Spoštovane gospe, spoštovani gospodje.

Pričenjam 1. slavnostno sejo Odbora Republike Slovenije za obrambo.

/ slovenska himna, evropska himna/ Spoštovane gospe in spoštovani gospodje, lepo vas pozdravljam na slavnosti seji Odbora za obrambo, ki jo posvečamo obeležitvi 25-obletnice zmage v vojni za Slovenijo.

Na današnji dan se je pred 25 leti končala vojna za Slovenijo z zmago slovenske strani. Slovenski narod je tako uspešno branil svojo nastalo državo. Vabim vas, da se z minuto molka poklonimo vsem, ki so v tistih dneh na slovenski strani dali svoje življenje za našo državo.

/ minuta molka/ Slava jim.

Spoštovane gospe in gospodje. Za pozdravni nagovor v imenu Odbora za obrambo vabim k besedi podpredsednika Odbora za obrambo in veterana vojne za Slovenijo, gospoda Marjana Dolinška.

Spoštovane državljanke in državljani, spoštovane kolegice in kolegi, cenjeni domači in tuji gostje!

Je čas vojne in čas miru. Kaj pomeni mir, se zavemo šele takrat, ko ga ni več in ko nastopi vojna. In mi to vemo. Imeli smo vojno, vojno za samostojnost naše komaj rojene domovine, države Republike Slovenije. Res, da je bila vojna kratka, vendar še ta je bila predolga in nepotrebna. Pomembnost vojn in spopadov se ne meri po trajanju, ampak po učinkovitosti in končnem rezultatu. Rezultat je bil znan, povsem jasen in nedvoumen. Zmaga je bila naša, poraženec je bil znan. Vsak, ki danes temu oporeka in celo posmehljivo gleda na takratne dogodke, kaže svoje neznanje in nespoštovanje do enega ključnih poglavij naše zgodovine.

Nihče si ne želi vojne. Ker pa nam je bila že vsiljena, smo jo sprejeli in odločno pokazali in dokazali, da smo se za našo državo pripravljeni boriti in tudi umreti. Žal je nekaj hrabrih pripadnikov Teritorialne obrambe in takratne slovenske milice morala dati tudi svoja življenja. Naj bodo vedno z nami v spominu.

Sam, kot aktivni pripadnik in poveljnik enote, ki je imela nalogo zavarovati oddajni center Kum in preprečiti, da bi sile JLA upravljale s centrom, lahko povem, da se nismo spraševali in pogojevali. Jaz sam in vsi pripadniki moje enote, smo samozavestno in s ponosom branili Kum. Kljub različnim prepričanjem, idejnim pogledom in verski pripadnosti, smo delovali enotno za isti cilj, za domovino Republiko Slovenijo. Kum ima v svoji zavesti Slovencev posebno mesto že od nekdaj. Še posebej pa od leta 1991. Takrat je bil oddajnik na Kumu napaden. Eden huje in sedem lažje ranjenih pripadnikov samostojnega voda TO KS Dobovec. To je bila cena, ki smo jo morali plačati mi v naši enoti, ki je varovala RTV oddajnik na Kumu.

Pomembnost objekta kot komunikacijske infrastrukture in točke se je leta 1991 zavedala tudi bivša jugoslovanska vojska, zato je bil oddajni center prva tarča napada v vrsti letalskih napadov. Ti so imeli za cilj uničiti in preprečiti, da bi resnica o vojni v Sloveniji prišla v svet, ter hkrati onemogočiti obveščanje državljanov o dogodkih po Sloveniji. Po mnenju mnogih je bil napad jugoslovanskih letal na RTV oddajnik na Kumu - 28. junija in drugi napad 2. julija 1991 - in njegova obramba, ena izmed odločilnih slovenskih osamosvojitvenih bitk.

Zato današnji dan, 7. julij, z veseljem slavimo. Za to imamo razloge in ne sramujmo se ga. Orožje je po tem datumu umolknilo, sledilo je premirje, nastopila je diplomacija in politika. 7. julija 1991 je bila na Brionih podpisana deklaracija in 10. julija večinsko potrjena v takratni slovenski skupščini. Sledil je 25. oktober, ko je slovenska tla zapustil zadnji vojak sovražne nam vojske JLA.

Slovenija je končno zadihala s polnimi pljuči, v miru. Slovenija je imela v času osamosvajanja in napada nanjo odlično organizirane vse dejavnike obrambe, tako vojaške kot tudi nevojaške. Pri tem je odločilno vojaško vlogo odigrala prav Teritorialna obramba Republike Slovenije, ki je ob pripravah in v zmagi v obrambni vojni za slovenijo prerasla v sodobno oboroženo silo.

Naj na koncu izrazim veliko zahvalo vsem pripadnikom Teritorialne obrambe in takratne milice ter vsem državljanom, ki so pogumno prispevali svoj del pri zavarovanju naše osamosvojitve.

Spoštujmo našo domovino, imejmo jo radi in bodimo enotni, kot v takratnih usodnih letih osamosvajanja 1990 in 1991. Kajti žalostno je, da smo pokazali svojo enotnost v težkih trenutkih, ko smo bili kot narod ogroženi in napadeni. Danes, v času miru, ko imamo svojo mednarodno priznano in spoštovano državo, pa te enotnosti ne zmoremo. Tako enotnost potrebujemo tudi danes in še posebej jo bomo potrebovali tudi jutri.

Čestitke vsem državljankam in državljanom ob dnevu zmage Republike Slovenije! Hvala. / aplavz/

Gospod Dolinšek, hvala za vaše pozdravne besede. Gospe in gospodje. Sedaj pa vas vabim, da prisluhnemo Vokalni skupini Cantabile iz Poljanske doline pod vodstvom gospoda Romana Ažbeta. Zapeli nam bodo slovensko narodno pesem Lipa zelenela je.

/ Vokalna skupina Cantabile – Lipa zelenela je/

K besedi vabim današnjega slavnostnega govornika, poslanca Državnega zbora Republike Slovenije in ministra za obrambo v času vojne za Slovenijo, gospoda Janeza Janšo.

Spoštovani gospod predsednik, poslanke in poslanci, veterani vojne za Slovenijo, častniki Slovenske vojske, generali Slovenske vojske, ekscelence!

V čast in zadovoljstvo mi je, da spregovorim na tej slavnostni seji; ne bom bral govora, ki ste ga dobili, mogoče samo nekaj poudarkov iz tega teksta.

Na današnji dan pred 25 leti je bilo konec intenzivnih spopadov pogajanj, prekinitev ognja, ki so trajala 11 dni. Rezultati te uspešne obrambne vojne, ki je vodila Slovenijo, so prispevali k temu, da je bila Slovenija povabljena za pogajalsko mizo na Brione. Ravno v teh dneh, ravno v teh urah, natančno pred 25 leti, so se naši pogajalci na Brionih soočali tako z evropsko kot jugoslovansko pozicijo do tistega, kar je Slovenija naredila 25. junija 1991. Vse, kar je Slovenija takrat imela v rokah kot trden argument, je bil plebiscitni rezultat, ki je izražal velikansko odločnost prebivalcev Slovenije za samostojno državo, in nadzor nad praktično celotnim ozemljem, ki je bil vzpostavljen v teh 11 dneh spopadov, potem ko smo razglasili samostojno državo. To dejstvo je pravzaprav Slovenijo postavilo na mednarodni zemljevid. Spominjam se nekaterih naslovov takrat v evropskih časopisih, ko so razglabljali o tem, v kakšnem statusu je pravzaprav Slovenija sodelovala na teh pogajanjih pred 25 leti na Brionih. Kajti, po eni strani so bile tam federalne institucije, ki so zagotavljale, da se pogajajo ali pa da nastopajo tudi v našem imenu, po drugi strani so bili tam predstavniki Evropske unije, ki so pravzaprav priznavali oboje, se pravi, še vedno celovito Jugoslavijo in federalne institucije, ki zastopajo vse, tudi Slovenijo, hkrati pa so priznavali tudi Slovenijo kot eno od strani. In Slovenija kot ena od strani je tudi podpisala Brionsko deklaracijo. Kasneje sem govoril z nekaterimi pogajalci s strani Evropske unije, ki so mi dejali, da takšne situacije pravzaprav še nikoli niso doživeli, da so enostavno zatisnili oči pred, bom rekel, nekaterimi aksiomi, če hočete, mednarodnega prava, in se sprijaznili s situacijo, takšno, kakršna je bila. No, ampak danes ne govorimo o tem. Podpis Brionske deklaracije proslavljajo slovenski diplomati. To je bil dejansko prvi diplomatski uspeh samostojne Slovenije. Ne glede na to, če danes preberete Brionsko deklaracijo in izhajate zgolj iz besed, ki so tam zapisane, boste ugotovili, da je Slovenija pravzaprav s tistim tekstom več izgubljala kot pridobivala, da je izgubljala tisto, kar je prej pridobila v boju. Tistega, kar smo dejansko s tistim podpisom dobili, se v besedilu ne vidi, vidi se zgolj v formi in v podpisu, Slovenija je tam podpisana kot ena od strani. In to je bil začetek naših diplomatskih uspehov, ko je šlo za pridobitev mednarodnega priznanja. Seveda je bilo zelo pomembno, kako so se potem stvari naprej odvijale. No, ampak dejstvo, da je bila Slovenija na Brionih priznana kot de facto mednarodni dejavnik, je močno prispevalo k temu, da je Slobodan Milošević in srbsko vodstvo v Beogradu spremenilo svoja stališča, da so pravzaprav Slovenijo odpisali, sprejeli neformalno odločitev, da se preko Predsedstva SFRJ korpuse oziroma ostanke treh korpusov iz Slovenije umakne na zavarovanje tako imenovanih meja Velike Srbije, ki so jih risali. In Slovenija je pravzaprav s tem de facto izpolnila zadnji pogoj za mednarodno priznanje, se pravi, suverenost na lastnem ozemlju.

Torej, danes ne govorimo o diplomatskem uspehu, o tem bi verjetno lahko slavnostno sejo naredil kakšen drug odbor v Državnem zboru. Govorimo o dogajanjih v tistih dneh pred podpisom Brionske deklaracije. To je bil čas od 25. junija do 7. julija, lahko rečemo 8. julija, ker smo pravzaprav te rezultate z Brionov dobili šele okrog polnoči, nekatere še kasneje, še posebej pa interpretacije in razlage, skratka, to je bil ta čas, ko pravzaprav ni bilo nič več v rokah politike, ne naše ne kakšne druge. Takrat je usoda Slovenije visela ali pa stala, bila v rokah nekaj tisoč, lahko bi rekli, nekaj deset tisoč močnih fantov, tudi deklet ponekod, ki so držali v rokah orožje, pripadnikov Teritorialne obrambe in slovenske milice oziroma policije, ki so branili odločitev, ki je bila sprejeta najprej na plebiscitu in na ustavni ravni potrjena v tem prostoru, v nekoliko starejši dvorani in s starejšim pohištvom, 25. junija 1991. Takrat je bil glas politike nemočen, karkoli se je reklo, se je izgubilo, se ni slišalo, kajti govorilo je orožje. In orožje je spregovorilo z agresijo Jugoslovanske armade, ne s tem, kar bi Slovenija naredila. Slovenija je po odločitvi 25. junija, ko je slovenska skupščina sprejela Temeljno ustavno listino, efektivno oblast v svoje roke prevzela brez strela, brez nasilja, brez uporabe sile. Uporaba sil se je začela naslednji dan, ko je zvezni izvršni svet poslal na slovenske ulice, letališča in mejne prehode oklepne enote Jugoslovanske armade in zvezne policije. Takrat je bila usoda Slovenije v rokah posameznikov, ki so tvegali tudi lastna življenja za to, da se ta zgodovinska odločitev Slovencev ubrani.

V teh nadaljnjih 25 letih je bilo pravzaprav o tem še najmanj povedanega. O vsem drugem se je govorilo, razen o tem, kar je takrat dejansko odločilo našo usodo. Tudi za nekatere najpomembnejše bojne akcije v tistem času so bila državna odlikovanja podeljena šele po 25 letih, nekatera pa tudi še po 25 letih ne.

Jaz mislim, da je ravno v tem času, v tem zgodovinskem trenutku, ko po eni strani slavimo in obhajamo 25. rojstni dan samostojne slovenske države, tudi zmago v vojni za Slovenijo, hkrati pa to proslavljamo v času, ko nekatere stvari, ki so bile še pred nekaj dnevi samoumevne, niso več takšne. Prej smo poslušali skupaj našo nacionalno in evropsko himno, še pol leta nazaj se mi je to vedno zdelo samoumevno, zdaj po teh dogodkih v Evropi in odločitvah na britanskem otoku, pa se mislim, da vsi bolj zavedamo, da to ni tako samoumevno, da je to neka vrednota, ki jo bo mogoče tudi treba braniti, zaradi tega se je dobro, še posebej v tem času, ko se ponovno razmišlja tudi o ponovni uvedbi splošne vojaške obveznosti po Evropi, tudi v Sloveniji, spomnimo tistega, kar je pravzaprav pred 25 leti omogočilo, da je Slovenija plebiscitno odločitev ubranila. Jaz bi tukaj naštel deset razlogov, zaradi katerih je slovenska stran v tej vojni prevladala, kljub temu, da ni imela nobenega težkega orožja, da je nasproti stala, nekateri so rekli, tretja, nekateri četrta, ker ji peta najštevilčnejša vojska v Evropi, ne to ni bila tretja ali četrta najmočnejša vojska v Evropi, mogoče je bila tretja najštevilčnejša, ampak zagotovo je bila to armada, ki je bila tehnično neprimerno močnejša od Slovenije, ki je razpolaga z, recimo, večjim številom bojnih avionov, kot jih ima danes Velika Britanija ali Francija, tudi ki je razpolagala s štirikrat večjim številom tankov in oklepnih vozil, kot jih ima danes Velika Britanija ali Francija ali Italija in ki je imela na spisku skoraj milijon vojakov, aktivnih in rezervistov, s tem, da smo mi takrat vedeli, da so mnoge od teh številk papirnati tiger, nekatere pa so bile realne, in tega nismo podcenjevali.

Torej, naštel bom deset dejavnikov, ki so omogočili, da je Slovenija v tem razmerju sil, ki je bilo ponekod navidezno, ponekod pa tudi dejansko izjemno neugodno za nas, prevladala.

Prvi razlog za slovensko zmago je jasen politični cilj. Slovenija je imela jasen političen cilj, vedeli smo kaj želimo, razglasili smo samostojno državo za to, da bi živeli normalno in večina Slovencev ali prebivalcev Slovenije, ki je glasovala za ta politični cilj, si je to normalnost predstavljalo, kot življenje, ki je približno takšno, kot v zahodni Evropi, ne glede na vse druge razlike, je neka takšna predstava prevladovala in ta zelo jasen politični cilj, s katerim je tudi koalicija Demos zmagala na volitvah, je bil podprt s plebiscitnim rezultatom, ki je izpričeval enotnost naroda plus, se pravi tudi mnogi, ki niso bili po rodu Slovenci in so imeli tukaj stalno bivališče in volilno pravico, so takrat glasovali za to normalno, so glasovali za takšno odločitev, kar je v političnem smislu, poleg tega da je bila Slovenija nacionalno pravzaprav najbolj homogena od vseh takratnih poslanskih republik, ustvarilo neko dodatno razliko do tega, kar se je kasneje dogajalo na ozemlju bivše Jugoslavije. Na drugi strani smo imeli nasprotnika, ki je imel sicer jasen politični cilj na papirju, se pravi ohraniti, s silo ohraniti enotno Jugoslavijo. Samo o tem, kakšna naj bo ta Jugoslavija so bile velike razlike, in tudi zelo, bom rekel, diametralno nasprotni pogledi, tudi znotraj armade, ki je izvedla to agresijo. In pač vsi vemo, da če ni enotnosti pri cilju, je zelo težko potem graditi enotnost pri sredstvih, pri taktiki. Torej, tukaj je bila naša prednost izjemno velika in verjetno odločilna. Poleg tega pa je bil ta jasen politični cilj empirično podprt s temi številkami s plebiscita, ki se jih je dalo razložiti tudi tujcem, ki so po nekaj dneh, ko se je Slovenija uspešno branila, prvič bili resno pripravljeni poslušati naše argumente.

Drugi razlog je bil delno že omenjen. Mi smo nasprotnika poznali, vedeli smo kaj je Jugoslovanska armada. Ves častniški kader Teritorialne obrambe, tudi mnogi v policiji, so tam služili vojni rok ali delali šolo za rezervne častnike, in so pač poznali moč in slabosti agresorja. In zaradi tega so bile naše ocene realne, nikakor nasprotnika nismo podcenjevali, dočim nas je beograjska generaliteta izrazito podcenjevala. Izrazito podcenjevala. Kasneje ko smo pridobili v obveščevalnih poročilih sliko o tem kaj se je dogajalo pohodnikih beograjskega generalštaba oziroma generalštaba Jugoslovanske armade, smo si lahko predstavljali kaj se je takrat dogajalo pri tistih, ki so računali, da bo v enem dnevu odpor Slovenije, kot so rekli, zlomljen, kot je napisal general Kolšek, vsak odpor bo zlomljen, počinitelji boste kaznovani, v tisti vojni napovedi. Eno od ugibanj, tudi stave so padale v generalštabu Jugoslovanske armade je bilo o tem, koliko Slovencev bo pobegnilo iz države. Avstrija je imela na drugi strani Karavank pripravljena begunska taborišča za nekaj 10 tisoč Slovencev. Nekaj Slovencev je res pobegnilo iz države, ampak ti so bili nastanjeni po hotelih, kjer so si v glavnem to lahko privoščili, v begunskih taboriščih mislim, da ni bilo niti enega. In ta krilatica, ki je krožila po hodnikih generalštaba, češ, naš največji nasprotnik bodo kolone beguncev, ker bodo Slovenci bežali v Avstrijo in Italijo, in zaradi tega naše kolone ne bodo mogle promptno napredovati, to se je izkazalo za, bom rekel, popolnoma, kot popolnoma napačna ocena. Takratni minister za notranje zadeve Slovenije Igor Bavčar je večkrat citiral tudi eno poročilo, ki ga je prebral, ko so se norčevali iz Slovencev, so rekli, Slovenci ne bodo nudili nobenega odpora, oni imajo celo za nacionalni simbol, ki se oglaša ob polnih urah na radiu Ljubljana kukavico, veste kaj pomeni beseda "kukavica" v srbohrvaščini. Nič od tega se ni uresničilo, je pa to podcenjevanje pripomoglo k temu, da so za zavarovanje, kot so dejali, enotne Jugoslavije poslali nad nas oklepne kolone brez zalog hrane, oklepne kolone, kjer je bilo častnikom in vojakom rečeno, da gredo na enodnevno ali dvodnevno akcijo, da resnega odpora ne bo, da gre več ali manj, so rekli, policijsko akcijo, ki jo jugoslovanska armada izvaja zato, ker pomaga zvezni milici. Nekaterim enotam so celo dejali ali pa so častniki teh enot dejali moštvu, da gredo na mejo varovat meje Jugoslavije zato, ker pričakujejo napad Nata. Jasno je, da pač enote, ki so, kjer so častniki in vojaki pričakovali nekaj drugega kot jih je potem čakalo na barikadah, bile moralno nepripravljene na situacijo.

In tu smo pač pri tretjem razlogu za našo zmago. Slovenske enote, tako teritorialne obrambe kot milice, so bile slabo oboroženo, slabo opremljene, v starih uniformah, ponekod niti oznak ni bilo novih, ampak so bile homogene in motivirane, na drugi strani pa so bile, prvič, nemotivirane enote z izjemno nekaterih, na Holmcu in še marsikje drugje, in enote, ki so bile takrat še več nacionalno sestavljene. Se pravi, v enotah jugoslovanske armade, ki so bile poslane, še posebej v prvem valu, 26. in 27. junija, na to nalogo v Slovenijo so bili pripadniki praktično vseh takratnih narodov Jugoslavije. Na žalost je bilo v enotah jugoslovanske armade takrat tudi še več kot 6.000 Slovencev. Nekateri tudi v teh enotah, ki so izvajale te akcije pri nas in tudi med njimi so bile, žal, žrtve.

Četrti razlog za zmago v vojni za Slovenijo je dejstvo, da smo večino nujnih in možnih priprav na obrambo, kar se je dalo izvedlo pravočasno, kljub temu, da smo bili zaradi zavlačevanja pri sprejemanju ključnih obrambnih odločitev v takratni skupščini ponekod v velikanski zamudi. Glavno pošiljko orožja, kot je znano, s katero smo nadomestili dodobra razoroženo teritorialno obrambo leto prej, je prišla šele nekaj dni pred vojno. Če tiste ladje ne bi bilo, bi bili tisti prvi dnevi drugačni. Vprašanje, kako bi se stvar obrnila.

Peti razlog za uspeh so dobre informacije o nasprotniku. Od Slovencev, častnikov, podčastnikov v Jugoslovanski armadi, tudi od nekaterih tako imenovanih civilnih oseb na službi v jugoslovanski armadi smo dobivali informacije o stanju praktično v vseh pomembnejših enotah jugoslovanske armade. Imeli smo tudi človeka, ki je bil v generalštabu jugoslovanske armade, ki nas je oskrboval z informacijami o tem, kaj se dogaja tam. To je bil polkovnik Gorinšek, ki je priskrbel tudi, bom rekel, štabni načrt na podlagi katerega je bilo v Sloveniji aktiviranih večina enot jugoslovanske armade. Za razliko od dobrih informacij, ki smo jih imeli mi, jugoslovanska armada o tem, kako se Slovenija pripravlja na obrambo ni imela. Imela je svojo agenturo, imela je delne informacije, vendar so jih, tudi tiste, ki so bile točne, procesirali pač na tipičen jugogeneralštabni način. Predstavljali so si, da je Slovenija vse kar ima in kar lahko oboroži koncentrirala tam v kočevskih gozdovih, pa mogoče še kje na Pohorju in da so to glavni cilji, zato so potem tudi raketirali in bombardirali Kočevsko reko in gozdove, kjer praktični ni bilo nič. Slovenska policija, slovenska teritorialna obramba je bila pač tam, kjer so bile glavne smeri prodora oklepnih enot jugoslovanske armade pri varovanju objektov, oddajnikov, ključnih strateških pozicij. Slovenija je bila takrat pravzaprav pokrita z nekaj sto enotami teritorialne obrambe. Koliko je bilo enot policije, ki so imele taktične naloge, pravzaprav ne vem. Vemo pa, da je bila v vsakem večjem kraju postaja milice in vsaka je imela seveda tudi neko obrambno funkcijo. Potem ko smo zavzeli prva skladišča jugoslovanske armade je imela teritorialna obramba skoraj 500 taktičnih enot različnih velikosti in različnih sestav, ki so delovale na celotnem ozemlju Slovenije.

Šesti razlog za prevlado nad premočnim nasprotnikom je bilo dejstvo, da smo se te premoči tam, kjer je dejansko obstajala zavedali in to premoč jugoslovanske armade v orožju in številu smo mi pravzaprav nevtralizirali. Nismo ji parirali, smo jo pa nevtralizirali z omejitvijo manevra, z blokadami, ki so bistveno zmanjšali ali celo izničila ognjeno moč oklepnih enot jugoslovanske armade in to premoč je marsikje naredilo popolnoma neuporabno. Ko so to skušali premoščati z vertikalnim manevrom in helikopterji se je to hitro končalo, ker so bili prvi helikopterji sestreljeni in potem je ostalo zgolj še letalstvo proti kateremu pravzaprav nekih resnih protiletalskih sredstev nismo imeli in zaradi tega so potem to premoč izrazito uporabljali ali zlorabljali tudi v napadu na civilne cilje, na radijske in televizijske oddajnike, na vse, kar je ostalo v teh blokadah. teh posnetkov se spomnite in vemo kaj se je dogajalo, ampak z zraka se pač ozemlja ne da zavzeti. In tudi to jim ni pomagalo. Hkrati je pa ta odločitev jugoslovanskega vojaškega vodstva, da se uporabi vojno letalstvo, tudi proti civilnim objektom, proti radijskim oddajnikom, o čemer je prej govoril gospod Dolinšek, ki je enega od teh branil, sprožilo burne reakcije v tujini. Prej je jugoslovanska diplomacija še zamegljevala situacijo, češ, Slovenci so uporabili silo, zasedli so mejne prehode, kot in da bi mi pač lahko kopirali sami sebe, približno tako je bilo to na začetku prikazano. Ko se je pa na posnetkih jasno videlo, da letala jugoslovanske armade z rdečo zvezdo pač raketirajo civilne cilje po Sloveniji, tukaj je bilo v Cankarjev več kot tisoč tujih novinarjev in poročevalcev, se ni dalo več zamegljevati, je ta propagandna škoda, ki so si jo s tem naredili, bistveno prispevala k temu, da so se prvič po slabem tednu začeli krepiti tudi mednarodni pritiski na zvezno vlado, na generalštab v tem smislu, da je pa sedaj tega dovolj, da je šlo za prekomerno uporabo sile, da ljudje še posebej po zahodu protestirajo protu temu in tukaj je treba izreči vso zahvalo našim rojakom v zamejstvu in po svetu, ki so dejansko parirali na tej propagandi jugoslovanske diplomacije. In ko so še te slike bile prikazane na teh satelitskih ali svetovnih televizijah je resnica zmagala oziroma je laž padla.

Sedmi razlog za prevlado s slovenske strani je tudi naš pristop k obrambi. V učbenikih vojaških akademij jugoslovanske armade je vedno že v uvodu napisano, da je tudi bilo napisano, da je cilj oboroženega boja fizično uničenje nasprotnika, se pravi ubijanje. Slovenija je nastopila s popolnoma nasprotnimi navodili. Enote teritorialne obrambe in policije so imeli izrecna navodila, da se je treba žrtvam izogibati, tudi žrtvam na nasprotni strani. In zaradi tega je bilo še posebej, ko je šlo za blokade ali pa za obkolitve, daleč največ uspehov doseženih z blokado in kasneje s prepričevanjem, če hočete, z lastno propagando, ki je potem, ko je bilo jasno po enem ali po dveh dneh, da jugoslovanska armada tukaj pravzaprav ne brani Slovenije in Jugoslavije pred Natom, ampak da gre za okupatorsko ravnanje. To spoznanje, zvočniki ki so bili nameščeni s strani teritorialcev pred vojašnicami, itn., so v mnogih enotah jugoslovanske armade povzročile razsulo. Sedaj o tem tekstu, ki ste ga dobili razmnoženega, ki ga sedaj ne berem, imate grafe, ki po dnevih ponazarjajo koliko ujetnikov so imele enote teritorialne obrambe oziroma koliko zajetih pripadnikov jugoslovanske armade, ki smo jih takrat imeli in koliko jih je prebegnilo. Videli boste, da jih je skoraj več prebegnilo kot jih je bilo zajetih glede na pristop, ki smo ga navedli. Vojakov jugoslovanske armade, ki smo jih zajeli ali ki so prebegnili, smo enostavno dajali civilne obleke, karte za vlak, ker je vlak vozil in so šli domov. In seveda oni so potem doma, kjerkoli na ostalem delu bivše Jugoslavije kamor so prišli, so govorili o tem kaj se je zgodilo. Kaj se je zgodilo. Takrat je konacijska skupina tudi sestavila seznam ujetnikov, ki smo v skladu z mednarodnimi konvencijami poslali Rdečemu Križu Srbije. Sedaj takojšnja reakcija tega seznama je bil vdor mater srbskih vojakov v srbsko skupščino, mogoče se kdo spominja tega prizora, ki je bil prikazan tudi na televiziji in silen odpor tudi znotraj Srbije proti generalom jugoslovanske armade v tem smislu, da kaj počnejo z njihovimi sinovi, da jih pošiljajo pravzaprav nepripravljene v spopade v Sloveniji in to je, bom rekel, to je bistveno pospešilo odločitve srbskega vodstva, da se Slovenija enostavno odpiše. Po tistem vdoru mater srbskih vojakov v srbsko skupščino, se je naredil spisek za čistko v generalštabu in od takrat naprej so bili tisti, ki so še zagovarjali zgolj neko poimenovano jugoslovansko opcijo, pravzaprav na odstrelu.

Osmi razlog za uspeh enot Teritorialne obrambe in policije je bil dejstvo, da se je zaupalo samoiniciativi poveljnikov različnih enot. Vedelo se je kaj je cilj. Ukazi, ki so prihajali iz konacijske skupine republiškega štaba za teritorialno obrambo in pokrajinskih poveljstev so sicer, ko je šlo za nekatere ključne načrte kot je recimo osvojitev skladišč, bili v naprej razdelani, pripravljeni, itn., in to se je izkazalo za izjemno strateško, ampak je večina uspešnih bojnih akcij bilo izpeljanih na podlagi samoiniciative, na podlagi odločitve tega ali onega poveljnika. Neke taktične enote teritorialne obrambe ali posebne enote milice in seveda, ko se je koncem dneva to seštelo, se je videlo, da se Slovenija uspešno brani, da so izpeljane akcije, ki nikoli niso bile načrtovane, ki se jih nikoli ni možno v naprej zamisliti, in da so to storili ljudje, ki so bili še nekaj dni prej v civilnih oblekah v različnih službah, tukaj so se pa izkazali kot sposobni vojaški taktiki in operativci. To je bilo izjemno pomembno, ker je to dvigovalo, vsaka takšna akcija je dvigovala moralo, tudi drugod kjer takšnih akcij še ni bilo, moralo prebivalstva in hkrati vplivala na tiste, ki so v Beogradu razmišljali kaj sedaj narediti za Slovenijo. Ali angažirati še dodatne sile ali enostavno dvigniti roke od tega. Gospod Dolinšek je prej omenil civilno obrambo. To je bil deveti razlog za uspeh. Ciljna obramba je pravočasno poskrbela za načrte, ponekod tudi za sredstva za oviranje, za zaustavitev oklepnih kolon, ne povsod. To je treba reči, ampak se je izkazalo, da je to zelo učinkovito, je pravzaprav vsa slovenska gradbena industrija dela tiste tetra jedre in vse ostale ovire in nekje je bilo tega dovolj. Ciljna obramba je tudi pravočasno izdelala načrte, ki smo jih preizkusili ob pekarskih dogodkih na podlagi katerih je bila objektom jugoslovanske vojske tukaj vzeta infrastruktura, elektrika, voda, bilo je politi, poletje, vročina in situacija po enem tednu v vojašnicah z največjo koncentracijo enot jugoslovanske armade, ki še ni bila uporabljena, je bila pravzaprav z vidika življenjskih razmer neznosna. To je bistveno okrepilo potem tudi prebege, dezerterstvo in kar se tega tiče je civilna obramba tukaj kot sem dejal že prej, pravzaprav predstavila našo letalstvo, topništvo, raketne enote, se pravi, nadomestila pomanjkanje ali pa izostanek težkega orožja.

No, in deseti razlog, preskrba prebivalstva. Na to se je tudi velikokrat pozablja. V tistih dneh pač ni obstajalo samo Ministrstvo za obrambo pa Ministrstvo za notranje zadeve, obstajala so tudi druga ministrstva v vladi in nekatera so bila ključna, še vsaj tista, ki so imela na ramenih preskrbo prebivalstva, strateške rezerve. Slovenija je takrat z izjemo mogoče za kakšen dan kakšnega kraja zaradi blokad ni bila prikrajšana z oskrbo, skratka tudi enote Teritorialne obrambe policije, ki so bile na terenu in niso imeli s tem nobenih problemov in ker je mogoče naša logistika nekoliko škripala, je prebivalstvo priskočilo na pomoč in tudi na tej točki se je videlo, da pač država funkcionira, in da je tukaj neka enotnost skovana pri plebiscitu zdržala tudi to preizkušnjo. Mogoče bi kdo drug našel še kakšne razloge, jaz sem jih našel teh deset ključnih, ki so nekako skupaj stkali uspeh in zmago v vojni za Slovenijo. Šlo je za kombinacijo mnogih naporov, zagotovo ne samo varnostnih ali pa obrambnih ali pa vojaških, vendar pa je bilo to v teh dneh o katerih govorimo, teh enajstih dneh to ključno, ne samo orožje, ampak pogum tistih, ki so ga imeli v rokah in ki so ga bili pripravljeni tudi uporabiti. Predstavljajte si sliko v glavi nekega pripadnika teritorialne obrambe, ki je bil poklican pred nekaj dnevi, dobil v roke lahko protioklepno orožje, ki ga je mogoče tudi prvič sploh v življenju držal v rokah pred nekaj dnevi, ko je dobil ukaz, recimo na Medvedjeku, na Prilepih pri Dravogradu, na Brniku končno, naj gre s tem nad takrat enega najsodobnejših tankov z oklepom za katerega niti ni vedel ali ga bo to orožje prebilo. In mnogi so šli in tisti so v tistih dneh odločili tehtnico o teh ljudi. Če teh ljudi ne bi bilo bi lahko štabi sprejemali takšne in drugačne ukaze, predsedstvo takšne in drugačne uredbe, ta skupščina takšne in drugačne ustavne deklaracije. Slovenska osamosvojitev bi se končala kot neko operetno dejanje, kar so si nekateri v Beogradu pa mogoče kdo tudi pri nas tudi dejansko želeli. Tako, da na tem mestu tako kot je to storil prej gospod Dolinšek tudi jaz izražam globoko hvaležnost in zahvalo vsem tistim veteranom, ki so takrat držali v rokah usodo Slovenije in so jo branili. Končujem z enim stavkom, ki je zapisan v stenogramih senatnega odbora Združenih držav, Odbora za Nato ameriškega senata, ki je leta 2004 preden je bila Slovenija skupaj še z 9 ostalimi novim članicami sprejeta v severnoatlantsko zavezništvo, razpravljal o tem paketu. Na seji tega senatnega odbora za Nato je predsednik Odbora za Nato Bruce Jackson dejal naslednje: "Sprejemamo 10 novih članic, zavezništvo se bo okrepilo, pričakujemo, da bo vsako od teh novih članic ne samo breme, ampak tudi neka dodana vrednost, sposobna prispevati k skupni kolektivni varnosti. Za eno od teh članic za Slovenijo, vemo, da je to dejstvo, ker je to država, ki je dokazala, da se je sposobna sama ubraniti proti izjemni premoči, torej sprejemamo državo, ki ne bo samo porabnica kolektivne varnosti, ampak bo, kot je to dokazala v svoji novejši zgodovini, k temu tudi prispevala." Še nekaj let prej sem bil kot minister za obrambo skupaj z delegacijo Generalštaba Slovenske vojske na uradnem obisku na Češkem. Po uradnem delu smo sedeli na večerji z ministrom za obrambo, načelnikom Generalštaba in njegovimi pomočniki. Beseda je nanesla tudi na vojno za Slovenijo, na naše izkušnje, na njihove izkušnje in tako naprej. Ob koncu večerje je načelnik Generalštaba češke vojske zahteval še eno zdravico, čeprav smo to naredili protokolarno že na začetku, ampak, ko je vstal za mizo je rekel, da besede na koncu tega srečanja izgovarja s solzami v očeh zaradi tega, ker bi bil on rad v situaciji načelnika Generalštaba Slovenske vojske, kajti načelnik Generalštaba Slovenske vojske je načelnik štaba vojske, ki je v trenutku, ko je domovina potrebovala, opravil svojo dolžnost, je dejal: "jaz tega za Češko ne morem reči, ker leta 1968, ko bi morali domovino ubraniti tega nismo storili." Zdaj ne vem, če je bilo to že kje, vendar smo si vsi, ki smo bili tam prisotni, to zapomnili. Ne vem, če je bilo to kje objavljeno, dvomim, da je bilo, v kakšnem češkem časopisu, ne vem zakaj ni bilo pri nas, ampak te besede spoštovana do tega kar je takrat slovenska Teritorialna obrambna s sodelovanjem, to jaz vedno poudarjam, s slovensko policijo, naredila, te besede morajo biti nek trajni temelj samozavesti vseh, ki jim je naložena na ramenih dolžnost obrambe domovine. To se ne sme nikoli pozabiti. Hvala lepa. / aplavz/

Gospod Janez Janša, hvala za vaše slavnostne besede. Cenjeni gosti vabim vas, da ponovno prisluhnemo Vokalni skupini Cantabile. Pevci nam bodo zapeli dve domovinski pesmi Znamenje in Slovenska dežela.

/ Vokalna skupina Cantabile, Znamenje in Slovenska dežela/

Spoštovane dame in gospodje, s to glasbeno točko smo sklenili današnjo slavnostno sejo Odbora za obrambo ob 25. obletnici zmage v vojni za Slovenijo. Sodelujočim in nastopajočim se lepo zahvaljujem za sodelovanje. Vsem vabljenim za obisk, posebej poslancem Državnega zbora, predstavnikom Državnega sveta, vašim ekscelencam tujim veleposlanikom, predstavnikom Slovenske vojske veteranom vojne za Slovenijo in predstavnikom veteranskih organizacij.

S tem zaključujem slavnostno sejo odbora za obrambo in vas vabim na pogostitev v preddverje velike dvorane Državnega zbora. Vsem državljankam in državljanom pa želim, da so ponosni na našo domovino in da ponosno praznujejo dan, ko smo zmagali v vojni za Slovenijo. Bog živi Slovenijo!

Slavnostna seja je bila končana 7. julija 2016 ob 17.09.

Spoštovane gospe, spoštovani gospodje.

Pričenjam 1. slavnostno sejo Odbora Republike Slovenije za obrambo.

/ slovenska himna, evropska himna/ Spoštovane gospe in spoštovani gospodje, lepo vas pozdravljam na slavnosti seji Odbora za obrambo, ki jo posvečamo obeležitvi 25-obletnice zmage v vojni za Slovenijo.

Na današnji dan se je pred 25 leti končala vojna za Slovenijo z zmago slovenske strani. Slovenski narod je tako uspešno branil svojo nastalo državo. Vabim vas, da se z minuto molka poklonimo vsem, ki so v tistih dneh na slovenski strani dali svoje življenje za našo državo.

/ minuta molka/ Slava jim.

Spoštovane gospe in gospodje. Za pozdravni nagovor v imenu Odbora za obrambo vabim k besedi podpredsednika Odbora za obrambo in veterana vojne za Slovenijo, gospoda Marjana Dolinška.

Spoštovane državljanke in državljani, spoštovane kolegice in kolegi, cenjeni domači in tuji gostje!

Je čas vojne in čas miru. Kaj pomeni mir, se zavemo šele takrat, ko ga ni več in ko nastopi vojna. In mi to vemo. Imeli smo vojno, vojno za samostojnost naše komaj rojene domovine, države Republike Slovenije. Res, da je bila vojna kratka, vendar še ta je bila predolga in nepotrebna. Pomembnost vojn in spopadov se ne meri po trajanju, ampak po učinkovitosti in končnem rezultatu. Rezultat je bil znan, povsem jasen in nedvoumen. Zmaga je bila naša, poraženec je bil znan. Vsak, ki danes temu oporeka in celo posmehljivo gleda na takratne dogodke, kaže svoje neznanje in nespoštovanje do enega ključnih poglavij naše zgodovine.

Nihče si ne želi vojne. Ker pa nam je bila že vsiljena, smo jo sprejeli in odločno pokazali in dokazali, da smo se za našo državo pripravljeni boriti in tudi umreti. Žal je nekaj hrabrih pripadnikov Teritorialne obrambe in takratne slovenske milice morala dati tudi svoja življenja. Naj bodo vedno z nami v spominu.

Sam, kot aktivni pripadnik in poveljnik enote, ki je imela nalogo zavarovati oddajni center Kum in preprečiti, da bi sile JLA upravljale s centrom, lahko povem, da se nismo spraševali in pogojevali. Jaz sam in vsi pripadniki moje enote, smo samozavestno in s ponosom branili Kum. Kljub različnim prepričanjem, idejnim pogledom in verski pripadnosti, smo delovali enotno za isti cilj, za domovino Republiko Slovenijo. Kum ima v svoji zavesti Slovencev posebno mesto že od nekdaj. Še posebej pa od leta 1991. Takrat je bil oddajnik na Kumu napaden. Eden huje in sedem lažje ranjenih pripadnikov samostojnega voda TO KS Dobovec. To je bila cena, ki smo jo morali plačati mi v naši enoti, ki je varovala RTV oddajnik na Kumu.

Pomembnost objekta kot komunikacijske infrastrukture in točke se je leta 1991 zavedala tudi bivša jugoslovanska vojska, zato je bil oddajni center prva tarča napada v vrsti letalskih napadov. Ti so imeli za cilj uničiti in preprečiti, da bi resnica o vojni v Sloveniji prišla v svet, ter hkrati onemogočiti obveščanje državljanov o dogodkih po Sloveniji. Po mnenju mnogih je bil napad jugoslovanskih letal na RTV oddajnik na Kumu - 28. junija in drugi napad 2. julija 1991 - in njegova obramba, ena izmed odločilnih slovenskih osamosvojitvenih bitk.

Zato današnji dan, 7. julij, z veseljem slavimo. Za to imamo razloge in ne sramujmo se ga. Orožje je po tem datumu umolknilo, sledilo je premirje, nastopila je diplomacija in politika. 7. julija 1991 je bila na Brionih podpisana deklaracija in 10. julija večinsko potrjena v takratni slovenski skupščini. Sledil je 25. oktober, ko je slovenska tla zapustil zadnji vojak sovražne nam vojske JLA.

Slovenija je končno zadihala s polnimi pljuči, v miru. Slovenija je imela v času osamosvajanja in napada nanjo odlično organizirane vse dejavnike obrambe, tako vojaške kot tudi nevojaške. Pri tem je odločilno vojaško vlogo odigrala prav Teritorialna obramba Republike Slovenije, ki je ob pripravah in v zmagi v obrambni vojni za slovenijo prerasla v sodobno oboroženo silo.

Naj na koncu izrazim veliko zahvalo vsem pripadnikom Teritorialne obrambe in takratne milice ter vsem državljanom, ki so pogumno prispevali svoj del pri zavarovanju naše osamosvojitve.

Spoštujmo našo domovino, imejmo jo radi in bodimo enotni, kot v takratnih usodnih letih osamosvajanja 1990 in 1991. Kajti žalostno je, da smo pokazali svojo enotnost v težkih trenutkih, ko smo bili kot narod ogroženi in napadeni. Danes, v času miru, ko imamo svojo mednarodno priznano in spoštovano državo, pa te enotnosti ne zmoremo. Tako enotnost potrebujemo tudi danes in še posebej jo bomo potrebovali tudi jutri.

Čestitke vsem državljankam in državljanom ob dnevu zmage Republike Slovenije! Hvala. / aplavz/

Gospod Dolinšek, hvala za vaše pozdravne besede. Gospe in gospodje. Sedaj pa vas vabim, da prisluhnemo Vokalni skupini Cantabile iz Poljanske doline pod vodstvom gospoda Romana Ažbeta. Zapeli nam bodo slovensko narodno pesem Lipa zelenela je.

/ Vokalna skupina Cantabile – Lipa zelenela je/