Spoštovane kolegice in kolegi!
Spoštovani državni sekretar!
Lepo pozdravljeni na 33. nujni seji Odbora za pravosodje.
Dovolite mi, da vas uvodoma obvestim, da je zadržan dr. Matej T. Vatovec, da mag. Verbiča nadomešča gospod Marjan Dolinšek in da gospo Marjano Kotnik Poropat nadomešča gospod Uroš Prikl, ki ju ob tej priložnosti oba pozdravljam na Odboru za pravosodje.
Če ni predlogov za širitev ali umik točke dnevnega reda pričenjamo s 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE OBRAVNAVO PREDLOGA ZA SPREJEM AVTENTIČNE RAZLAGE ČETRTEGA ODSTAVKA 153. ČLENA IN DRUGEGA ODSTAVKA 154. ČLENA ZAKONA O KAZENSKEM POSTOPKU, ki ga je Državnemu zboru v sprejem predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim mag. Matejem Toninom in je objavljen na spletni strani Državnega zbora.
Na sejo smo vabili predlagatelja, Zakonodajno-pravno službo, Ministrstvo za pravosodje, Vrhovno sodišče, ki se je opravičilo, opravičilo ste prejeli ter Vrhovno državno tožilstvo. Kot gradiva imamo na razpolago mnenje Vlade, mnenje Zakonodajno-pravne službe in dopis Vrhovnega sodišča. Uvodoma pa mi dovolite, da obrazložim, da Odbor za pravosodje predlog za sprejem avtentične razlage zakona obravnava v skladu s 150. členom Poslovnika zbora pri čemer mora najprej obravnavati vprašanje ali je avtentično razlago zakona potrebno sprejeti in v kolikor oceni, da je to potrebno obravnava tudi predlog besedila avtentične razlage.
Za uvodno predstavitev v imenu predlagatelja prosim gospo Ivo Dimic.
Izvolite.
Hvala lepa.
Dobro jutro, dober dan vsem prisotnim na današnji seji! Se mi zdi, da so razmere v katerih smo in to nizko zaupanje v pravosodje, ko se praktično pregon bančnega in gospodarskega kriminala ne odvija oziroma prepočasno in neučinkovito, se žal ne moremo strinjati tudi v Novi Sloveniji s spremembo že ustaljene sodne prakse, še posebno pa ne s spremembo sodne, ustaljene sodne prakse na enem samem odmevnem primeru. Mislim, da je to velik korak nazaj tudi za naše pravosodje, za ugled pravosodja v naši državi. In če se vrnem, kaj govori, v bistvu o čem razlaga oziroma naša zahteva po razlagi, avtentični razlagi 153. člena četrtega odstavka. in če citiram: »Če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov, ki jih odreja državni tožilec, ne poda takšne izjave preiskovalnemu sodniku, preda tudi celotno gradivo, zbrano s temi ukrepi. Preiskovalni sodnik nato ravna po drugem odstavku 154. člena tega zakona.« In drugi odstavek 154. člena zakona govori: »Če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov iz 149.a prvega odstavka, 149.b, 150., 151., 155. in 155.a in 156. člena tega zakona ne poda takšne izjave se gradivo iz prejšnjega odstavka pod nadzorom preiskovalnega sodnika uniči. O tem uničenju napravi preiskovalni sodnik uradni zaznamek. Pred uničenjem obvesti preiskovalni sodnik o uporabi teh ukrepov osumljenca oziroma v primerih drugega ali devetega odstavka 149.a člena tega zakona. Osebo, zoper katero je ukrep izvajal, ki ima pravico seznaniti se s pridobljenim gradivom v primerih večjega obsega tega gradiva pa s poročilom iz prvega odstavka 153. člena zakona.«
Jaz bi lahko še naprej brala zadeve, vendar tukaj tožilec v primeru … To je bil zelo pomemben, bi rekla, to je bil razvpit primer nekega spolnega nadlegovanja ljubljanskega župana. V tem primeru se mi zdi, da je zelo pomembno … Prosim? Aja … V tem primeru se mi zdi, da se spreminja sodno prakso na točno določenem enem primeru zelo vprašljivo in zato smo želeli seveda avtentično razlago. Strinjam se, dobila sem mnenje Vlade, dobila sem mnenje Zakonodajno-pravne službe, pa vendarle naj spomnim nekaj. Že sama si vnaprej predstavljam kakšen bo tudi vaš odgovor ali zagovor v tem primeru, pa vendarle se mi zdi, da smo imeli primer. Vemo, da je Ustavno sodišče odločilo na primeru mariborskega župana Kanglerja, pa naj preden boste vsi razpravljali v to smer, kaj je ustavno sodišče odločilo pa vendarle spomnim na to, da se dokazi pri gospodu Kanglerju niso uničili. Zato prosim, da se sprejme, zgodba je tako daleč že šla, da smo že nekoga zamudili, pa vendarle mislim, da za vnaprej je potrebno to obsoditi, še posebno, če gledam v luči zadnjih dogodkov v svetu, lahko rečem, v Ameriki in v Evropskem parlamentu kjer imajo do takega spolnega nadlegovanja ničelno toleranco. In jaz računam na to, da bomo tudi mi postali neka taka država z neko zrelo demokracijo, ki bo jasno obsodila taka dejanja.
Hvala.
Špela Maček GuštinHvala lepa.
Torej, ugotavljamo najprej, da ima predlog za sprejem avtentične razlage vse sestavine, ki jih določa Poslovnik Državnega zbora. Nadalje smo potem v mnenju pojasnili, da Državni zbor sprejme avtentično razlago takrat kadar norma oziroma pravno pravilo v zakonu ni dovolj jasno in dopušča nasprotne razlage kljub uporabi različnih razlagalnih metod. Posebnost avtentične razlage zakona je v tem, da postane del zakona in da velja od dneva, ko je začel veljati zakon h kateremu je bila sprejeta. Glede na to se v zvezi z avtentično razlago zastavljata dve vprašanji in sicer o potrebnosti take razlage in o dopustnosti njene vsebine. Pri oceni o potrebnosti predlagane avtentične razlage smo ugotovili, da je še pred vložitvijo tega predloga Ustavno sodišče o presoji istih določb Zakona o kazenskem postopku kot so te iz obravnavanega predloga ugotovilo ne samo njihovo ustavno skladnost, ampak tudi določilo kako jih je treba razlagati. Odločitve Ustavnega sodišča so obvezne narave, zato je ta odločitev v tem primeru seveda pravno dejstvo, ki ga je pri presoji potrebnosti avtentične razlage treba upoštevati, zato menimo, da je ta pogoj za sprejem avtentične razlage ni izpolnjen. S tem je vprašanje dopustnosti sprejema avtentične razlage po našem mnenju postalo pravzaprav nerelevantno in se zato do predlagane vsebine avtentične razlage niti nismo opredeljevali.
Hvala lepa.
Darko StareHvala, gospod predsednik.
Lep pozdrav vsem poslankam in poslanem!
Iz mnenja Vlade relativno jasno izhaja njeno stališče do uporabe pomena in namena teh določb, ki so predmet predloga avtentične razlage.
Bi pa v tem kontekstu dodal samo tudi v luči mnenja pravne službe Državnega zbora, da po naši ustavno, sodni praksi niso jasno razdelana niti se Ustavno sodišč še ni v kakšnih svojih odločb zelo jasno opredelilo do pravnih pravil strukture, oblike, vsebino ustavnih odločb in v bistvu sploh, kar zadeva obrazložitve ustavnih določb ne samo izreka. Obrazložitve niso absolutno zavezujoče sploh ne za redna sodišča. Poleg tega je Ustavno sodišče v tej svoji odločbi jasno povedalo, da je ta določba drugega odstavka 154. člena in 151. člena ustavno skladna, kar implicira, da je dovolj določna in jasna, da se z ustaljenimi metodami in razlagami lahko pride do pravilne uporabe posamezne določbe torej tudi v skladu z namenom in pomenom.
V tem kontekstu se mi zdi pomembno tudi poudariti to v luči predmetnega postopka, o katerem danes ne razpravljamo, ampak je bil sprožilec za predlog avtentične razlage je dejstvo, da je prišlo do spremembe uporabe določil, ki so predmet predlagane avtentične razlage. Tudi v luči vseh odločb dosedanjih Ustavne sodišča je pomembno to, da če v okviru jezikovne metode razlage, ki mora načeloma priti do rezultata, da je kakršnakoli odločitev znotraj jezikovnega pomena uporabljenega besednjaka in če ta besednjak vodi v različne rezultate je potem odločilna razlaga tako imenovana teleološka torej, da se s pomočjo jezikovne in namenske razlage pride do pomena določbe kot ga je določil zakonodajalec. Tudi v obrazložitvi avtentične razlage so predlagatelji opozorili na racijo te določbe, ki izhaja iz obrazložitve novele zakona ZKP-F v letu 2004, kjer je jasno določeno, da v primeru, če ni izjave državnega tožilca v tem primeru, potem tudi načeloma ne more priti do uničenja, ker je namen teh določb varovanje zasebnosti posameznih osumljencev oziroma tistih oseb kot rečemo kolateralnih, o katerih se komunikacijski ali osebno podatki pridelujejo s prekritimi ukrepi ne pa omejevanje javnega interesa, ki ga izraža kazenski postopek, ki ni namenjen samo temu, da se ob spoštovanju domneve nedolžnosti in pa vseh seveda ustavnih / nerazumljivo/ ugotovi odgovornost morebitno posameznega storilca in izreče ustrezna kazen, ampak je funkcija kazenskega postopka tudi, da zagotavlja uresničevanja človekovih pravic med katere sodijo tudi oškodovanci, ki imajo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva tistih pravic, ki so predmet kazensko-pravnega varstva posameznih kaznivih dejanj. Iz tega razloga in zaradi teh dilem se nam zdi pomembno, da tudi, tako kot je rekla predstavnica pravne službe, ker avtentične razlage veljajo za nazaj, torej od začetka veljavnega zakona in ker je takih primerov lahko še več, pa še o njih v procesnem smislu ni odločeno pravnomočno, da bi bila taka razlaga potrebna in dobrodošla.
Hvala lepa.
Andrej FerlincMag. Andrej Ferlinc.
Rad bi povedal, da so se pojavila ostra polarizirana stališča glede tega vprašanja, ki so nasprotna in ki se vežejo na nek konkretni primer, zato menim, da se je potrebno odmakniti od tega konkretnega primera, kar pa seveda ne pomeni, da se mi vprašamo na tožilstvu z odločitvami kakor so bile v tem konkretnem primeru. Potrudili se bomo, da bomo ob prvi možnosti vložili zahteve za preiskavo in sprožili zahtevo, odložili zahtevo za preiskavo in skušali doseči tudi sodno stališče. Mi podpiramo to mnenje oziroma, torej sprejetje enotnega tega mnenja avtentične razlage, vendar se mi zdi, da je stvar toliko komplicirana, da je potrebno nekaj pojasnil, zakaj mi podpiramo in tukaj bom povedal nekaj argumentov, ki seveda vplivajo na to, da je že sedaj naša razlaga takšna kot je ta avtentična razlaga, vendar je nekako še skopa in seveda bi jo bilo treba mogoče še tudi dopolniti. Najprej je treba pogledati kakšno je razmerje med neveljavnimi in / nerazumljivo/ izsledki. Jaz bi, to je eno izmed temeljnih vprašanj. Napačno je stališče, da s potekom dveletnega roka postanejo izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, ki jih je odobrilo sodišče, neveljavni. Torej velika kvalitetna razlika je med uničenimi dokazi in nedovoljenimi dokazi. Tukaj gre namreč za izrecno, tudi po odločitvi sodišča za dovoljenje dokaze, ki jih niti potek roka drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku ne more pretvoriti v dokaze, ki bi bili sami po sebi nezakoniti. Seveda bi bila kontradikcija in adjecto trditev, da so dokazi, ki so uničeni, sicer uporabni in veljavni, če bi seveda še naprej ostali v spisovnem gradivu, vendar je že bežen pogled v primerjalno pravo pokaže, da zakonska ureditev, ki državnemu tožilcu prepreči nadaljevanje pregona, nikakor ne podpira enega izmed glavnih funkcij ekskluzijskega pravila, da namreč preprečuje prihodnja nezakonita policijska ravnanja, kar je prva funkcija vseh primer, ki se dotikajo ekskluzije, in da se izločijo dokazi, ki so bili pridobljeni na protipraven način s kršitvijo človekovih pravic. Tukaj pa gre ravno za obrabno situacijo, vsi dokazi so bili, niso bili pridobljeni s kršitvami človekovih pravic in podvrženi so bili strogi sodni kontroli. Potem, ko sem govoril o tem primerjalnem vidiku. V italijanskem procesnem pravu je problematika s katero se ukvarjamo, urejena v 268. in 269. členu »codice di procedura penale«. Za italijansko pravo, ureditev, je značično, da v najkrajšem času omogoča sodniku za prehodne poizvedbe, to je tako imenovani »giudice di indagini priliminari« odločitev kateri podatki so sploh relevantni za zadevo, ki je predmet preiskave in kateri so prepovedani. Je pa tukaj iniciativna strank predvsem pomembna, stranke, tukaj seveda mislimo tožilstvo in nasprotna stran, obrambo, je predvsem pobuda, na njej je pobuda za izločitev teh dokazov. O tem se je tudi izrekla sodna italijanska praksa, ki začetek tako imenovanih predhodnih preiskav povezuje z registracijo oziroma vpisom, pa se potem zaključi s sklepom o končanju preliminarnih preiskav, ampak torej za primerjavo z našo ureditvijo je predvsem pomembno, bistveno, da kasnejši formalni postopek začetnih, začetek preliminarnih preiskav ne vpliva na veljavnost tistih prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so se izdali pred formalnim začetkom preiskav in je vse skupaj v bistvu en enoten postopek. Pomembna je predvsem vsebina, ki je pomembna za pregon oziroma za odločitev sodišč, to je pa navsezadnje, tukaj se pa naša sodna praksa je že približala temu. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč izreklo, imam tukaj citirano sodbo, lahko potem tudi bo to nam nekako lahko na razpolago, saj bom povedal, je že izreklo, da mora biti nezakonitost in dokaz vzroka in posledice, kar v tem primeru ni, višje sodišče v Mariboru pa je skladno s tem stališčem ustrezno poudarilo, da predmet uničenja po drugem odstavku 154. člena, ZKP in to se mi zdi izredno pomembno, niso katerikoli podatki, sporočila, posnetki ali dokazila od drugih prikritih preiskovalnih ukrepov, ampak le tisti, ki zaradi vsebine ne omogočajo začetka oziroma nadaljevanja kazenskega postopka.
Po prvem odstavku 154. člena našega ZKP, sodišče hrani podatke, sporočila, posnetke ali dokazila tako dolgo, dokler se hrani kazenski spis. No, in tukaj nastaja potem relacija, vprašanje kakšno je razmerje med varovanjem zasebnosti in hitrosti postopka. Namreč vprašanje se postavlja v tej smeri, čemu je ta določba namenjena. Se strinjam, da gre za teleološko razlago, da mora biti ta teološka razlaga, torej razlaga po smotru v ospredju. Ali je zdaj namen spodbuditi državnega tožilca, da zagotavlja hitrost postopka v skladu z načelom ekonomičnosti postopka ali pa je ta določba o dveletnem roku zgolj namenjena temu, da je varovana obdolženčeva zasebnost in kakšna je korelacija med obema stalno dopustnima ciljema zakonodajalca. To je torej vprašanje in če nekako se glede tega obrnem … Sklep pa bi bil, da izsledki iz prikritih preiskovalnih ukrepov niso pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in v tej zvezi niso podvrženi pravilom ekskluzije, zato ostane torej le vprašanje hitrosti postopka in v tej zvezi ocena ali večja hitrost državnega tožilca resnično tukaj v predložitvi obtožnega akta sama po sebi lahko vpliva tudi na možnost posega zasebnost obdolženca ali druge osebe. Jaz mislim in zastopam to stališče, da gre za tehnično vprašanje varnosti hrambe in tudi tu ne smemo misliti spet na en primer. Vprašanje varnosti hrambe in razpolaganja z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov pri vseh pravosodnih organih. Ta ne more biti odvisna od dolžine dve letnega roka, če lahko sodišče v kazenskem vpisu razpolaga s podatki, pazite, boste videli, najmanj do zastaranja zadeve, to je 50 let / nerazumljivo/, 30 ali 50 let in tu tudi ni podano potem nobeno sorazmerje. O tem nekaj besed še kasneje, če mi dovolite še.
Torej iz tega lahko rečem, oba cilja sta dopustna. Varovanje zasebnosti in pa hitrost postopka sta oba zakonsko dopustna cilja zakonodajalca, vendar namen uničenja, to je pa ta teleološka razlaga, ni onemogočanje dela državnemu tožilcu in policistu in je v interesu družbe, da je pregon ob upoštevanju zadostnega varstva seveda človekovih pravic čim bolj učinkovit in se pri tem upošteva, da izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov niso bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic, ki jih mora zakonodajalec in sodna praksa, da bi se tukaj torej moralo med tema dvema pojmoma zagotoviti pošteno ravnovesje med pravico do zasebnosti in smiselnostjo omogočanja dela tožilstva in policije.
Če skušam še to kar je gospa prej začela, nekoliko dopolniti. Zdaj seveda nam bi bilo onemogočeno vsakršno delo in tudi škoda bi se tudi na preteklih postopkih pojavila, če bi na ta način gospodarski kriminal pa druga huda kazniva dejanja obravnavali in še mi bomo skušali še naprej razlagati v skladu s tem kar se pojavlja tukaj v avtentični razlagi, ne glede na to ali bo sprejeta ali ne bo sprejeta, vendar poglejte plastično, vzemimo tudi en navaden umor, kjer nekaj let je tudi recimo na drugi strani treba spremljati kriminalne združbe in postopoma dograjevati dokazno gradivo. Tukaj nismo mi nič počasnejši ali pa hitrejši kot v drugih državah, se to da statistično tudi povedati in prikazati. Še bolj prepričljiva pa je recimo argumentacija glede nesmiselnosti roka pri najhujših kaznivih zoper življenje in telo. Recimo tudi terorizem, če na primer zgolj na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov natančno vemo kdo je recimo potencialni storilec, morilec, ki je skupaj z najpomembnejšimi pričami nedosegljiv, da bi bili izsledki teh prikritih preiskovalnih ukrepov preverljivi še z drugimi posameznimi preiskovalnimi dejanji in ni mogoče vložiti zahteve za preiskavo ali obtožencu. Ali naj država, vprašam vas, ali naj se država že po dveh letih odreče kazenskemu pregonu in uniči svoje lastne zakonite izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov? Saj bi se nam vsa tujina lahko smejala potem. Da najhujša kazniva dejanja, torej tukaj zastarajo, so le po tridesetih najhujša v skladu s prvo točko prvega odstavka 90. člena, celo po 50. letih. No, in tukaj se pojavlja tole razmerje med, tudi smo v nekem neenakopravnem položaju s sodiščem, kljub temu, da je državni tožilec organ pravosodja in odloča o pregonu z enakimi ali podobnimi vsebinskimi razlogi kakor kasneje sodišče, je povsem nesprejemljivo, da v primeru, če razpolaga z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, mora vložiti ustrezni tožilski akt na sodišče, torej obtožnico, obtožni predlog ali zahtevo za preiskavo že v dveh letih. Na drugi strani pa ni nobene omejitve, da sodišče vse do zastaranja hrani spis tudi 50 let z vsemi temi podatki. Nesorazmerje med dejanskim pravnim položajem dveh, tudi po mednarodnih pravnih dokumentih s statusno enako uvrščenih samostojnih in neodvisnih pravosodnih organov, namreč tukaj gre tudi za ta odnos, je očiten in v zvezi z obravnavano problematiko v škodo tožilstva. Vprašanje hrambe pri pravosodnih organih, da ne pride do posega v zasebnost storilca pa, še enkrat ponavljam, tudi to stališče zastopam, da je predvsem tehnično vprašanje, če on ima lahko 50 let, potem tukaj dve leti pa v teh letih to sploh ni povezano z vprašanjem zasebnosti storilca, sploh če gre za prikrite preiskovalne ukrepe. Nobene ovire ni, da pravosodni organi ne bi morali skrbeti za temeljne pravice obdolženca in drugih oseb vse dokler so dolžni hraniti izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov. Dovolite, da se samo vrnem k italijanskem… Tam te prekrite preiskovalne ukrepe, prisluhe tam je govora predvsem o teh, hrani ves čas tožilec ne, da bi jih poslal na sodišče pa se v to nihče ne spotika. Če se dveletni rok iz objektivnih razlogov torej steče brez začetka kazenskega pregona bi sodišče tudi po našem mnenju v vsakem posamičnem primeru moralo tudi opraviti tehtanje cost benefit analizo. Med na eni strani možnostjo posega zasebnost in legitimno težnjo, da po kasnejši vložitvi obtožnega akta sodišče pač o zadevi odloči in na ta način zagotovi. To, kar je zapisano v 1. členu Zakona o kazenskem postopku namreč, da se nihče, ki je nedolžen ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija. Takšno stališče je utemeljeno zlasti, zaradi pregona mednarodnega kriminala z elementi terorizma, pranja denarja in na sploh kaznivih dejanjih z mednarodnim elementom pri katerih šele izsledi PPU omogočijo nadaljnji potek predkazenskega postopka z navezavo stikov s tujimi organi odkrivanja pregona. To je eden vidik.
Naslednji, ki je pa tudi enako pomemben, ki bi moral priti do izraza v tem mnenju je pa strnjena veriga prikritih preiskovalnih ukrepov ali sedaj gre za posamezni ukrep. Poglejte nesmisel, praktičen primer bom povedal. Če na podlagi nekega edinega prisluha dobimo podatek, da je nekdo morilec kot sem ta primer že prej pojasnil pa sodišče na predlog tožilstva odredi tajno opazovanje. Tajno opazovanje traja tri leta lahko torej, če gre za najtežji kriminal 36 mesecev in sedaj bi bil kljub temu, da je to čisto legalna možnost že po dveh letih pa uničen ta prisluh in potem kot sad zastrupljenega drevesa tudi naslednji ukrep… Poglejte, v tem primeru, s katerim se mi ne strinjamo je šlo od sodišča celo tako daleč, da je uničilo kazensko ovadbo z vsemi prilogami. To se ne sme zgoditi v neki resni zakonodaji oziroma tudi uveljavljanja sodne prakse.
Sedaj seveda se vrnem, mislim da sem med vrsticami že slišal. Dva močna argumenta bom povedal, zaradi katerih bi tudi morali sprejeti to avtentično razloga in potem seveda v naslednjem koraku tudi spremembe zakonodaje. Po 159. členu Zakona o kazenskem postopku ima tožilec možnost odložiti aretacijo prav zato, da bi pridobila še druge podatke v tem času torej zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti kot to določba zakon. Sedaj v tem času pa lahko ti prikriti preiskovalni ukrepi so lahko uničeni. Potem on tega instituta, ki je ravno namenjen tem hudim kaznivim dejanjem sploh ne morejo uporabiti, ampak to je eden argument kje je še dodaten. Naslednji. Da lahko so kratene tudi pravice oškodovanca, kar sem nekje danes vmes že slišal in se temu pridružujem, da bi vložil subsidiarno obtožbo, če po odločitvi tožilca, da zaradi uničenja prikritih preiskovalnih ukrepov opusti kazenski pregon le tega ne more nadaljevati niti sam. Kakšna je, potem zaščita njegovih pravic, ki jih imam sicer po zakonu, če po drugi strani ni mogel imeti nobenega vpliva na uničenje tega pridobljenega gradiva?
Končno tu bom nekako se približal tej argumentaciji h koncu. Bi pa povedal še, da se sedaj seveda postavlja tudi glede razlage, vprašanje začetka kazenskega pregona kot eno temeljnih v bistvu vprašanj za obstoj teh izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov v kazenskem spisu.
Pa tukaj na začetku ena kritika, kaj jaz vem, zakonodajalcev, da dveletni rok, da zakonodajalec negativni izjavi državnega tožilca, da ne bo začel pregon, neupravičeno daje enako težo in pomen kakor dejstvo, da se dveletni rok izteče brez začetka kazenskega pregona na sodišču. Zakaj pa zakonodajalec ne daje Državnemu tožilstvu možnosti za pozitivno izjavo, da bo namreč postopek na sodišču začel, recimo na primer tako kakor po 204.a členu ZKP, ko mora takoj po zaslišanju izjaviti ali bo zahteval uvedbo ali nadaljevanje kazenskega postopka ter predlagal pripor ali katerega od nadomestnih ukrepov. No, ne glede na to pa bi marsikateri odgovor naprej nakazane dileme lahko bil lažji, če bi sodna praksa jasneje razlikovala začetek kazenskega postopka od začetka kazenskega pregona. To je eno izmed osrednjih vprašanj in mednarodni standardi, če zdaj malce preskočim, o tem kdaj se začne kazenski pregon in s tem kazenski pregon, posebej če imamo zdaj še v mislih tudi vse težnje za ukinitev sodne preiskave in preiskovalnega sodnika, čemur jaz sicer nasprotujem, sem o tem strokovne članke pisal, ampak pustimo zdaj to. Te težnje vendarle narekujejo, da gre za nek enoten postopek preiskave, da se, mednarodni standard je ta, da se kazenski postopek ne začne kot sodni postopek, temveč se začne že v fazi policijske preiskave, ki jo usmerja državni tožilec. Odločilno je časovno obdobje oziroma trenutek, ko je preiskava osredotočena, in to je tudi v vladnem mnenju poudarjeno, v tem je pa seveda na storilca in na kaznivo dejanje. Se pravi, osredotočenje. Seveda, tukaj je glede… Zdaj sami ti ukrepi preiskovalni, prikriti preiskovalni ukrepi za katere večina zadev je treba zadostiti standardu utemeljenih razlogih za sum terjajo to in v tem je tudi njihovo protislovje. Če namreč državni tožilec resnično že razpolaga s tako visoko ravnijo utemeljenosti suma kakor so utemeljeni razlogi za sum, se lahko zastavi vprašanje, zakaj potem še sploh potrebuje te prikrite preiskovalne ukrepe s katerimi lahko pride do posega v zasebnost in druge temeljne človekove pravice. Toda, če mora večina v teh prikritih preiskovalnih ukrepov odobriti sodišče, potem ko je postopek že osredotočen na katero izmed kataloških ali drugih hudih kaznivih dejanj, je predlog tožilca za odreditev teh ukrepov ali sama odredite vsekakor že pregon. To hočem povedati, ki je namenjen postopku pred sodiščem, kar se mi zdi bistveno. Če pa bi vendarle šteli …
