Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, spoštovani vabljeni! Začenjam 51. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Uvodoma vas želim obvestiti, da se je opravičila in na današnji seji ne bo prisostvovala kolegica Suzana Lep Šimenko. Imamo pa nekaj pooblastil, in sicer: namesto kolega Möderndorferja je z nami dr. Mitja Horvat, namesto Irene Grošelj Košnik je z nami kolega Ivan Škodnik in namesto mag. Julijane Bizjak Mlakar je z nami Marjana Kotnik Poropat.

Prehajamo na določitev dnevnega reda. S sklicem seje 17. 1. 2018 ste prejeli predlog dnevnega reda, ki se glasi:

1. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih,

2. Predlog resolucije o družinski politiki 2008-2028 Vsem družinam prijazna družba,

3. razno.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O STARŠEVSKEM VARSTVU IN DRUŽINSKIH PREJEMKIH.

Predlog zakona je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada. Objavljen je bil na naših spletnih straneh. Kolegij predsednika Državnega zbora je na svoji seji odločil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku. Kot gradivo je poleg predloga zakona tudi: mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 16. 1. 2018, mnenje Državnega sveta z dne 18. 1. 2018, dodatna pojasnila Ministrstva za delo z dne 24. 1. 2018 ter pripombe varuhinje človekovih pravic z dne 24. 1. 2018.

Na sejo smo povabili: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Državni svet Republike Slovenije, Zakonodajno-pravno službo, iz Kabineta predsednika Vlade je dr. Andreja Črnak Meglič, Skupnost centrov za socialno delo Slovenije, Zvezo prijateljev mladine Slovenije, Slovensko fundacijo Unicef in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

V poslovniškem roku smo prejeli amandmaje poslanskih skupin koalicije, Poslanske skupine Nove Slovenije k 5. členu, Poslanske skupine Levica k 7. členu, mislim pa, da vam je že bil razdeljena tudi amandma Poslanske skupine SMC k 13. členu, predlog za amandma odbora, ki ga je predlagala Poslanska skupina Levica k 6. členu, in spremembo amandmaja k 7. členu, ki so ga podpisale poslanske skupine koalicije.

Začenjamo drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona in pripadajočih amandmajih. Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih združi, v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika Državnega zbora. Po opravljeni razpravi bomo glasovali o amandmajih in na koncu o vseh členih skupaj. Če temu ne nasprotujete, predlagam, da nadaljujemo z delom.

Besedo dajem Ministrstvu za delo, državni sekretarki Martini Vuk.

Hvala lepa, predsednik.

Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani gostje!

Pred vami je novela Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki prinaša nekatere praktične izboljšave. Prvi ukrep, ki ga prinaša Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, je odprava začasnega ukrepa, in sicer se odpravlja cenzus pri upravičenosti do pomoči ob rojstvu otroka, ki zopet postaja univerzalna. To pomeni, da vsak otrok, ki bo rojen v letošnjem letu od 1. 1. 2018 dalje in potem naprej, bo upravičen do pomoči ob rojstvu otroka v znesku 260 evrov. Zakon predlaga tudi, da se potem ta pravica spremeni v tako imenovano dobroimetje, glede na to, da se velikokrat pojavljajo pomisleki, da je treba sprejemati ukrepe, ki so namenjeni neposredno otrokom, se tudi v otrokovo korist porabijo in uporabijo, predlagamo dobroimetje, in sicer je bil potem predlog amandmaja koalicije, ki ga tudi podpiramo, da se to dobroimetje začne s 1. 1. 2020 dalje.

Drugi ukrep je nov način izrabe očetovskega dopusta, ki sledi temu, da bo bolj enostaven, pregleden in fleksibilen, pri čemer pa vemo, da se je z začetkom letošnjega leta sprostilo še dodatnih 5 dni očetovskega dopusta, plačanega seveda, vseskozi zdaj govorimo samo še o plačanem očetovskem dopustu, in tako so očetje upravičeni do 30 dni plačanega očetovskega dopusta. Zakon pa prinaša nekoliko spremenjene določbe, kako se ga lahko koristi, kdaj ga bodo lahko izrabili, možno ga bo izrabiti tudi v celoti istočasno z materjo otroka takoj po rojstvu, zato ker se je ugotovilo, da je to zgodnje koriščenje, ki je bilo do zdaj 15 dni v prvih 6 mesecih po rojstvu otroka, tisto, ki so se ga skoraj 90 % posluževali očetje, kar je prineslo dobrobit res celotni družini in še zlasti otroku, in zato se nam zdi to pomembno spodbujati in tudi omogočati tovrsten način koriščenja. Tretja sprememba je 30 dni starševskega dopusta za posvojitelje oziroma osebe, ki jim je otrok zaupan v vzgojo in varstvo z namenom posvojitve, in sicer za tiste otroke, ki so že zaključili prvi razred osnovne šole, ne pa še celotne osnovne šole, torej so mlajši od 15 let. Do zdaj posvojiteljskega dopusta za toliko stare otroke ni bilo, vendar pa je pomembno, da se uvede tudi za posvojitelje, ki posvojijo otroke od zaključka prvega razreda osnovne šole pa do 15. leta.

Nadalje je sprememba, da se spreminja starost otroka, za katerega so starši upravičeni do povečanega zneska otroškega dodatka, za 20 %, in sicer bo po novem to veljalo za otroka, starega do 4 let. Gre za to, da je bil ta povečan otroški dodatek uveden za predšolske otroke, ki ne obiskujejo vrtcev, in sicer v obdobju, ko je bilo izjemno veliko pomanjkanje mest v vrtcih. Zdaj se ta mesta sproščajo in zlasti v drugem starostnem obdobju, torej od 4 do 6 let, nam je Ministrstvo za izobraževanje in tudi občine poročajo, da teh mest ne primanjkuje več. Cilj države, skupnosti pa je, da je čim večje število otrok vključenih v predšolsko vzgojo, zlasti tistih pred šolo, in zato tak ukrep ni več potreben, torej višji otroški dodatek za tiste, ki niso vključeni v vrtec. Tudi strateški cilj EU 2020 o vključenosti otrok v vrtec od 4. leta starosti do vstopa v šolo je 95 % in ta cilj seveda podpiramo in ga zasledujemo tudi v Sloveniji.

Nadalje je veliko reakcije spodbudil predlog, da do otroškega dodatka ne bi bili upravičeni starši v primeru, če otrok iz neupravičenih razlogov ne obiskuje osnovne šole. Veliko je bilo pozivov, naj se to področje uredi tudi na ta način. Vemo, da je obiskovanje osnovne šole obvezno, osnovna šola je obvezna, otroški dodatek je namenjen tako preživljanju kot vzgoji in tudi izobraževanju in vključitev v izobraževanje je ena temeljnih dejavnosti socialnega vključevanja in ena temeljnih priložnosti ter možnosti, ki jih vsak otrok mora imeti in to celotno osnovno šolo. Veste, da obstajajo ukrepi preko šolske inšpekcije, šolske svetovalne službe, centri za socialno delo opravljajo tako svetovalne razgovore z družino, starši in otroki, skušajo druge ukrepe uporabiti. Šolska inšpekcija ima možnost izrekanja glob za ne obiskovanje osnovne šole, pa vendar se kljub temu pojavljajo težave. Ta predlog je bil poskus v tej smeri veliko bolj z vidika preventivne vloge kot z vidika sankcioniranja, ampak sporočilnost je hotela biti dana, da je res pomembno, da vsi otroci ves čas obiskujejo osnovno šolo v celoti, od prvega dneva do zadnjega dneva, ker le tako imajo potem lahko priložnost za naprej v življenju. Vendar zaradi burnih pomislekov, ki so bili izpostavljeni, tudi nasprotovanja dela strokovne javnosti, in do neke mere seveda tudi ti pomisleki so upravičeni, je še naprej treba iskati ustrezne načine, kako zagotoviti obiskovanje osnovne šole za vse otroke, se strinjamo z amandmajem, ki je bil ravnokar vložen, da se ta ukrep črta in da ga torej zakon ne bi vseboval.

Naslednja zadeva, ki se ureja, ureja se, sistemsko se ureja tokrat prvič, pravica do pomoči pri nakupu vinjete za velike družine. Veste, da je bilo do sedaj to urejeno projektno, da tiste velike družine, ki so si morale kupiti večji avto in je zaradi tega bila tudi dražja vinjeta, so razliko dobile povrnjeno preko Rdečega križa. Že takrat, ko je bilo to uvedeno smo obljubili, da bo zadeva sistemsko urejena in sedaj se v zakonu to ureja, tako da je ustrezna pravna podlaga in da je to dejansko postala zakonska pravica. Enako pa se tudi sistemsko ureja za invalide in invalidske organizacije do razlike v ceni vinjete. In tudi v tem primeru bo sedaj zaenkrat ta zakon, sistemski zakon za ureditev tega področja v celoti za vinjete, torej tako za invalide kot za velik družine. Ko pa bo naslednja sprememba zakona o izenačevanju možnosti invalidov pa bo ta del glede vinjeta za invalide prenesen v tisti zakon, torej v ZIMI.

Potem se ureja tudi, da je do delnega, da bo do delnega plačila za izgubljeni dohodke upravičen tudi zakonec oziroma zunajzakonski partner, ki dejansko neguje in varuje otroka svojega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, zato ker pač se je pojavila tako potreba kot tudi iz dejanske situacije iz realnosti izhaja, da so tudi zakonci, ki niso pač starši teh otrok, torej eden od zakoncev tisti, ki tega otroka dejansko varuje in neguje in je zato prav, da je upravičen tudi do nadomestila.

Staršem se tudi ne bo več ukinila pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek, če bo otrok zaradi zdravljenja v zavodu več kot 30 dni, kar je bil do sedaj primer, zato ker vemo, da tako rekoč vedno je eden od staršev, ponavadi seveda tisti, ki ima pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek z otrokom v bolnici. Kar pomeni, da zanj skrbi tudi tam in je kar smiselno, da se to uredi ustrezno. Torej, da se pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek ne ukine. Ravno tako pa tudi podpiramo namen amandmaja, ki ga je vložila Poslanska skupina SMC glede plačila deleža nadomestila za izgubljeni dohodek za enega od staršev v primeru, ko je otrok vključen in v institucionalni varstvo, pa vendarle je več kot eno četrtino časa v letu doma oziroma v bolnišnici. Torej, zaradi bolezni ali druge odsotnosti, pač ne more biti vključen v to institucijo in bi ta delež nadomestila za izgubljeni dohodek tudi pripadal. Hvala.

Hvala lepa za ta pojasnila. Tudi Zakonodajno-pravna služba je pregledala zakon v okviru svoje pristojnosti. Besedo dajem gospodu dr. Divjaku. Izvolite.

Hvala lepa, predsednik. Lep pozdrav vsem skupaj. Naše pisno mnenje ste dobili. Iz tega pisnega mnenja bi mogoče dve, tri stvari izpostavil. V tem primeru gre za enega izmed zakonov, ki posegajo na področje uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. Vedno pri teh zakonih pravzaprav opozarjamo na eno stvar, in to je na potrebo po poenotenju zakonodaje. Na tem področju imamo mi deset ali več zakonov. En zakon se spremeni, pa potem je treba drugega uskladiti. To ni v redu. To večkrat opozarjamo. Vemo, da je to zahtevno delo, da zahteva to šest mesecev do enega leta res projektnega dela, vendar bo treba k temu enkrat pristopiti. To, da je na več zakonih posamezna materija urejena, seveda, ne prispeva k jasnosti in imaš težave pri tem , ko iščeš kaj pravzaprav velja, potem se srečujemo z medsebojnimi prehodnimi določbami, ko ena posega v drug zakon in podobno. Na to pač vedno opozarjamo. Seveda je tik pred volitvami prepozno, da bi se tega lotili, ampak to je en projekt, ki se ga bo potrebno lotiti. Tudi v tem zakonu ste zapisali, da so določene določbe v njem zato, ker ga usklajujemo z drugim zakonom. Podobni zakoni so še v igri, tako da je to resna opomba.

Ena izmed naših opomb je šla na 7. člen. Tu vidimo, v kakšni smeri gre zadeva. Iz našega vidika lahko rečem, da je črtanje primerno, neprimerna pa je bila ta določba ne glede na dobre namene. Preveč težav bi si povzročili. Po vsej verjetnosti bi ta zadeva končala na Ustavnem sodišču in bi spet imeli določeno delo. Tako da, črtanje lahko iz našega vidika pravzaprav samo pozdravim.

Še dve stvari bi povedal … Nekateri amandmaji so mogoče malo neprecizno vloženi, ampak za nas, pa verjetno tudi za vas se da točno locirati, kaj se je želelo, razen pri 13. členu, bom mogoče še posebej izpostavil.

In končno še ena stvar … Na predlagatelju je, da postavi začetek veljavnosti in pa morebitne odmike z drugačno uporabo, tako da ne bo nobenih težav. Tu gre za neko vsebinsko zadevo, se pa tudi na tem področju večkrat srečujemo v zakonodaji s problemom, ko je zakon veljavnost eno, uporabnost pa je potem spet druga. V tem primeru je zelo majhno odstopanje, seveda pa je to stvar predlagatelja, da glede na prakso oceni, če je treba v kakšnem primeru narediti kakšen odmik. Preveč pa tega v zakonu ne more in ne sme biti zaradi jasnosti, ker imamo nekatere zakone, kjer pa je nekaj členov takšnih, kjer imaš različno uporabo in tisto ne prispeva k jasnosti. V tem primeru je samo za en člen, pri katerem bo verjetno tudi tekla debata.

Hvala lepa, predsednik.

Hvala lepa tudi vam, dr. Divjak.

Tudi Državni svet je obravnaval predlog zakona. Prosim gospoda Horvata za kratko predstavitev.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav tudi v mojem imenu.

Državni svet je predlog zakona obravnaval na svoji 3. redni seji in ga podprl. Državni svet se je seznanil s ključnimi rešitvami predloga zakona.

Kot pomembno novost je prepoznal in podprl sistemsko ureditev pomoči pri nakupi vinjete za velike družine za vozilo, razvrščeno v drugi cestninski razred B. Rešitev podpira tudi Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, saj dosedanja začasna ureditev omenjene pomoči za invalide in invalidske organizacije ni bila primerna. Državni svet se je v razpravi dotaknil tudi vprašanja rodnosti v Sloveniji in ustreznih načinov njenega spodbujanja. Pri tem je pozval k večji aktivnosti pri iskanju rešitev na tem področju, tako v okviru stroke, politike kot tudi javnosti. Podprl je tudi pobudo državnega svetnika profesorja dr. Matjaža Gamsa, da Državni svet organizira tematsko konferenco o rodnosti v Sloveniji. Idejo je podprlo tudi pristojno ministrstvo. Državni svet se je dotaknil tudi vprašanja povezave stopnje rodnosti z očetovskim dopustom in opozoril, da naj bi bil očetovski dopust namenjen večji skrbi za otroke, uveljavljanju načela enakosti spolov v praksi. Izrazil je pričakovanje, da naj očetje ta dopust izrazijo v skladu z njegovim namenom in da ga ne dojemajo kot možnost za pridobitev več časa za njihove prostočasne aktivnosti. Državni svet je bil seznanjen tudi s pripombami društva Družinska pobuda, v zvezi s katerimi je pozval predlagatelja, da jih preuči in kolikor lahko upošteva že pri aktualni noveli zakona. Predstavniki sindikatov so o predlogu zakona izrekli podporo, predstavniki delodajalcev pa so opozorili, da pravica do očetovskega dopusta predstavlja delodajalcem, predvsem tistim v mikro in majhnih podjetjih, določene dodatne obremenitve, predvsem zagotavljanja nemotenega delovnega procesa. Državni svet je bil seznanjen tudi s podatki o dejanski izkoriščenosti očetovskega dopusta, ki je 80 do 85-odstotna. Primerjalni podatki med javnim in zasebnim sektorjem, ki bi tudi bili zelo informativni, pa na žalost niso bili na voljo.

Kot že rečeno, Državni svet je predlog zakona podprl.

Hvala.

Hvala lepa.

Sprašujem vabljene, če želi še kdo predstaviti svoje stališče do omenjenega zakona? Če ne, potem pozivam oziroma prosim kolegice in kolege poslanke in poslance, da se prijavijo k razpravi. Želi kdo razpravljati?

Kolega Kordiš, izvoli.

Hvala za besedo, predsedujoči.

V tem zakonu v Levici vidimo pluse in vidimo minuse.

Če predlog na začetku pogladim in pobožam, naj povem, da se zelo strinjamo s predlaganim načinom izrabe očetovskega dopusta, zato ker se očetom dopušča več možnosti glede izrabe tega dopusta. Ravno tako je smiselno, da se starševski dopust razširi tudi na posvojitelje. S tem nimamo nikakršnih težav in ukrep ocenjujemo kot pozitiven, tudi sistemsko ureditev pri nakupu vinjete za velike družine. Naprej, korak v pravo smer je takisto odprava varčevalnih ukrepov in zato podpiramo tudi črtanje začasnega ukrepa, ki je omejeval pravico do enkratne pomoči ob rojstvu otroka in bodo zdaj te pravice deležne vse družine. Ob tem pa naj kar takoj opozorim na nek širši problem, ki ga imamo s socialno politiko ravno na tem področju. Vlada je šla v odpravo, pa njena koalicija ali pa Ministrstvo za delo, kakor želite, je šla v odpravo recimo zamejevanja otroškega dodatka po celotni lestvici, torej tudi za najbolj premožne družine. Zdaj se je z zadnjim sproščanjem zgodilo to oziroma se je pač sprostilo, da družina, v kateri dva starša, vsak prinese v gospodinjstvu 2 tisoč evrov neto, prejmeta še 50 evrov otroškega dodatka oziroma otrok v taki družini. Zdaj, glede na to, da je šlo za sproščanje varčevalnih ukrepov, je to zagotovo okej, ni pa okej, da se vzporedno še vedno pušča na suhem revne delavske družine, marginalizirane skupine, in tako naprej. Otroški dodatek se še vedno upošteva pri cenzusu socialne pomoči in se, ko pride do revnih delavskih družin, država še vedno pretvarja, da pomaga. Po eni strani taki družini nameni otroški dodatek, po drugi strani pa odgrizne socialno pomoč. To priča o bistveno zgrešenih prioritetah na tem področju, katerih posledica je, namesto reševanja spirale revščine, njeno poglabljanje oziroma njeno vztrajanje, za katerega ni absolutno nikakršnega razloga, tudi računovodskega ne, kaj šele razloga družbene pravičnosti, ker vemo, da imamo visoko gospodarsko rast, vemo, da so korporativni dobički pri nas visoki, sredstev je dovolj, s tem pa je padel še zadnji, recimo temu, varčevalni argument, zakaj se stanje stvari ohranja tako, kot se.

Nekako iz istega fazona se napajajo tudi nekateri slabi ukrepi v tem konkretnem predlogu. Da bom zelo plastičen … Tukaj se predvideva izplačilo enkratne pomoči družinam ob rojstvu otroka, kar je okej, kar pa ni okej, pa je, da naj bi se to izplačilo zgodilo na način dobroimetja. Ja, kaj pa manj premožne… Mislim, to se uvaja z argumentom oziroma je intenca predlagatelja tukaj jasna – zato ker sumijo zlasti revne, verjetno, družine, da te pomoči ne bodo porabile za dobrobit otroka, ampak, kaj jaz vem, za plačilo položnic ali pa karkoli drugega. To, mislim da, je zelo neživljenjsko poseganje v avtonomijo staršev pri skrbi otroka, izraža se visoka stopnja nezaupanja do revnih delavskih družin, poleg tega pa itak odpira še možnosti korupcije in je birokratska nočna mora zaradi tega, ker bodo starši lahko prišli do opreme in drugih potrebščin samo pri izbranih ponudnikih. Pri tem, da neka revna delavska družina dobi otroka, bo šla pa po, ne vem, neko opremo, ki je iz druge roke, pa bo na tak način prišla skozi cenejše, in podobno. S tem se ljudem odvzame ta manevrski prostor. Ampak v istem času, ko Vlada sumniči revne in delavske družine, da ne znajo razpolagati s temi sredstvi, pa hkrati ne sumniči bogatih družin - že prej sem omenil, vsak od staršev prinese 2 tisoč neto -, da teh 50 evrov otroškega dodatka, kolikor ga prejmejo, kljub temu da so v špici dohodkov v naši državi, ne bodo porabili za svoj luksuz ali pa investicije na Wall Street, če želite, da sem malo bolj plastičen, pa mogoče malo bolj pompozen. Tukaj, mislim da, imamo opravka z zelo grdim argumentom socialne stratifikacije. Prva stvar, ki jo je treba narediti, če želimo, da se otroški dodatek in vsi ti transferji uporabljajo za dobrobit otroka, je nasploh okrepiti socialni položaj najnižjih dohodkovnih razredov – od dviga denarne socialne pomoči do tega, da izvzamemo otroški dodatek iz cenzusa za taisto socialno pomoč. Največji problem tega zakona je pa zagotovo odvzem otroškega dodatka oziroma želja po odvzemu otroškega dodatka, če nek otrok ni vpisan v šolo. Na tej točki bi rad korigiral gospo državno sekretarko, da amandmaji, ki črtajo to določbo, niso bili vloženi samo ravnokar. Vložili smo jih v Levici in smo to naredili že v petek oziroma celo že v četrtek. Pa še malenkosten komentar oziroma pripomba na enak amandma, ki so ga ravnokar vložile koalicijske poslanske skupine in je enak kot naš. V vaši obrazložitvi piše takole: »Predlagana rešitev sledi pripombam varuhinje človekovih pravic in opozorilom strokovne javnosti, zato predlagamo umik določbe.« Tukaj bi samo opozoril, da varuhinja sploh ni zahtevala črtanja, tako da sklicevanje na varuhinjo je malo tako-tako, ampak, v redu, to je malo mimobežno. Tako da, upam, da se bo ta sporna, problematična določba iz 7. člena izčrtala, ker ni pošteno, da se otroka sankcionira in da se ga sankcionira dvakrat. Najprej mu neka družina, pa neki starši lahko iz različnih razlogov – bodisi zaradi tega, ker so pač personalno odgovorni, bolj verjetno pa zaradi nekih socialnih okoliščin – odrečejo možnost normalnega izobraževanja, potem pa tukaj svoje naredi še država in jim odreče še možnost do otroškega dodatka in to zagotovo ni prav, niti ta ukrep ne dosega ciljev, ki bi jih želel dosegati. Podobno napačen ukrep penaliziranja je tudi predlog, da se nekaterim otrokom otroški dodatek zmanjša, ker niso vpisani v vrtec. Torej, to je ta omejitev 20-odstotnega pribitka k otroškemu dodatku, če predšolski otrok ni vpisan v vrtec. No, in ta dodatek bi Vlada za doseganje večjega vpisa rada odvzela otrokom, starejšim od 4 let, pri tem pa zelo jasno navaja, da je njen argument predvsem statističen – da se zasleduje strateške cilje EU 2020 o vključenosti otrok v vrtec od 4. leta starosti do vstopa v šolo na raven 95 %. Spet se tukaj penalizira otroke, penalizira se starše, penalizira se delavske in deprivilegirane družine. Zakaj? Samo zato, da bo neka statistika dobro izgledala. To zagotovo ni zadosti močan argument, da se gre v zmanjševanje oziroma omejevanje otroškega dodatka. Kaj je problem z izplačevanjem enkratne pomoči ob rojstvu otroka v obliki dobroimetja, sem pa že izpostavil in tudi na tej točki bomo podprli amandma, ki so ga vložili kolegi iz Nove Slovenije.

Za zaključek pa še eno vprašanje … Omejevanje glede na izobraževalno ali pa socialno varstveno vertikalo se predlaga tudi pri prvem odstavku 77. člena oziroma mogoče, mogoče bodo taki učinki. No, bomo videli, kaj bodo odgovorili predstavniki predlagatelja. In sicer, takole gre pri veliki družini, torej družini z več kot tremi otroki in njihovemu dodatku, predlaga se naslednja formulacija: dodatek za veliko družino je letni prejemek namenjen družini, ki ima v koledarskem letu najmanj en dan tri ali več otrok do starosti 18 let, po 18. letu pa, če imajo status učenca, dijaka, vajenca ali študenta, vendar najdlje do 26. leta starosti. To je nova predlagana formulacija. Obstoječa formulacija, ki je po mojem ustreznejša, se pa glasi takole: dodatek za veliko družino je letni prejemek, namenjen družini, ki ima v koledarskem letu najmanj en dan tri ali več otrok do starosti 18 let, po 18. letu pa, če so otroke starši dolžni preživljati v skladu z določbami zakona, ki ureja družinska razmerja. Torej, stvar ni zamejena glede na to, ali je nekdo vključen v nadaljnje korake izobraževanja ali ne in tukaj me zanima, zakaj se je tukaj zgodila ta sprememba dikcije in kaj želijo predlagatelji z njo doseči.

Hvala lepa, kolega Kordiš.

Kolega Tabaković, izvoli.

Ja, spoštovani predsednik, hvala za besedo. Lep pozdrav tudi iz moje strani.

Zdaj, jaz seveda podpiram novelo, ker, kot je bilo že rečeno, poenostavlja in dela bolj fleksibilen način izrabe očetovskega dopusta. Zdi se mi tudi dobro, da se odpravlja cenzus pri upravičenosti do pomoči ob rojstvu otroka. Slišali smo, da se uvaja tudi 30 dni starševskega dopusta za posvojitelja otroka, ki je zaključil prvi razred osnovne šole in je mlajši od 15 let. Ponovno se uvaja tudi izplačilo pomoči ob rojstvu otroka, pa konec koncev tudi pomoč pri nakupu vinjete za veliko družino bo verjetno marsikomu prišla prav.

Bi se pa s komentarjem v bistvu opredelil tudi do tega problematiziranega člena, ki kaznuje starša z odvzemom otroškega dodatka, če starš ne dovoli, da otrok obiskuje osnovne šole. Zdaj, amandmaji so takšni, kot so, zdi se mi prav, da so vloženi, pa vseeno, ker se mi zdi, da je potrebno v tem smislu mogoče malo širša razprava … Namreč, osnovnošolsko izobraževanje, vsaj tako kot ga jaz razumem, ni samo ustavno obvezno, ampak je seveda tudi pravica otroka, ne samo po neki splošni socializaciji, ampak seveda tudi njegova pravica do osnovnega znanja, pismenosti v najširšem smislu. Seveda, dolžnost starša je, da mu to pravico izpolni. To ni samo dobra volja starša, ampak je, kot rečeno, njegova dolžnost. Zdaj, v tem sistemu je potrebno pogledati tudi, kako razumemo otroški dodatek. Jaz sam vidim težavo tudi v tem, da je otroški dodatek v resnici del socialnih transferjev, vendar nekako osnovna usmeritev oziroma pojmovanje otroškega dodatka bi vsaj po mojem mnenju moralo biti v osnovi namenjeno razvoju otroka in da so ta sredstva potem dejansko porabljena za njegovo šolanje, kakorkoli, za njegov razvoj. Torej, jaz osebno otroški dodatek razumem kot neke vrste UTD za otroka, ki po mojem mnenju ne bi smel biti vezan na socialni transfer oziroma ne bi smel biti vezan na dohodek staršev, ampak kot neko sredstvo, ki ga država da, zato ker otrok enostavno obstaja, ne glede na to, v kakšni družini živi. Se pa strinjam, da je to zelo široko vprašanje in da bi ga bilo tudi potrebno sistemsko urediti in konec koncev potem tudi dejansko pregledati oziroma narediti sistem veliko bolj transparenten, na kakšen način se ta sredstva dejansko porabljajo. Mi danes zelo dobro vemo, da so danes ta sredstva porabljena na zelo različne načine. Odgovorni starši, če lahko tako rečem, ta sredstva dejansko porabljajo za razvoj, na drugi strani pa imamo manj odgovorne starše, ki lahko ta sredstva potem porabljajo za različne stvari – od kupovanja cigaret, alkohola do tega, da imamo situacije družin, ki so v zelo težkem položaju, ki ta sredstva enostavno porabljajo za to, da lahko preživijo oziroma plačujejo osnovne položnice za preživetje. Tako da, mislim, da bi se moral ta sistem otroškega dodatka zagotovo prevetriti. To pomeni… Jaz osebno ga vidim v smeri, kot neke vrste univerzalni temeljni dohodek za otroka, ki ne bi smel biti, kot rečeno, vezan na socialni transfer, ampak kot neka sredstva, ki jih država dejansko da, zato da otrok nekaj dejansko od tega tudi ima. Seveda, v tej luči - če bi tak sistem seveda obstajal, a žal ne - pa jaz sam potem ne bi videl težave v tem, da bi se podprl predlog, kjer bi se potem ta sredstva odvzelo, če starš otroka ne bi želel pošiljati v osnovno šolo, torej če ga ne bi želel izobraževati. Ker moramo se zavedati, da, če mi govorimo o tem, da je izobraževanje otrokova pravica in je pošiljanje otroka v šolo dolžnost starša, to seveda izhaja tudi iz neke mentalitete, da otrok ni lastnina staršev. Če imamo situacije, ko poslušamo, da obstajajo starši, ki svojega otroka ne pošiljajo v šolo, potem se moramo zavedati, da verjetno ti starši tudi otroškega dodatka ne porabljajo za to, da otroku koristijo. Tako da, jaz osebno nepošiljanje otroka v šolo razumem kot zlorabo otroka in če imamo mi različne mehanizme, ki, kot rečeno, lahko kaznujejo, imamo inšpekcijo, ljudje, ne vem, dobijo položnico, plačajo kazen, se potem vprašam, kaj država v tem smislu naredi, če starš ni odziven. Zdaj, če se mi odločimo, da očitno ne gre po sistemu, da je treba starša »ocolat« (?), se potem sprašujem, kaj potem država dejansko naredi, če ta otrok še vedno v osnovno šolo ne hodi. Dejstvo je, da s tem, ko se otroka ne pošlje v osnovno šolo, starš avtomatično odvzame otroku neko osnovno izhodišče, da bi lahko v življenju napredoval in mu na nek način seveda tudi odvzema neko možnost, da bi lahko potem kasneje v življenju uspel. Mi se seveda lahko pogovarjamo tudi o tem, ali imamo primeren šolski sistem, kakšni so programi šolskega sistema, ali je dejansko perspektiva takšna, da, ko človek konča neko šolanje, potem tudi dobi službo, in tako dalje. To je seveda tudi stvar debate, s tem se strinjam. Ampak v osnovi, če otrok sploh ne prestopi šolskega praga, pa verjetno nekega osnovnega izhodišča za napredovanje v življenju nima. Tako da se v bistvu sprašujem, kje je dejansko potem ta meja, ko se odloča v korist otroka, ki gre, kot rečeno, mimo mentalitete, da je otrok lastnina staršev. V tem smislu me zanima tudi, kaj potem naredi socialna služba, če otrok kljub opozorilom, kljub kaznim v šolo ne pride.

Toliko. Hvala.