Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam. Pričenjam 16. nujno sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice odbora, ki jih menjajo, poslanca mag. Branislava Rajića nadomešča mag. Aleksander Kavčič. Poslanca Saša Tabakovića nadomešča poslanka Irena Kotnik. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora, 1. točka predlog Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, druga obravnava. In sicer ta zakon obravnavamo, kot zainteresirano delovno telo. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov v zvezi z dnevnim redom seje, je določen takšen, kot je bil predlagan s sklicem.

Smo pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA, to je PREDLOG ZAKONA O KOLEKTIVNEM UPRAVLJANJU AVTORSKE IN SORODNIH PRAVIC. Gradivo je objavljeno na spletni strani Državnega zbora in ste ga prejeli s sklicem. K tej točki sem vabil Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Ministrstvo za kulturo, Državni svet, Zakonodajno-pravno službo, Urad za intelektualno lastnino, Gospodarsko zbornico Slovenije, Obrtno podjetniško zbornico Slovenije, Sindikat Glosa, Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito glasbene avtorske pravice Slovenije SAZAS, Sindikat glasbenikov Slovenije, ZAMP Združenje avtorjev Slovenije, Slovensko unijo glasbenih ustvarjalcev SUGU, Združenje avtorjev, producentov in izvajalcev Slovenije, Zavod za uveljavljanje pravice avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije AIPA, Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov IPF. SIPA Združenje za interesov glasbenih založnikov, SAZOR GIZ, Društvo slovenskih režiserjev, Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev, Združenje dramskih umetnikov Slovenije, Združenje filmskih snemalcev Slovenije, Društvo slovenskega animiranega filma, Društvo filmskih producentov Slovenije in Zvezo sindikatov vseh glasbenikov Slovenije. Dodatno pa sem vabil še Matjaža Jelena, Društvo asociacija, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in Združenje slovenskih operaterjev digitalnih televizijskih storitev. Odbor je v skladu s prvim odstavkom 41. člena poslovnika Državnega zbora zainteresirano delovno telo za obravnavo navedenega predloga zakona. Ker predlog zakona naš predlog obravnava, kot zainteresirano delovno telo, predlagam, da razpravo omejimo na razpravo predvsem o tistih členih, ki se nanašajo na delovno področje našega odbora. Hkrati vas obveščam, da odbor lahko predlaga matičnemu delovnemu telesu, da sprejme predloge za amandmaje odbora. Zdaj pa pred razpravo prosim, da govorci prihajate za govornico in sicer zaradi tega, ker je samo ena fiksna kamera namenjena snemanju v tej dvorani. Na ta način bo pa potem snemanje vaših stališč, ki jih boste podali omogočeno, tako, da pridete sem. Želi predstavnik Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo v imenu predlagatelja podati dopolnilno obrazložitev členom predloženega zakona? Izvolite gospod državni sekretar.

Spoštovani minister, lepo pozdravljeni. Najprej mi dovolite, da vam zaželim vse najboljše ob 25-letnici naše Slovenije. Dovolite mi torej še nekaj besed zakonu na pot. Nekaj argumentov, nekaj pojasnil. Mnogo je bilo povedanega v zadnjih mesecih, veliko stališč se je kresalo. Verjamem, da imamo in da je pred vami pravi predlog. Zahvaljujem se vam tudi za povabilo in priložnost, da pred Odborom za kulturo in seveda tudi številnimi predstavniki, vabljenimi, člani zainteresirane javnosti, predstavim torej predlog Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic. Kolektivno upravljanje vse od leta 2014 ni bilo predmet širokega urejanja na evropski ravni. Države so področje urejale zelo različno. Sprejem direktive o kolektivnih organizacijah je vodila iskrena želja in namen, da se pod 1.) omogoči boljši dostop imetnikov pravic do upravljanja, vodenja in nadzora kolektivnih organizacij ter pod 2.) zagotovi visoko raven preglednosti in poročanja. Ureditev poročanja kolektivnega upravljanja je eden od pomembnih projektov našega ministrstva v katerega smo vpeti že več, kot leto dni. K prenovi nas ni spodbudila samo obveznost prenosa direktive, obveznost do Evropske unije, ampak tudi nekatere zaznane pomanjkljivosti v obstoječi ureditvi. Ne želimo biti dobri in boljši zato, ker nas nekdo sili k temu ampak zato, ker moramo sami razčistiti stvari zato, da bo sistem deloval bolj učinkovito. V razpravi so lahko doslej sodelovali vsi, zlasti pa avtorji oziroma imetniki pravic, kolektivne organizacije in seveda, uporabniki. Rezultat te razprave je več, kot 40 prejetih pisnih pripomb in številčna udeležba deležnikov tako na vsebinskih sestankih ministrstva, kot tudi v zakonodajnem postopku. Na ministrstvu smo pripravili predlog zakona, ki bo ločeno od drugih vsebin avtorskega prava uredil področje kolektivnega upravljanja. K temu nas je vodilo več razlogov. Med drugim želimo sprostiti proces prenove avtorskega prava, ki je bil v preteklosti blokiran ravno zaradi nasprotovanja urejanju kolektivnega upravljanja. S predlogom zakona zasledujemo tri pomembne cilje. Pod 1.) večja vključenost članov kolektivne organizacije v sprejemanje ključnih odločitev kolektivnih organizacij, pod 2.) večjo preglednost delovanja kolektivnih organizacij in nenazadnje 3.) učinkovitejši nadzor nad delovanjem kolektivnih organizacij in uporabnikov avtorskih del. Naj naštejem nekaj rešitev, ki jih lahko najdemo v predlogu zakona. Določamo jasno upravljavsko strukturo kolektivne organizacije. Urejamo pravico imetnikov pravic, da postanejo člani kolektivne organizacije, sodelujejo na skupščini in sprejemajo ključne odločitve v zvezi s kolektivnim upravljanjem. Določamo pravila delitve avtorskih honorarjev in oblikovanja namenskih skladov za širjenje kulturno-umetniškega ustvarjanja v Sloveniji. Določamo pravico do vpogleda v dokumente in podatke kolektivne organizacije. Vnašamo večjo preglednost poslovanja kolektivnih organizacij z obveščanjem imetnikov pravic drugih kolektivnih organizacij in javnosti ter določitvijo enotne oblike in sestave letnega poročila kolektivnih organizacij. Urejamo izdajanje več ozemeljskih licenc za spletno uporabo glasbenih del in nenazadnje, vzpostavljamo podlago za uvedbo skupnega računa kolektivnih organizacij, pa še kaj bi ob tem lahko našli in našteli. Ministrstvo se je v zadnjih tednih znašlo pod plazom ponavljajočih se pomislekov enih in istih organizacij glede monopola kolektivnih organizacij in obveznega kolektivnega upravljanja. Predlog zakona ne uvaja monopola in obveznega kolektivnega upravljanja, ampak ju le prenašamo iz Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. Glede monopola je potrebno poudariti, da prvi osnutek zakona ni določal monopola kolektivnih organizacij. V predlog zakona smo ga vrnili na podlago številnih pisnih in ustnih argumentov o nevarnostih dopuščanja konkurence na tako majhnem trgu kot je slovenski trg. Prepričljive so bile predvsem izkušnje o drugih državah in evropska sodna praksa iz katere izhaja, da je monopol kolektivnih organizacij v skladu z evropskim pravnim redom. Monopol ni določen v vseh primerih kolektivnega upravljanja, ampak da ga dopuščamo le v segmentu obveznega kolektivnega upravljanja. Drugo je obvezno kolektivno upravljanje. Očitke, da se z obveznim upravljanjem posega v izključne avtorske pravice, smo večkrat in še vedno zavračamo. Naj bom zelo jasen, obvezno kolektivno upravljanje je v Sloveniji v veljavi od leta 1995, uporablja se le na področju množične uporabe avtorskih del. Še več, direktiva ne posega v raznolike sisteme kolektivnega upravljanja po Evropi. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je zato ravnalo preudarno in v obstoječi sistem ni poseglo bolj kot je bilo to potrebno in utemeljeno. Obvezno kolektivno upravljanje ohranjamo na štirih področjih, med tem ko iz njega izvzemamo dve pravici.

Spoštovani! Zelo je pomembno, da ta zakon sprejmemo in uveljavimo. Zaradi avtorjev samih kolektivnih organizacij in nenazadnje zaradi slovenske ustvarjalnosti. Njegov sprejem je potreben tudi zato, ker z njim že zamujamo in zaradi česar smo že pred kratkim prejeli tudi opomin evropske komisije, ampak to ni glavni ali pa ne sme biti poglavitni razlog.

Na koncu mi dovolite, da poudarim naše pričakovanje, da bi bilo že v bližnji prihodnosti pod ena, poslovanje slovenskih kolektivnih organizacij pregledno in v korist avtorjev. Pod dve, tarife za uporabo avtorskih del poštene in ekonomsko opravičene. In pod tri, med uporabniki prisotno visoko zavedanje glede spoštovanja pravic avtorjev, ki so steber ustvarjalnosti Slovenije. Zahvaljujem se za vašo pozornost. Z menoj je ekipa kolegov, ki bo z veseljem odgovorila na vsa vaša vprašanja in še morda odprte dileme. Predsedujoči, jaz se bom opravičil po eni uri, moram zaradi drugih obveznosti zapustiti, ampak kot rečeno, še imamo čas za dialog.

Najlepša hvala.

Želi besedo minister za kulturo? Izvolite, gospod Peršak.

Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke, poslanci, avtorji, predstavniki organizacij!

Jaz bi začel s tem, s čimer je državni sekretar iz Ministrstva za gospodarstvo končal, da imamo še čas za dialog in dialog je verjetno prava pot za to, da se stvari razčistijo, da se tisto kar je mogoče, dogovori in kar jer potrebno in da na koncu vendarle vsi, da smo na koncu vendarle vsi zadovoljni ali pa vsaj zadovoljni s tem, da so rešitve sprejemljive za več ali manj vse ali pa skoraj vse in pa take, ki bodo prispevale k izboljšanju razmer.

Zelo pozdravljam to, da se je Odbor za kulturo odločil, da kot zainteresirano delovno telo obravnava ta predlog, ker se mi zdi, da je to smiselno nujno glede na to, da gre za avtorje s področja kulture, in da se lahko člani odbora neposredno seznanijo s pomisleki ali pa tudi strinjanje avtorjev in premislijo omenjene pač pomisleke in očitke, ki so se pojavili v javnosti. Kar zadeva Ministrstvo za kulturo bi rad povedal naslednje. Ko se je ta zakon, predlog zakona oziroma osnutek pojavil o usklajevanju smo mi v bistvu pozdravili to, da se to poskuša urediti na ta način. Zakaj? Zaradi tega, ker je v preteklosti, ob več poskusih tudi potrebnih nujnih, sprememb ali pa izboljšav osnovnega zakona, ne Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, prihajali do iz različnih razlogov do tega, da predlogi niso uspeli, da je tudi javnost in tako naprej preprečila pravzaprav to, da bi prišlo do prave obravnave, kaj šele do sprejema. In na ta način se je pravzaprav dogajalo to, da tudi stvari, ki mogoče ne bi koga posebej bolele, če lahko tako rečem, pa bi jih bilo dobro urediti, niso bile urejene. In kot eden od razlogov se je izkazalo, da je ravno to, da pač zakon ureja tako široko paleto vprašanj, da je to verjetno smiselno ali pa pametno na nek način ločiti in urejati oba velika segmenta tega zakona posebej, vsakega posebej.

Ko smo mi dobili osnutek zakona smo nekako se osredotočili zlasti na nekatera vprašanja, kot je obvezno uvedbo namenskih, promocijskih in socialnih skladov, kar zadeva nerazdeljena sredstva, bolj strukturirani, strožji nadzor nad kolektivnimi organizacijami – zakaj? Zaradi tega se je v preteklosti veliko kot veste pomislekov in pritožb v zvezi s tem pojavljalo. Naj bo opravičeno ali ne, ampak, če je mogoče in smiselno stvari urediti bolj transparentno, bolj razvidno, je to najbrž samo v korist vseh. Vprašanje pooblastil, več avtorjev enemu pooblaščencu in tako naprej, vprašanje števila glasov in prednostnih glasov avtorjev oziroma članov. Te stvari so bile v zakonu več ali manj urejene v skladu s temi, tudi našimi predlogi, potem, ko je pa zakon prišel v javnost, ko ga je sprejela vlada, se je kot rečeno pojavilo zelo veliko pomislekov, avtorjev posameznih in različnih organizacij avtorjev. Pojavila so se seveda tudi drugačna mnenja, tudi to je treba povedati, da nekateri organizacije in skupine podpirajo rešitve, take kot so. Ampak ne glede na to, je prav in dobro v prid vseh izkoristiti to možnost, ki jo pač procedura v Državnem zboru omogoča in ponuja, da se lahko v dialogu na tak način kot predpostavljam, da se bo danes odvijal tukaj, stvari dorečejo, mogoče razčistijo tisto, kar se zdi nerazčiščeno, mogoče ugotovi, da je kakšen nesporazum ali pa se ugotovi, da so mogoče pomisleki utemeljeni, da so stvari res težko uresničljive, čeprav v zakonu obstajajo napisane kot možnost recimo, pa jih je težko, v praksi bi jih bilo po mnenju avtorjev težko uresničiti, da se naredi tudi kakšna izboljšava besedila in tako naprej. Gre za več kot vemo, gre za pomisleke o možnostih uresničevanja kot individum, posamični ustvarjalec avtorskih pravic, na nekaterih področjih je to najbrž mogoče, laže, do drugih težje. Gre za vrsto tudi pomislekov, nekateri so bili že omenjeni, tako da ne bi ponavljala. Ampak tisto, kar se mi zdi najbolj pomembno je to, da smo se zbrali v takem številu in vse, kar jaz pravzaprav pričakujem in nekako prosim je to, da se pogovarjamo o konkretnih rešitvah, ne na splošno, da zakon ni transparenten ali pa, da se poslabšuje razmere in tako naprej, ampak da se pogovarjamo o določbah in da se pač pri posamični določbi ugotovi ali je njena vsebina taka ali drugačna ali je uresničljiva ali ni uresničljiva, vse v prid tega, to pa seveda si najbrž vsi želimo, da bi se razmere na tem področju, kjer je velikokrat slišati zelo različne očitke, uredijo tako, da bo teh očitkov manj, to, da jih ne bo nič, je najbrž malo pretirano upanje, hvala.

Zdaj pa sprašujem, če je z nami predstavnik Državnega sveta? Vidim, da ga ni. Zdaj bom pa dal besedo še ostalim vabljenim na sejo. Prosim, da se zaradi magnetograma predstavite z imenom in priimkom ter navedete naziv institucije v imenu katere prihajate. Prvi se je k besedi prijavil gospod Matjaž Jelen.

Lep pozdrav. Moje ime je Matjaž Jelen, sem glasbenik, avtor pevec skupine Šank Rock, ki deluje že od leta 1982. Takrat smo tudi posneli svoje prve avtorske pesmi. Sam sem avtor in soavtor več kot 70 skladb. Šank Rock pa pravkar snema 17. album.

Danes sem tukaj in bom še enkrat rekel, da s tem, ko nastopam tvegam novo kazensko ovadbo. Ker sem eden redkih avtorjev, ki si upa na glas kaj vprašati oziroma povedati, če je kaj narobe. Ko sem javno nastopil decembra na oddaji odmevi urednica in Rosvita Pesek sta me osebno vabila, da se noben noče na to odzvati, da bi komentiral postopke, ki so bili sproženi proti določenim osebam oziroma organizacijam, sem šel tja nastopati in sem povedal tisto, kar mislim in sem poudaril, da v kar nekaj letih, odkar zastavljam vprašanja, ki so pisna, dokazljiva, torej da so bila vročena in ne dobim odgovorov, sem tam pač samo to povedal in sem dobil kazensko ovadbo za razžalitev. Kazensko ovadbo je glede na moj ugovor sodišče prve stopnje že zavrnilo in vseh točkah, celo v bistvu je malo grajalo odvetniško službo, ki je v tem primeru. To je odvetniška služba Sluga, ki v tem primeru zastopa moje združenje SAZAS. Seveda se je moje združenje SAZAS naprej tudi prijavilo, mislim, pritožilo na višje sodišče in tudi ta ugovor sem že vložil, ampak da to preskočim, še naprej. Ko sem na sami skupščini pred časom želel dobiti odgovore na vprašanja o poslovanju mojega oziroma naše kolektivne organizacije SAZAS, ki ščiti moje avtorske pravice in jih tudi obračunava in tudi dobiva za to denar, sem dobil zelo jasno, glasno neodobravanje nekaterih mojih kolegov avtorjev, glasbenikov in zelo znan slovenski glasbenik avtor je celo javno mi rekel, naj grem rajši peči pice, ker tisto znam boljše. In itak sem potem ugotovil, da na takih skupščinah očitno res nisem dobrodošel. Ko sem zastavil od leta 2013 pisno, če lahko dobim odgovore na 10 sklopov vprašanj, med ostalimi tudi, zakaj se kupujejo dragi računalniški programi za velike vsote, zakaj SAZAS kupuje nove poslovne prostore, če ima nepremičnino, prazno vilo in konec koncev tudi, kolikor vem, nima SAZAS niti enega zaposlenega več. Kam so šle sejnine, komu in zakaj v višini pol milijona evrov. Zakaj se najemajo razni zunanji izvajalci, predvsem zelo drage odvetniške storitve, so me sicer povabili na razgovor, češ, Matjaž pridi, boš dobil odgovore. Tam me je pričakala disciplinska komisija, dobil sem brez kakršnekoli obrazložitve sklep disciplinske komisije, da sem kaznovan zato, ker preče sprašujem in ta sklep je bil tudi javno objavljen letnem poročilu mojega društva SAZAS. Danes je stanje, to vam jaz govorim, pač, svoje izkušnje, takšno, da mi je zagrožena kazen do pol leta zapora zato, ker to sprašujem, to kar sem prej navedel. Kdor želi vam lahko tudi sklop teh vprašanj pošljem po elektronski pošti.

Kar se tiče pa samega zakona vas pa lepo naprošam, ta zakon lahko v veliki meri da meni odgovore na vsa vprašanja, ki jih želim dobiti. Torej, če ponovim kaj sploh je kolektivna organizacija SAZAS. To je organizacija, ki nadzoruje kjer se uporabljajo moja avtorska dela, jih obračuna, pošlje račun, ta denar pride na SAZAS in se mora razdeliti po dejanskem obračunu. In teh obračunov jih ne morem videti, sploh pa ne na kakšen način, kdo je tisti, ki odobri, da gredo milijoni, milijoni, milijoni, milijoni za razne stvari. Ker denar je last vseh avtorjev in vsak posamezen avtor mora dobiti vprašanje za kaj se je kaj porabilo. Drugače to ne more biti. In ta zakona bo to pomagal. In zelo podpiram ta zakon. Predvsem bi pa rad povedal, da bi mogoče morali celo v zakonu napisati, da je v tehnični službi kolektivne organizacije kot je SAZAS ne sme biti nobenega glasbenika avtorja, lahko smo samo kot nadzorniki, ker to je popolnoma tehnično delo. Nadzor, izstavljanja faktur, pravna služba in obračuni. To je matematika. To je podjetje kot vsako ostalo in ne vem zakaj bi morali glasbeniki, avtorji upravljati s tem denarjem določeni. In vsi moramo imeti vpogled v vse finance. Ker tudi ko mene SAZAS toži me toži z mojem denarjem. Jaz dobim zato manj, ker sem jaz tožen. In jaz moram jemati drug denar, da najamem drago odvetniško službo, ki se spozna na take zadeve, ki me bo znala braniti. Ker moji kolegi avtorji, dobivam nešteto pozivov, klicev predvsem, ker mi ne upajo pisati, da ne bi kdaj to prišlo ven, ker se bojijo še za tisto, kar dobijo. Jaz se ne bojim nič več, ker je moj prihodek padel za 80%.

In potem bi izpostavil v samem zakonu en konkreten predlog, to je 23. člen, se zavzemam, en član en glas. Ker čim boste vi zopet dovolili, da je nekdo od avtorjev več vreden, da je nadavtor, jaz sem recimo ocenjen v očeh in besedah več vrednih avtorjev kot mizeren avtov, kot avtor rekreativec. Moj glas mora biti popolnoma isti kot je vsej glas vsakega avtorja. In vsi moramo imeti isto pravico. In vsi moramo imeti isto pravico. To je vse, kar sem želel danes povedati. Jaz upam, res srčno upam, da boste drage poslanke in poslanci ta zakon sprejeli. Hvala lepa.

Preden nadaljujemo bi vas želel opozoriti, da imamo omejen čas za razpravo, tako da vas pozivam, da ste čim bolj jedrnati pri podajanju svojih stališč, ker potem sledi seveda še slavnostna seja Državnega zbora in tako dalje, da ne bi bili predolgi.

Kdo se naprej javlja za besedo? Izvolite, gospa…

Dober dan. Alenka Pirjevec, zastopam Združenje dramskih umetnikov Slovenije, sem podpredsednica.

Bi se navezala na mojega predhodnega govornika. Mi enako menimo, da je seveda en glas en umetnik oziroma član skupščine odgovarjajoče kolektivne organizacije in tudi mislimo, da je konec koncev ta zakon začetek, da bodo stvari se normalizirale in v nadaljevanju tudi upam, ker v glavnem predstavljam ustvarjalce oziroma izvajalce, kar pomeni igralce, ki nastopajo v avdiovizualnih delih, ki trenutno nimajo pravice in ne dobivajo ničesar iz dveh razlogov. En razlog je, ker država še do sedaj od leta 2008 ni podelila nikomur nobeni kolektivni organizaciji licence, da bi pobirala in razdeljevala sredstva oziroma denar iz tako imenovane privatne reprodukcije in drugič upamo po dolgi borbi in to, da bomo končno dosegli, da bodo izvajalci, se pravi, in igralci v filmih končno imeli pravico tudi do kabelske retransmisije. To upamo naslednjič, skratka ko se bo pa pripravljal zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, da bo to notri vneseno in da bodo igralci zaščiteni enako kot so avtorji, soavtorji in producenti. Toliko. Mislim pa, da tudi enako, ena oseba en glas.

Hvala lepa.

Izvolite gospod.

Živjo! Artič Sebastjan, neodvisni producent.

Avtorsko delo, torej producentstvo. Jaz osebno sem producent največ slovenskih videospotov. Da bi se avtorska pravica v Sloveniji izboljšala, sem soustanovil tudi zavod Ajpa, ki naj bi podprl ta zakon, ampak jaz ga seveda ne, kar je tudi razvidno iz javnih evidenc. Ugotavljam, da po šestih letih zavod, ki sem ga soustanovil, ne deluje. Sklepe o nezakonitem delovanju in nerazdeljevanju denarja mu je izrekel tudi državni organ. Tako delovanje zavoda nam imetnikom pravic, ki gospodarskim subjektom zaradi nedelovanja povzročajo škodo, državni organi pa vse to dopuščajo. Predlog tega zakona po taki monopolni organizaciji samo še utrdil položaj. Torej gospodarskim subjektom, ki se ukvarjamo s televizijsko produkcijo, se bo še naprej povzročala škoda. To so tudi avtorske pravice, by the way. Predlagam, da se dobro razmisli kakšne zakonske rešitve bodo sprejete, da škoda ne bo nastajala, ker sem želel urgirati pri državnih organih, sem dne, 14. 12. 2014 na Ministrstvo za gospodarstvo poslal tudi vprašanje: Kdo so konkretno odgovorne osebe, ki nadzirajo kolektivno upravljanje pravic? Odgovora do danes, skoraj bo dve leti, ni še, še pol leta, še nisem dobil. Dejstvo je, da se tudi na državne organe imetniki pravic ne moremo zanesti. Če že več let dopuščajo nedelovanje kolektivne organizacije in že več let dopuščajo, da kolektivna organizacija deluje proti zakonom, zakonske rešitve, ki jih predlagate, pa so take, da tudi nam ne omogočate, da se same organiziramo in sami odločamo o tem kako bomo uporabljali svoje pravice. Minister za gospodarstvo je na tiskovni konferenci zagotovil, da bo zakon vseboval to, da lahko sami delamo. Ni nobene logike, da so ta določila črtana ali spremenjena. Kako je možno, da lahko vodstvo kolektivne organizacije zavaja državni organ z napačnimi podatki, in da jih ta organ tudi ne preverja. Torej kdo sedaj nadzoruje. Direktor zavoda Ajpa, Gregor Štibernik, je namreč v državni organ poslal več statutov s katerim ustanovitelji nismo dali nobenega soglasja, nismo se podpisali pod to zadevo, čeprav zakon to zahteva. Kako je možno, da državni organ jemlje take statute kot zakonite? Kako je možno, da vodstvo zavoda zavede državni organ, češ, da je sposobno upravljati z zaščito za imetnike pravic in državni organ tega ne preveri ampak verjame na besedo. Kako je možno, da po več letih, ko to postaja jasno in razvidno dejstvo, državni organ še vedno ne ukrepa. Predlog zakona ne bo odpravil ključnih anomalij zaradi katerih imetniki pravic ne dobivamo plačila za svoje pravice. Takšno stanje pa nedopustno ogroža obstoj podjetij, ali pa povzroča njihov propad. Adijo slovenska glasba, a ne. Zato zakon ni primeren in je potreben nujnih sprememb, ki bodo preprečile zlorabe. Državni organi ne delujejo, kolektivna organizacija AIPA ne deluje, zato hočemo lastniki pravic imeti drugo izbiro. Dajmo potem tak zakon narediti. V drugačnem primeru naša, ustavno varovana zasebna pravica, avtorska pravica in svoboda gospodarstva ne obstaja več. Tako, da vsako stvar kar naredim entuziastično, dam denar notri, v tipičnem primeru lahko vsakdo drug uporablja, od tega ne dobim čisto nič. Mogoče dobivajo drugi, jaz, ki sem to zadevo naredil pa ne. Hvala lepa.