Dober dan in lepo pozdravljeni!

Pričenjam 19. sejo Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti.

Lepo pozdravljam članice in člane komisije in vse vabljene na današnjo sejo.

Obveščam vas, da na seji kot nadomestni člani komisije s pooblastili sodelujejo: namesto gospoda Franca Breznika je z nami gospa Jelka Godec, ki jo lepo pozdravljam, namesto gospe Violete Tomić je z nami gospod Miha Kordiš, ki ga tudi lepo pozdravljam.

Prehajamo pa na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju, druga obravnava. Ta zakon bomo obravnavali kot zainteresirano delovno telo, in sicer s poudarkom na problematiki deložacij v Sloveniji, s čimer je seveda seznanjeno tudi Ministrstvo za pravosodje. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Kot omenjeno, kot zainteresirano delovno telo bomo obravnavali pomemben zakon, Zakon o izvršbi in zavarovanju, zlasti s poudarkom na problematiki deložacij v Sloveniji.

Kot gradivo ste prejeli predlog zakona, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo po rednem postopku predložila Vlada.

Sama sem se odločila, da to sejo skličemo in obravnavamo ta zakon kot zainteresirano delovno telo ravno iz razloga, ker gre za izjemno aktualno in perečo problematiko zadnje čase glede deložacij iz njihovih stanovanj oziroma hiš, in sicer zaradi bagatelno nizkih dolgov. V zvezi s tem smo na Komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti dobili tudi kar nekaj vlog, tako v letu 2017 kot v letu 2016. Prav tako ste vsi seznanjeni z najbolj odmevnim primerom, primerom Vaskrsić, o katerem je odločalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Ampak več o tem in več o samih vlogah v nadaljevanju, ko bom odprla razpravo poslank in poslancev. Danes pa torej obravnavamo predlog novele Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki prinaša nova določila tudi na tem področju glede socialne izvršbe na nepremičnine, in verjamem, da bo državna sekretarka lahko v nadaljevanju pojasnila, kaj so tiste ključne in bistvene spremembe. Na sejo sem povabila: Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Skupnost centrov za socialno delo Slovenije, lepo pozdravljeni, Slovensko karitas, Rdeči križ Slovenije, Zbornico izvršiteljev Slovenije ter Stanovanjski sklad Republike Slovenije, javni sklad, tudi lepo pozdravljeni.

Kot že rečeno, predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju bomo obravnavali kot zainteresirano delovno telo. Komisija kot zainteresirano delovno telo o predlogu zakona sprejme mnenje, lahko pa vloži tudi amandmaje. Mnenje in morebitni amandmaji bodo skupaj s poročilom komisije poslani matičnemu delovnemu telesu, to je Odboru za pravosodje.

Sedaj pričenjam z obravnavo te točke dnevnega reda.

Najprej dajem besedo državni sekretarki na Ministrstvu za pravosodje, gospe Tini Brecelj. Izvolite.

Hvala lepa, gospa predsednica. Dobro jutro vsem.

Kot je bilo že povedano, smo na Ministrstvu za pravosodje pripravilo novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju, katere glavni sklop je prav obravnava problematike deložacij. Naj uvodoma povem, da ko govorimo o problematiki deložacij oziroma o deložacijah kot takih, jih delimo v dva sklopa. Eno so deložacije, ki se dogajajo zaradi kršitve najemnih pogodb, na drugi strani, lahko rečemo še bolj pereče, pa so tiste, ki se zgodijo zaradi prisilne izselitve, zaradi prodaje nepremičnine z namenom poravnave dolga upnika. Prav te slednje so predmet obravnave v zakonu, torej v Zakonu o izvršbi in zavarovanju, ki ga naše ministrstvo pokriva.

Uvodoma bi želeli poudariti, da že veljavni Zakon o izvršbi in zavarovanju daje dolžniku precej možnosti, s katerimi lahko odloži in prepreči prodajo nepremičnine, vsi pa vemo, to smo se tudi že večkrat pogovarjali, da je, ko govorimo o izvršilnem postopku, vselej potrebno tehtati, koliko doprinosa oziroma koliko socialnih pravic še lahko prenese, da imamo vendarle tudi učinkovito izvršbo, torej da je upnik poplačan, ker ta pravica mu gre nenazadnje tudi po naši Ustavi. Torej, Zakon o izvršbi in zavarovanju je zelo zahteven zakon, ker stalno zahteva to tehtanje – koliko sociale, če lahko tako rečem, še lahko, da ne ogrozimo izvršilnega postopka kot takega. Torej, če se vrnem k temu, da že veljavni zakon daje veliko možnosti, naj omenim predvsem to, da lahko dolžnik, ki mu grozi prodaja nepremičnine, med drugim tudi zahteva, da v nepremičnini, ki predstavlja njegov dom, biva še tri leta po prodaji, torej, da si pridobi nek čas, da si bivališče vendarle uredi, pa še nekatere druge rešitve. Torej, da se tudi do zadnjega predlaga drugo izvršilno sredstvo, ampak vendarle, kot je bilo tudi že s strani gospe predsednice omenjeno, nas zadnje odločbe učijo, da očitno zakon ni dovolj izrecen, mogoče mestoma ne dovolj jasen, zato smo se odločili, da gremo z zadnjo novelo še korak dlje in te možnosti, ki jih dolžnik, ki mu grozi, da bo izgubil svoj dom, ima, še bolj izrecno zapišemo in jih še nadgradimo. Predvsem so, če jih strnem v en stavek, te možnosti predvsem takšne, da sodišču nalagajo, ko je predmet izvršbe dolžnikov dom, še nekatere dodatne aktivnosti, dodatno varstvo, torej skrb za dodatno varstvo dolžnika že kar po uradni dolžnosti, drugo pa dolžniku še nekatera nova sredstva. Če jih strnjeno navedem, so ta predvsem naslednja … Torej, nove možnosti dolžnika in nova pooblastila sodišča, če govorimo o teh izvršbah, torej socialnih izvršbah na nepremičnine. Še to bi želela poudariti, skupni imenovalec teh izvršb je, kot vemo, da je dolg nizek in poplačilo s strani dolžnika realno obvladljivo. Torej, to je tista predpostavka, da sodišče, kot bom zdaj pojasnila, vključi vse te mehanizme, da do prodaje vendarle ne bi prišlo. Torej, predpostavka je: dolg je nizek, je obvladljiv in bi bila prodaja nesorazmerno sredstvo. Sodišču se tako, če gre za tak primer, nalaga obveznost, da mora tekom postopka izvršbe za nepremičnino že dovolj zgodaj, torej, spet, če gre za nepremičnino, ki predstavlja dom, in gre za dolg, ki je očitno nesorazmeren z vrednostjo nepremičnine, obvestiti center za socialno delo. Torej, že dokaj zgodaj v postopku se center obvesti, da ta začne z izvajanjem nalog, ki so mu poverjene kot javna pooblastila oziroma z izvajanjem socialnovarstvenih storitev, namenjenih odpravljanju socialnih stisk in težav. Če center za socialno delo oceni, da bi takojšna izvršba ogrozila eksistenco dolžnika ali njegovih družinskih članov, bo lahko podal obrazloženo mnenje za dodaten odlok izvršbe, torej da se pridobi še dodaten čas, da se iščejo možnosti, kako na drug način dolg poplačati, in sicer ta odlok je, predlagano naj bi bil, največ šest mesecev, v vsakem primeru pa bo sodišče lahko že samo, torej brez da to predlaga center za socialno delo, odložilo izvršbo za tri mesece. Torej, poskušamo pridobiti čas. Predlog zakona pa predvideva še dodatne rešitve za varstvo dolžnika v primeru očitno nesorazmernih nizkih terjatev. Pri temu, ko smo o teh rešitvah razmišljali, smo upoštevali seveda tudi odločbo evropskega sodišča, ki je bila že omenjena, in zato tudi v luči te odločbe predlagamo, da se podaljša rok, v katerem lahko dolžnik predlaga, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe, za rešitev primerov, ko pa dolžnik sam ni aktiven, torej teh primerov je veliko, ko dolžniki žal kar čakajo, in ne predlaga nobenega drugega sredstva izvršbe, čeprav bi ga lahko, pa sedaj določamo, da sodišče samo po uradni dolžnosti, to je tisto, kar sem uvodoma rekla, nalagamo proaktivno delovanje sodišču, določi drugo sredstvo izvršbe, če bo ugotovilo, da ima dolžnik drugo premoženje in bo to zadoščalo za poplačilo upnikove terjatve. Torej, strnjeno – kot sem že v tem uvodnem stavku, po eni strani sodišču nalagamo dodatne aktivnosti po uradni dolžnosti, po drugi strani za dolžnika podaljšujemo rok, ko se še lahko počaka s poplačilom njegovega dolga, in v zgodbo vključujemo center za socialno delo, ki ima tudi določeno paleto mehanizmov in možnosti, da se v te zgodbe lahko vključi.

Toliko za uvod. Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam za to dodatno obrazložitev.

Sedaj pa dajem besedo državni sekretarki na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, gospe Martini Vuk. Izvolite.

Hvala lepa, predsednica. Spoštovane poslanke in poslanci.

Bom mogoče zdaj uvodoma zelo na kratko, pa se bom kasneje vključila, če bo potrebno … Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti seveda s skrbnostjo in zaskrbljenostjo spremljamo vse primere, ki se nanašajo na deložacije, zato smo se tudi kar nekaj časa usklajevali, ampak pozdravili te rešitve, ki jih prinaša ta novela zakona, ker so usmerjene bolj k ljudem in ker nas sicer skrbi, bom iskreno povedala, dodatno delo centrov za socialno delo, ampak se nam zdi pomembno, da bo s tem zakonom vzpostavljen mehanizem neposrednega obveščanja, zato da bodo imeli centri možnost biti seznanjeni relativno pravočasno, ko bo še možno kaj narediti, ne pa, kot se je dogajalo do sedaj, da so izvedeli ali po naključju in so se potem lotili reševanja zadeve ali ker so se ti dolžniki na njih obrnili ali pa takrat, ko je bilo že zelo prepozno, mogoče iz medijev oziroma iz obračanja takrat, kasneje. Vi veste, da smo mi dve leti nazaj izpeljali projekt odpisa dolgov, ki se je nanašal tudi na deložacije, zato ker so bili takrat kar veliki pozivi, da so deložacije zelo realen problem, zlasti takrat, ko se ti dolgovi kopičijo. Ni nujno, da gre na začetku za velike zneske, ampak ker ljudje ne vejo, kako se jih lotiti, jih včasih kar potisnejo na stran in ko je potem znesek že tako velik in ta izvršba že tako daleč, so se pojavljale resnične stiske celih družin. Zato smo takrat relativno ad hoc pristopili k reševanju tega problema, skupaj s Karitasom, Rdečim križem, Zvezo prijateljev mladine Slovenije na način, da bi se pač zadeva projektno rešila. Pripravili smo tudi zloženke z vsemi, kaj je možno, na koga se da obrniti, ki so jih vsi centri za socialno delo, nevladne organizacije in drugi razdeljevali, obveščali ljudi in dogovorjeno je tudi bilo, da se ljudem, ko se obrnejo na centre za socialno delo, nudi prva socialna pomoč, se naredijo individualni načrti, narejena je bila tudi povezava z občinskimi stanovanjskimi skladi in državnimi na način, da obvestijo takoj, ko se začnejo ti dolgovi nalagati, pristojne centre za socialno delo, zato da se lahko ljudem pripravi individualni načrt, kako postopoma te dolgove vračati, poplačevati svoje obveznosti, zato da do izvršb sploh ne pride, kaj šele da bi prišlo do deložacij.

Toliko mogoče za začetek, pa bom še kasneje. Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa dajem besedo oziroma sprašujem, če želi besedo predstavnik Skupnosti centrov za socialno zadevo.

Gospod Miran Kerin, izvolite, beseda je vaša.

Hvala, gospa predsednica. Pozdravljeni poslanci.

To je tema, ki je postala zelo popularna v zadnjem času, ampak centri se s tem srečujemo že vrsto let in smo tudi reševali na takšen in drugačen način. Jaz bi rekel, da je vsaka zgodba pri teh dolžnikih, ki naj bi bili deložirani, zgodba zase in se ne da vleči kaj dosti vzporednic. Dejstvo je, da smo centri dokaj prepozno izvedeli za kakšne zadeve. Najbolj takšen eklatanten primer, se mi zdi, je bil takrat, ko je bila ob devetih izvršba, nič nismo vedeli in deset pred deveto je prišla stranka povedati, da bo deložacija čez deset minut. To so pač eni, bi rekel, čisto ekstremni primeri, ampak to je ena izmed zadev, ki bi naj bila s to novelo zakona presežena in bi centri prej tudi izvedeli za zadeve.

Zdaj, v Sloveniji so večja mesta, pa so tudi manjša mesta. Kako se rešuje problematika, je odvisno tudi od posameznega mesta, lokalnega okolja, razumevanja politike za tovrstno problematiko. Ker, recimo, v takih mestih velikosti Ptuj, čeprav je to mestna občina, ampak ni stanovanjskega sklada, občina vse vodi, razpisuje in je v njeni lasti toliko in toliko (nekaj čez šesto, konkretno) neprofitnih stanovanj. Je potem upravnik, sicer upravitelj, ki te stvari vzdržuje, vodi, ampak občina je neposredno tista. In takrat, ko pride, oziroma v teh primerih, no, da tako rečem, smo mi že zdavnaj obveščeni, kje je problem, sploh na ravni občine, koliko je finančni problem, na drugi strani pa neposredno, kateri so tisti, ki so dolžniki. In se mi usedemo in se že prej pogovarjamo. V bistvu, centri za socialno delo takrat bodisi z izrednimi pomočmi, ponavadi, se potem tudi zmenimo, da občine, saj ni samo pri nas recimo ena občina, je šestnajst občin, če govorim malo bolj plastično, da vam predstavim, recimo, potem imajo še ene štiri občine na tem področju, ki ga pokriva center za socialno delo, imajo še v manjši meri sklad neprofitnih stanovanj. To so bila ponavadi še tista učiteljska stanovanja ali pa kaj podobnega. Tega ni… Ni ogromno. Se pravi, občina je vsekakor zainteresirana, da dobiva bodisi najemnino, tudi da so tekoči stroški pokriti. Zdaj, pri najemnini se potem še nekako uspemo zmeniti. Vsi skupaj se zmenimo, kdo bo kaj pomagal, na kakšen način, in tako dalje, dela se s tisto družino, pri tekočih stroških pa se že malo ustavi. Elektriko ljudje še plačajo, medtem ko pa ostale stvari pozabijo. Zakonodaja je pač taka, da bi lastnik, v kolikor najemnik ne plačuje, bi moral lastnik plačati vsaj tiste zadeve, tudi tekoče, to pa so občine. V bistvu, ta podjetja, ki pač izvajajo, kaj jaz vem, komunalne storitve, vodo, in tako dalje, so nekako v klinču med tem, koliko lahko kaj zahtevajo, pa v kakšnem odnosu so do občine, in je potem to stvar politike, do kod se gre. Ampak iz mojih izkušenj je že tako, da čeprav je, recimo, na nekem takem našem področju mogoče 300 tisoč evrov dolga za vodo, je v končnici, če pogledam rezultat komunalnega podjetja, ki skrbi za vodo, ampak na postavki vode nima izgube. In je že to tako, kako bi rekel, se stvari nekako drugače urejajo. Tudi, recimo, od teh izvršb, ki jih je ta trenutek, sem pogledal, izvršb bi naj bilo pri nas, ker smo tudi dobili že spisek - še nekaj moram povedati, torej, tudi že prej, ko ni bilo eksaktno napisano, tako kot je zdaj, da smo centri za socialno delo obveščeni, pa če nas že nihče drug ni, nas je izvršitelj opozoril, nam je napisal, zaradi tega, ker je pač sam izvršitelj imel pri teh deložacijah probleme in je bil, kako bi rekel, že sam pretresen, kar je, recimo, videl v teh zadevah. In nam je že on sam pošiljal, tako da smo mi, če bi že vsi ostali mehanizmi, če jih ne bi vedeli, na koncu smo mi že tudi to dobili en mesec prej, tako da smo se vključili v vsakem primeru v to zadevo. No, ampak hočem povedati, da v teh manjših krajih, dokler center za socialno delo ne najde neke ustreznejše rešitve, čeprav lahko začasne, potem dejansko občina ali pa tudi stanovanjski skladi, v nekaterih občinah imajo svoje stanovanjske sklade, ampak govorim o teh na občinski ravni, v bistvu jaz ne poznam občine, da bi potem šla do konca. Še vedno je bila - sicer tudi piše, da se pač te zadeve obvesti, pa mi pišemo ta, kako bi rekel, priporočila, opis situacije -, enostavno da ne pride. V zadnjega pol leta je bilo 24 izvršb že, se pravi, bi naj bilo deložacij, ampak še ni prišlo praktično do nobene oziroma ena sama zadeva se je rešila tako, ker je bila že gospa - in to ni bilo občinsko stanovanje, ampak v bistvu privat -, je že bila stara 66 let, naj bi šla še v dom upokojencev, ampak to smo uredili, je bila edina možnost, da ni bila pod mostom, da smo mi, recimo, to uredili. In tako je tudi v veliki večini primerov, da se nekako stvar vseeno uredi. Seveda so pa potem tiste zadeve, ki so ostale nepokrite finančno, jih je treba pa še naprej poravnati in potem smo mi pač bolj post festum udeleženi, da pomagamo. In to je ena izmed zadev pri izrednih pomočeh, izredna pomoč je lahko dvakrat na leto, v izjemnih primerih pa petkrat na leto. In to smatramo, da je tak izjemen primer, zaradi tega, da stvar enkrat rešimo, človeka postavimo na neke take bolj zdrave temelje in da začne živeti, ne bom rekel z nule, ampak da ima nekaj, da potem vsaj vidi neko svetlo prihodnost, da je tisto obdobje končal in da gre potem naprej.

Tako da kar se nas tiče, je ta dikcija v tej noveli to, kar smo v bistvu mi že prakticirali, vsaj na tem lokalnem nivoju, tam, kjer so vpletene lokalne skupnosti. Tam, kjer so pa privatniki, ki imajo neke takšne in drugačne pogodbe, tista zgodba je pa drugačna. V tolikih letih, recimo, na sociali se spomnim, da je na našem koncu bila samo ena prodaja hiše, recimo take, pa to govorim mogoče zdaj za nekih 20 let, enostavno ni prišlo do tega, kar je po televiziji, da je nekdo, recimo, izgubil to hišo. Recimo, bil je samo en primer, in sicer to, ko je oče, mislim, zakonca sta vzela kredit za hišo, v bistvu hišo naredila in oče je umrl v prometni nesreči, mati je ostala z dvema otrokoma in seveda ni mogla plačevati. In se je takrat reševalo; seveda, banka je bila neusmiljena, tu nismo mogli nič napraviti. To je bil v bistvu edini primer. Ampak mi, kaj pa vem, toliko vseeno ni tega. In če je tak problem, se mu lahko posvetiš, čeprav je na centrih za socialno delo itak 30 % premalo zaposlenih po normativih in standardih. Takrat pač usmeriš vse v reševanje takega akutnega primera, da nimaš, recimo, družine z otroci pod mostom. Tako da tu pa sigurno dam svojo besedo, da se to tako naredi, da vsak center poskrbi za to.

Ste zaključili? Hvala tudi vam za to dodatno obrazložitev. Mogoče bi samo rekla - potem bo lahko Ministrstvo za pravosodje potrdilo ali ovrglo, ali to drži, ampak ravno po vaših podatkih naj bi od leta 2005 pa do 2015, mislim, da bilo vloženih 7.246 izvršb na nepremičnine, in sicer zaradi izterjave dolgov, nižjih od 100 evrov. Mogoče potem za nadaljevanje razprave, da bomo odprli tudi kaj na to temo.

Besedo dajem predstavnici Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, javnega sklada, gospe Milojki… / oglašanje v ozadju/ Se opravičujem… Aha, se boste predstavili za magnetogram, ker očitno imam samo eno zapisano tukaj. Izvolite, beseda je vaša.

Najprej hvala za povabilo in za besedo. Moje ime je Mojca Štritof Brus, sem pomočnica direktorja Stanovanjskega sklada Republike Slovenije.

Mogoče bi najprej samo povedala, da mi vsekakor spremembe, ki so predlagane tako na področju upnikov, ker smo pač upnik v teh razmerjih, tako kot dolžnikov in tudi… / nerazumljivo/ sodišča, pozdravljamo, mislimo, da so napredek. Povedala bi še to, da se Stanovanjski sklad dejansko sooča od vrst deložacij, ki so bile prej omenjene, s prvo, se pravi, zaradi nespoštovanja najemnih pogodb. Tako v bistvu nimamo teh primerov deložacij z odvzemom nepremičnin, ker imamo pač lastne nepremičnine in so ljudje v naših nepremičninah. Treba je povedati, da vsekakor postopki so zelo, zelo naporni za vse strani v tej zadevi. Treba je povedati, da to, kar konča na sodišču, kar je predmet potem izvršb, to je res zelo mali del vseh naporov, ki se ne izidejo tako, kot si vsi želimo, da bi prišlo do sporazuma, do nekih dogovorov, do pomoči. Kot je bilo že povedano s strani gospoda predstavnika skupnosti, imamo dobre povezave tako s centri za socialno delo, skupnostjo in občinami, pa tudi s stanovanjskimi skladi. Tu moram omeniti, da sodelujemo tudi z upravniki. Zakaj je to pomembno, zaradi tega, ker v bistvu obravnavamo vsako družino, mi imamo večinoma družine, celovito. Razumemo, da gre za širšo problematiko, da ne gre samo za najemnika in vse ostalo. Zelo veliko truda naše strokovne službe, moram reči, da delamo na območju celotne Slovenije, da imamo sami stanovanje v 112 občinah po Sloveniji, da dejansko to pomeni, mi imamo pa sedež samo v Ljubljani, imamo samo tri ljudi zaposlene v tej službi, ampak ogromno truda vlagamo v to komunikacijo. Mi verjamemo, da se da ogromno zadev preprečiti. Kot je bilo povedano, je največja ovira zatiskanje oči na strani dolžnikov. Oni si pač zatiskajo oči, da bi to šlo, pa da mogoče ne bo nič, in dejansko je težko prodreti do njih. In tu je veliko treba narediti, tako centri, mi in občine ter javni skladi, da jim potem povemo, da to ni nobena stigma, da postopki so zaupne narave in tako naprej. Tako da kar se tiče nas, moram reči, da po vseh teh primerjavah, ki smo jih opravili, in pri vsem sledenju smo ugotovili, da dejansko je naše število deložacij, se pravi, zaradi kršitev najemnega razmerja, se pravi, izselitve iz naših najemnih stanovanj, je zelo majhno. Mi imamo v slovenskem deležu od vseh najmanj, kar pa je res del tega našega antideložacijskega programa. Pomeni, da se zelo zavzemamo. Še posebej smo pozorni na to, da pri nas tudi, recimo, v najemnih razmerjih zaradi nespoštovanja tako v primeru plačevanja ostalih stroškov, kar je bilo prej povedano, in v primerih neplačevanja najemnine, seveda zaradi zelo majhnih zneskov nimamo izselitev in takih primerov nimamo, deložacij. In to je ravno zaradi tega, ker celostno obravnavamo. Se pravi, razumemo, da je pri družinah enkrat malo več in malo manj. Opazili smo trend tega, da največ potrebujejo te družine svetovanja na področju tako pravic, ki jih imajo v sistemu, in seveda opazili smo, da tam, kjer pride, recimo, do kakšnega zaprtja tovarn in tako naprej, se ti ljudje ne znajdejo in hipno doživijo nek šok. In vemo, da se Ministrstvo za delo in družino trudi preko svojih izpostav, ampak še vedno se ne znajdejo; prvo leto je najtežje, se pravi, če so, recimo, brezposelni. Tako dejansko usmerjamo in pomagamo.

Tu bi omenila, da imamo tudi mi finančne posledice iz tega, smo malo pogledali, tudi iz tega programa. Ugotovili smo, recimo, da od subsidiarne odgovornosti, ki vemo, da je bila omejena z novelo stanovanjskega zakona, recimo, imamo povrnjenih ali pa da je plačanega v postopkih, recimo, od vseh let, odkar to obstaja, samo 15 %, kar pomeni neko izgubo in to skozi leta nanese. Kar pomeni, da teh stroškov verjetno ne bomo nikoli več dobili povrnjenih. Pri najemninah je to malo bolje, zaradi tega, ker se ljudje vedno bolj zavedajo, da najemnina pa je nekaj, kar pa morajo plačati. Naj omenim, da je tu v pomoč tudi stanovanjska zakonodaja, ki omogoča ljudem, da pridejo do subvencij. Tudi na tem področju moramo delati na osveščanju, ker se nekateri tega še vedno ne zavedajo. Naša vloga, moram reči, je res večplastna. Kot smo povedali, menimo, da je bistveno, da se vzpostavi enoten način obveščanja teh ljudi, ki pa bo v pomoč ne nazadnje tudi pri uresničevanju zakona in bo tudi zmanjšalo pripad zadev, ki bodo na sodišču, kar pa je absolutno želja nas vseh.

Toliko mogoče za uvod. Imamo tudi podrobne podatke, ampak mislim, da verjetno kasneje. Najlepša hvala.

Najlepša hvala tudi vam.

Zdaj ste vsi, ki ste bili vabljeni na sejo in ste želeli spregovoriti, dobili besedo.

Odpiram razpravo poslank in poslancev, da lahko povejo svoja stališča do zakona in do omenjene problematike. Če bi se kasneje v nadaljevanju odprlo še kakšno vprašanje, bom dovolila, da vabljeni na sejo še dodatno odgovorite, ampak zelo kratko, ker prvenstveno gre v tem delu za razpravo poslank in poslancev, samo še za dodatna pojasnila, če bo potrebno. Prvi se je k besedi javil gospod Saša Tabaković. Izvolite.

Spoštovana predsednica, hvala za besedo.

Lep pozdrav tudi z moje strani!

Ja, res je, ne samo v zadnjem času, ampak kar neko dolgo obdobje smo v resnici priče različnim zgodbam, ki se dotikajo izvršilnih postopkov dolga iz naslova nepremičnin, ko ljudje enostavno zaradi prehude finančne stiske ne morejo oziroma niso mogli več plačevati rednih mesečnih obveznosti. Kot je bilo že rečeno, te obveznosti so lahko sicer bagatelne, minimalne, se pa večkrat dogaja, da se potem te obveznosti naberejo skozi določeno obdobje, tako potem dolg naraste in ravno tako potem tudi število upnikov do tega dolga. Stiska dolžnika ponavadi izhaja iz različnih socialnih dejstev, najsi bo to izguba zaposlitve, kot smo lahko že slišali, lahko so to tudi dolgotrajne bolezni, prenizki pokojninski prejemki, kar se je sicer do neke mere v tem mandatu poskušalo popraviti z zakonsko določeno minimalno pokojnino, pa do ostalih individualnih razlogov, ki botrujejo dejstvu, da je določen posameznik enostavno nezmožen plačevanja rednih obveznosti, torej mesečnih položnic. Ponavadi je tako, da ti dolžniki, ki se v takšni stiski znajdejo, so enostavno nevešči pravnih možnosti, ki jih imajo in ki dolžnika v resnici varujejo v izvršilnih postopkih. Seveda pa je to ustavno sorazmerno povezano s pravicami, ki jih ima v takšnih postopkih upnik, ker kot je bilo že rečeno, ne smemo pozabiti, da so ta razmerja povezana enostavno z dejstvom, da je uživanje lastnine oziroma nekega lastnega kapitala ustavno varovana pravica. Zdaj, če pogledamo statistiko, med letoma 2005 in 2015 lahko v resnici vidimo, da je prodaja nepremičnin na podlagi izvršilnega postopka uspešna v zelo majhnih procentih, torej gre za res majhen procent od 1,5 do slabih 3 %, kar kaže na to, da tudi, če upnik vloži predlog na dolžnikovo nepremičnino oziroma za izvršbo na dolžnikovo nepremičnino, ni nujno, da bo do prodaje na koncu, da bo na koncu dejansko prišlo, zakaj? Zato, ker je v resnici postopek razmeroma dolgotrajen, najprej mora izvršilno sodišče upnikovemu predlogu za izvršbo na dolžnikovo nepremičnino sploh ugoditi, torej dovoliti izvršbo, če se to zgodi potem sodišče tudi pozove dolžnika oziroma upnika k plačilu predujma, ta znesek je kar visok, gre za okoli 600 evrov za stroške cenilca, ki ga sodišče potem plačilu predujma tudi postavi in, če upnik predujma ne založi, potem se izvršba ustavi. Zdaj tukaj na kratko se seveda odpira tudi vprašanje kaj se zgodi s tistimi upniki, ki si takšnega predujma ne morejo privoščiti, ker dejstvo je, da upnik ni vedno samo država, ki recimo temu ima vedno teh 600 evrov zato, da založili cenilca kot tudi niso samo posamezniki, ki imajo denarja na pretek, ampak seveda so te življenjske situacije lahko zelo različne in se lahko seveda tudi zgodi, da v določenem obdobju, recimo nek posameznik posodi denar v dobri veri, da ga bo dobil nazaj pa vseeno potem nima toliko sredstev, da bi lahko založil recimo denar za cenilca oziroma kaj se zgodi takrat, ko vemo, da bi ravno morda izterjava tega dolga upniku izboljšala morda njegovo socialno stisko v kateri se je na primer znašel. To je sicer neko tako krajše vprašanje, vem, da je v resnici morda zapleteno, glede na ta ustavna razmerja, če lahko tako rečem pa vseeno morda nek kratek odgovor s strani povabljenih. Zdaj, če nadaljujem kar se tega postopka tiče, ko cenilec izdela neko cenitveno poročilo o tržni vrednosti nepremičnine, to traja praviloma kakšen mesec, ga potem vloži pri sodišču, ki cenitveno poročilo tudi potem preda strankama, da v določenem roku potem podata neke morebitne pripombe na to cenitev in šele po pridobitvi izjav obeh strank o cenitvi lahko potem dejansko sodišče izda sklep o tržni vrednosti nepremičnine. In, ko potem ta sklep postane pravnomočen, potem seveda lahko sodišče razpiše dražbo nepremičnine in, če je pravnomočen tudi že sklep o sami dovolitvi izvršbe na nepremičnino, potem na prvi javni dražbi se nepremičnina prodaja za sedem desetin ocenjene vrednosti, če ta dražba ni uspešna, potem se dražba ponovi, ker se potem prodaja nepremičnino z pet desetin in potem, če tudi ta druga dražba ni uspešna potem se v resnici izvršba konča, tako, da do tretje dražbe sploh ne pride oziroma je ni. Ko govorim o tem postopku, ga v bistvu opisujem zato, ker je kot rečeno postopek izvršbe na nepremičnino v resnici zelo dolgotrajen in je sorazmerno drag, zato v resnici še posebej pozdravljam, da se med samim postopkom potem lahko upnik in dolžnik dogovorita za obročno odplačilo dolga in tudi odlok izvršbe, ker je vse potem kasneje ovira za dejanski razpis same dražbe nepremičnine. Tako, da kot rečeno pa seveda vsi ti dolgotrajni postopki nimajo haska, ko se seveda pogovarjamo o nepremičninah v katerih dejansko biva dolžnik, ker moramo vedeti, da seveda ni vsaka nepremičnina, ki se v izvršilnem postopku prodaja na javni dražbi tudi dejansko stanovanje ali pa stanovanjska hiša v kateri dolžnik dejansko živi oziroma je njegov dom, ker se lahko prodaja seveda različna, lahko se prodajajo nezazidana stavbna zemljišča, gozdovi, poslovni prostori, pač marsikaj, zato se mi zdi prav, da gre pri rešitvi novele zakona prav v smeri preprečevanja izvršb na nepremičnine od katerih je dolžnik dejansko tudi socialno odvisen. Še posebej takrat kadar je dolg tako majhen in poplačilo tako obvladljivo v resnici, da je ukrep izvršbe dejansko nesorazmeren samemu cilju. Ker ne glede na to, da so morda v nekaterih primerih neke prakse, dobre prakse že obstajale se mi zdi prav, da na nek način tudi na zakonski ravni to, če lahko rečem temu, mentaliteto sorazmernosti tudi pač uzakonimo. Tako, da kot je bilo že rečeno, v takšnih primerih bo po novem moralo sodišče obvestiti center za socialno delo, ki bo seveda vzpostavilo nek poseben postopek odpravljanja socialnih stisk, težav upnika, še preden bi lahko do izvršbe njegove nepremičnine tudi dejansko prišlo. To pomeni, da, če center za socialno delo oceni, da bi takojšnja izvršba ogrozila eksistenco dolžnika oziroma njegovih družinskih članov, da to mnenje potem tudi posreduje sodišču in se na tak način potem tudi dolžniku pomaga, da sam, morda preko svojcev, različnih humanitarnih društev ali pa tudi z mehanizmi, ki jih ima sam Center za socialno delo potem izvršbo preloži ali pa, da se ta izvršba celo ustavi v kolikor je dolg pravočasno poplačan. Na tak način, s predlogom lahko sodišče, s predlogom novele lahko sodišče tudi na predlog dolžnika predlaga tudi drugo sredstvo izvršbe, to se mi zdi, to v bistvu zelo pozdravljam, ker po navadi je takšen predlog v domeni upnika. Še posebej se mi zdi dobro, glede na to, ko smo govorili o neosveščenosti, da po predlogu novele takšen postopek velja tudi za tiste dolžnike, ki so v svojem primeru izvršbe neaktivni, to kar smo slišali, da pridejo potem deset pred deveto povedati na Center za socialno delo, da se bo ob devetih zgodila izvršba. In glede na to, da smo v resnici seje, razprave na to temo že imeli, da se tudi s to predlagano novelo rešuje tudi del priporočil varuha za človekove pravice, seveda novelo absolutno podpiram in sem vesel, da je do nje v resnici že v tem mandatu tudi prišlo.

Hvala lepa.