Vse članice in člane odbore, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam. Pričenjam 63. nujno sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Obveščam, da vas, da sta zadržana in se seje ne moreta udeležiti naslednja članica in član odbora, Eva Irgl ter Peter Vilfan. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik od predlagane točke, je določen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajam na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA IN SICER NA OBRAVNAVO ZAHTEVE VRHOVNEGA SODIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA OCENO USTAVNOSTI ZAKONA O REFERENDUMU IN LJUDSKI INICIATIVI IN 6. ODSTAVKA 4. ČLENA ZAKONA O VOLILNI IN REFENRENDUMSKI KAMPANJI, KI JO BOMO OBRAVNAVALI NA PODLAGI 2. ODSTAVKA 265. ČLENA POSLOVNIKA DRŽAVNEGA ZBORA.

Na voljo imamo naslednje gradivo, zahtevo z dne 18. 12. 2017, mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 15. 1. 2018 in mnenje Vlade z dne 15. 1. 2018.

Na sejo odbora so bili vabljeni Vlada ter Zakonodajno-pravna služba.

Zahtevo za oceno ustavnosti je Državnemu zboru kot nasprotnemu udeležencu v postopku dne 18. 12. 2017 poslalo Ustavno sodišče in za odgovor na zahtevo določilo 30-dnevni rok. Odbor kot matično delovno telo v skladu z drugim odstavkom 265. člena Poslovnika Državnega zbora zahtevo obravnava potem, ko je prejel mnenje Zakonodajno-pravne službe in Vlade. S pridobitvijo obeh mnenj so bili torej izpolnjeni poslovniški pogoji za obravnavo zadeve na seji tega odbora. Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe?

Prosim, besedo ima Katarina Kralj.

Hvala za besedo gospod predsednik.

V Zakonodajno-pravni službi smo pripravili odgovor Državnega zbora, kot je rekel že gospod predsednik, kot nasprotne stranke, nasprotnega udeleženca v postopku pred Ustavnim sodiščem. Se pravi tožnik je Vrhovno sodišče, medtem, ko je pa Državni zbor, katerega zakoni se napadajo, tožena stranka. Mi smo pripravili odgovor v pisni obliki, na kratko bom predstavila samo bistvene poudarke. Kot veste je vrhovno sodišče prekinilo postopek odločanja o pritožbi zoper poročilo Državno-volilne komisije o ugotovitvi izida referenduma o tako imenovanem zakonu o drugem tiru, ki jo je na podlagi 53. a člena vložil pritožnik in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti, ker je ocenilo, da ne more odločati, ker naj bi bila dva predpisa protiustavna. Zdaj, glede zakona o referendumu. Glavni očitek Vrhovnega sodišča je, da ta zakon vsebuje protiustavne pravne praznine in, da s tem ne zagotavlja učinkovito izvrševanje pravice sodnega varstva, pravice glasovanja na referendumu. Menimo, da v tem delu očitki Vrhovnega sodišča ne držijo. Nosilni argument zato stališče je ravno sklep Ustavnega sodišča iz leta 2017 v isti zadevi, ki je že sprejelo razlago 53. a člena zakona, tako glede vsebine referendumskega spora, vsebinskih meril presoje in tudi pooblastil Vrhovnega sodišča. Gre namreč za vsebinsko neločljivo in povezano celoto. Tako je Ustavno sodišče izrecno zapisalo, da se lahko v tem sporu uveljavljajo vse nepravilnosti, ki bi lahko ali so vplivale na izid referenduma, vključno z kršitvijo pravil referendumske kampanje. S tem je razložilo tudi vsebinska merila presoje, tako lahko Vrhovno sodišče poseže v izid samo, če ugotovi takšne nepravilnosti, ki so ali, ki bi lahko vplivale na izid in tudi pooblastila Vrhovnega sodišča, namreč logično je, če se lahko uveljavljajo vse pravilnosti, morajo biti tudi pooblastila Vrhovnega sodišča široka, vključno s skrajno sankcijo, to je razveljavitvijo izida referenduma in odreditvijo ponovnega glasovanja. V nadaljevanju po tem mnenju še navajamo dodatne argumente v prid ustavnosti, spodbujanja ureditve, predvsem možnosti uporabe pravne analogije, pri vprašanju vsebinskih meril presoje in pooblastil Vrhovnega sodišča ter stališča pravne doktrine. Poudarjamo tudi, da je ustavnopravno razlago te določbe sprejelo Ustavno sodišče, to je najvišje sodišče, zato ima tudi najvišjo pravno veljavo in zavezuje vse vključno z Vrhovnim sodiščem, zato v tem delu Državnemu zboru predlaga, Državni zbor predlaga Ustavnemu sodišču, da zahtevo zavrže.

Zdaj glede drugega zakona, to je šesti odstavek 4. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji. Tu pa Vrhovno sodišče meni, da je izpodbijana določba v neskladju s pravico do poštenega referendumskega postopka, ker odločitev Vlade, da uporabi javna sredstva v referendumski kampanji, prepušča njeni prosti pravno nevezani presoji. Tu pa najprej navajamo malo kronologijo sprejemanja, postopka sprejemanja tega zakona. Izpodbijana določba je bila sprejeta v letu 2011 z novelo tega zakona. Treba je povedati, da so bili v zakonodajnem postopku izraženi določeni ustavni pomisleki proti tej določbi, tako je Zakonodajno-pravna služba opozorila, da se glede izpodbijane določbe zastavlja vprašanje, ali je takšna ureditev financiranja referendumske kampanje in njenih različnih organizatorjev skladna z vidika materialne enakosti med subjekti. Tudi opozicijski poslanci so opozarjali. So menili, da je ta določba v neskladju z načelom enakosti pred zakonom, saj privilegira Vlado, ki ima na razpolago druge sistemske možnosti za predstavitev svojih stališč. Večkrat je bila v razpravi omenjena tudi odločba irskega vrhovnega sodišča iz leta 1995 v zadevi McKenna, ko je ugotovila, da je vlada s porabo javnega denarja v referendumski kampanji le za podporo ene strani kršila določbe ustave, ki zagotavljajo enakost pred zakonom in pošten postopek. V razpravi so tako takratna vlada kot tudi poslanci te očitke zavrnili. Menili so, da je izpodbijana ureditev povsem ustavno skladna. Glavni argumenti v prid ustavnosti izpodbijane odločbe, ki jih navajamo v nadaljevanju, so razvidni iz zakonodajnega gradiva in to so zlasti: prvič, pravica vlade do organiziranja referendumske kampanje in do porabe omejenih proračunskih sredstev zanjo izhaja iz ustavnih pristojnosti vlade, zlasti zakonske iniciative in pristojnosti izvrševanja zakona. Vlada je v praksi glavna predlagateljica zakonov, ne glede na to, kdo predlaga zakon, ga mora potem po sprejemu izvrševati, zato je po naravi stvari zelo zainteresirana za izid prav vsakega zakonodajnega referenduma. Pomembno pa je, da je referendumski postopek po ustaljeni sodni praksi del zakonodajnega postopka. Seveda zato je treba vladi omogočati, da lahko aktivno sodeluje ne samo v skladu z določili poslovnika v zakonodajnem postopku v Državnem zboru, ampak tudi po tem, v nadaljevanju zakonodajnega postopka, vse do odločitve ljudi na referendumu. Seveda, da pa to lahko učinkovito izvaja, pa nujno potrebuje določena sredstva, saj drugih – in to so javna - ker drugih kot oseba javnega prava ne more pridobivati. Na ta način lahko aktivno sodeluje v referendumski kampanji, predstavi svoja stališča do zakona in s tem zagotavlja, da so volivci informirani o obeh, o argumentih obeh strani v postopku. Pri tem je pa, tudi Vlada je precej to poudarjala, ključno za ustavno presojo, da so pa ta sredstva Vlade zelo omejena. Lahko znašajo največ četrtino tistih, ki jih lahko pridobijo drugi organizatorji. Zato očitki o materialni neenakosti ne držijo. Takšna omejitev zagotavlja sorazmerno porabo proračunskih sredstev, hkrati pa preprečuje, da bi bila referendumska kampanja zgolj ene strani povzročila neuravnovešenost in neobjektivnost referendumske kampanje kot celote. Pri tem je še pomembno, da ta višina zagotavlja osnovno informiranje volivcev. Na koncu še naslednje. Pomembno je tudi, da Zakon o volilni in referendumski kampanji že od leta 2007, se pravi že 4 leta, preden je bila ta novela, ki se zdaj izpodbija, sprejeta, povsem enako ureditev pozna za lokalni referendum. Tudi občina, lokalna skupnost si lahko v enaki višini v primeru, da je na lokalni ravni izveden referendum, zagotovi, nakaže določena proračunska sredstva. Dokler pa je bil predlagatelj referenduma lahko tudi Državni svet, je enaka ureditev veljala tudi za Državni svet, torej za vse 3 osebe javnega prava. Zato v tem delu Državni zbor predlaga Ustavnemu sodišču, da zahtevo zavrne.

Hvala.

Hvala tudi vam.

Želi besedo predstavnik Vlade? Ministrstvo za javno upravo, državni sekretar, dr. Nejc Brezovar, beseda je vaša.

Spoštovani predsednik, hvala za besedo.

Spoštovane poslanke, poslanci, dovolite, da na kratko predstavim tudi mnenje Vlade Republike Slovenije glede domnevnih protiustavnosti Zakona o referendumu in ljudski iniciativi ter Zakona o volilni in referendumski kampanji.

Določeni argumenti, kot boste slišali, so seveda zelo podobni tudi tistim, ki izhajajo iz mnenja Državnega zbora, pa vendarle … Glede presoje ustavnosti Zakona o referendumu in ljudski iniciativi Vlada meni, da je na podlagi veljavnega zakona omogočeno učinkovito in celostno varstvo pravice do glasovanja na referendumu. Sama ureditev referendumskega spora pred Vrhovnim sodiščem je bila pripravljena in sprejeta na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, številka 63/99 iz leta 2003. Besedilo 53.a člena v noveli Zakona o referendumu in ljudski iniciativi je tako tudi sledilo načinu izvršitve, kot ga je za predhodno določilo Ustavno sodišče samo. Glede na veljavno ureditev tako Vlada meni, da je v referendumskem sporu pred Vrhovnim sodiščem poseg v referendumski izid dopusten le takrat, kadar so nepravilnosti take, da bi bil izid referenduma drugačen, če nepravilnosti ne bi bilo. To pomeni, da, če je bil zakon na referendumu zavrnjen, ta ne bi bil zavrnjen oziroma obratno. V primerih, ko ni dokazano, da bi bil rezultat referenduma drugačen, pa takšen poseg ni dopusten.

Glede presoje ustavnosti šestega odstavka 4. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji pa je mnenje Vlade sledeče. Ta določba sodi v širši okvir pravil izvajanja referendumske kampanje, katerih namen je zagotovitev enakih možnosti vsem organizatorjem referendumske kampanje, s ciljem omogočiti pluralnost mnenj v demokratični družbi in poštenost referendumskega postopka. Na podlagi veljavne ureditve je organizator referendumske kampanje lahko tudi Vlada oziroma zanjo pristojna služba, vendar z večjimi omejitvami glede dovoljenih sredstev, ki se jih lahko nameni za kampanjo. Ta višina je namreč, kot je že bilo omenjeno, štirikrat manjša kot to velja za ostale organizatorje kampanje, saj je namenjena zgolj osnovnemu informiranju volivcev, da lahko Vlada pojasni, zakaj je v javnem interesu, da se nek zakon na referendumu ne zavrne oziroma da se le-ta potrdi. Nikakor pri takih omejitvah Vlade, tako kot seveda tudi organizatorja referendumske kampanje, ne more priti do situacije, ko bi Vlada pretirano in enostransko nastopala v kampanji ter s tem vplivala na rezultat referenduma. Enake določbe, ki veljajo za Vlado, veljajo tudi za lokalne skupnosti oziroma za občine, kadar slednje nastopajo oziroma kadar slednja nastopa kot organizator referendumske kampanje. Vlada kot institucija, kot organ vodi politiko države, nastopa v imenu države, je odgovorna za stanje na vseh področjih v državi in je v večini primerov tudi predlagateljica zakonov, zato mora imeti tudi v postopku zakonodajnega referenduma, ki, kot je tudi že bilo omenjeno, seveda predstavlja del zakonodajnega postopka v širšem smislu, možnost biti udeležena v referendumski kampanji kot organizator kampanje. Tudi skladno z odločbo Ustavnega sodišča 295/07 iz leta 2008 je novela Zakona o volitvah in referendumski kampanji enako možnost porabe javnih sredstev uvedla tako tudi na primer za Državni svet Republike Slovenije, kadar je slednji nastopal kot organizator referendumske kampanje, in to z enako omejitvijo, kot je predpisana za Vlado v veljavnem zakonu. Ustavno sodišče je v tej odločbi navedlo, da opustitev zagotovitve ustreznih proračunskih sredstev pomeni, da je lahko prizadeto uresničevanje njegovih ustavnih nalog, takrat še kot upravičenega predlagatelja referenduma. Vlada torej meni, da glede na ustavni položaj Vlade in na njene naloge enako, kot je odločilo Ustavno sodišče v omenjeni odločbi, seveda velja tudi za Vlado.

Vlada torej meni, da v Zakonu o referendumu in ljudski iniciativi ni protiustavnih pravnih praznin in da je izpodbijana zakonska določba Zakona o volilni in referendumski kampanji v skladu z Ustavo.

Hvala lepa.

Hvala tudi vam.

Dve pooblastili… Namesto poslanke Nade Brinovšek je prisoten poslanec Bojan Podkrajšek ter namesto poslanca Simona Zajca je prisotna poslanka dr. Jasna Murgel.

Želi kdo od članic in članov odbora razpravljati? Razpravljati o mnenju Zakonodajno-pravne službe o navedeni zadevi.

Postopkovno, Anja Bah Žibert.

Hvala lepa, predsedujoči.

Jaz mislim, da je še kdo prej, od kakšnih gostov. Upam, da sem še toliko, da sem v bistvu pred razpravo, pa kakorkoli že, podala to postopkovno. Poglejte, z nami je tudi gospod Vili Kovačič. On je že zaprosil, če se da možnost vam, predsedujoči, da daste na glasovanje. Glede na to, da je tukaj, glede na to, da je zainteresiran in nekako tudi neposredno udeležen v te postopke, prosi za besedo. Ker se vi za to niste odločili, da bi dali to na glasovanje, vemo, da ni med formalno vabljenimi, ampak je tako, da na odborih tudi glasujemo o tem, ali damo nekomu besedo, pač nekako pozivam, da daste na glasovanje, da vendarle spregovori tudi on.

Hvala lepa.

Hvala za postopkovni.

Praviloma v takih zadevah postopkovnega ne odobrim, če temu lahko tako rečem. Lahko je ZPS, kakšno zadevo okrog tega, če menite…

Prosim.

Hvala za besedo, gospod predsednik.

Vi odločate o tem, komu boste dali besedo ali ne, je pa res, da je to postopek pred Ustavnim sodiščem in da je tukaj stranka v postopku, Državni zbor, kot sem že na začetku povedala, pa je tožena stranka, druga stranka je pa Vrhovno sodišče. Kot pa veste, vi s stransko udeležbo v postopku pred Ustavnim sodiščem, pri glasu o tem pa seveda imate pravico do izjave, to je pa vaša ustavna pravica. Zdaj, kako se boste pa tukaj odločili, to je pa vaša odločitev.

Hvala lepa.

Vaš postopkovni predlog ne dam na glasovanje in nadaljujemo…

Postopkovno, dr. Vinko Gorenak.

Hvala lepa.

Zdaj, predsednik, jaz nisem videl predsednika Državnega zbora, da bi kdaj rekel: »To pa ne bomo.« Jaz vam bom pa takole postavil zadevo … Jaz predlagam, da daste človeku besedo. Jaz ne vem, česa se bojite. Lahko ga omejite, da vam ne bo naredil enournega predavanja, z vsem tem se jaz lahko strinjam, sicer pa, glejte, on je v tem postopku neka šibka stranka in čisto nič kaj drugega, ki pač je res zmešal štrene z referendumom in z vsem tem, kar se dogaja, in moj predlog je, da to naredite. Če pa vi tega ne boste naredili, si pa jaz seveda ne morem nič pomagati, ampak lahko samo kamermana prosim, da vas posname, da bodo ljudje videli, kdo je zdaj tisti, ki eni stranki, ki res ni stranka v postopku, da to besedo. Zdaj, če boste tako naredili, jaz ne bom imel deset proceduralnih, ne bom jih imel, ampak prav se mi pa zdi, da daste človeku pet minut.

Evo, samo toliko. Hvala.