/ glasbena točka - himna/

Spoštovani predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez, spoštovani gospod minister Gorazd Žmavc, cenjene rojakinje in rojaki, gospe in gospodje, spoštovane kolegice in kolegi poslanci, predstavniki medijev.

Pričenjam 17. vseslovensko srečanje, ki letos poteka v znamenju počastitve 26. obletnice slovenske samostojnosti ter nastanka lastne države in nosi naslov: »Slovenec sem.«

Vljudno vabim predsednika Državnega zbora, dr. Milana Brgleza, da nagovori izbrane.

Najlepša hvala.

Cenjeni rojaki in rojakinje, gospe in gospodje.

Leto je naokoli in lepo vas je videti ponovno zbrane v veliki dvorani Državnega zbora. Naj vas zato uvodoma prisrčno pozdravim ter vam zaželim iskreno dobrodošlico ne le v naši hiši, ampak tudi in predvsem v Sloveniji. V vaši ne edini, a tisti srčni domovini, na katero vas vežejo posebna čustva pripadnosti in ljubezni.

Vseslovensko srečanje je tradicionalen in kar je še posebej pomembno, zelo dobro obiskan dogodek, ki leto za letom, tokrat že sedemnajstič po vrsti pod svojim okriljem združuje rojake in rojakinje, ki živite izven meja naše domovine Slovenije. Veseli me, da se kljub tej oddaljenosti vsakokrat tako številčno odzovete na vabilo Komisije za odnose Slovencev v zamejstvu in po svetu ter obiščete svojo domovino, katere nepogrešljivi sestavni del ste. Pa čeprav se slednje morda premalokrat poudari.

Vaš obisk in vsakokratni odziv me razveseljujeta tudi zato, ker kažeta, da je ta oddaljenost zgolj zemljepisna, da pa so vaša srca še vedno zvesta slovenstvu in da v sebi še vedno ostajate tudi Slovenci in Slovenke. Ob tem tudi sam vidim veliko vrednost vsakoletnega vseslovenskega srečanja prav v ohranjanju stikov z matično domovino in utrjevanju ohranjanja zavedanja pripadnosti narodu, pa tudi v okrepitvi zavedanju prebivalk in prebivalcev Slovenije o tem kdo so oziroma ste naši rojaki po svetu ter posledično čutenja, da ste živ in pomemben del skupnega narodnega telesa.

Spoštovani gospe in gospodje, zgodovina našega naroda ni bila lahka. Z ničemer nam ni bilo prizaneseno. Ne nazadnje o tem priča tudi dejstvo, da smo kljub skoraj da pregovorni maloštevilnosti razdrobljeni širom sveta kot le malokateri narod. Pa vendarle smo nekako uspeli preživeti, kljubovati in se obdržati ter celo osnovati samostojno državo, katere rojstni dan smo praznovali nedavno. V stoletjih smo se zatorej kot narod soočili s številnimi preizkušnjami in jih, kot rečeno, preživeli, predvsem pa iz njih izšli močnejši in trdnejši. Zgolj v zadnjih 26 letih smo bili tako priča, vsaj po mojem mnenju, trem velikim prelomnicam, za katere je bil in ostaja ključen občutek pripadnosti in narodne zavesti. Take prelomnice so bile že omenjena osamosvojitev, pa vključitev v Evropsko unijo in zvezo Nato ter nedavna sodba arbitražnega sodišča, s katero je v točkah, ki so bile sedaj nedorečene, zdaj določena tudi naša južna meja in meja na morju. A dovolite, da se osredotočim na osrednjo temo letošnjega srečanja, ki se glasi: »Slovenec sem«. Gre za široko, večplastno, aktualno in vse prej kot enostavno temo. Najverjetneje sta namreč izkušnja in doživljanje nacionalne pripadnosti za nas, ki živimo v Sloveniji, popolnoma drugačni od vaših. Tako kot je drugačen tudi naš odnos do domovine same. Slednjo namreč prepogosto razumemo kot samoumevno, kot vsakdanji del naše stvarnosti ter jo posledično žal morda tudi manj cenimo. Očitno je človeška narava takšna, da tistega, kar imamo na dosegu roke, ne cenimo dovolj. Pa vendar nam je lahko v poduk izkušnja mnogih, ki so bili iz takšnih in drugačnih razlogov primorani zapustiti domovino. Iz njihovih ust je namreč moč slišati, da šele ko greš v tujino, ko nisi več Slovenec med Slovenci spoznaš kaj ti vse to pomeni.

Nekateri so rodne slovenske kraje zapustili zaradi lastne želje in odločitve, a številni so bili primorani oditi. Zelo veliko število jih je odšlo v minulem stoletju, in če se vrnem še dlje nazaj, ob praznovanju petstoletnice protestantizma, izpostavim le enega. Je bil z domače zemlje pregnan tudi Primož Trubar. A danes še posebej obžalujem, da so se iz Slovenije v zadnjih nekaj letih izselili številni, še posebej opazno predstavniki mlajše dobro izobražene populacije, ki v sled pogubnih učinkov gospodarske in finančne krize, s tem pa tudi izgube delovnih mest in varčevanja na vseh ravneh, niso uspeli najti ustrezne zaposlitve, s čimer jim je bilo onemogočeno dostojanstvo bivanja in odvzeta vera v perspektivno prihodnost.

Prav zato si tudi sam le stežka predstavljam kaj pomeni izguba domovine, jezika, kulture, izguba svojih ljudi, pri čemer je po drugi strani uspešno ohranjanje slovenske identitete, jezika in kulture v tem novem okolju in ob novih navadah ter običajih še bistveno zahtevnejša naloga. Pa vendar Slovenci in Slovenke, ki živite izven meja Slovenije, to identiteto pa tudi svoj prav poseben odnos ter navezanost na Slovenijo že desetletja dolgo ohranjate ter jo uspešno prenašate na mlajše generacije, za kar vam lahko le čestitam.

Spoštovani in spoštovane, Slovenec sem. Te besede niso le nosilna tema današnjega srečanja, ampak so tudi besede vsem dobro poznane pesmi poeta Jakoba Gomilšaka, pesmi, ki v ospredje postavlja ponos nad pripadnostjo slovenskemu narodu. In prav ta ponos, ta občutek pripadnosti je tisto kar nas dela Slovence in Slovenke. Brez takšnega stanja narodne zavesti, preživetje slovenske istovetnosti slovenskega jezika in kulture ne bi bilo in ni mogoče. Kajti tisti, ki se svojega porekla in svojih korenin sramuje, si prav gotovo ne bo prizadeval, da bi jih ohranil.

Naj zato zaključim z vprašanjem ali smo in če smo dovolj ponosni, da smo Slovenci, ali znamo ta ponos tudi jasno in samozavestno pokazati pred drugimi? Domoljubje je namreč vrednota, ki je v preteklosti omogočila narodno preživetje, zato ga moramo ohranjati in razvijati, predvsem pa ga prenašati na mlajše generacije. V tem pogledu ste nam Slovenci in Slovenke izven meja matice lahko za vzgled in navdih kako radi bi morali imeti svojo domovino sleherni izmed nas, kako ponosni bi morali biti nanjo in kako ponosni bi morali biti na to, da smo Slovenci in Slovenke.

Spoštovane rojakinje in rojaki, sodelovanje in povezovanje z matično domovino je izjemno dragoceno, je neprecenljivo. Verjamem namreč, da predstavlja spodbudo za ohranjanje slovenske kulture in jezika, hkrati pa krepi občutek samozavesti in povezanosti z domovino. Tako fizične kot tudi duhovne. In prav slednje je odločilno, da kljub oddaljenosti ostajate s srcem in dušo Slovenke in Slovenci oziroma če si sposodim besede sociologa in kulturnega antropologa Igorja Škamperleta:

»Biti Slovenec, imeti svojo domovino, tudi notranjo, je torej ena izmed prvih vrednot in vrednosti. Je neka lepa danost, ki nam jo je dano živeti. Naša dolžnost pa je, da jo vzgojimo in jo primerno znamo ceniti ter tudi deliti z drugimi.«

Želim vam uspešno delo in vsebinsko bogato razpravo, predvsem pa, da boste z navdušenjem uživali v prenekaterih lepotah domovine ter se še naprej radi vračali v objem naše in vaše domovine Slovenije.

Hvala za pozornost in srečno!

Hvala lepa, predsedniku Državnega zbora.

K pozdravnemu nagovoru vabim tudi ministra Gorazda Žmavca.

Prosim.

Spoštovano predsedstvo, spoštovani dr. Milan Brglez predsednik Državnega zbora, spoštovane rojakinje in rojaki, drage Slovenke in Slovenci.

Lepo pozdravljeni in dobrodošli doma!

Iz naslova letošnjega srečanja je moč zaznati posredno pozornost skrb in pomenu, ki ju namenjamo širjenju zavesti o slovenski identiteti, ohranjanju kulture in jezika ter izražanju zavesti ponosa in dostojanstva, da smo Slovenke, Slovenci.

Letos mineva 26 let od kar smo kot narod ubrali svojo samostojno pot, si zadali strategijo in cilje, začrtali pot po kateri stopamo le-temu nasproti. Na celotno že prehojeno pot, ki ni bila vedno lahka, smo lahko upravičeno ponosni in prav tukaj velja prav posebno čestitko ob praznovanju nameniti tudi vam, ki ste dali svoj prispevek tej osamosvojitvi povsod v svetu.

Letos mineva 26 let od kar smo kot narod ubrali svojo samostojno pot, si zadali strategijo in cilj, začrtali pot po kateri stopamo le-temu nasproti. Ob tem smo se v matični domovini ves čas soočali z močnim zavedanjem pomena, pozitivnega odnosa do manjšinske politike, ki ne sme biti problem nobene od držav na svetu, temveč mora predstavljati pomembno vez, ki lahko da velik prispevek k razvoju multikulturnosti in krepitvi identitete posameznega naroda, in prav to Slovenci živeči v zamejstvu in po svetu s svojim zgledom nenehno dokazujete. Zato nas ta pozitivna energija in volja do krepitve vezi z matično domovino kakor tudi vaš ponos in identiteta navdajata z močno voljo in energijo, da to poslanstvo skupaj z vami opravljamo tudi v prihodnje.

Rezultati našega skupnega dela in prizadevanj so vidni na področju krepitve skupnega jezikovnega in kulturnega prostora, na povezovanju gospodarstva ter nudenju podpore in pomoči, ki omogočajo razvoj trdne nacionalne identitete slovenskega naroda ter krepi vezi med avtohtonimi manjšinskimi skupnostmi živečimi izven meja matične domovine ter njenimi prebivalci.

Posebno pozornost smo namenjali in namenjamo mladim generacijam. Zavedati se moramo, da je zgolj društveno dejavnost preživela oblika dela, da je treba razmišljati v smeri kako zainteresirati mlado generacijo, da bo sodelovala in se vključevala v aktivnosti pri sodelovanju z matično domovino. To pa pomeni, da odpiramo prostor in teme kroženju in ne begu možganov tej mladi generaciji. Dosedanje sodelovanje in rezultati dosedanjega dela zato še bolj krepijo naše prepričanje, da je Slovenija z našo politiko dela na področju manjšin lahko mnogo večja kot je in da je prav, da vemo, da nas Slovencev ni zgolj 2 milijona ampak 2 milijona in pol. Tega se močno zavedamo in želimo to politiko voditi tudi v prihodnosti. S tem je Slovenija mnogo večja kot sicer.

Naši cilji za prihodnost so prav gotovo v največji meri povezani z ohranjanjem in krepitvijo že vzpostavljenih dobrih medsebojnih odnosov in zaupanja z manjšinskimi skupnostmi, ki živijo in delujejo v zamejstvu in po svetu ter soustvarjajo politiko Republike Slovenije. S svojim pozitivnim odnosom in pomočjo pri zavarovanju nacionalne identitete, slovenskega jezika in kulture, moramo pokazati pomen zavedanja, da je Slovenija mnogo večja, kot jo opredeljujejo same državne meje. Zato je tudi naša naloga, da v prihodnosti ustvarjamo pogoje in možnosti, ki bodo mladim generacijam pomagali pri kreiranju lepše in boljše prihodnosti. Nekatera dejstva iz zgodovine, ki zaznamujemo življenje in delo našim generacijam pa naj jim bodo pri tem zgolj v poduk in opomin ter črpanje izkušenj s katerimi bodo ustvarjali boljšo in lepšo prihodnost.

Sam si skupaj s sodelavci Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu prizadevam, da se aktivnosti urada peljejo v smer, ki bodo takšne pogoje ustvarjale za naše rojake izven meja domovine ter jih pomembno vključevala tudi v vse izvorne aktivnosti matične domovine. Skladno s priporočili preteklih srečanj smo si in si bomo prizadevali krepiti zavedanje o pomenu obstoja in želje po čim bolj konkretnem in plodnem sodelovanju s številnimi rojaki, ki živijo po svetu ter čutijo močno narodnostno identiteto ter pripadnost matični domovini. Prepričan sem namreč, da je Slovenija lahko večja, če bomo znali izkoristiti sposobne in uspešne Slovence zunaj naših meja. Danes je po svetu po vsem svetu veliko gospodarstvenikov, znanstvenikov, strokovnjakov, ki bi s svojim znanjem in izkušnjami pomembno sodelovali pri oblikovanju in implementaciji strategij, politik in ukrepov ter tako pripomogli k še uspešnejšemu razvoju naše Slovenije. Ob enem so to tudi najpomembnejši ambasadorji zunaj njenih meja.

Skladno s priporočili 16. vseslovenskega srečanja urad krepi svoje aktivnosti na področju identificiranja ter vzpostavljanja stiskov z uspešnimi rojaki, ki na svojih področjih sodelujejo v svetu. Uporabe izkušenj in znanja naših rojakov po svetu pa vendarle ni samo naloga urada, ampak tudi drugih ministrstev, ministrov in ustanov. Zato si bom tudi kot član Vlade Republike Slovenije še naprej prizadeval za aktivno sodelovanje vseh ministrstev pri krepitvi odnosov z rojaki živečimi izven meja domovine Slovenije.

Državnemu zboru Republike Slovenije, še posebej pa poslankam in poslancem, članom Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu ter njenemu predsedniku s sodelavci čestitam in se zahvaljujem za pobudo in izvedbo že XVII. Vseslovenskega srečanja.

Hvala lepa za pozornost.

Najlepša hvala ministru za njegov prispevek.

Kot je običajno, bi zbrano občinstvo želel nagovoriti tudi sam.

Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovani minister, rojaki in rojakinje, cenjene gospe in gospodje, dragi Slovenci, Slovenke, lepo pozdravljeni!

V veliko čast in zadovoljstvo mi je, da vas lahko kot predsednik Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu tudi letos nagovorim na tradicionalnem, že 17. Vseslovenskem srečanju. Veseli me, da ste se drage rojakinje in rojaki ponovno zbrali v tako velikem številu.

Lani smo praznovali skupaj s slovensko domovino ob jubilejni 25. obletnici samostojne Slovenije, naše matične domovine, letos pa bomo pozornost naših razmišljanj osredotočili na ohranjanje in rast slovenske identitete, na slovenstvo kot zgodovinsko in kulturno kategorijo. Prepričan sem, da bo izbrani naslov letošnjega vseslovenskega srečanja »Slovenec sem« spodbudil veliko zanimivih razmišljanj o slovenstvu, ohranjanju in razvoju slovenskega jezika, kulture, kulturne dediščine ter izražanju zavesti, ponosa in dostojanstva, da sem Slovenka, da sem Slovenec.

Katere so vrline slovenstva, ki nas ohranjajo in povezujejo? Katere so prednosti s katerimi se uveljavljamo po vsem svetu? Ali imamo dovolj občutka zavesti, samozaupanja, da slovenstvo dojemamo kot privilegij in vrednoto v vse bolj globalnem svetu?

Spoštovani, veseli me, da ste nosilni naslov srečanja nadgradili z vašimi žlahtnimi naslovi prispevkov, ki odražajo globoko navezanost na matično domovino, na Slovenijo, ki jo nosite s seboj, kot je zapisal naslov eden od prijavljenih udeležencev k razpravi. Neprecenljiva je vaša povezanost z matično domovino, saj kot je poudaril Oton Župančič: »Domovina je ena, vsem nam dodeljena.« Na začetku junija smo praznovali državni praznik, dan Primoža Trubarja, ki letos sovpada s petstoletnico reformacije. Avtor prve tiskane knjige v slovenskem jeziku in pobudnik oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega in jezikovnega prostora, je postavil temelje identitete vsem njegovim ljubim Slovencem, in verjamem, da začrtal smernice tudi nam danes.

Drage rojakinje in rojaki, v matični domovini smo vam resnično hvaležni, da z nesebičnostjo in globoko predanostjo negujete slovensko besedo, saj jezik odraža kulturo in zavednost vsakega naroda. Ko poslanke in poslanci Državnega zbora obiščemo Slovence zunaj meja Slovenije, smo resnično presenečeni, kolikšna zavzetost in ljubezen do slovenske besede, kulture, glasbe, izročila in tradicije preveva iz vaših srčnih besed, številnih aktivnostih in pogumnih dejanj. Zaznamo, da začutite Slovenijo, da ljubite Slovenijo, če malo priredim znani slovenski promocijski slogan. Vendar pa po drugi strani ob lepih vtisih lahko včasih zaznamo grenak priokus ob ugotovitvi, da veliko mladih pripadnikov slovenske skupnosti zunaj meja Republike Slovenije zaradi namerne ali spontane asimilacije izgublja stik s slovenstvom. Zato si moramo v matični domovini prizadevati za sprejem dodatnih in učinkovitih ukrepov za ohranitev slovenskega jezika in kulture med mladino v zamejstvu in po svetu.

Ko razmišljam o slovenstvu se mi zdi pravzaprav nenavadno, kako močno se tudi mi, ki živimo v Sloveniji, velikokrat slovenstva zavedamo šele na tujih tleh. Sicer pa ste to sami doživljali, ko ste iz različnih vzrokov, prostovoljno ali kot posledica vam neprijaznih zgodovinskih okoliščin ali politične nekompatibilnosti zapustili rodno Slovenijo. Prav mi v matični domovini bi morali zato še bolj ponosno in zavzeto utrjevati slovensko identiteto.

Pogosto me zmoti, da se Slovenijo opisuje kot majhno Slovenijo. Kadar uporabimo ta izraz, bi morali nujno dodati, da je Slovenija ozemeljsko majhna, ali da v Sloveniji živi le dva milijona Slovencev in še približno pol milijona zunaj njenih meja. Zavedati se namreč moramo, da je na svetu mnogo narodov, a malo narodov ima svojo lastno državo. Državo, ki smo si jo izborili tudi z oboroženim bojem. Predolgo smo namreč živeli pod tujimi gospodarji, pa še slovensko zemljo so nam krčili. Malo na severu kot posledica plebiscita, malo na zahodu kot posledica mirovnih sporazumov, zato je zunaj meja Republike Slovenije ostala tudi avtohtona slovenska narodna skupnost. Še pravici do dostopa do odprtega morja in priznanje, da smo pomorska država, nam je moralo pritrditi Arbitražno sodišče. O tem, kako pa upravljamo z lastno državo in kako pogosto pozabimo na ravnanje in ohranjanje vrednot, medsebojnega spoštovanja in zaupanja, pa smo razpravljali na lanskoletnem srečanju. Da bomo zmožni »stati inu obstati« pa je nujno, da se še bolj vsi skupaj zavemo slovenskih korenin in da Slovenci doma in po svetu ostanemo povezani. Poglobljen odnos medsebojnega zaupanja in sodelovanja med Slovenci v matični domovini in zunaj njenih meja namreč predstavlja ključni dejavnik pri ohranjanju slovenske biti. Skupaj moramo krepiti samozavest, ki je pogosto na preizkušnji. Slednje se v Sloveniji žal odraža tudi ob sramežljivem izobešanju slovenskih zastav ob državnih praznikih, če navedem le en primer.

Spoštovane rojakinje, spoštovani rojaki, dragi Slovenci, drage Slovenke, naj vam ob koncu izrečem dobrodošlico v Državnem zboru. Ko pa se boste vrnili v vašo drugo domovino, vam želim, da še naprej ohranjate zavzetost pri širjenju slovenskega kulturnega prostora in ohranjanju slovenske samobitnosti. In da boste zunaj meja matične domovine še naprej ponosno in samozavestno dejali: Slovenka sem, Slovenec sem. 17. Vseslovensko srečanje pričenjamo s kratkim glasbenim programom, ki ga izvaja slovenska pevka zabavne in resne glasbe Nuška Drašček. Nuška Drašček Rojko je po končanem študiji mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede uspešno zaključila še magisterij petja na Akademiji za glasbo. Širša javnost jo je spoznala kot zmagovalko tekmovanja »Bodi idol« leta 2004. Od takrat pa je kot solistka nastopala s številnimi priznanimi orkestri in zasedbami. Pohvali se lahko s številnimi nagradami tako z domačih, kot tudi s tujih opernih in pop tekmovanj. Na primer 1. nagrada na mednarodnem tekmovanju v Belorusiji, nagrada za najboljšo izvedbo skladbe iz lastne države na mednarodnem tekmovanju v Kazahstanu, nagrada strokovne žirije za najboljšo interpretacijo na festivalu Dalmatinske šansone v Šibeniku, zlata plaketa na državnih tekmovanjih iz leta 2008 in 2010 ter številna druga odličja z mednarodnih tekmovanj. Njen repertoar obsega več znanih koncertnih in opernih del. Leta 2012 je Nuška sodelovala celo na koncertni turneji z Anno Netrebko, orkestrom Slovenske Filharmonije in Slovenskih komornim zborom z vlogo Lore v operi Jolanta Čajkovskega. Po letu 2013 pa je nastopala še v operi Slovenskega narodnega gledališča Maribor, prav tako pa tudi na odru opere Slovenskega narodnega gledališča Ljubljana, kjer je z različnimi vlogami velikih ustvarjalcev požela veliko pozitivnih kritik. Poleg opere se Nuška navdušuje tudi nad drugimi glasbenimi zvrstmi, saj je nastopila že na mnogih festivalih in številnih mjuziklih. V drugi sezoni šova »Znan obraz ima svoj glas«, pa je s sotekmovalci navduševala z zabavnimi preobrazbami. Na številnih koncertih po Sloveniji izvaja različne programe, največ šansone, mjuzikle, slovenske ljudske in mešani repertoar tujih in domačih uspešnic.

Danes nam bo gospa Nuška Drašček zapela tri pesmi, in sicer pesmi z naslovom »Slovenec sem«, katere avtor glasbe je Gustav Ipavec, avtor besedila Jakob Gomilšek; Prekmursko pesem »Vüra bije«, ter koroško ljudsko pesem »Tam kjer teče bistra Zila«.

Izvolite.

/ glasbena točka – Nuška Drašček/

/ glasbena točka – Nuška Drašček/

Najlepše bi se zahvalil izvajalki gospe Nuški Drašček za ta res izjemen nastop.

Spoštovani, v izredno čast mi je, da bodo danes na XVII. Vseslovenskem srečanju z naslovom »Slovenec sem« spregovorili vabljeni govorci: Dr. Boris Pleskovič, Dr. Janko Male in gospa Poljanka Dolhar.

Kot prvi bo uvodni prispevek … Vse govorce prijazno seveda pozdravljam. Kot prvi bo uvodni prispevek z naslovom: »Slovenija, majhen ali velik košček sveta,« predstavil dr. Boris Pleskovič.

Dr. Boris Pleskovič je predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, diplomiral je na Univerzi v Ljubljani, magisterij je opravil na Harvardu in doktoriral na Masachusetts Institute of Technology. Dve leti je predaval ekonomijo na Univerzi MIT, potem pa je preko 30 let delal na različnih funkcijah na svetovni banki v Washingtonu kot podpredsednik raziskovalnega komiteja, administrator, direktor svetovalno-raziskovalnega oddelka za razvojno ekonomijo, vodja raziskovalnega oddelka, glavni organizator in sourednik knjig letnih globalnih konferenc svetovne banke o razvojni ekonomiji Anual Bank Conference of Development Economics, bil pa je tudi vodja številnih misij svetovne banke za makroekonomsko svetovanja. V letih 1991 in 1992 je bil glavni ekonomski svetovalec predsednika slovenske Vlade. Kot gostujoči profesor je pogosto vabljen na predavanja s strani uglednih univerz v ZDA, Evropi in Kitajski. Je avtor in soavtor številnih knjig in znanstvenih člankov. Leta 1998 je bil odlikovan ob 650. obletnici Karlove univerze v Pragi, leta 2006 pa je prejel zlati red za zasluge predsednika Republike Slovenije.

Prosim gospod Pleskovič.

Lep pozdrav vsem skupaj!

Jaz mislim, da so te lepe pesmi naredile lepši dan vsem nam in so nam šle do srca. To je bilo nekaj lepega.

V veliko čast in veselje mi je, da vam lahko danes pozdravim na XVII. Vseslovenskem srečanju. Mnogi od vas morda veste ali pa ste zdaj slišali, da sem polovico svojega življenja preživel v Ameriki, nekaj časa po diplomi pa celo delal kot inženir in arhitekt v Parizu, tako da vem kaj je domotožje in domoljubje, ki se z leti bivanja v tujini samo povečuje. Včasih, ko te v tujini tretirajo kot tujca, se spomniš te pesmi iz osnovne šole: »Da buka žeja me iz tvojega sveta ne bila speljala me goljufiva kača.« Saj potem, ko uspeš je boljše, ampak to sem se jaz velikokrat sam sebi spomnil.

Zakaj takšen naslov mojega prispevka? Pred dvema letoma mi je moja bankirka Mojca poslala čestitko za rojstni dan, ki se glasi: »Vsak ima svoj košček sveta, kdor to ve, ima ves svet.« Pesnik Rudi Kerševan. Nad to čestitko sem bil navdušen, ker mi je dala veliko misliti. Kadar sem na svojem vrtu na primer in občudujem vrtnice, slovensko lipo, zeleno trato, se mi večkrat zdi, da imam pred seboj ves svet in me ne mika niti to, da bi šel na vikend v Kranjsko goro ali pa na morje.

Albert Einstein je rekel, da je vse relativno. To velja tudi za Slovenijo, kajti majhnost ali veličina imata vsaj dve plati, kot vsaka medalja. Moj prispevek je razdeljen na tri dele. V prvem delu bom govoril o tem kako Slovenija predstavlja velik košček sveta. V drugem pa v čem smo še vedno majhni. V srednjem delu se bom osredotočil na temo »Slovenec sem.«

Kako velika in majhna je država, je odvisno od tega ali je lahko komu vzor pa vrednota, kot so etika, morala in poštenost in potem kako učinkovito in uspešna je državna administracija ter ekonomija. Naši vrhunski znanstveniki, podjetniki, inovatorji in športniki so lahko vzor za mlajše generacije. Zakaj? Zato ker so prišli do svojih uspehov s trdim delom in pametjo, ne z goljufijami, prevaro in lenobo.

V čem je Slovenija velika?

Mednarodno članstvo. S tem, da smo pred 26. leti dobili svojo državo je naša relativno majhna domovina postala članica vseh pomembnih mednarodnih organizacij – od OZN, Evropske Unije, Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada (IMF), UNICEF in tako naprej. V teh mednarodnih organizacijah veljamo toliko kakor dobri so naši argumenti. Na primer, ko so se preko Slovenije valile stotisoče množice slabo dokumentiranih migrantov, je obveljal predlog Slovenije, da se zapre meja v Makedoniji. Podobnih ali boljših primerov je več, vendar jih ne bom našteval, upam pa da bomo dobrih argumentov imeli vedno več.

Znanost in izobraževanje. Glede na to, da nas je samo dva milijona in pol, dva milijona doma in pol milijona po svetu – to je namreč naš slovenski narod, smo veliki v znanosti, medicini, letalstvu, inženirstvu in mnogih inovacijah. Eden izmed Nobelovih nagrajencev je na obisku leta '78 v Sloveniji izjavil, da je znanost del identitete in kulture naroda in da kdor ne ceni znanosti ni kulturen.

Mnogo slovenskih znanstvenikov je odšlo in še vedno odhaja v tujino, vendar še vedno ostajajo Slovenci. Imamo Nobelovega nagrajenca, Fritz Pregl v kemiji, iznajditelj prvega kalkulatorja na svetu je bil Slovenec, Franc Rode, prav tako eden izmed največjih pionirjev vesoljske znanosti, Herman Potočnik, enako Anton Mavretič, soavtor slavnega satelita Galilejo, konstruiranega na MIT, ki je že prešel v drugi sončni sistem. Imamo svetovno znana in vodilna inovacijska podjetja kot so Pipistrel, Akrapovič, Cosylab in Institut Jožef Stefan. Glavni oblikovalec Mercedesa je Robert Lesnik, je Slovenec, konstruktor še vedno najbolj aerodinamičnega »aviona« na svetu, Boeing 747, s katerim leti predsednik Amerike, Air Force One, je bil Slovenec, Joe Sutter, ki so mu spremenili ime iz Suhadolc, ker niso razumeli slovenščine v New Yorku pri tistem spomeniku. Arhitekt, slavni arhitekt Jože Plečnik je Slovenec. Imamo številne znanstvenike, zdravnike in kirurge svetovnega slovesa doma in po svetu in še bi lahko našteval. Slovenija ima zelo dobro osnovno in srednje šolstvo ter dodiplomski študij. To so še vedno stvari, kjer smo veliki.

Šport. Smo ena izmed … Smo izredno veliki v zimskih in poletnih športih glede na število prebivalcev. Na olimpijadah in svetovnih prvenstvih prejemamo zlate in druge medalje, veliko slovenskih vrhunskih športnikov nastopa v dresih drugih držav ali klubih drugih držav. Relativni uspeh tega se lahko ponazori, če to primerjamo s Kitajsko velesilo. Vsak si lahko sam izračuna koliko medalj bi morala »per capita« osvojiti Kitajska, da bi dosegla razmerje, ki ga ima Slovenija.

Kultura. Slovenija ima zelo bogato kulturo: od vrhunskih pesnikov, pisateljev, slikarjev, glasbenikov pa do številčnih pevskih zborov in zabavne glasbe po vzoru Avsenika.

Naravno okolje. Slovenija ima čudovito pokrajino in je ena izmed najbolj zelenih in gozdnatih držav v Evropi in na svetu.

Zdaj pa v čem je Slovenija majhna, kar se tiče vrednot. Čeprav je Slovenija naredila veliko napredka v zadnjih 25 letih, v tem da imamo relativno boljši standard in infrastrukturo, nove avtoceste in veliko lepše urejena mesta ter vasi, je naša država naredila veliko napak na finančnem področju in zelo malo na potrebnih strukturnih reformah v makroekonomiji in gospodarstvu.

Finančna kriza in upravljanje državnih bank in podjetij. Finančna kriza, ki nas je zajela pred skoraj desetimi leti ni bila k nam uvožena iz Amerike ali Evrope, temveč smo zanjo krivi predvsem sami. Naša bančna kriza je posledica zelo slabega vodenja državnih bank in državnih podjetij, izčrpavanja le-teh s strani tajkunskih kreditov, ki nikoli niso bili poplačani, kaznovani, vse to je posledica neustreznega nadzora, regulacije, slabe gospodarske zakonodaje ter neprimernega političnega vmešavanja. Posledice tega so morali plačati naši davkoplačevalci, ki imajo zaradi tega nižji življenjski standard. Dejstvo, da je prišlo do vseh teh zlorab v našem gospodarstvu, ne more biti nikomur v ponos in nikomur v svetu za vzor. Zadeve so toliko slabše, ker za te zlorabe skoraj nihče ni bil kaznovan in še noben naš bankir zaradi teh zlorab ni šel v zapor.

Neučinkovita administracija… Posledica slabega upravljanja državnih bank in državnih podjetij s strani politike je tudi v tem, da smo se v tem času nekontrolirano zadolževali tudi na račun javnega sektorja. Pri nas je državna birokracija preveč številčna, neučinkovita in neodgovorna ter dostikrat naravnost škodljiva. Del naše politike še vedno ne razume, da neproduktivno zadolževanje zmanjšuje suverenost in sposobnost države, da investira v razvoj. Zaradi prekomernega trošenja na leto plačujemo skoraj milijardo evrov samo za obresti. To je stran vržen denar. Bolje bi bilo, če bi posojali drugim. A ker se v preteklosti z našimi človeškimi naravnimi resursi ni delalo gospodarno in pošteno, smo tukaj, kjer smo. Tudi zaradi tega ne moremo biti vzor drugim, niti samemu sebi.

Pomanjkanje ekonomskih reform … Zaradi pomanjkanja ekonomskih reform prav tako ne moremo biti vzor drugim. Na primer, potrebujemo celovito reformo pokojninskega in zdravstvenega sistema, delovna zakonodaja ostaja nefleksibilna in pristranska, kar škodi mladim ter tako znižuje možnosti za zaposlovanje, konkurenčna in korporativna zakonodaja aktivno zavira konkurenčnost, odganja privatne investitorje in povzroča slabo upravljanje zaradi netransparentnosti. Davčna zakonodaja je neučinkovita in pristranska do novih investitorjev. Stečajna zakonodaja je napisana v prid lastnikom, ki so oškodovali podjetja, namesto v prid upnikom. Država je obremenjena s preštevilčno in visoko politizirano birokracijo. Poleg tega so in še nekatere politične elite izkoriščale državna podjetja in državne banke, zato da so financirale privatizacijo preko državnih bank s slabimi posojili namesto kapitala.

Lahko bi še opisoval, v čem smo majhni in zaradi katerih stvari ne moremo biti vzor drugim, vendar naj na kratko povzamem… Imamo preveč korupcije, pomanjkanje ekonomske svobode, pomanjkljivo zakonodajo, predvsem na gospodarskem nivoju, neučinkovito sodstvo, negativno selekcijo politik in državnem gospodarstvu, premalo investiramo v bazično in aplikativno znanost, imamo previsoke davke, predvsem za strokovnjake, ki posledično odhajajo v tujino, in tako naprej. Ko bomo vse to spremenili, potem bomo lahko rekli, da je Slovenija velika tudi na teh področjih.

Zdaj pa, da ne bomo samo slabe stvari, pa gremo malo na lepše… »Slovenec sem« je tudi himna Svetovnega slovenskega kongresa in to že 26 let. Tega nismo naredili zaradi današnjega posveta.

Ko sem študiral na Harvardu in MTI, so me sošolci spraševali, od kod sem. Najprej sem rekel, da sem iz Jugoslavije, večina ni vedela, kje to je, drugi pa so bili z bivšo državo seznanjeni v glavnem preko televizije, kjer so v ZDA po navadi kazali revne, zgubane ženice iz Balkana, zato sem vedno začel razlagati, da sem sicer iz Slovenije, ki je zelo lepa in relativno razvita dežela na meji z Avstrijo in Italijo. Na srečo mi danes tega ni treba več razlagati, ker imamo lastno državo. Znano je, da je veliko domoljubja v našem narodu, kar dokazujejo naše narodne pesmi, številni pesniki ter pisatelji, ki govorijo o domoljubju, od Franceta Prešerna do Simona Gregorčiča in Valentina Vodnika. Večina Slovenk in Slovencev nas je ponosnih na svoje poreklo in na to, da imamo lastno državo. Če temu ne bi bilo tako, potem se naš narod ne bi skoraj enoglasno in odločno zavzel za osamosvojitev na plebiscitu. Domoljubje in domotožje se kažeta v svetli luči tudi ali pa predvsem pri tistih Slovencih, ki živijo v tujini ali zamejstvu. Ko sem začel pisati ta prispevek, sem svojega petnajstletnega sina Aleksa, ki je preživel večino svojega življenja in šolanja v ZDA, vprašal, zakaj hoče biti Slovenec. Danes je slučajno tam blizu Verice Trstenjak. Njegov odgovor je bil sledeč: »Raje sem Slovenec kot Američan, ker se v Ameriki, v ZDA zmeraj počutim kot tujec. Obstaja veliko kulturnih in drugih aspektov, ki so mi v Ameriki manj všeč kot v Sloveniji. Zaradi pokrajine, jezika, hrane in kulture pa vem, da sem doma v Sloveniji.« To je primer milenijca, ki pravi: »Slovenec sem.« Jaz mislim, da zasluži en aplavz. / aplavz/

Glede na to, da sem za Svetovno banko prepotoval skoraj ves svet in obiskal mnogo Slovencev, moje izkušnje kažejo, da je razen zelo redkih izjem zelo veliko domoljubja in domotožja pri Slovencih, ki živijo v tujini. To je bilo zame v marsičem najprej presenečenje, kajti mnogi, ki so odšli v tujino pri nas niso mogli najti zaposlitve, nekateri so bili izgnani zaradi politične represije, nekateri pa so odšli zaradi boljših kariernih možnosti. Vendar večina njih čuti veliko ljubezni do domovine in to so dokazali tudi s tem, da so Sloveniji pomagali pri osamosvojitvi. Mnogi od teh uspešnih in uglednih Slovencev ste danes tukaj, tudi Božo Dimnik je veliko pomagal, in prav vam moramo biti hvaležni, kajti brez vas morda nikoli ne bi dobili lastne države ali pa vsaj ne tako hitro. Svetovni kongres je izdal zlato knjigo o osamosvojitvi, v kateri je dokumentiran napor rojakov, živečih izven Slovenije pri osamosvajanju. Knjiga je na voljo v naši pisarni, zastonj. Ta uspeh, da smo dobili lastno državo po več kot tisoč letih hrepenenja, je toliko večji, če vemo, da mnogi narodi, kot so Kurdi, Palestinci, Škoti, Baski ali Katalonci še vedno niso dosegli svojega cilja – imeti lastno državo.

Pri Svetovnem slovenskem kongresu se zavedamo izjemnega domoljubja in domotožja Slovencev, ki živijo v tujini in ki so pripravljeni Sloveniji pomagati in z njo sodelovati. Naši Slovenci v tujini so velik zaklad in potencial, ki Slovenijo lahko naredi boljšo in uspešnejšo. Kongres je v statut zapisal povezovanje in skrb za slovenske rojake po vsem svetu kot glavni cilj. V ta namen že več kot dve desetletji organiziramo vseslovenske konference strokovnjakov od znanstvenikov, pravnikov, arhitektov, zdravnikov pa do mladih raziskovalcev in študentov. Glavni nameni teh srečanj so povečati kroženje znanja, stikov in sodelovanje med našimi rojaki, ki delajo in študirajo v tujini in v domovini. Tako smo organizirali že 34 tradicionalnih vseslovenskih srečanj naših strokovnjakov. Vsako leto organiziramo za mlajše tudi tabore slovenskih otrok iz sveta, kjer se učijo slovenščine in se seznanjajo z našo kulturo. Organiziramo tudi razstave slovenskih slikarjev iz sveta, pogovore na kongresu in vrsto kulturnih prireditev. Za svoje delo je Svetovni slovenski kongres ob 25. obletnici ustanovitve prejel državno oblikovanje predsednika Republika Slovenije.

Ampak zdaj pa, kaj moramo vsi narediti za Slovenijo. Znani izrek pravi, da je cilj povprečnega politika v tem, glede na to, da smo v Državnem zboru, kako zmagati na naslednjih volitvah, vizija državnika pa je v tem, kako skrbeti za bodoče organizacije. V tej luči se pri Svetovnem kongresu v zadnjem času v veliki meri posvečamo našim mladim in zanje pripravljamo konference slovenskih mladih študentov in raziskovalcev, mladinske poletne tabore in literarne natečaje. Kot je znano, si vse več naših mladih talentih, tisoče na leto, pridobiva znanje in izkušnje na uglednih univerzah in institucijah po svetu. Naša želja je, da se mnogi od njih s svojim znanjem in izkušnjami vrnejo ter prispevajo k boljšemu gospodarskemu in političnemu razvoju Slovenije. Znano je, in to je res, navadno gredo v tujino študirati »the best and the brightest«, to je predvsem tisti z izjemnimi talenti, veliko energije, motivacije in poguma. Moje izkušnje kažejo, da se v tujini naučiš kreativno in kritično razmišljati ter komunicirati, poleg tega pa lahko navežeš pomembne mednarodne stike. Nadvse koristno je namreč, da mladi spoznajo svet, si pridobijo nova znanja in delovne izkušnje ter razgledanost in odprtost, ki v Sloveniji velikokrat manjka. Tudi mladih v tujini je za Slovenijo odlična naložba, če bomo seveda znali doma vzpostaviti take pogoje, da se bodo mnoge od njih z veseljem vrnili s svojim znanjem, prispevali k razvoju Slovenije na znanstvenem ali podjetniškem področju. Če primernih pogojev za vrnitev ne bomo ustvarili v Sloveniji, bodo naše najboljše kadre z veseljem pograbile druge države, ki se zavedajo pomena znanja in vrhunskih kadrov za uspešen razvoj in poslovanje. Namreč, vedeti moramo, da so vrhunski kadri tisti, ki so sposobni voditi ali ustanoviti nova podjetja ali raziskovalne inštitucije, kar lahko znatno poveča zaposlovanje naših mladih kadrov. Ravno pred dvema dnevoma na Konferenci mladih raziskovalcev je ena imela referat o Švici in pravi, da je tam, v Švici, če enega znanstvenika sprejmejo, hočejo od podjetja ali pa univerze tudi imeti, koliko bo tisti znanstvenik prispeval, da se bo odprlo več delovnih mest, da jih bo on odprl s svojim inštitutom, s svojim znanjem.

Ob tem se moramo zavedati še ne dovolj izkoriščenega potenciala, ki ga imamo med našimi rojaki, ki živijo in delajo v tujini. Marsikateri od njih je zaradi ljubezni do Slovenije na naslednjo generacijo prinesel navezanost, kar pomeni izjemen potencial za Slovenijo. Na eni strani se to kaže v obliki vse večjega priliva slovenskih študentov iz tujine, posebej iz zamejstva. Na primer, Marjan Terpin, predsednik Slovenske skupnosti v Italiji, bivši, ima pet ali šest vnukov in vse vnukinje in vnuki študirajo v Ljubljani, nadaljujejo na univerzi. Ali ni to lepo? Takih je vedno več, ki svoj študij… Na drugi strani pa naše izkušnje kažejo, da mnogi uspešni Slovenci, ki so ostali v tujini, z veseljem sodelujejo s strokovnjaki v Sloveniji na skupnih projektih ali pa pomagajo pri navezavi mednarodnih stikov našim podjetjem, inštitutom, univerzam in študentom. Upajmo, da bo tega sodelovanja, tudi z vami, ki ste prisotni tukaj, vedno več in da bomo Slovenci dokončno spoznali, da naš narod šteje dva milijona in pol in da skupaj lahko premikamo gore.

Svoj prispevek želim končati s pozitivnim sporočilom. Vse napake se lahko popravi. Če tega ne bo znala ali hotela narediti ta generacija, bo pa to storila naslednja generacija z več znanja in poštenosti. »Where is a will, there is a way.« Kjer je volja, tam je pot.

Želim si, ob koncu, da bi Slovenija postala ena izmed najbolj prepoznavnih in uspešnih držav na svetu, tako kot Singapur, Švica ali Švedska. Za to ima vse pogoje, kakor je povedal že prvi pomembnejši slovenski pesnik Valentin Vodnik v svoji pesmi »Slovenija, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava.«

Hvala lepa. / aplavz v dvorani/

Dr. Pleskoviču se zahvaljujem za predstavitev.

Kot naslednji glavni govorec bo na srečanju spregovoril dr. Janko Malle.

Dr. Janko Malle je dolgoletni organizator slovenske kulture na Koroškem. Na dunajski univerzi je končal študij filozofije in zgodovine. Karierno pot je začel kot tajnik Slovenske prosvetne zveze v Celovcu, od leta 1999 pa je tudi njen vodja. Poleg tega že od leta 1985 vodi Slovensko študijsko knjižnico v Celovcu, od leta 2003 pa predseduje tudi Kulturno informacijskemu centru Haček v Celovcu. Med leti 1988 in 1990 ter 2002 in 2015 je bil predsednik delovne skupnosti za regionalno kulturo v Avstriji. Od leta 2008 do 2013 pa je bil predsednik Komisije za programske vsebine RTV Slovenija namenjenim Slovencem v sosednjih državah, od lanskega leta pa je njen aktivni član. Dr. Malle je od leta 2015 ponovno član nadzornega sveta Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Ukvarja se z razpravami o kulturno-političnih vprašanjih Slovencev na avstrijskem Koroškem in jih redno tudi objavlja. Posebni poudarek pa namenja strategiji inter in multietičnih odnosov ter razvojnim konceptom za novo kulturo sožitja med narodi in etičnimi manjšinami v alpsko-jadranskem prostoru.

Dr. Janko Malle nam bo predstavil prispevek z naslovom: »Pasti skupne slovenske nacionalne identitete: Kaj povezuje v različnih državah živeče Slovence?«

Gospod Malle, beseda je vaša. Prosim. / aplavz v dvorani/

Spoštovani predstavniki, spoštovane predstavnice zakonodajne oblasti Republike Slovenije, dragi rojaki, drage rojakinje.

Naslov današnjega srečanja »Slovenec sem« je vsaj zame nekoliko lapidarno zastavljen, saj pravzaprav ne dvomim o tem, da sem Slovenec. Vprašanje je, kako si namreč slovenstvo predstavljamo. Moj poudarek na samem začetku je nedvoumen: slovenstvo zame ni nič vrojenega, biološkega. Je nekaj, kar vsebuje paleto različnosti in več načinov realnega življenja, bivanja, vkorporiranih, se pravi vključenih v slovenstvo. Predpostavljam, da so naše identitete skonstruirane na več ravneh. Poleg državne, narodne in individualne identitete so vmes seveda še številne druge. Ker uporabljam pojem pluralne ali kompleksne identitete in posebej ne poudarjam državne in osebne, sem po subnacionalni identiteti Korošec, po nadnacionalni Evropejec. Skušam se pojmovati na vseh teh različnih ravneh.

Dejstvo, da so Slovenci v Srednji Evropi razdeljeni na več držav in raztreseni drugod po svetu, kaže na to, da so vsem Slovencem skupne le tiste osnovne strukture, ki jih opredeljujemo z jezikom in s kulturo. Edino te strukture dajejo občutek povezanosti Slovencev in enotnosti naroda. To pa nikakor ne opravičuje teze, da bi na tej podlagi lahko skonstruirali skupno nacionalno identiteto vseh delov slovenskega naroda. Skupna nacionalna identiteta je kvečjemu lahko občutek, ki pa je sprt z racionalnim razumevanjem zgodovinskega in družbenega dogajanja.

Če bi se danes vprašali, kaj specifično nas določa za Slovence, bi morali po vsej verjetnosti priti do zelo različnih ugotovitev. Slovencem v Avstriji, Italiji in drugod in Slovencem v Sloveniji se kot pripadnikom istega jezika identiteta kaže kot različna objektivna realnost, ki jo v procesu socializacije ponotranji in sprejme za svojo vsak drugače, odvisno od državnih, kulturnih in drugih socializacijskih norm, značilnih za takšen institucionalni okvir, kot je država.

Slovenija je, kot vemo, mlada nacionalna država in svojo državno strukturo utemeljuje z mehanizmi konstruiranja nacionalne identitete, ki pa razen jezika in nekaterih kulturnih dobrin niso nujno značilni za Slovence, ki živijo zunaj Republike Slovenije. Slovencem v Sloveniji se ni treba opredeljevati za nacionalno identiteto, ker je v slovenski državi po mojem nekega samoumevna. Opredeljevanje za slovensko nacionalno identiteto zunaj Republike Slovenije pa ima drugačno konotacijo: etnične oz. jezikovne manjšine niso postavljene v nacionalne okvire, ampak svojo identiteto oblikujejo v interakciji z večinskim narodom in institucionaliziranimi modeli življenja države, v kateri živijo.

Konkretno: Slovenci zunaj Republike Slovenije so v procesu socializacije razvili večplastno in drugačno identiteto od Slovencev v Sloveniji in so si prisvojili več duhovne sorodnosti z družbeno realnostjo držav, v katerih živijo. To je popolnoma normalen pojav, ki si že od razpada avstro-ogrske monarhije utira svojo pot, ločeno od centralno-slovenskega prostora. Vendar prav vprašanje razmejitev in večplastnosti identitete med raznimi deli Slovencev sproža določene nesporazume in polemike. V bistvu gre za vprašanje, ali so kulturni vzorci in duhovne norme, ki naj bi veljale za konstrukcijo nacionalne slovenske države, prenosljive tudi na Slovence, ki živijo v sosednjih državah. Vzorci po mojem niso prenosljivi, lahko pa bi kvalitetno in ne samo obrobno, vsebinsko prazno razmerje do, kakor pravi Aleš Debeljak, kolektivnega slovenskega izkustva, ki se izraža predvsem na nizki ravni sodelovanja (mimogrede opozarjam na irhaste hlače in alpske poskočnice), prispevalo k večji funkcionalnosti in pomenu slovenskega jezika in kulture. Fragmentarni elementi povezovanja na kulturni ravni so sicer obetavni, vendar potrjujejo pravilo, da ni zgrajenega sistema sodelovanja med Slovenijo in Slovenci zunaj Republike Slovenije, ki bi dopuščal prepoznavanje slovenstva kot širšega identifikacijskega okvira. Geslo o skupnem slovenskem kulturnem prostoru ostaja tako dolga prazna formula, ker mu manjka temelj, to je, institucionalizirana oblika sodelovanja. Ni težava v tem, da Slovenija ne bi zmogla vrhunskih umetniških in kulturnih storitev za preboj v Evropi in svetu, težava je bolj v tem, da Slovenija nima strateško dovolj izdelanih smernic za uveljavitev slovenske kulture v Evropi, to je kulture, ob kateri bi lahko v večji meri participirali tudi Slovenci zunaj Republike Slovenije. Pogrešam programsko usmerjeno sodelovanje, ki bi omogočalo, da se v tako opevanem skupnem slovenskem kulturnem prostoru prelivajo kakovostno najboljši umetniški in kulturni dosežki. Tega je zelo malo, kar pa nastaja, se dogaja bolj po principu naključnosti in iznajdljivosti posameznikov. To pa z eno besedo pomeni: primanjkuje pripravljenosti, da bi se vprašanje kulture Slovencev, ki živijo zunaj Republike Slovenije, vključilo v slovenski nacionalni program. Vprašanje, kako formulirati skupne interese med Slovenijo in Slovenci zunaj nje, je vprašanje načelne strategije in ne vprašanje pragmatičnega odločanja in dnevnopolitičnih kompromisov na podlagi političnih in miselnih obrazcev raznih resornih funkcionarjev.

Skupni slovenski kulturni prostor je eno od bistvenih izhodišč nacionalnega kulturnega programa, katerega uresničevanje je odgovornost Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Toda pri razvoju kulturne dejavnosti Slovencev zunaj Republike Slovenije Ministrstvo za kulturo ne opravlja ne programskih ne operativnih nalog. Ministrstvo za kulturo je namreč vse v zvezi s kulturo Slovencev zunaj Republike Slovenije oddalo Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ta odločitev je segment slovenske kulture pravzaprav razdelila po državotvorni logiki, slovenska država z njenim vrhovnim kulturnopolitičnim organom prezira pravzaprav kulturo tistega dela slovenskega naroda, ki presega državne meje Republike Slovenije. Ta vprašljivi odnos po mojem krepi medsebojno odtujevanje in slabi kakovostno komunikacijo v kulturnem sodelovanju med Republiko Slovenijo in Slovenci zunaj nje. To sem pravzaprav že večkrat povedal, in to vedno spet poudarjam, vendar kot vidite, saj nekateri to vedo, se ponavljam, ker nisem še izgubil upanja, da bi ta predlog, ki obvezuje Ministrstvo za kulturo kot vrhovni organ z vsemi pristojnostmi na kulturnem področju, združeval in ne ločeval celoten slovenski kulturni prostor.

Če smo torej Slovenci zunaj Republike Slovenije po eni strani zaznamovani z nekoliko drugačno identiteto, kar je posledica socializacijskih norm v državah, kjer živimo, pa je po drugi strani vsebinski vakuum povezovalnih idej med Republiko Slovenijo in Slovenci zunaj nje, tisti negativni dejavnik, ki resno ogroža jezikovno in kulturno identiteto. Izhajam namreč iz dejstva, da je jezik zanimiv tako dolgo, dokler ohranja svojo specifično kulturno identiteto. Ta je pa med Slovenci v Avstriji oslabela in se pojavlja pravzaprav na dokaj nizki ravni, kjer pod pretvezo kulturne raznolikosti, ponekod tudi dobiva folkloristične poteze, kar je navsezadnje v lepem soglasju s transnacionalnimi korporacijami, ki z vedno večjim veseljem spodbujajo množični turizem in vedno bolj popularno trženje kulturne dediščine.

Tako imamo med Slovenci v Avstriji opravka z etnično identiteto, ki na eni strani s pretirano poudarjenimi etničnimi identifikacijskimi simboli dobiva ponekod tudi agresivne oblike nacionalne zavesti. Opozarjam namreč na to, nasproti nemškemu nacionalizmu s parolo o narodu, kot psevdobiološki kategoriji, ki je narodno pripadnost ideološko kategorizirala in začela ljudi označevati kot Slovence, napol Slovence, čiste priznavalne Slovence, Slovence po poreklu, odpadnike in asimilante. To na eni strani.

Na drugi strani pa etnična identiteta niti v znanju slovenskega jezika ni več prepoznavna, in sicer so to ljudje, ki slovenščino povezujejo z negativno konotacijo. Razpon med eno in drugo skrajnostjo je v svoji kvaliteti tako širok, da ju skupne vrednote skoraj ne povezujejo več. Tako ena, kot druga skrajnost sta v službi ideoloških nabojev. Ena se udinja v imenu nacionalne homogenizacije nacionalističnim nameram, tudi iz Republike Slovenije, druga je podlega jezikovnemu in kulturnemu pluralizmu, nenaklonjenim socializacijskim razmeram v avstrijsko-koroški družbi.

Etnična identiteta Slovencev v Avstriji je torej povezana z različnimi konotacijami in modeli, s katerimi naj bi se izražala skupna volja vseh Slovencev. Ena izmed temeljnih konotacij je seveda sodelovanje s strukturami večinskega naroda, kot temelj za pozitivno oglaševanje odprtih vprašanj glede jezika in kulture. To je bistveno vprašanje, ker opcije za sožitje, brez upoštevanja povezav med manjšinskim in večinskim narodom, težijo k izolaciji manjšine. Kdor spregleda dejstvo, da so Slovenci v Avstriji integrativni del demokratične politične organiziranosti z večinskim narodom, ta se odpoveduje enemu izmed temeljev, na katerih sloni civilna družba, to je na enakosti.

Izkušnje nam namreč kažejo, da Slovenci v Avstriji niso avtomatično odprti v smer večinske družbe, poznavanje jezika večinskega naroda in njegove kulture ni zadostno jamstvo za sožitje. Čeprav zgodovinske izkušnje in tudi vedno spet znova ponavljajoča se nacionalistična napihovanja delno opravičujejo negativna čustva do večinskega naroda, to ne more imeti tolikšne nacionalne podlage, da bi Slovenci v Avstriji bežali v nacionalni blok in se tam v strnjeni vrsti z istimi obrazi ukvarjali z vedno istimi problemi.

Tudi v odnosih med Republiko Slovenijo in njegovim jezikovnim obrobjem, se ne sprašujemo, kako zaščititi svoje slovenstvo, ampak, kako zgraditi pravo sožitje, ko bi eni in drugi, večinski nemško govoreči sosed, Slovenci v Avstriji in Republika Slovenija razumeli zaščito jezikovnih in kulturnih pravic Slovencev v Avstriji kot svojo skupno odgovornost in pravico.

Težko torej govorim o tem, da smo Slovenci homogena in kompaktna skupnost, subjektivno občutenje te skupnosti je postavljeno pod vprašaj. Subjektivna zavest o pripadnosti Slovencem v Avstriji pa je prav gotovo kriterij etnične pripadnosti posameznika v danem času in okolju. Vendar je ta subjektivna zavest v toliko vedno bolj relativna kategorija, v kolikor se definiranje etnične identitete zapleta, in to v času vedno večjega prodora nehumanega neoliberalizma, v času odvisnosti malih držav od velikih, v času hitrega prodiranja sredstev množičnega komuniciranja ter vdora dominantnih tujih jezikov, kulturnih vzorcev in novih vrednostnih sistemov vsakdanjega življenja.

V času svetovne globalizacije in univerzalizacije perspektive za vse dele slovenskega naroda prav gotovo niso v paranoičnem zapiranju svojih meja ali v ljubosumnem varovanju neoskrunjene etnične identitete. Vsekakor je model odprtosti odvisen od tega, kako se do nas obnašajo drugi, v primeru Slovencev v Avstriji, kako se do nas obnaša večinski narod. Zato odprtost nikakor ne more biti enostranska, kot to ne more biti zaprtost. Sicer represija večine manjšino sili v geto, odprtost večine pa v manjšini sprošča potrebo po dialogu in sodelovanju. V tej viziji – ker se odziva na današnje civilizacijske prvine vsakdanjega življenja – je več možnosti.

Identifikacijska vprašanja slovenskega naroda nas torej soočajo z dejstvom, da ni edinega in vselej zveličavnega načina, kako biti Slovenec, marveč, citiram tržaškega Slovenca Mirana Košuto: »obstaja vsaj toliko nacionalnih in kulturnih identitet, kolikor je zavestnih in manj zavestnih pripadnikov naroda ter njihovih v času spremenljivih narodnostno-kulturnih občutij«, konec citata. Skupna konotacija torej je in bo slovenski jezik. Realna majhnost slovenskega naroda ter kvantitativno in kvalitativno ne posebej izrazit pomen slovenskega jezika v evropski razsežnosti terjata seveda od nas posebne napore za vzdrževanje in razvoj slovenščine kot najpomembnejšega identifikacijskega simbola vseh Slovencev.

Zato kot majhen narod potrebujemo intelektualno in umetniško napeto vzdušje, ki se ne spogleduje z usedlinami preteklosti in ji prav nič ni mar vračanje v varno, a varljivo narodno enotnost, pač pa se kritično ukvarja z vprašanji konfliktne preteklosti in sedanjosti, kakor na to opozarja recimo slovenski filozof Mladen Dolar, če ga citiram, takole pravi: »Če se zdaj za nazaj vzpostavlja galerija velikih slovenskih mož, pogumnih borcev za slovensko identiteto - navaja Trubarja, Linharta, Prešerna, Cankarja, Kosovela -, potem jim je vsem skupno samo to, da so vsak ob svojem času radikalno pretrgali s tem, kar je tedaj veljalo za slovensko identiteto. Pri čemer se izkaže, da kultura nikoli ni bila preprosto branik slovenske nacionalne identitete, kot se glasi stalni topos, temveč da je bila tudi njen stalni sprevračevalec; da jo je lahko branila in ohranjala samo tako, da jo je nenehno sprevračala in postavljala pod vprašaj.« Konec citata.

S sprevračanjem postaja kultura tudi med Slovenci v Avstriji zanimiva, ker pozitivni domet črpa iz predpostavke, da jo v veliki meri razumemo kot kontrapunkt nevarnostim folklorizacije in izgube slovenskega jezika. Če na položaj današnje kulture v evropskem, slovenskem in avstrijsko-koroškem merilu gledamo kritično, je privlačnost naše kulture predvsem v plavanju proti toku, v odklanjanju prilagajanja in v upiranju poskusom jezikovne asimilacije.

Hvala za pozornost.

/ aplavz/

Dr. Malle, najlepša hvala za vaš zanimiv prispevek.

Kot zadnja govorka, ki se nam bo predstavila, je gospa Poljanka Dolhar. Poljanka Dolhar se je rodila v Trstu, kjer je obiskovala šole s slovenskim učnim jezikom in diplomirala iz slovenistike. Že v šolskih klopeh se je spogledovala z novinarstvom, kasneje sodelovala z raznimi mediji v Italiji in Sloveniji, med njimi so Mladina, Primorske novice, Večer. Od leta 2010 je redno zaposlena v tržaškem uredništvu Primorskega dnevnika, osrednjega časopisa Slovencev v Italiji.

Najraje se posveča kulturnim vsebinam, saj verjame v zbliževalno moč kulture, zato si v prostem času prizadeva za promocijo slovenske kulture med večinskim prebivalstvom Trsta in povezovanje obeh kultur. Leta 2011 je z Eriko Bezin napisala prvi vodnik po slovenskem Trstu: Kako lep je Trst, ki je izšel tudi v italijanski različici. Leta 2014 je s prevajalko Darjo Bertocchi uredila zbirko italijanskih prevodov pesmi Srečka Kosovela in konstruktivističnih risb tržaškega slikarja Edvarda Stepančiča. Gospa Dolhar je tudi predsednica Slovenskega kluba, s katerim je leta 2016 vzpostavila stalno razstavo o zgodovini tržaškega Narodnega doma. Z njo je Slovenski klub želel opozoriti na življenje v slovenskem Narodnem domu pred požigom ter ga s tem ovrednotiti tudi za današnji čas. Rada bere, potuje, uživa v lepem in občuduje svetilnike. Meseca marca 2016 je bila izbrana za osebnost Primorske.

Gospa Poljanka Dolhar, vljudno vas vabim, da nam predstavite svoj prispevek z naslovom Slovenka sem - na dveh bregovih.

/ aplavz/