ko je moj nagovor kritičen je to stvar razuma. Ko bo moj del naklonjen domovini je to stvar srca.

V tujini sem že več kot 12 let nepretrgoma, pa tudi pred tem sem bila v času študija v več državah, tako da že dolgo Slovenija zame ni le moja država, je in bo vedno moja in edina domovina. Zato pojem domovina čutim tudi čustveno ker jim je domovina res nekaj kamor se rada vračam. Je beseda ob kateri začutiš toplino od takrat ko govoriš o svoji družini, otroku, materi, očetu. Seveda je veliko stvari, ki ne potekajo tako, kot smo si želeli. A tega ni naredila domovina sama, ampak tisti, ki jo vodijo, usmerjajo posredno tudi mi, ki jih izvolimo. Kot pravnica bom izpostavila predvsem nekatere pravne elemente. A že uvodoma naj poudarim, da vidim večji problem kot ekonomsko krizo v Sloveniji, drugo vrsto krize oz. kriz: kriza pravne države, kriza vrednot, kriza samozavesti. Ali je pravna država na tisti ravni, kot bi morala biti? Ali je politična in medijska kultura takšna, kot naj bi jo moderna srednjeevropska država v tem stoletju imela? Ali je sodstvo dovolj učinkovito, da lahko zagotavlja pravno varnost, sojenje v razumnem roku, enakost pred zakonom, nepristranost, zakonitost in pravičnost? Ali državljani zaupamo v sodne postopke? Ali nismo priča zlorabam prava in razpadu vrednot? Zlorabam prava s strani tistih, ki imajo moč, moč tudi, da najamejo odvetnike, da s proceduralnimi predlogi in zakonodaja to omogoča izigravajo zakon. In učinkovitost. Imamo veliko odličnih sodnikov in sodnih postopkov, ki so vzorno končani. A na drugi strani, kako lahko zadeva zastara, in to še kazenska, ker je sodnik na dopustu? Ali kako se lahko sodnik javno pristransko izraza glede strank v sodnih postopkih in kolegi sodniki tega ne kritizirajo?

Rabimo tudi učinkovito javno upravo. Ne na primer, da je treba npr. za 4-urno zaposlitev v gospodinjstvu izpolniti skoraj 10 krat več podatkov kot v npr. v Luksemburgu. Ali da me uradnik pošilja od uradnika do uradnika, le da mu ni treba rešiti problema. Ali da kot pred kratkim uradnik trdi, da odločba sicer krši človekove pravice ampak je zakonita. Rabimo inšpekcijske službe, ki ne bodo le obstajale ampak delovale in dosledno spoštovale načelo enakosti pred zakonom. Vse to namreč nima vpliva le na vsakodnevno življenje državljanov v Sloveniji ampak pomeni tudi konkurenčno prednost za gospodarstvo v primerjavi z drugimi državami. Nadalje kako lahko podjetja ne plačujejo obveznih socialnih in zdravstvenih dajatev in se nič ne zgodi. Kdo bo zaupal v poslovanje z našimi podjetji? Ali vsi plačujemo davke? Zaskrbljujoč je dejstvo, da vse več ljudi v plačevanju davkov ne vidi kraje ampak star rek, znajdi se, "snađi se". A to nas vodi na pot Grčije oziroma finančnega bankrota. Potrebne so seveda spremembe zakonodaje a potrebne so tudi spremembe naših vrednot. Mladi v Sloveniji morajo imeti prihodnost, morajo jo videti in morajo jo dobiti. Da mladi odhajajo v tujini ni največji problem. A žalostno je, da gredo najboljši, ker imajo možnosti zaposlitve v tujini.

Problem je, da tem mladim ne omogočimo, da se vrnejo. Z dodatnimi znanji in izkušnjami kar je darilo za našo domovino. Zato ker veljajo merila zaposlovanja po sorodstvenih povezavah po poznanstvih. Politiki, ki pred volitvami obljubljajo, da bodo prekinili to slovensko posebnost. Po volitvah pa zaposlujejo brez upoštevanja strokovnih kriterijev, si ne zaslužijo mesta v slovenski politiki.

Le mi, državljanke in državljani Slovenije jim lahko to preprečimo. Smo tudi v času globalne ekonomske krize, ki se odraža tudi v Slovenije. Vidim torej, da je nekatere stvari res treba spremeniti. Vendar je pa je veliko stvari tudi dobrih pa jih vseeno kritiziramo. Smo v eni najbolj varnih držav na svetu. Nadalje. Živimo v eni bogatejših držav na svetu. Po statistikah mednarodnega denarnega sklada se uvrščamo nekje okrog mesta 35. Živimo v povprečni državi v EU. A nekaj bi tukaj poudarila. Tujina in tudi jaz osebno, se čudi težnjam in želji oziroma nostalgiji po bivšem sistemu, po totalitarnem komunističnem sistemu in tudi po bivši Jugoslaviji. Zakaj? Ker bivši sistem ni pomenil le da ni bilo demokracije, da ni bilo pravne države in nespoštovanja človekovih pravic. Bivši sistem je temeljil na nerealnem gospodarskem sistemu, kjer je bil prihodek na prebivalca med najnižjimi na svetu. Inflacija je bila več kot 100 %. A se zavedamo, da smo imeli jugoslovanski dinar, ki ni bil skoraj nič vreden, da smo imeli bankovec za en milijon, a minimalna plača je bila le okrog 30 evrov po podatkih statističnega urada.

Ko sem leta 1990 na Norveškem bila na magistrskem študiju, sem izgubila bankovec za en milijon jugoslovanskih dinarjev. Takšen približen je izgledal. Poklical me je en ameriški študent in mi dejal, da sem izgubila nekaj dragocenega in me poklical na univerzo. Ko mi je pokazal moj bankovec, sem se le zasmejala in dejala: »Obdrži za spomin, ni nič vredno.«

Čakali smo v vrstah na bankah ob 8.00, da smo plačo zamenjali v tujo valuto, ker je bil jugoslovanski dinar vsako uro manj vreden in kupovali denar, v katerega smo takrat zaupali, takrat nemška marka.

Če se danes primerjamo na primer s Srbijo, je razlika v plačah danes precej večja kot je bila pred osamosvojitvijo. Zato nam je danes bolje in zato nam v Jugoslaviji ne bi bilo nič bolje. To morajo vedeti mlade generacije. Le če bo realno prikazano, da smo v zadnjih 25 letih vseeno uspeli, bomo z našo domovino zadovoljni.

Res pa je, da v primerjavi z nekaterimi drugimi bivšimi socialističnimi državami nismo napredovali dovolj oziroma bi lahko še več. Posebej težko mi je, ko berem o revščini, socialnih problemih v Sloveniji, a morate vedeti, da nikjer ni idealno. To čutimo vsi, ki smo v tujini. Na primer tudi v Nemčiji, ki se smatra kot gospodarska velesila, je bila zaradi neplačanih računov izklopljena elektrika 300.000 gospodinjstev, kar pomeni, da je prizadetih 800.000 oseb. Zato se moramo truditi, da pri nas v Sloveniji odpravimo pomanjkljivosti v sistemu, ki nekaterim ljudem ne omogočajo dostojnega življenja.

Vsi kritiziramo tudi zdravstvo in socialo, a pogosto neupravičeno. Če primerjam z več državami, v katerih sem živela, so povsod čakalne vrste v zdravstvu. Govoriti pred volitvami, da čakalnih vrst v zdravstvu sploh ne bo, je nerealno. Te so tudi v Luksemburgu, v najbogatejši državi na svetu, v najbogatejši državi v EU. Te so tudi v Avstriji. Vprašanje je ali so predolge, ali so potrebne čakalne vrste, kakšna je organizacija in odgovornost v zdravstvu, ali korupcija v zdravstvu ustrezno preganjana in kaznovana. Imamo številne odlične zdravnike, ki uživajo ugled. Ne le ugled doma, tudi v svetu, a velikokrat izgubljajo energijo z organizacijskimi zadevami. Ali je zdravstvo finančno ustrezno organizirano? Nikjer na svetu ni zastonj. V Avstriji, ki jo radi dajemo za vzgled, se vsak recept tudi za otroka plača 5, 5 evrov. Ali bi to v Sloveniji sprejeli?

V veliko tujih državah z uspešnim zdravstvenim sistemom obstaja močno in učinkovito zasebno zdravstvo, ki se delno plačuje prav tako iz zavarovalnic in bolnik sam ne plačuje, četudi gre k zasebniku. Ampak tudi tu je potreben nadzor zasebnikov.

Imamo še vedno zelo visoke socialne standarde. Na primer možnost bolniškega, porodniški dopust je dolg. V tujini je ponekod lahko ženska na porodniškem dopustu le 5 mesecev, na primer že v omenjenem Luksemburgu, najbogatejši državi na svetu. Bolniških dopustov staršev za otroke skorajda ni.

Kaj storiti, če se to v Sloveniji zlorablja? Rešitev ni, da se te socialne ugodnosti ukinejo. Moramo si prizadevati, da se ohranijo, ampak da se sistem ugodnosti nadzira in zlorabe sankcionirajo.

Ustvariti moramo zaupanje v pravno državo in državne institucije ter zagotoviti, da delujejo tako, da se stanje kakršno je sedaj ne bo ponovilo.

Tudi v tujini se dogajajo zlorabe in prevare, a ljudje zanje odgovarjajo in sledijo sankcije, ker deluje tudi sodni sistem. Kakšen bo naš ugled v tujini, če kazenski postopki ne vodijo k rezultatom katerim bi morali. Taka dejanja odražajo našo pravno državo v tujini. Korupcija je ne le kaznivo dejanje, mora biti v družbi moralno zavrženo dejanje. Pravičnost in poštenost naj bosta vodilo. Vendar ne kot uravnilovka, da bi imeli vsi enako. To ni realno in tega na svetu nikjer v modernih državah ni. Mogoče v Severni Koreji, kjer ima pa kljub temu politična elita dosti več in Severna Koreja ni moderna država. A tisti, ki ima več in je to zaslužil pošteno z delom in ali znanjem, plača več davkov, plača več socialnih in drugih dajatev. Od tega imajo potem korist vsi državljani. To je moderna socialna pravičnost.

Poglejmo kaj vse smo dosegli. Povprečna plača oziroma takrat dohodek pred osamosvojitvijo, je bil veliko nižji. Če odmislimo dejstvo, da imamo demokracijo in ne več totalitarnega sistema, da imamo človekove pravice, ki so res tudi danes včasih kršene, a velikokrat manj kot pred 30 ali 25 leti. Moramo vseeno priznati, da na splošno živimo veliko bolje. Naša odgovornost danes je, da s spoštovanjem prava, s pridnostjo in odgovornostjo tudi z doslednim plačevanjem davkov omogočimo, da domovina ponovno razcveti in da hkrati odstranimo plevel, ki se uspešno utira pot med našo pšenico. Bodimo ponovno enotni, ko gre za našo domovino.

Evropska unija, naša širša država, sama preživlja globoko politično krizo, a mlade generacije se vidijo kot Evropejci. Kot pravi moj sin: »Sem Prlek, Slovenec, Evropejec.« Ne smemo pozabiti, da je Evropska unija bila ustanovljena kot zaščitnica in varuh miru in da nam EU zagotavlja mir, olajša nam gospodarsko sodelovanje. Mi sami pa smo odgovorni za blagostanje, za plačevanje davkov, za rezultat na volitvah, za ugled domovine. Naravne lepote so bile podarjene, za drugo pa moramo poskrbeti sami. Tega nam ne bo dal nekdo od zunaj.

Prisilimo politike in temu je namenjen precejšen del mojega govora danes, da delajo za dobro države in državljanov, ne le za svoje dobro in za dobro svoje stranke. Komu zaupamo vrhunske državniške naloge? Sposobnim strokovnjakom, ljudem visokih etičnih kvalitet in moralnega čuta, ljudem, ki nas nekaj tednov po volitvah ne izdajo, ki ne da se držijo obljub, ne spoštujejo svojega programa, kršijo moralne in etične norme, včasih celo pravne. Tu gre za odnos politika do sodržavljana. Ne gre za odnos do neke abstraktne institucije. Gre za odnos do države, do domovine.

Domovino imamo, državo imamo. Rabimo še ustrezne voditelje. Voditelje, ki bodo državniki, ne samo politiki. Voditelje, ki bodo kot državniki videli interes države ne pa voditelje politike, ki vidijo le interes stranke in kako priti in se obdržati na oblasti. Voditelje, ki se bodo z vrednostnim sistemom znali opredeliti tudi do preteklosti, ker je tudi ta del naše zgodovine, vendar bodo hkrati trezno ocenili tudi sedanjost in imeli sposobnost uresničiti programe za boljšo prihodnost.

Sama se nameravam vrniti v Slovenijo. Ne zato, ker ne bi imela ponudb iz tujine, ampak zato, ker imam Slovenijo rada, ker verjamem v Slovenijo, ker verjamem v prihodnost, ker sem ponosna na mojo domovino in ker sem ponosna, da sem Slovenka, ker je v Sloveniji moje srce. V Sloveniji je že sedaj lepo, a se tega premalo zavedamo. Vsi si moramo prizadevati, da nam bo še lepše, za nas, naše otroke, naše zanamce. Hoditi moramo v isto smer. Če eni gredo na sever, eni na jug, bomo vedno na mestu. Moramo dalje graditi, ne rušiti. Graditi mostove, ne zidov. Le tako bomo lahko druga Švica. To smo še vedno lahko. A tudi v Švici vam vse ne bi bilo všeč.

S ponosom obesimo slovensko zastavo in se veselimo praznika naše domovine. Ne ker je prost dan, ker je praznik naše domovine in naj nam lastna država nikoli ne bo nekaj samoumevnega. Bodimo kot ob osamosvojitvi. Enotni, pogumni, modri, samozavestni in odločni. Veliki in uspešni bomo toliko kolikor smo enotni, zato verjamem, da je posejano seme za Slovenijo padlo na plodovita tla in da bo dobra žetev. Če bi sledili sejalcu iz svetega pisma, naj semena ne padejo mimo plodovitih tal, prav tako ne na kamnita tla, kot piše v svetem pismu naj ne padejo med trnje, naj padejo na dobro zemljo in obrodijo sad, naj bo to trideseterni, šestdeseterni stoterni sad. Domovina je ena nam vsem dodeljena, kot je zapisal že Oton Zupančič. Naj nas naša domovina združuje in ne razdvaja. Rada te imam Slovenija, moja domovina.

Dr. Verici Trstenjak se lepo zahvaljujem za izreden nastop. Kot drugega glavnega govorca smo kot predstavnika mlajše generacije povabili Martina Lissiacha. Martin Lissiach se je predstavil z naslednjim opisom, citiram: »Martin Lissiach, Tržačan, rojen pet let pred osamosvojitvijo Slovenije. Če na zemljevidu zapičimo šestilo v Trstu in narišemo krog s 500 kilometrov polmera ustvarimo območje, kjer se počutim doma. Predan kulturi, ki jo doživljam in si dnevno prizadevam, da bi jo doživljali tudi drugi. Sodelujem s slovensko kulturno-gospodarsko zvezo, kjer sem se v preteklih štirih letih ukvarjal s projektom LEX, ki ga je financiral program čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007–2013. Trenutno se ukvarjam z razvijanjem kulturnih vsebin in projektov. Sodelujem tudi z Zvezo slovenskih kulturnih društev, ker z občudovanjem vsakodnevno sledim izjemnemu številu posameznikov, ki svoj prosti čas darujejo slovenski kulturi in slovenski narodni skupnosti. Tu sem zadolžen pri koordinaciji dejavnosti. Verjamem, da smo Slovenci v Italiji kvalitetni sooblikovalci prostora, v katerem živimo, zato sem z vsem navdušenjem in močmi sodeloval pri organizaciji festivala Slofest tako leta 2013 kot leta 2015.« Konec citata.

Gospod Martin Lissiach nam bo predstavil prispevek z naslovom Od različnosti k enotnosti. Beseda je vaša.

Spoštovani! Ob današnji priložnosti, ko smo se Slovenci zbrali, da bi praznovali in razmišljali ob 25. obletnici slovenske suverene države, bi za svoje razmišljanje, da bi učinkoval lokalno, kot se temu pač pravi, izhajal iz globalnega. Kolegica me je na Facebooku preteklo soboto, na rojstni dan naše države spomnila na pesem skupine 4 Non Blondes, ki je leta 1993 pravila tako: "Twenty-five years and my life is still traying to get up, that great big hill of houpe for destination." No, mogoče zveni provokativno začeti svoje misli v jeziku, ki ni slovenščina. V globalnem jeziku ali pa v jeziku naroda, ki se je prejšnji teden odločil, da ne bo več delil z nami vrednot, na katerih je zrastla združena Evropa. Prav tako provokativno pa naj dodam, da je moj zapis popolnoma skladen z akademskimi razpravami učinkovitejšega mednarodnega uveljavljanja slovenske znanosti, ki je zmožen le z opuščanjem našega jezika na univerzah v prid predavanja raziskovanja v angleškem jeziku. Kakor koli, pesem pravi, da pri 25 letih moje življenje si še prizadeva dvigniti to veliko goro upanja, da bi našla svoj cilj.

Sam sem nekoliko starejši od Republike Slovenije. Rodil sem se 5 let pred njo in tako v zgodnjih otroških letih okusil le kanček skupne države Jugoslavije. Nimam torej znanja in izkušenj, da bi primerjal nekdanjo državo in današnjo. Danes pa vam predstavljam svoje poglede, to se pravi poglede predstavnika mlajše generacije na našo državo danes. Kakšna pa se mi zdi slovenska država danes? No, ostaja vtis, da po 25 letih količine upanja ni ravno za goro, kot pravi že citirana pesem, ampak iskanje cilja je mogoče še vedno aktualno. Dejstvo pa je, da je Slovencem uspel pravi zgodovinski podvig, ko so si dokopali do lastne države, v duhu enotnosti, ki je združevala različnosti. S težkim srcem priznam, da se mi zdi danes včasih nepojmljivo, da je slovenski narod bil tako enoten in združen pred zahtevo svoje neodvisne države, da ohrani svojo identiteto in se zanjo bori.

Spoštovani, dovolite mi, da vam citiram besede, ki jih je tržaški pesnik Miroslav Košuta povedal ob prejetju Prešernove nagrade leta 2011, citiram. »Preveč strupa je v političnih obračunavanjih, preveč blatenja in izigravanja, pa vendar smo pred 20 leti premogli drugačno strpnost. Ob visokem skupnem cilju smo bili enotni v spoštovanju različnosti« (konec navedka)

Ostajam prepričan, da se marsikdo še danes ne zaveda, da so se naši predniki v gozdovih borili za našo boljšo prihodnost, ne pa zato, da bi se mi danes borili za boljšo preteklost. Živimo namreč v napetih časih, ko se strahom in dvomom zremo v nejasno usodo skupnega evropskega doma, ko temelji globalna politika na medijskih finančnih in strankarskih špekulacijah. Marsikdaj so tarče teh špekulacij tisti, ki se nam zdijo različni. Z vsemi napori sem si prizadeval v preteklih mesecih razumeti določene izbire, odločitve. Med obotavljanjem se je kolona različnih pomikala počasi, v vrsti eden za drugim, tako kot naši dedje skozi glad in trpljenje v lepše življenje iz Dobove do Šentilja. In še, po 6 mesecih mi še vedno žal ni jasna bodeča žica, ki je na Primorskem oživela duhove razdelitve zidov in železne zavese. O dogajanju v Kopru v preteklih dneh o usodi Primorcev in njihove zemlje pa ne bom govoril, ker pričajo o tem dogodki sami.

Kaj pa pri nas, pri Primorcih in Slovencih v Italiji? Zgodovinske travme so nas zaznamovale in nas ponekod zaznamujejo še danes. Počutili smo se marsikdaj različni, različni od večinskega prebivalstva naših krajev ali pa različni od matičnega naroda, ki je ponekod zrel na svoje rojake zunaj meja predvsem nedosledno. O tem odnosu bi rekel, da mora biti matična država lastnem narodnemu obrambnemu pasu, ki ga predstavljajo Slovenci, ki živijo v sosednjih državah, vzgled. Danes žal ne vem, ali nam je Republika Slovenija res vzgled.

Identiteta Slovencev v Italiji je trdno povezana s kulturo, jezik, še zlasti skozi kulturo pojavlja v obliki najpomembnejšega elementa pri oblikovanju narodne identitete, če lahko v današnjem času ta izraz sploh uporabljamo.

Pred 25 leti v obdobju, ki ga je Boris Pahor orisal z besedno zvezo Slovenska svatba, so Primorci z občudovanjem in navdušenjem sledili političnemu zgledu Cirila Zlobca in Matjaža Kmecla. Danes po četrtini stoletja pa tečejo že omenjene razprave o uporabi slovenščine oz angleščine na akademskem področju medtem, ko se mi na Primorskem v slovenskih šolah v Italiji dnevno borimo oziroma spopadamo z utrjevanjem slovenščine v šolskem svetu in vseh področjih našega delovanja.

Vse ustanove Slovencev v Italiji od zvez društev do krovnih zvez, od Slovenskega stalnega gledališča do založb, od glasbene matice do Primorskega dnevnika, od Narodne in študijske knjižnice do Športne zveze, vsakodnevno bistveno prispevajo k utrjevanju in k razvijanju občutka pripadnosti slovenskemu narodu v tem okolju. Za nemoteno delovanje teh struktur, za katerimi se skriva ogromno ur predanosti ter požrtvovalnega in prostovoljnega dela, so potrebna ustrezna sredstva. Ne pa že slišani izreki z žugajočimi prsti, da bo treba, dragi zamejci, zaradi finančne krize tudi malo prostovoljnosti.

Brez stvarne podpore matice bi se tehtne vsebine razvodenele in bi bili prisiljeni k temu, da ohranimo le spomin na pretekle dni. Poleg tega mora biti pozornost matične države usmerjena ne le na sredstva, temveč tudi na potrebo po usmerjanju odnosa. Kar ogroža naš obstoj niso le asimilacijske dinamike, temveč takoimenovani manjšinski kompleks ali drugače rečeno občutek različnosti. Naj pojasnim. Čez to se dogaja namreč, da temelji odnos do naše skupnosti na predpostavki, da je folkorizirana. Naj ta pojem posplošim in ponazorim s preprostejšimi besedami. Slovenci v Italiji marsikdaj ugotavljamo, da je naša podoba v očeh matice napačna. Mi smo maloštevilna narodna skupnost, kot ni res, da se omejujejo na povprečne lokalne dogodke, katerih ne gredo vsebine čez vaško zborovsko petje, priložnostno igranje folklorne glasbe na harmoniko ter narečno gledališče. Ta paradoksalna podoba pa postane zaznavna ob vseh usmiljenih trepljanjih po ramenih, z izjavami polnimi nevednega in torej namišljenega razumevanja. Dragi zamejci, saj bo. Ali pa presenečene ugotovitve: A s Trsta? Kako to, da tako dobro govorite slovensko?

Da ne omenjamo nesmiselnih izjav kot so: Zamejci, a vi pa ste zaščiteni? Ob vsakem trepljanju po ramenih se utrjuje občutek, da smo mogoče v slabem ali pa v dobrem različni. Ampak, če nadaljujem. Poleg strukturne podpore, da bi omogočili vsem uveljavljenim ustanovam, da nemoteno delujejo naprej, mislim, torej, da potrebujemo Slovenci z Italije podporo in pozornost, ki naj bosta usmerjeni v spremembo naše podobe v očeh širšega okolja in marsikdaj tudi v nas samih.

Tudi v tem primeru gre poudariti, da je podoba slovenske narodne skupnosti v Italiji v očeh matice nekoliko izkrivljena. Marsikdo si namreč predstavlja, da so etične, jezikovne in politične napetosti še vedno zelo močne in da se Slovenci v Italiji dnevno borimo proti fašistom. Tu gre jasno poudariti. Nihče ne izvaja na našo skupnost asimilacijskih pritiskov. Ne bojimo se govoriti našega jezika, ker so se časi spremenili. Mlada generacija je zrasla brez strahu, da jo bo kdo psoval, ker govori slovenščino v javnosti. V Italiji se je odnos večine do manjšine popolnoma spremenil. Postali smo zanimivi in dnevno gradimo našo samozavest. Samozavest naše skupnosti je tudi ključ uveljavljanja in razvijanja te skupine ljudi, ki živi zunaj meja Republike Slovenije. Ta pa se razvija v odnosu do drugih. Še največ sosedov. Samozavestna narodna skupnost ima veliko večje možnosti, da še naprej razvija svojo kulturo. Posledica tega naj bi bila torej pozitivna … Slovencev v Italiji, temveč tudi za celotni slovenski kulturni prostor. Ampak dajemo po besedah Otona Župančiča ne le piti nje bolesti, ampak tudi nje prelesti.

Lahko naštejem namreč ogromno faktorjev, ki so v tem obdobju pozitivni. Prvi med vsemi je že omenjena radikalna sprememba odnosa med Slovenci v Italiji in večinskim prebivalstvom. O tem pričajo tudi izsledki evropskega projekta LEX, ki ga je financiral program čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija med leti 2011 in 2015. Veliko je otrok iz italijanskih družin, ki jih starši vpisujejo v slovenske šole iz številnih razlogov, kar nas osrečuje, ker je naša različnost postala zanimiva. Novi zrak, ki ga je prinesla Evropa, je prisilil dve glavni organizaciji Slovencev v Italiji – Slovensko kulturno gospodarsko zvezo in Svet slovenskih organizacij – da sodelujejo. Smo različni.

Ena organizacija je dedič Narodnoosvobodilnega boja, partizanstva in Osvobodilne fronte. Druga pa izhaja iz katoliške liberalne in antikomunistične tradicije, ki je doživela v povojnem obdobju hude travme. Različni smo po nazoru, ideologiji in zgodovini. Kljub razlikam pa smo se zedinili in smo začeli tvorno sodelovati. Ponavljam. Socialdemokratično in katoliško usmerjeni smo začeli sodelovati. V ponedeljek in torek sta sestavili ti dve organizacijo na primer skupno delegacijo in obiskali Nemce na južnem Tirolskem.

Prav tako gre omeniti obe organizaciji, ki sta se znali povezati s sorodnimi založbami, založništvom tržaškega tiska in mladiko in skupaj spravila na noge sodobni kulturni center Tržaško knjižno središče. Šlo je za različni založbi, ampak enotni. Bistveno je bilo pri tem projektu ogromno delo in izjemno prizadevanje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je videl v tem sodelovanju prihodnost in je v prvi osebi sodeloval pri njegovi realizaciji.

Primerov dobrih praks je še veliko. Slovenci v Italiji smo se odločili, da ne bomo več različni in da si bomo končno priznali, da smo po besedah naše podpornice generalne konzulke Republike Slovenije v Trstu Ingrid Sergeš, kvalitetni sooblikovalci prostora v katerem živimo. Tako je v Trstu leta 2013 in leta 2015 zaživel večdnevni festival Slovencev v Italiji Slofest, s katerim smo se z največjim ponosom, da smo Slovenci odprli Trstu pa čeprav smo kljub številnim pozivom pogrešali obiskovalce iz matične države.

Spoštovani, po vsem povedanem se mi zdi, da se je princip zgleda matične države do skupnosti, ki živi do skupnosti, ki živi zunaj njenih meja zavrtel za celih 360 stopinj. Kdo je vzgled komu?

V iskanju svetlih zgledov matice svojim rojakom, ki živijo v objemu tržaškega zaliva, Soče in v senci Matajurja ter v Kanalski dolini, sem se nekoliko izgubil. Pa vendar sem prepričan, da bomo to skupno pot prav gotovo našli z zaupanjem v sočloveka, s sodelovanjem, z vero boljši jutri in z zavestjo, da je za nami neprizanesljiva zgodovina, ki nas mora danes združevati, z občutkom solidarnosti, ponosa in varnosti socialnega okolja, ki nam dovoljuje, da živimo v takem tako lepem območju Evrope. Časi, v katerih živimo, so včasih virtualni, ampak Slovenci moramo biti konkretni ljudje, ki moramo mlajšim rodovom pustiti konkretne odgovore. Pri tem procesu pa ne smemo nikogar izključevati. Nihče ne sme ostati sam, pa čeprav smo si med seboj različni. Da, draga matična država, različno smo. Eni rečemo nona in nono, drugi pa babica in dedek. Eni jemo pašto, druge testenine, eni njoke drugi svaljke. Eni pijemo teran, drugi pa kabernet. Celo narod je različen. Narod, ki se ne zna odločiti med Laškim ali Unionom, med Mariborom in Ljubljano, med dramo in mestnim gledališčem, med partizani in domobranci, med desnico in levico, med Metelkovo in Rogom, med BTC in E.Leclercom, med Mercatorjem in Tušem ali Hoferjem in Lidlom, med sirovim in mesnim burekom naših nepogrešljivih nekdanjih in od nas različnih južnih bratov, med Delom in Dnevnikom, med Borisom ali Sebastjanom Cavazzo, med polkom in valčkom, med Bledom ali Bohinjem, med severno ali južno obvoznico, med za in proti na referendumu za istospolne poroke. Skratka, še enkrat ponovim, različni smo.

Združuje pa nas slovenski jezik, slovenska kultura in država, v kateri ne živijo le Slovenci, ampak tudi, kot bi rekel Lojze Kovačič, prišleki, ki bi jih morali znati sprejeti. Združujejo nas štiri sosednje države, v katerih pa ne živijo samo tujci, ampak tudi Slovenci. Združuje nas Evropa. In njena zasluga, da lahko dnevno obiščem državo, v kateri se počutim doma, ne da bi z osebno izkaznico v roki čakal na mejnem prehodu.

Danes je čas, da po petindvajsetih letih, draga Slovenija, ponovno skupaj vsi skupaj praznujemo različnost. Enotno, seveda. Najlepša hvala.

Tudi gospodu Martinu Lissiach se lepo zahvaljujem za njegov izjemen prispevek. In kot tretji nam bo svoj prispevek z naslovom S slovensko domovino praznujemo tudi v Združenih državah Amerike preko video posnetka predstavil Joe Valenčič, predavatelj, zgodovinar, filmar, strokovnjak za odnose z javnostmi in raziskovalec življenja Slovencev na severnoameriški celini, predsednik slovensko-ameriškega glasbenega muzeja. Joe Valenčič je eden vidnejših članov slovenske skupnosti v Clevelandu ter eden najbolj dejavnih, ki predstavlja svoje delo tudi v Republiki Sloveniji. S svojim raziskovanjem prisotnosti Slovencev v Združenih državah Amerike je Joe Valenčič pripomogel k zavedanju o pomembnosti slovenske dediščine, še posebej glasbe na ameriških tleh. Kot velik poznavalec glasbenega izročila slovenskih izseljencev na ameriških tleh je eden od ustanoviteljev edinstvenega muzeja na svetu Clevelandskega muzeja Polka. O svojih dognanjih v zvezi s pečatom, ki so ga Slovenci in slovenska kultura pustili v Združenih državah Amerike tudi predava in snema dokumentarne filme. Prosim za videoposnetek.

Hello in lep pozdrav iz Clevelanda. Jaz sem Joe Valenčič, predsednik slovensko-ameriškega Polka muzeja tukaj v Clevelandu National Cleveland-Style Polka Hall of Fame and Museum. Sem tudi predsednik federacije društev slovenskega narodne podporne enote s clevelandsko okolico in imam slovensko radijsko oddajo vsako soboto.

Cleveland je največji / nerazumljivo/ za Slovence izven Evrope. Do 100 tisoč prebivalcev slovenskega porekla tukaj v naši okolici. Slovenci so emigrirali v Clevelandu pred 130 let. Med tem so si zgradili celo slovensko metropolo, slovenskimi kulturnimi dvoranami, cerkve, trgovine, / nerazumljivo/ društva, pevske zbore, to je bogata kulturna dediščina, ki se vedno razvija in ki jo še vedno uživamo. Te dneve tudi mi praznujemo 25. letnico samostojnosti Slovenije, ker pred 25 leti smo mi tudi delali vse, kar smo mogli, da bi ZDA sprejela Slovenijo kot samostojno in demokratično. V 20. stoletju, kadar je bila domovina ogrožena mi Slovenci v severni Ameriki smo se združili / nerazumljivo/ na pomoč, za časa prve svetovne vojne, med drugo svetovno vojno in potem pa tudi v letu pred 1991. Ker je Slovenija v / nerazumljivo/ s svojo samostojnostjo in potem / nerazumljivo/ napadena, mi Slovenci v ZDA in naši prijatelji smo se mobilizirali vam na pomoč. 1. julija 1991 predstavniki naših društev so se zbrali skupaj pod imenom United American for Slovenia. Združeni Američani za Slovenijo. Organizirali smo se, da bi pozvali predsednika Busha ter naj prizna Slovenijo kot neodvisno demokratično državo. Začeli smo pošiljati pisma na Belo hišo, kontaktirali smo državne funkcionarje, zbirali smo podpise, po peticijah, imeli smo radijske oddaje, intervjuje, srečali smo se s senatorjem Johnom / nerazumljivo/ in drugimi, vse, da bi pripoznali Slovenijo kot sasmostojno. V aprilu 1992 se je uresničilo. Jaz sem bil med tistimi, ki smo dvignili slovensko zastavo zraven našega od Združenih držav. Bili smo ponosni na našo domovino in še vedno smo. Toliko se je zgodilo med tem. Slovenija je zdaj v Evropski uniji, Nato, v evrozoni. Pred 25 let nismo imeli interneta, ni Wi-fi, ni Facebooka. Skozi tehnologijo zdaj imamo tudi eno virtualno Slovenijo po celem svetu, brez mej. Mi smo tukaj v Ameriki izkoristili vse, kar je nam Amerika nudila. Priložnost, sredstva, tehnologija, da smo si izoblikovali življenje za sebe in za naše družine in tudi za našo virtualno Slovenijo tukaj, posebej v Clevelandu. Naredili smo si tudi kariere in smo profesionalci, strokovnjaki, glasbeniki, zdravniki, podjetniki, profesorji, politiki, v kulturi. Lahko pa ponovim, kar smo mi Slovenci v Ameriki rekli vam v Sloveniji pred 25 leti. Izkoristite naše znanje, povezujte se z nami. Radi pomagamo Sloveniji. Mi smo lahko vaši kontakti po Ameriki. Lepo praznujte, mi bomo tudi in pridite kdaj nas obiskat. Happy birthday Slovenia. / aplavz/

Gospodu Valenčiču se lepo zahvaljujem za njegov prispevek. Vsi skupaj pa mu pošiljamo prisrčne pozdrave čez lužo.

Vsem vabljenim govorcem se iskreno zahvaljujem za sodelovanje. Zahvala velja tudi govorcem v drugem delu našega srečanja, ki so prijavili svoje 10-minutne prispevke in jih bomo imeli priložnost slišati po odmoru. Ob tem vas obveščam, da bodo na ekranih prikazana pisma podpor, ki ste nam jih Slovenci in Slovenke zunaj meja Republike Slovenije naslovili v času osamosvajanja Slovenije. Tako pred plebiscitom kot ob razglasitvi samostojnosti in mednarodnega priznanja. Nekatera pisma so razstavljanja tudi v vitrini. Hkrati vas vljudno vabim na ogled razstave poročanja časnikov v Združenih državah Amerike v vojni za Slovenijo, v organizaciji Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve.

Srečanje bomo nadaljevali ob 11. uri, ko bom vodenje za del srečanja predal moji podpredsednici gospe Aniti Koleša. Hvala.

(Vseslovensko srečanje je bilo prekinjeno ob 10.31.)(Vseslovensko srečanje se je nadaljevalo ob 11.04.)