Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam. Pričenjamo 28. nujno(?) sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da sta zadržana in se seje ne moreta udeležiti poslanki Marija Antonija Kovačič in Anja Bah Žibert, poslanko Anito Koleša pa nadomešča poslanka Erika Dekleva.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red:

1. člen: problematika financiranja kulturnih programov na področju umetnosti;

2. točka: razno.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Smo pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA.

V zvezi s to točko ste prejeli naslednje gradivo, ki je objavljeno na spletni strani Državnega zbora, in sicer dopis predsednika Odbora za kulturo in Ministrstva za kulturo, prispevke, ki se tičejo obravnavane teme, dodatno pa ste prejeli še pismo Zavoda Maska, pismo Muzeja tranzitornih umetnosti Mota, pismo Seviqc Brežice, predlog sklepa Poslanske skupine Levica.

K tej točki dnevni rednega sem vabil Ministrstvo za kulturo, Nacionalni svet za kulturo, ZRC SAZU, Javni sklep Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Zvezo kulturnih društev Slovenije, Kulturniško zbornico Slovenije, Sindikat kulture in narave Slovenije Glosa, Asociacijo društev nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, dodatno pa sem vabil še strokovno komisijo za uprizoritvene umetnosti, Vesno Jurca Tadel, strokovno komisijo za glasbene umetnosti, Primoža Kristana, strokovno komisijo za likovne umetnosti, Judito Krivec Dragan, strokovno komisijo za intermedijske umetnosti, dr. Matjaža Šekoranja, direktorja Kina Šiška, Simona Karduma, umetniškega vodjo Mini teatra, Roberta Waltla, umetniškega vodjo festivala baročne glasbe Seviqc Brežice, Klemna Ramovša, umetniško vodjo zbora Carmina Slovenica, Karmino Šilec, direktorja Zavoda Maska, Janeza Janšo, umetniško direktorico Zavoda Bunker, Nevenko Koprivšek, umetniškega vodjo Galerije Kapelica, Jurija Krpana, in mag. Matejo Demšič iz Mestne občine Ljubljana.

Na začetku sem seveda dolžan razlago, zakaj sem sejo sklical. Razlogi, zaradi katerih sem sklical današnjo sejo Odbora za kulturo, izhajajo iz rezultatov nedavnega programskega razpisa za nevladne organizacije oziroma reakcij na ta razpis. V javnosti se pojavljajo številni očitki, vprašanja in nezadovoljstvo, celo ogorčenje, nad delom Ministrstva za kulturo. Kljub mnogim tiskovnim konferencam, člankom, intervjujem, televizijskim oddajam in uradnim pojasnilom ministrstva je po moji oceni nastala situacija še vedno nezadovoljivo pojasnjena. Razlage, ki jih povprečen državljan ne razume, ki jih ne razume niti zainteresirana javnost oziroma vlagatelj prijav na omenjeni razpis, so nezadostne in prezapletene. Jasnih vsebinskih razlag, kakšno kulturno politiko vodi aktualno vodstvo Ministrstva za kulturo, ne more zamenjati sklicevanje na neke računalniške izračune oziroma argument objektivnosti algoritmov. Zamisel, da se lahko kulturna produkcija vrednoti na ta način, da se spravijo obrazci in nato pretehta z določeno matematično formula, se meni osebno zdi nenavadna ter je videti kot beg pred prevzemanjem odgovornosti. Zato sem na današnjo sejo povabil ministra za kulturo, da skupaj s svojo ekipo in predsedniki strokovnih komisij, ki so vodili postopke programskega razpisa, še enkrat pojasni, zakaj je bil epilog tak, kot je bil, ter kaj namerava na področju nevladnih organizacij ukreniti do konca mandata. Na drugi strani sem povabil tudi predstavnike nevladnih organizacij, posebej tiste, ki se zaradi razpisa čutijo prizadeti. Verjetno bi bilo prav, ko bi do dialoga med zavrnjenimi vlagatelji prišlo neposredno med Ministrstvom za kulturo in njimi, vendar je ta možnost bila sistemsko formalno ukinjena septembra 2016, ko je s pravilnikom ukinjena možnost ugovora na odločitev strokovnih komisij. Kot je videti iz izjav nekaterih nevladnih organizacij, ki so dobili manj ali celo nič sredstev na zadnjem razpisu, se je z njimi ves čas, ko je trajala veljavnost sedanjega programskega razpisa, ni dovolj pogovarjalo oziroma ni bilo dovolj dialoga. V navezavi z Ministrstvom za kulturo niso dobili le informacij o tem, ali ministrstvo ocenjuje, da delajo dobro ali slabo. Ker so imeli nekateri izmed njih odlične, tudi mednarodno primerljive, rezultate, je bilo presenečenje ob negativnem izidu za njih toliko večje. Postavlja se logično vprašanje, zakaj je nekdo, katerega produkcija je nesporno vrhunska in je v mednarodnem okolju požel velika priznanja ter postal dobitnik mnogih nagrad, naenkrat ostal brez kakršnekoli državne pomoči, katere je bil do zdaj leta deležen. Po drugi strani se s strani Ministrstva za kulturo pojavlja argument, da je potrebno na programskem razpisu dati možnost tudi novim nevladnim organizacijam ter da državnega denarja ne morejo dobiti vedno eni in isti. Zato se postavlja utemeljeno vprašanje, komu je ta razpis namenjen, ali je namenjen temu, da se zagotovi izvajanje že obstoječe vrhunske kulturne produkcije, ali temu, da se ponudi možnost perspektivni kulturni produkciji. Vtis je, da je Ministrstvo za kulturo ubralo kombinacijo obojega in s tem pripeljalo do rezultata, da so nedvomno vrhunski nevladni kulturniki čez noč pristali na ničelni stopnji državne podpore, in videti, da je bil tako tudi sestavljen razpis, saj so bile, kot je slišati, primeroma reference v preteklem obdobju, to se pravi uspehi v programskem obdobju, pri točkovanju upoštevane le v višini 20 %. Da je z izpadom financiranja vsaj v enem primeru že prišlo do nepopravljive škode v smislu odpovedi udeležbe vrhunskih slovenskih umetnikov na odmevnih mednarodnih festivalih, ki so zelo pomenili za promocijo slovenske kulture, je bilo javno povedano. Ravno tako je bilo povedano, da bo precej evropskih projektov, pri katerih so nekateri od NVO nameravali sodelovati oziroma nadaljevati sodelovanje, da je teh pač projektov bilo nekaj odpovedanih, saj ni bilo dovolj denarja niti za zagotovitev lastnega deleža, ki je pač obvezen pri evropskih razpisih. Prav tako ni bilo pojasnjeno, zakaj se niso uporabila vsa sredstva, ki so bila namenjena programskemu razpisu. In obenem ni jasno, zakaj se za financiranje nevladnih organizacij namenja manj sredstev kot v obdobju ekonomsko-gospodarske krize. V družbi imamo danes povsod različne skupine zaposlenih v vladnem in nevladnem sektorju, ki so nezadovoljne, ker od države pričakujejo več sredstev, kot jih dobivajo, in to kljub temu, da so ta sredstva bistveno višja kot v obdobju krize. Zdaj nevladne organizacije s področja kulture pa so pri temu izjema, ni pa povsem jasno, zakaj so izjema. Od spoštovanega ministra za kulturo bi predvsem rad slišal, da nekaj več izvemo glede tega, da smo do sedaj od vas večkrat slišali splošno razlago, da je do tega prišlo tega neljubega zapleta v zvezi s tem zadnjim razpisom, zato ker je denar, ki ga je kultura dobila več v zadnjem proračunu, šel za plače zaposlenim v javnih zavodih, ker je prišlo do sistemskega dviga plač, vendar je v javnosti slišati, da so vsi javni zavodi s področja kulture pri postavkah za plače prejeli manj denarja. Zato je seveda zelo pomembno izvedeti, ali je to res, da so javni zavodi dobili manj denarja kot lani, koliko so dobili oziroma koliko denarja za plače v javnih zavodih za letos primanjkuje. In vedeti bi bilo dobro, kje je zdaj v letošnjem letu, kako je razporejen denar na sektorju oziroma na resorju kultura. V investicijskem združevanju kulturne infrastrukture ga očitno ni, niti za interventne posege, kajti bil je slučaj, ko je za novo leto na Cankarjevem domu odneslo streho in je seveda tudi takrat imelo Ministrstvo za kulturo težave s financiranjem urgentne sanacije. Denarja ni niti v sredstvih, namenjenih za nepremično kulturno dediščino v lasti države. Ta sredstva, ki so namenjena, so dobesedno mizerna ni v praksi ne zagotavljajo niti minimalne zaščite dediščinskega fonda v lasti države. Po drugi strani pa je potrebno, da se vsaj v grobem predstavi neko širšo sliko, kako je pravzaprav do tega prišlo, ker je letošnji proračun Ministrstva za kulturo opredeljen v višini 167 milijonov, kar je 14 milijonov več kot leta 2017. In se postavlja vprašanje, kje je več denarja, če jih v nevladne organizacije ni denarja več, če ni več primeroma za plače javnih uslužbencev, ni več za investicijsko vzdrževanje kulturne infrastrukture in ni več za varstvo kulturne dediščine. Dobro bi bilo, ko bi imeli torej na začetku današnje seje neko splošno sliko, kako so zdaj finance razporejene, da imamo dovolj informacij. Zdaj pri tem seveda ne mislim na podrobne izpiske posameznih proračunskih postavk, ampak bi rad, če lahko dobimo neko strnjeno informacijo, kje je denarja manj in kje ga je več z ozirom na preteklo obdobje, to je lani oziroma predlani, ker v globalu, kot sem omenil, denarja je več v primerjavi z lani. Prav tako bi bilo dobro vedeti, kako je s črpanjem evropskih sredstev. Zdaj v letu 2018, če se ne motim, je namenjenih 14 milijonov evropskih sredstev in to za tako imenovane mehke vsebine. Kako bo s tem denarjem? A je dosegljiv oziroma kdaj bo dosegljiv? A lahko tudi iz tega naslova NVO pričakujejo kakšen dodaten razpis? Torej potrebovali bi neko splošno sliko glede financ in potem seveda natančnejšo razlago h konkretnem razpisu oziroma razpisih za nevladne organizacije. Zdaj verjetno je jasno, da do konca mandata kakšnih posebno epohalnih premikov ni pričakovati. Gotovo je pa zelo pomembno, da se vzdržuje kulturni resor v kolikor toliko solidni kondiciji, za kar je pomembno stabilno financiranje. Zdaj v nadaljevanju bi posebej rad slišal še to, ko boste dali podrobne informacije o razpisu, če lahko pojasnite, zakaj menite, da je smiselno nerazdeljena sredstva iz programskega razpisa preusmerjati na projektni razpis, ki je po intenzivnosti javnega interesa glede na ZUJIK eno stopnjo nižje oziroma po neki ustaljeni praksi je pač najbolj kvalitetna produkcija na programskem razpisu. Toliko za začetek.

Zdaj pa seveda dajem besedo ministru za kulturo.

Ja, hvala.

Zdaj, naloga je, če prav razumem, dvojna. Ena je nek širši pogled na problem financiranja kulture, druga je pa konkretno povezana s tem, mi razpisi, ne samo z enim. Gre za razpise na področju umetnosti v nevladnem sektorju, ki jih izvaja sektor za umetnost v okviru direktorata za ustvarjalnost. Zdaj, če o proračunu rečem nekaj, poskušam pač dati neke informacije, ampak relativno na kratko. Najprej je ob vsem tem, kar se pogovarjamo, treba upoštevati pač nekaj dejstev. Najprej to, recimo to, kar vedno znova radi ponavljamo, da je ob izbruhu finančne krize proračun Ministrstva za kulturo v nekem letu 2009 bil visok 204 milijone evrov in da so seveda takrat tudi sredstva za nevladni sektor glede na to, da so v nekem proporcionalnem razmerju do celote, bila višja, da je do leta 2016, ko je bil proračun najnižji, padel za 28 %, da pa so razen nekih določenih manjših odstopanj zakonske obveznosti ostale enake. Kajti treba je upoštevati, da je proračun Ministrstva za kulturo tako kot proračuni vseh ministrstev v veliki meri že zamejen z zakonskimi obveznostmi, se pravi, in med te zakonske obveznosti spadajo, v največji meri te zakonske obveznosti pomenijo plače v javnem sektorju kultura, ki jih je več kot 25 tisoč in da so te obveznosti seveda tudi iztožljive, bile so v nekem delu začasno suspendirane s tako imenovanim zakonom ZUJF, in da, ampak seveda v veliko manjši meri, kot je bil padec proračuna. Šlo je za približno 8 % znižanje plač, plus regres, pa napredovanja. Recimo, da je to 10, mogoče 11, 12 %, medtem ko je proračun, kot rečeno, padel za 28 oziroma blizu 30 %. In to je seveda naredilo glede na stanje 2004 zelo velik disproporc, ker so ne samo nevladni sektor v celoti in tudi posamezni programi, kjer ni toliko plač, pa tudi, če je javni sektor, seveda bili bolj prikrajšani kot tisti, kjer so plače glavni izdatek. To so predvsem javni zavodi, medtem ko nekateri drugi so pa več utrpeli. Tako so izrazito padla sredstva, kot vemo, poleg recimo teh umetnosti, o katerih danes govorimo, tudi za film, za knjigo, za vizualne dejavnosti, se pravi likovno umetnost in tako naprej. Zdaj od leta, lani in letos je proračun začel se spet dvigati, ampak je seveda še daleč od tistih 204 milijonov, ker če primerjate 204 takrat in 167 zdaj, to je približno 12, nekaj malo več kot 12 milijonov več kot lani, je treba pogledati, kaj je pravzaprav s tem zvišanjem. Ta zvišanja je v največjem delu namenjeno za financiranje evropskih projektov v okviru ministrstva ali pa javnih agencij. / nerazumljivo/ delujejo na področju kulture, se pravi JAK in SFC in JSKD. To je približno 9 milijonov in pol,(nadaljevanje je plan za porabo za evropske projekte letos. Približno, 1 milijon je predviden za povračila na področju filmskih produkcij tujih pri nas, to je Zakonom o slovenskem filmskem centru opredeljeno, kjer gre za privabljanje, da tako rečem tujih producentov in ostanek, to je 2,5, je na račun plač. Zakaj? Zaradi tega, ker z letošnjim letom oziroma s koncem lanskega leta se ukrepi iz naslova tako imenovanega ZUJF sproščajo in izdatki za plače, ki jih izplačuje ministrstvu, raste nekje v rangu, recimo 5 ali pa več milijonov glede na lansko leto. Tako, da tudi to, da je zdaj 2400 za te plače, iz teh 12 milijonov je še vedno ocena primanjkljaja za približno 2 milijona 400 ima ministrstvo še pri plačah primanjkljaja. Treba je vedeti, ker se včasih reče, ja pa saj se plače v javnih zavodih niso nič dvignile. Niso se nič dvignile glede na realizacijo, lansko, ampak morate upoštevati to, da so v začetku lanskega leta je bil primanjkljaj ministrstva za plače 5 milijonov 300 tisoč evrov, in da je to na koncu leta z enim prenosom iz proračunske rezerve bilo sanirano in če to upoštevate in to, da smo mi letos dobili 2 milijona 400 premalo za plače glede na sproščanje, potem je seveda prikazano stanje v proračunu enako kot je konec lanskega leta, ne pa enako kot je začetek lanskega leta, ko je ta primanjkljaj bil in ko mi nismo imeli denarja za decembrske plače v javnih zavodih na začetku leta. Tako da, toliko mogoče, to je eno pojasnilo.

Sredstev za programe mi niti lani niti letos nismo dobili več kot leta 2016. Tako, da mi razen nekaj manjših prerazporeditev pravzaprav nismo morali višati sredstev za programe. Imeli smo eno mini rezervo, ker je Ministrstvo za finance zahtevalo znižanje ocen materialnih stroškov javnih zavodov za nekaj procentov in iz tega ker smo lahko dali javnim zavodom za materialne stroške manj kot leta 2016 ali pa 2017, smo lahko minimalno zvišali tako kot, čeprav to ni opaženo, tudi sredstva za te razpise za področje umetnosti v nevladnem sektorju glede na leto 2016, je ta znesek bil 4 milijone 269 tisoč, leta 2017 - 4 milijone 276 tisoč, letos je pa 4 milijone 370 tisoč 500. Se pravi, za približno 100 tisoč evrov smo lani in letos zvišali, lani glede na 2016 in letos glede na 2017. Tisto kar je, poleg tega smo minimalno zvišanje naredili pri filmu, ampak kot pravim na račun tega ker so se proporcionalno nekoliko znižujejo sredstva za materialne stroške javnih zavodov na insistiranje, na zahtevo Ministrstva za finance. Treba je skratka vzeti v obzir, da je tam nekje 70, nekaj več odstotkov proračuna Ministrstva za kulturo so v naprej znane zakonske obveznosti, razen če je tako, kot pravim, ta zahteva Ministrstva za finance, ker ocenjuje da se lahko nekaj zniža. Se pravi, da ostane manj kot 30 % proračuna ostane za celoten nevladni sektor. Celoten pravim, kajti v nevladni sektor poleg teh umetnosti o katerih danes govorimo, sodijo tudi še drugi, sodi tudi film, sodi področje, ki ga pokriva JAK, knjige, itn. potem so pa še, kot vemo, organi v sestavi, Arhiv Republike Slovenije, inšpektorat za kulturo, itn., poleg nevladnega sektorja. Nevladni sektor je tam nekje v rangu 24, 25 milijonov, celoten, glede na leto 2014, kot je bil prejšnji večletni programski razpis, so sredstva v letu 2018 približno za 3 milijone 600 tisoč evrov višja kot so bila leta 2014. Del tega zvišanja gre na račun rasti števila samozaposlenih za katere se plačujejo prispevki. Tudi v zvezi s tem bi rad neke informacije, ki se pojavljajo, mimogrede, popravil. Od konca leta 2016, ko se je predvidevalo, da naj bi se število zmanjševalo, je to število zraslo, se pravi, v dobrem letu dni za več kot 5 %. Se pravi, da ni… / oglašanje iz ozadja/ Kaj? Še nekaj več ja, zaradi tega, tako da se, in to v dobrem letu dni kot pravim, tako da, učinek tistih danih ukrepov, če lahko tako rečem, ni tak kot se je predvidevalo, da bo, ampak je rast pravzaprav večja kot je bila prejšnja leta razen na začetku krize, ko je zelo veliko število arhitektov stopilo v status samozaposlenih.

Tisto kar bi, če postopoma pridem k razpisu. Že prej sem omenil številke, ki so namenjene za vse tri razpise. Zakaj govorim o treh razpisih? Zato, ker ti trije razpisi in so zamišljeni in delujejo kot neke vrste trojček. Zakaj? Zaradi tega, ker večletni programski razpis na katerem se podeli največ sredstev zajame vedno relativno majhno število izvajalcev, ker so z vidika financiranja nevladnega sektorja relativno, čeprav niso, ampak vendarle relativno visoki zneski in je bil letos ta znesek 2 milijona 500 za večletni programski razpis. Ampak ta razpis je treba gledati tudi v kontekstu večletnega projektnega razpisa in enoletnega projektnega razpisa. Eden izmed očitkov je, zakaj smo omejili, in da smo prvič omejili število, predvideno število izvajalcev, ki se bodo financirali. Moram povedati, da to ni res, da prvič je bilo število omejeno leta 2014, ko je bilo samo, ko je, mi smo letos rekli številko 28, takrat je bila številka 32 in ti štirje so bili na področju glasbe. In zdaj bi rad povedal, zakaj smo to naredili. Zaradi tega, ker je med izvajalci na področju glasbe, daleč največje število tistih, ki organizirajo festivale med narodi in je to njihova pravzaprav edina dejavnost. In če jih ni, na nek način silimo, da se prijavijo na večletni programski razpis, morajo, prvič, nekoga zaposliti, ker je tam pač ta pogoj in drugič, morajo pravzaprav še nekaj zraven delati, poleg tega, da organizirajo festival, ki so, za tega katerega obstajajo. In zaradi tega je bistvo dogovorov s temi izvajalci prišlo do tega, da se samo na tem področju zmanjša število glede na leto 2014. Samo na tem področju. Tako na področju uprizoritvenih umetnosti kot na področju vizualnih umetnosti in na intermedijskih umetnosti je ostalo število enako kot je bilo že leta 2014. Na področju, kot pravim, te glasbene, je pa / nerazumljivo/ in samo tam so se tudi sredstva znižala. Proporcionalno glede na to, da se upošteva ta prehod nekaterih na večletni projektni razpis, kjer lahko dobijo primerljiva sredstva kot so jih dobili pred štirimi leti, če so isti, nimajo pa določenih obveznosti, ki so jih zdaj pravzaprav nepotrebno obremenili. Na drugih področjih ni bilo ne znižanja sredstev ne znižanja števila potencialnih dobitnikov sredstev.

Drugo kar se mi zdi potrebno povedati, kaj je bil tudi princip. Princip je bil ta, da pri programskih večletnih razpisih, ki zadevajo dosti kompleksno dejavnost, damo toliko sredstev, da bodo izvajalci te programe res lahko tudi izvedli. Kaj to pomeni? Leta 2014 so nekateri izvajalci dobili tudi samo 41 % sredstev, ki so jih prikazali, da jih potrebujejo. In zdaj, če vzamete to, da nekdo mora 60 % sredstev še dodatno pridobiti, je to seveda precej huda naloga in dogajalo se je to, da nekateri dejansko niso morali izpeljati teh programov in so celo odstopali ali pa na nek način kolapsirali in se pravzaprav programi niso izvedli. In zato smo tokrat in tudi iz tega naslova je bila ta omejitev, se odločili, da podelimo najmanj tam nekje 70, 73 ali pa več procentov zaprošenih sredstev, tako da odstotki se gibljejo nekje od 73 % do 80 ali 83 %, kar pomeni, da dejansko je tisti delež, ki ga morajo še dodatno sami pridobiti tak, ki se ga tudi po naši oceni da pridobiti in lahko izvedejo program tako kot so si ga pač zamislili. Zdaj, druga alternativa bi bila, da bi mi odprli in bi ponovno prišlo do tega, da nekomu damo 50 % ali pa 40 % in ga s tem pravzaprav obsodimo na to, da pravzaprav tega za kar se je prijavil ne bo mogel izvesti. Kot že prej sem rekel, da je sredstev glede, treba je še nekaj upoštevati, ker se gledajo tabele koliko je kdaj bilo sredstev za te razpise. Proračun je od leta 2009 do 2016 padel, vsako leto za nekaj milijonov. In leta 2013, recimo, je bil še vedno višji kot je bil recimo 2016 ali pa 2017. 2015, 2016 sta bila najnižja proračuna in takrat so bila tudi sredstva za te namene najnižja. Kot sem že prej povedal, z letom 2017 pa 2018 rastejo ta sredstva. Tisto kar je pa pri tem treba poudariti, to da je kot sem že prej rekel, da je na eni strani programski razpis, da je hkrati pravzaprav večletni projektni razpis, mi smo povabili vse prijavitelje na programski razpis, da se prijavijo tudi na večletni projektni razpis, ker bi sicer, je možno dobiti nekaj manj sredstev, ampak vendarle za marsikoga primerljive zneske kot bi jih lahko dobil na programskem in potem zdaj se bo izvedel pa še enoletni projektni razpis. Zdaj, vprašanje je bilo, zakaj je nekdo z odličnimi referencami izpadel. Princip te, lahko da ni bil dober, ampak potem so tukaj izhodišča, ki so v predpisih spremeniti je, da je meril več, na tem razpisu jih je bilo 8, da reference pomenijo 20 % možnih točk, se pravi več kot osmino, da potem ostala merila pomenijo, 6 meril je po 10 in še 1 za 20 %. In seveda je treba biti v vseh merilih pač izpolniti na nek način pričakovanja. In problem, ki se pojavi, je lahko ta, da nekdo ima sicer res odlične reference, mi se lahko pogovarjamo o tem, ali jaz sam mislim, da bi bilo treba tudi pri javnih zavodih delati evalvacije izvedbe minulih programov in dati jim večjo težo, ampak trenutno so pač merila tako postavljena in to že ves čas, tudi leta 2014 so bila merila tako postavljena, samo da so nekoliko modificirana bila in tudi modificirana tudi v dialogu z nevladnim sektorjem. Tako da, kot pravim, je treba gledati na vsa merila, ne samo na enega. Zdaj, vprašanje je bilo tudi, zakaj mešanje že uveljavljenih izvajalcev in novih. Zakon pravzaprav zaenkrat je tako narejen, da na nek, v bistvu ne dopušča ali pa vsaj ne vodi k temu, da bi to ločevali, moramo pa seveda reči, da so na tem razpisu, pa ne samo na tem razpisu, prišli tudi nekateri novi izvajalci, katerih reference so se ocenjevale enako kot reference tistih, ki so bili že v prejšnjem razpisnem obdobju, se pravi da so tudi ti, ki so zdaj bili izbrani prvič na programski javni razpis, izkazali, da so v preteklem obdobju delovali tako kvalitetno, da so lahko dobili maksimalno ali pa recimo od možnih 20 točk 19 točk ali kaj podobnega. Zdaj to je, seveda je pa najbrž s predpisi mogoče urediti to, da se to ločuje. Vprašanje je bilo, zakaj je zdaj manj kot v času krize. Poskušal sem to pojasniti, da so sredstva padala od 204 milijone do leta 2016, ko so bila najnižja, in ko se je amplituda proračuna obrnila, so se obrnila tudi ta sredstva navzgor. Tako da sledimo temu. Potem je, to v zvezi s plačami v javnih zavodih sem že pojasnil. Zdaj bi pa na koncu rad rekel samo še to. Tudi jaz mislim, da je… 2 stvari. Prvič to, da je sredstev v proračunu Ministrstva za kulturo glede na obseg kulturne dejavnosti v Sloveniji seveda premalo, pri čemer je pač treba vzeti v obzir tudi to, da je obseg dejavnosti, če gledamo proporcionalno primerjalno, s kakšnimi državami, ki imajo celo veliko bolj učinkovit kulturni trg, ker so pač večje, da je obseg podvojen ali pa v kakšnem primeru tudi potrojen, vsaj v določenih delih sektorjih, kot tule. Kaj hočem reči? Da določeno število prebivalcev v Sloveniji financira neprimerno večji delež, da tako rečem, neprimerno večji obseg kulturne dejavnosti kot v kakšni drugi državi, ki je veliko večja, kjer deluje še bolj pozitivni trg. To so stvarni podatki, statistični, primerjalni. Zdaj seveda bomo rekli, hvala bogu, da je tako, ampak to pomeni, prvič, da bo pač proračun kolikor je možno v okviru, v javnofinančnem okviru glede na vsa fiskalna pravila in tako naprej vendarle moral rasti, in drugič, da brez aktiviranja in nekih drugih virov, dodatnih virov, ki niso samo proračunski, seveda ne bo šlo. Zakaj? Zaradi tega, ker se obseg dejavnosti nenehno povečuje. Samo podatek. Od leta 2008 do 2015 se je ravno v nevladnem sektorju, vzemite to samo kot podatek, ne kot, da jaz plediram za karkoli, podvojilo, sredstva so pa padla istočasno. Podvojilo pomeni 100-procentno naraslo. Sredstva so pa padla, ne sicer za 100 %, ampak vendarle. In samo podatek, da se je na ta program, samo programski razpis, prijavilo 63(?) izvajalcev. In zdaj, če bi mi ta 2 milijona in pol, kolikor jih pač lahko, razdelili na 5 ali 6 ali koliko je bilo takih, ki niso sploh izpolnjevali pogojev, pa če bi delili to na 50, bi prišli pač do nekih zelo mizernih številk. Izhoda sta po mojem prepričanju samo 2, ker najbrž ukinjali ne bomo nikogar. En izhod je, kot pravim, postopna rast proračuna, ki pa ima svoje meje. To je pač treba upoštevati. In druga je rešitve, tudi na ravni zakonodaje, ki bodo kulturi omogočile nove vire. In to glede na koncept financiranja pri nas niso samo ali pa predvsem davčne olajšave, ampak so nekateri inštituti, ki so v svetu znani. Recimo, če bi, pogovarjamo se o Nacionalnem skladu za kulturno dediščino, če bi ta sklad obstajal in funkcioniral, bi lahko mogoče nekaj več sredstev bilo za programe po drugi strani, kulture, umetniške. In tako naprej. Obstajajo tudi drugi, ki jih mi, viri, ki jih ne izkoriščamo. Tako da zdaj ne bi o tem, kaj smo predlagali in želeli predlagati, ampak to so dejstva. Ob tem obsegu samo s financiranjem iz državnega in lokalnih proračunov preprosto ne bo mogoče zadovoljivo zagotoviti financiranje. In mi imamo srečo, s tem pa zaključujem, da pravzaprav v Sloveniji relativno veliko investirajo v kulturo tudi prebivalstvo, več kot državni in lokalni proračun skupaj, precej več. Dobro(?).

Obveščam vas, da Janjo Sluga nadomešča Vesna Vervega.

Zdaj na to, kar ste pač povedali, gospod minister, bi se na kratko odzval, pa še mogoče 2 podvprašanja ali pa dodatna vprašanja, ker se mi zdi, da je morda nekaj ostalo še neodgovorjenega. Prvič, kratek komentar. Pravite, da 2015 in 2016, da so bila najnižja sredstva. Verjetno govorimo o integralnih sredstvih, ker takrat je bilo pa evropskih sredstev več v tej strukturni proračuna, kakor kasneje, ko se je pač iztekala ta proračunska perspektiva. Tukaj je treba vzeti tudi evropska sredstva v ozir, ko gledamo te zadeve, in je treba imeti krvno sliko v celoti pred sabo. In glede tega bi ponovil vprašanje. Kaj bo v letu 2018 z evropskimi sredstvi? Po mojih informacijah je med 10 in 14 milijonov na voljo ravno za te vsebine, za mehke vsebine, kjer nevladne organizacije lahko upravičeno pričakujejo ta sredstva. Kaj je s tem? Bo razpis kmalu ali kdaj bo? / oglašanje iz dvorane/ Zdaj smo februarja 2018. Saj bom dal besedo, samo da zaključim, nisem še. Dodatno vprašanje, ki ga imam za vas, je, javno je bilo rečeno, da nek denar iz tega ni bil realiziran oziroma da ga je ostalo. Potem rekli ste, da ste deloma ga že v neki fazi preusmerili iz programskega v projektni večletni razpis. Zdaj me zanima, a je to že porabljeno, a je že to, kar je bilo preusmerjeno oziroma kar je ostalo, pa je bilo prepakirano na ta večletni projektni razpis. A je to že sredstva, ki so že šla in jih ni in je to zaključeno? A je to ireverzibilno? Če lahko pojasnite nekoliko več, koliko je bilo tistega, kar je ostalo, in koliko je bilo tistega, kar je bilo preusmerjeno. Pa dodatno me še zanima, a je bilo to, ta odločitev, da greste pač v to potezo, a je bila ta verificirana na kakšni dialoški skupini z nevladnimi organizacijami? Ste se posvetovali prej z njimi preko ustaljenih poti, kot jih pač predvideva zakon? A ste imeli njihovo soglasje ali je to pač neka odločitev na ravni Ministrstva za kulturo, ki je presodilo, da je tako boljše oziroma da se doseže nek namen s tem. Še ta kratka pojasnila prosim za začetek.

Že prej sem poudaril, da so sredstva, ki so bila preusmerjena, bila preusmerjena izključno na področju glasbene dejavnosti. In to, do te odločitve je prišlo tako, kot lahko pojasni tudi gospod, ki vodi, Kristan, ja, ki vodi to področje oziroma strokovno na tem, na ministrstvu. Do te odločitve je prišlo prav v dialogu z izvajalci, tako kot sem že prej povedal, ker je velik, ne rečem, da vsi, ampak zelo velik del izvajalcev na tem področju, ker jih je seveda zelo veliko, so, kot rečeno, izvajalci, ki izvajajo, ki organizirajo mednarodne festivale, kar je projekt večletni, ne pa v tem smislu program, ki zahteva več komponent programskih. In v bistvu je to na njihovo željo. In vsa sredstva, to je 270 ali nekaj… / oglašanje iz dvorane/ Kaj? 200 tisoč evrov, vsa sredstva so izključno v tem, na tem področju bila preusmerjena. V razpisu samem, po razpisu samem je pa glede na pač te točkovanja in tako naprej ostalo na 2 sektorjih po 50 tisoč evrov. To sta vizualne umetnosti oziroma likovne in intermedijske. In te bojo šle pa v povečanje fonda za enoletne projektne razpise. Se pravi še vedno bo razdeljenih vseh 4 milijone 370 tisoč in 500 evrov, samo da bo teh 100 tisoč razdeljenih v okviru enoletnega projektnega razpisa. V zvezi s tem je treba povedati tudi to, da na tem seveda razpisu je vedno daleč največ prijaviteljev. To so projekti, kjer nekateri dobijo, ker so pač projekti take narave, relativno majhna sredstva, tudi po 5 tisoč evrov in tako, pa seveda tudi več nekateri, odvisno od projektov, ampak tu je pravzaprav največji del teh izvajalcev z nevladnega področja, ki so v mnogih primerih tako ali tako orientirani pač na 1 projekt, ki ga želijo izpeljati, ali je to 1 predstava, 1 koncert ali kakorkoli. To je en del odgovora.

Drugi del. Zdaj, evropska sredstva. Vemo, da evropska sredstva pomenijo projekte oziroma tako imenovane INOP(?). To pomeni, da je projekt vnaprej pripravljen kot projekt, ki se prijavi za črpanje evropskih sredstev. Recimo tak projekt je center kreativnosti. In ta projekt se potem izvaja z nekim določenim namenom. Seveda je tudi tam razpis, ampak tam gre za razpis, kjer se išče interakcija med izvajalci, recimo oblikovalci, in gospodarskimi družbami, da se generira nek produkt, pri katerem ima oblikovanje na nek sodoben način razumen pač zelo pomembno vlogo. Ta projekt izvaja, bosta izvajala MAO približno 50 % in Slovenski podjetniški center… / oglašanje iz dvorane/ sklad v ravno tako približno višini 50 %. To so ciljani projekti in to niso projekti, kjer bi razen v nekaterih primerih, recimo en tak projekt je nove karierne perspektive, potem je projekt, kjer… / oglašanje iz dvorane/ ja, kulturno-umetnostna vzgoja… / oglašanje iz dvorane/ potem so štipendije, tudi delovne in tako naprej. In to so ciljani, se pravi, ciljani projekti, ki imajo določen namen in morajo izkazati določen učinek, kot vemo pri teh evropskih projektih. In tukaj ne gre za to, da bi mi dobili 10, ne vem, milijon in bi kar, recimo, usmerili na programski razpis iz integrale. / oglašanje iz dvorane/ Razumem, ampak toliko za to, da si pojasnimo. So pa vmes, to lahko tudi sodelavci bolj podrobno razložijo, taki projekti, ki bojo vključevali tudi nevladni sektor in bo tudi nevladni sektor lahko kandidiral. To je tudi ta… / nerazumljivo/ zaposlitve. Eden je tak, da omogoča nove zaposlitve. Samo opozarjam na to, kar se vedno znova rado zgodi, da je to projekt, ki ima določen čas trajanja, in da, ker vemo, da imamo, da se je v preteklosti dogajalo, da so se določeni projekti zastavili, potem je pa perspektiva se končala in se je postavilo vprašanje preživetja tega projekta, ker pač integralnih sredstev za to ni bilo.

Zdaj pa odpiram razpravo za vabljene. Želi kdo od vabljenih predstaviti svoje stališče?

Izvolite. Vsi prosim, da se predstavite zaradi magnetograma, prosim, in poveste, koga zastopate.

Hvala lepa. Moje ime je Uršula Cetinski, sem predsednica Nacionalnega sveta za kulturo.

Danes smo imeli sejo tega sveta in bi vas čisto na kratko seznanila samo z dvema sklepoma te seje. Obravnavali smo dovolj izčrpno, se mi zdi, ravno to problematiko, o kateri govorimo, to je ustvarjanje oziroma umetnost nevladnih organizacij, in pa problematiko, o kateri je bilo danes govora. Dobili smo tudi številna pojasnila gospoda ministra in njegovih strokovnih sodelavcev in smo sprejeli sklep, da ne gre drugače, kot da Nacionalni svet za kulturo pozove Vlado Republike Slovenije, da Ministrstvu za kulturo dodeli dodatna sredstva, s katerimi bo Ministrstvo za kulturo podprlo področje umetnosti na področju nevladnega sektorja. To je edini ukrep, ki lahko prepreči dolgoročno in tudi neizbrisno škodo, ki bi nastala drugače na tem področju, ki je zelo pomembno za slovensko kulturo nasploh. To je naš prvi sklep torej.

Naš drugi sklep pa se je dotikal tako imenovanega Zakona o kulturnem evru oziroma Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi. Tudi tu, kar zadeva ta zakon, je bil Nacionalni svet za kulturo soglasen. Ta zakon podpiramo. Pozivamo Vlado Republike Slovenije kot tudi Državni zbor, da ta zakon sprejme, kajti le na podlagi tega zakona vidimo možnost, da bi Slovenci ustrezno poskrbeli za svojo kulturno dediščino, pa tudi za kulturno infrastrukturo, ki se nam dobesedno ruši na glavo. Mislimo, da smo dolžni tako nam, državljanom in državljankam Slovenije, da za to poskrbimo, kakor tudi našim potomcem. Na koncu bi pa dodala samo še to, da je Nacionalni svet za kulturo danes pozval vse stranke, ki pripravljajo svoje predvolilne programe, da v njih razmislijo tudi o prihodnosti naše slovenske kulture, kajti to ni samo javni strošek, ampak za našo družbo tudi velika priložnost.

Najlepša hvala.

Hvala.

Čeprav ta drugi sklep ni ravno tema današnjega odbora, ga bomo vzeli na znanje, prvi sklep ravno tako.

Nadaljujem razpravo. Želi kdo od vabljenih besedo?

Izvolite.

Hvala lepa za besedo. Jadranka Plut, predsednica Asociacije.

Prvo, preden začnem, bi rada gospodu ministru dala tale kup in gospodu predsedniku Odbora za kulturo, namreč tukaj je, smo sprintali vse te mednarodne podpore, ki so prišle iz različnih evropskih držav in širše, to se pravi pisma podpore, ki so jih pošiljali nevladne organizacije, javni zavodi, univerze, profesorji, umetniki in tako naprej, tudi sindikati. Približno govorimo o 80 organizacijah in 40 posameznikov in pisma še vedno prihajajo, to ni končen seznam, ampak tukaj so vključene vse, tako kot rečeno, evropske države in tudi mednarodna javnost. Zdaj pa preden, prvo bi rada samo eno stvar poudarila. Mogoče tokrat bomo še enkrat par stvari pojasnili, ki so bile v bistvu začete na odboru Nacionalnega sveta za kulturo, ko smo imeli tudi pod 3. točko problematiko 4-letnega programskega razpisa. Žal na tej seji minister takrat ni bil prisoten, zato bi rada poudarila in še enkrat prebrala oziroma predstavila ta stališča, ki smo jih takrat predstavili. Se pravi za nas rezultati tega javnega razpisa za izbor javnih kulturnih programov na področju umetnosti, ki jih bo v letih 2018-2021 sofinancirala Republika Slovenija, so še enkrat potrdili, da ta kulturna politika na področju nevladnih organizacij in samozaposlenih, pa poudarjam še enkrat, najbolj prekariziranemu segmentu kulture, je neurejena in da v vseh teh letih so ponovno manjkali konkretni sledljivi ukrepi za njihov stabilnejši razvoj. Kje se pa to po našem mnenju odraža? 1. točka, postopno zmanjševanje sredstev. Prvo je seveda treba poudariti, da je 4-letni programski razpis mehanizem, ki omogoča razvoj neodvisne kulture in je ključen motor razvoja in zaposlovanja v nevladnem sektorju v kulturi. Ta sektor pa, kakor smo tudi slišali, doživlja, vrsto let se sooča z rezi, kadrovsko in infrastrukturno podhranjenosti. Če vzamemo podatke CNVOS, delež zaposlenih v nevladnih organizacijah v Sloveniji je 8 promilov, metem ko je povprečje v državah Evropske unije 5,42 %. Države Evropske unije v povprečju namenjajo za nevladni sektor 2,2 % BDP, v Sloveniji govorimo o 7 promilih. Mislim, da so podatki dovolj zgovorni. Na drugi strani pa so nevladne organizacije v kulturi, še enkrat poudarjam, v evropskem vrhu po črpanju evropskih sredstev. In ravno tukaj, v tem, pri tem razpisu poudarjamo, da so izpadle organizacije, ki večinoma črpajo evropska sredstva, kjer jim Ministrstvo za kulturo financira 20 do 30 % njihovega programa, vse ostalo si zagotavljajo z evropskimi sredstvi in na lokalni ravni. Seveda zato, da lahko prinesemo evropski denar, potrebujemo, kaj, potrebujemo stabilno domače okolje, potrebujemo tako imenovani »matching funds«. In z izpadom teh organizacij, katerim seveda odličnost, to je bilo tudi povedano, priznavajo tudi strokovne komisije. Ne nazadnje izpadle so organizacije, ki so dosegle oziroma presegle prag za vstop v financiranje programskega razpisa. Prag je bil 81 točk, nekatere organizacije so dosegle 86, 90 točk. Na drugi strani imamo organizacije, ki so izgubile 30 in več %, se pravi ne reže se nevladnemu sektorju samo pri tem razpisu. Treba gledati, da je to kulminacija, to se pravi, da se ti rezi samo stopnjujejo. Da ne govorimo o temu, da ta kafkovski položaj, v katerem so se znašli NVO in samozaposleni, ponovno potrjuje, da je kulturna politika razpis vzela kot glavno orodje, kako onemogočati razvoj in obstoj nevladnega sektorja v kulturi. Kljub temu, da že vrsto let v Asociaciji Ministrstvu za kulturo ponujamo partnerstvo, dialog, ponujamo mehanizme, ki ga podpira tudi strokovna javnost, za stabilnejšo podporo obstoječih kakovostnih NVO, kot tudi spodbujanje prihajajočih novonastalih NVO. Govorimo o temu dialogu, ki je bil že izpostavljen. Mi smo pripravili že skladovnice predlogov, kako naj bi se ti mehanizmi financiranja nevladnih organizacij in samozaposlenih, dajmo temu reči, premaknili v tisto smer, kjer si, verjamem da, vsi želimo, vključno z Ministrstvom za kulturo. Tega ne beremo niti v razpisnih dokumentacijah niti v nacionalnem programu za kulturo niti v krovni zakonodaji. Razlog za zmanjševanje sredstev Ministrstvo za kulturo seveda v javnosti pripisuje zviševanju sredstev za javne zavode in plače njihovih direktorjev. Oprostite, gospod minister, prvič slišimo, da je samo 2 in pol milijona šlo na račun plač in 9 milijonov za evropske projekte. Pred tem smo pa poslušali, da so ta sredstva pridobljena šla vsa v plače oziroma v javne zavode. / oglašanje iz dvorane/ Smatramo, da tu gre za ponovno zavajanje, kajti po zdaj zbranih podatkih direktorji javnih zavodov niso bili deležni zviševanja plač in javni zavodi so ravno tako v letošnjem letu doživeli od 3 do 5 % znižanja sredstev v primerjavi z lanskim letom. Ministrstvo za kulturo je že v osnutku nacionalnega programa za kulturo začrtalo svojo strategijo kulturne politike, ki gradi predvsem na iskanju nesorazmerij med sektorji, panogami in geografskimi območji. Če citiram kolega iz gledališče, ki je prispeval tekst za kulturosfero, mesečno glasilo Asociacije: »Nesorazmerja so prikazana kot potencial reševanja na način - nevladniki, sredstva za vas se nahajajo v javnem sektorju; filmarji, vaš denar imajo muzeji; Bela krajina, išči novce v Ljubljani in Mariboru in tako naprej.« Mi pa že ves čas poudarjamo, kulturo je treba gledati kot ekosistem. Če porušiš eno ravnovesje - se pravi, govorimo tukaj o javnem sektorju in nevladnem sektorju, govorimo tukaj v javnih zavodih, nevladnih organizacijah, samozaposlenih, ljubiteljih - če porušimo eno razmerje, bo ta ravnovesje ekosistema razpadlo. In, minister, še enkrat poudarjam, o teh evropskih sredstvih, o katerih govorite, Ministrstvo za kulturo vztraja s krčenjem sredstev za nevladni sektor, in sicer tokrat z izključevanjem možnosti prijavljanja nevladnih organizacij na razpis, kar ste omenili, karierne perspektive, sredstva iz socialnih, socialnega pač, evropskega socialnega sklada. Prijavitelji so bili lahko samo javni zavodi, kjer je za zaposlitev za polni delovni čas za 12 mesecev bilo namenjenih 15 tisoč evrov, kar pomeni 100-procentno financiranje. Na drugi strani je pa bil tudi razpis seveda odprt za nevladne organizacije in javne zavode, tako imenovani razpis Podporno okolje, na katerega so se lahko nevladne organizacije prijavile, ampak bilo je na voljo samo 6 tisoč evrov za zaposlitev s polnim delovnim časom za 12 mesecev, kar pomeni, da ostalih 60 % si je ta ubogi nevladni sektor moral zagotavljati sam kljub rezom. Nerazumno je tudi za nas, da se dogajajo seveda ti rezi v času, ko se bahamo s konjunkturo, gospodarsko rastjo in tako naprej. Sprašujemo se, kdo je deležen te konjunkture. Kot kažejo rezultati na področju umetnosti, ustvarjalke in ustvarjalci zagotovo ne. Se pravi govorimo o tistih, ki danes živijo pod pragom revščine, to jih je 50 %. Če začnemo pri samozaposlenih, ki ne zaslužijo niti za minimalno plačo. Radi, zato bi radi pojasnilo Ministrstva za kulturo, kam so šla ta višja sredstva v integralnem proračunu za kulturo. Seveda nekaj smo tega slišali, ampak seveda ne dovolj. In ključen moment, zaradi katerega smo tudi danes bili deležni velikega protesta oziroma tudi ne nazadnje tiskovne konference, kjer so vsi, tako javni zavodi, nevladne organizacije, sindikati, samozaposleni, poskušali s seveda ukrepi, ki jih je Ministrstvo za kulturo nam čez noč dejansko brez dialoga posredovalo v javno razpravo, govorimo o tako osnutku nacionalnega programa za kulturo, kot predlogu krovnega zakona, kjer so vidni ti ukrepi, ki bodo še bolj udarili po kulturi in umetnosti, ampak govorimo zdaj o pomanjkanju dialoga tudi glede te teme, zaradi katere smo danes tukaj, to se pravi 4-letnega programskega razpisa. Tukaj je treba poudariti. Ta težava se je pojavila že pred 4 leti, zato smo ustvarjalci in ustvarjalke tokrat že aprila 2017 sedeli, se pogovarjali o temu in spisali predloge, kako te mehanizme tega razpisa izboljšati. 20 strani je dobilo Ministrstvo za kulturo predlogov, ki so prišle iz terena, ki, verjamem da, najbolj pozna potrebo in najbolj pozna tudi probleme, s katerimi se soočajo ustvarjalci in ustvarjalke. Seveda ministrstvo na koncu ni upoštevalo nobenih naših pripomb ter jih ni jemalo na partnerski način. Seveda objavili so kompleksen razpis z nejasnimi formulami, ki so jih brez ustreznih pojasnil po objavi nekajkrat celo spreminjali, podajali med seboj navzkrižne odgovore na enaka vprašanja in se navkljub številnim pozivom to izteka razpisa mesec in pol niso želeli srečati z nami in prisluhniti našim predlogom, kako lahko razpis v dobro vseh izboljšamo. Še enkrat poudarjam, tudi nam ni v interesu in tudi verjamem, da ministrstvu, da se zdaj ukvarjamo s tožbami, da se zdaj ukvarjamo, zdaj pogovarjamo o teh problemih, ki bi jih bilo potrebno rešiti takrat, ko so bile rešljive. Da je na koncu prišlo do tega, da so bile številne organizacije ocenjene kot odlične, a so vseeno ostale brez sredstev, je za to pač za nas logična posledica neprimernega in nedialoškega postopka priprav in izvedbe razpisa. Lekcija, ki bi se jo ministrstvo lahko izognilo, če bi bilo pripravljeno na dialog in partnerski odnos z nevladnim sektorjem. Civilna družba v tujini kulturnemu ministrstvu ni sovražnik, temveč partner. Nevladnih organizacij se ne kriminalizira, temveč se jih podpira. Njihov razvoj je razvoj tako države in družbe. Torej pomanjkanje tega resnega dialoga, za katerega je tudi predsednik odbora na začetku lepo izpostavil, se tudi konkretno kaže v argumentaciji odločb 4-letnega programskega razpisa, ki so na eni strani kratke, nejasne, skope, prostora za dodatna pojasnila pa ni, saj je ministrstvo z izgovorom skrajšanja postopka pred dobrim letom in pol ukinilo prakso obvestila o odločitvi komisije pred končno odločbo. In to verjamemo, da je bil eden od mehanizmov, s katerih je bilo mogoče razjasniti morebitna ta neskladja pred njihovo končno odločitvijo in je bil pomembno orodje dialoga med stroko, odločevalci in nevladniki. Posledično so bile odločitve komisij bolj utemeljene, zaupanje v postopke pa večje, saj je bil ta bistveno bolj vključujoč. Torej po novem pravilniku neizbranim izvajalcem ostane zgolj seveda pravni spor na upravnem sodišču, za katero se bo verjetno odločilo kar nekaj organizacij.

In 3. točka, nerazumevanje in neprepoznavanje potencialov NVO. Večje nevladne organizacije, ki črpajo sredstva iz programskega razpisa, ne zaposlujejo samo svojega kadra, pa še zato večina kljub programskim sredstvom nima denarja, temveč skozi ta 4 leta delo ponujajo številnim ustvarjalkam in ustvarjalcem, ne nazadnje to počno tudi javni zavodi. Posledice so poleg odpuščanj in ukinitve programov lahko hude za cel sektor. Če se partnerji zaradi nedržavne podpore izkažejo za nestabilne, lahko to vrže slabo luč na vse ostale, zato jih nihče iz tujine ne bo jemal v konzorcije. Posledično nevladne organizacije v kulturi v Sloveniji ne bodo mogli več pripeljati od teh dodatnih sredstev, o katerih govorimo, ki so potrebna. S tem pač dolgoročno rušimo ključne razvojne potenciale slovenske kulture. Mogoče ti rezi ne zgledajo pač veliki v celostni perspektivi, a kar strukturno nadgrajujejo ostale problematične ukrepe in neukrepe za razvoj nevladnega sektorja v kulturi in dokazujejo ta manko razvojne kulturne politike. Lahko samo zaključimo, da ne gre za to, da so z razpisom nehali financirati eno organizacijo, temveč da gre za še en napad na celoten sektor. Mi smo v 4 letih, tako kot sem že povedala, dali že skladovnico različnih predlogov.

In ne nazadnje o dialogu, če govorimo o dialogu. Ministrstvo za kulturo ima dialoške, 2 dialoški skupini: dialoška skupina za dialog z nevladnim sektorjem in dialoška skupina za samozaposlene. Dialoška skupina za dialog z nevladnim sektorjem je ministrstvu, ko je prišel ven ta razpis, podalo mnenje, da naj umakne ta razpis, ki je škodljiv za nevladne organizacije in samozaposlene. Ta dialoška skupina ni dobila niti odgovora, zakaj ministrstvo tega ne želi umakniti. In to, še enkrat poudarjam, to za nas ni dialog. Če ministrstvo misli, da nekateri naši predlogi ne more jih upoštevati, bi pričakovali, da nam to argumentirano pojasni, zakaj ti predlogi ne bodo upoštevani. Ampak mi govorimo zdaj konstantno o temu, da – in imamo občutek seveda upravičen – da je tukaj nastal nek ne inkluziven, konstruktiven dialog, tako kot bi si pričakovali od neke demokratične države, ampak da gre tukaj za monologe. Zato predlagamo in seveda podpiramo tudi ta predlog, katerega je podal Nacionalni svet za kulturo, se pravi, da se poskuša najti neka sredstva, interventna sredstva, da se to nastalo škodo popravi, ampak tu poudarjam, to je gašenje požara, mi rabimo resne strukturne, razvojne razmisleke, kako nevladni sektor opolnomočiti in samozaposlene, seveda. Na drugi strani pa predlagamo še en sklep oziroma predlog. Se pravi, če govorimo o nekem interventnem zakonu, ki je namenjen v prvi vrsti pokrivanju nekih resnih problemov, ki se tičejo infrastrukture na področju javnih zavodov, kulturne dediščine in tako naprej, znotraj tega interventnega zakona bi se nam zdelo potrebno uvesti tudi sedmi cilj, kjer bi se zagotovila neka dodatna sredstva za projekte in programe poklicnih nevladnih organizacij v kulturi.

Hvala lepa.

To zadnje spet ni točka dnevnega reda, zato bomo to obravnavali na kakšnem drugem odboru.

Če lahko zdaj samo pokomentiram. Slišati je bilo različne teze, z ene strani, da dialoga ni, na drugi strani, da dialog je, ampak očitno ga formalno preko ideoloških skupin ni. To že ni dobro, to ni v redu. Očitno potem tu sistem ne deluje tako, kot je zamišljen.

Kar se tiče teh pozivov, da naj Vlada zagotovi interventna sredstva, je to zdaj zelo neposreden poziv Vladi. Jaz mislim, da imamo sistem, v katerem je proračun jasno določen, katere so pristojnosti posameznega ministrstva v okviru tega proračuna je jasno določeno. Če zdaj prihaja do tako alarmantne situacije, potem bo seveda tudi Ministrstvo za kulturo moralo pojasniti, kako ima te postavke razporejene, in to bistveno bolj natančno, kot je to možno opraviti na seji Odbora za kulturo. Verjetno bo to ob prisotnosti pristojnih ministrov ustrezno utemeljeno, zakaj in kako v okviru odobrenih sredstev, ki jih je, kot vemo, 167 milijonov in jih je za 14 milijonov več kot lani, ni možno zagotoviti nekega programskega razpisa, ki bi zadovoljivo lahko ohranjal neko raven kulturne produkcije nevladnih organizacij.

Glede samega tega sklepa mislim, da neposreden sklep Nacionalnega sveta za kulturo lahko vzamemo na znanje, ampak ga ne moremo na ta način distribuirati naprej, vsaj kar se tiče Poslanske skupine SMC je to nesprejemljivo in mislim, da tudi koalicija podobno razmišlja. To je v prvi vrsti naloga ministra za kulturo, da utemelji, kako je s financami v letu 2018, kako je to izkoriščeno, kje je to razporejeno in zakaj tega denarja za nevladne organizacije ni možno dobiti. Nekaj pojasnil smo dobili v uvodnem nastopu ministra, nekaj bo pa še s svojimi strokovnimi službami moral utemeljevati, ker predpostavljam, da se bo to dogajalo na Vladi, in bomo ta predlog sklepa, ki je že na mizah in pred vami, tudi ob koncu te razprave potrdili.

Zdaj pa dajem besedo naprej. Kdo se še javlja k besedi? Izvolite.

Hvala lepa, gospod predsednik.

Hvala prejšnji govornici Jadranki. Zelo nazorno prikazano, tukaj akademsko, ampak za nas zelo realna vsebina. Javljam se s fronte, tik pred strmoglavljenjem Seviqc Brežice. S politiko se pravzaprav pogovarjamo, opozarjamo že dalj časa, vse od začetka mandata te Vlade. Verjamem, da je bil moj predlog ministrici Julijani dokaj naiven, ker sem pač predlagal neko drugačno razporeditev sredstev med institucijami in nevladnim sektorjem. To se je seveda podtalno nadaljevalo s stigmo, da če zagovarjamo možnosti za nevladni sektor, da rušimo javne zavode, kar je čista stigma, daleč od resnice. Ker mislim, da ves čas nisem bil kaj zelo uspešen z opozarjanjem na težave, bi vam zdaj v tem zadnjem trenutku dal mogoče neko primerjavo. 35 let smo vozili sijajno letalo, Suhoj 25, mislim, da je bilo tako, zdaj so nas sestrelili - katapultiral sem se, pristal na zemlji, ranjen, ampak še vedno dokaj dobro oborožen. Ampak sem sam. In zdaj je vprašanje ur, dni, kaj bomo naredili. Jaz sem se na nekaterih naslovih izgovoril, da je tale seja danes zvečer, se pravi, lahko dajem odgovore jutri. Ampak, gospodje, dame, prišla je ura streznitve in očitno je politika pokopala ta festival, ne glede na uspehe, ki smo jih dosegli.

Mogoče toliko za uvod. Zakaj sem šel s projektom, ki sem ga začel 1982 v Radovljici, leta 1997 v Brežice - zato, ker tam se tega ni dalo delati. Vse »pufe«, ki sem jih imel še v Radovljici, sem nesel s sabo v Brežice. Edino, na kar sem stavil, je bila sijajna viteška dvorana, zaprašena, zanemarjena, minimalno se je tam dogajalo. Danes ta dvorana cveti. Moja žena je selektor pri javnem skladu, danes je imela ogled v Tržiču in me je spomnila pravzaprav, ko smo leta 1982 začeli v Brežicah projekt, ki je danes zrasel v Seviqc Brežice, sta bila Radovljica pa Tržič zelo podobni mesti. Radovljica danes turistično cveti, Tržič je pa, oprostite, če je kdo od tam, rahlo »zabačena« provinca. Jaz se v tem trenutku pravzaprav niti ne bojim povedati kakšne grenke kapljice, ker tako ali tako bomo verjetno zaključili in je čisto vseeno, kaj se zgodi. Ocenjevanje - dobili smo 56 točk. Pred štirimi leti, pa dvomim, da je bila letošnja prijava manj vreden projekt kot tisto pred štirimi leti, prej smo naredili velike korake naprej. Smo za obdobje 2014 do 2017, to je bilo ocenjevanje verjetno 2013, dobili 89 točk, pa vem, da sem imel pripombe na ekspertno komisijo. In seveda kot vedno pri tem, ekspertna komisija je najbolj pametna, pripomb se ne upošteva. Letos smo dobili 56 točk. Obtožujem to komisijo. Ker zdaj ne vem, kdo sedi v njej, si to lahko dovolim, da je bilo to politično rušenje tega projekta, zakaj, ne vem; mogoče zato, ker tudi jaz opozarjam na določena nesorazmerja. Razpisi, cela kvota je šla z 2 milijona 850 na 2 milijona 500, za glasbene programe z milijona na 700 tisoč, največji upad. Govorim o stvarnih podatkih, tako kot je minister prej rekel. Subvencijo v obdobju 2010 do 2013 nam je pogodba določila na 145 tisoč 500 evrov, ampak že v letu 2012 je bilo to znižano za 20 %, smo padli na 116 tisoč 400. Ko sem mislil, da bomo z novim razpisnim obdobjem kaj povišali, je to še padlo, na 95 tisoč. Nekako sem upal, da bomo vseeno za naslednja štiri leta ostali pri istem, vsaj kolikor toliko podobnem. Komisija pravi, ja, deset koncertov je pa premalo za projekt, programski razpis. Če bi dobil za deset koncertov, kolikor sem jih prijavljal, pa sem se s tem samo prilagajal ekonomski situaciji, bi bilo 120 tisoč, kolikor je bilo maksimalno možno, bi dobil po koncertu 12 tisoč evrov. Festival Ljubljana, ki ga verjetno vsi poznate, je povprečno velik dogodek, govorim po telefonskem pogovoru z Arkom Brlekom, okrog 26 tisoč evrov. Ne morete delati kompetentnega festivala za 50 ali pa 100 tisoč evrov. To je isto kakor so zahtevali, da bo tisoč reichsmark en hrošč. Ne gre. In seveda, potem je problem pri črpanju sredstev, ker če nimaš doma podpore, potem ne moreš ničesar potegniti. Kolaps se je zgodil zaradi tega, 9. oktobra je bil rok za prijavo. Pričakoval sem, res, iskreno sem pričakoval, da bo v decembru mogoče že podpisana pogodba za naslednja štiri obdobja. Rad bi se zahvalil Primožu Kristanu za izjemno kooperativnost v teh štirih letih. Mislim, da je on osebno zelo veliko pomagal pri premoščanju problemov, ki so nastajali ne samo iz premalo sredstev, ampak tudi iz dinamike. Dinamika je zelo pomembna kategorija. Kdaj nekaj pride? Ampak odločbo smo dobili 11. januarja, okrog dvanajstih dopoldne sem odprl kuverto, mogoče ob pol enih in je bil seveda šok, ker jaz sem bil ves čas nekako prepričan, da se bomo mogoče pogajali o neki spremembi subvencije. Zdaj je bilo to črtano, totalno. In smo se znašli v položaju, ko pravzaprav nas bodo razmere zrezirale, točno tako kot sem dal primerjavo s prejšnjim pilotom. Zdaj ni več časa za igro. Zdaj ni več časa, da bomo čakali na druge razpise. Jaz potrebujem cash. Zdaj, takoj, da rešim situacijo. In tukaj je odgovornost slovenske politike ali želite mednarodno prepoznavno Festival / nerazumljivo/ Brežice. Mogoče čisto samo nekaj. Sem član REMA, Reson / nerazumljivo/, Evropska mreža za staro glasbo. Leta 2000 je ta mreža nastala. Član sem od leta 2002. Član sem na predlog direktorja Festivala v Utrechtu. Festival oude musizek Utrecht, ki ga je takrat nizozemska Vlada, takrat Slovenija še ni imela veleposlaništva v Ljubljani, delali smo čez veleposlaništvo na Dunaju, ki je pokrivalo Slovenijo. Ker sva z gospodom Van Herdiem, ki je bil tam kot kulturni etaše ali podobno, mi je pomagal narediti razpis za nizozemsko Vlado. Nizozemska Vlada je kot inšpektorja, kdo je zdaj ta festival, poslala direktorja Utrechtskega festivala. Cel dan smo bili skupaj, kosilo, popoldne, sprehod, še ena večerja, potem skupaj smo zvečer nekam šli in je poročal z velikim navdušenjem. Mi smo takrat od nizozemske Vlade dobili mislim da 22 ali 23 tisoč evrov. To je bil tudi šok, ampak v drugi smeri. Kakšna referenca je prišla od nekje drugje. Samo pošljejo direktorja pa vidi za kaj se gre. Festival v Utrechtu je verjetno vsaj do nedavnega bil eden prvih festivalov za staro glasbo v svetu, tako da to ni bila neka figura ali neka lutka. To je bil zelo kompetenten gospod. In takrat je on tudi meni rekel, je rekel, včlani se v to, ti moraš iti v REMA. Ko sem prišel v REMA, nas je bilo, mislim da 15, med 10 pa 15 člani. Bil je Ambrone, ki je, iz katerega je REMA zrasla, bil je Utrecht, bil le Antwerpen, bila je British early music network pa še nekaj festivalov. Danes ima REMA 87 članov najuglednejših festivalov, v glavnem festival, nekaj je takih članov, ki niso festivali kot je European union baroque orkhestra, ampak ga imamo za člana zato, ker je edukativno zelo pomemben. Je nekaj individualnih članov. Allen Brine, ki je postavil REMA, je nas častni predsednik, ni festival in je član. V REMA sem ves čas v boardu, board of directors, ki ima okrog 14 članov, mesta v Executive board, ki ima 5 članov nisem sprejel, ker bi bilo preveč dela. Glasovanje je tajno. Članstvo me priznava kot pomemben festival. Lansko oziroma oktobra 2016 smo že drugič delali kongres REMA oziroma srečanje REMA v Sloveniji. Pri 80 članih, izračunajte, dve do tri srečanja imamo na leto, ker so Helsinki propadli, so se obrnili name. Bilo je vprašanje, ali bo Bruselj ali bo Slovenija in je Slovenija dobila pred Brusljem. V Celju smo naredili, od Celja sem dobil 1800 evrov za tri koncerte, dve konferenci, dva mednarodna videa, ki sta bila posneta, za konferenco REMA in potem ko sem rekel, poskušajmo poiskati mogoče poti, da bi našli neke boljše oblike, ker Celje ima le tri zvezdice, ne katerekoli, ne hotelske, Maistrove in, ja, gospod Ramovš, saj smo vas najboljše ocenili, kaj se pa razburjate iz kabineta župana.

Konec septembra sem na predsednika Vlade naslovil odprto pismo, kjer govorim o tem noter. To je objavljeno na naši spletni strani, ga lahko vidite. Zdaj smo nekako sestavili neko koalicijo za kulturo in umetnost, ki je teh 8 zahtev dopolnila še s tremi in bomo verjetno v naslednjih dneh to še malo dogradili, če bomo še med živimi. In upam, da bodo tudi politične stranke znale malo opredeliti kaj imajo. Ko sem enkrat na neki občini rekel, bodite veseli, da imate nevladni sektor, ker vam dela brez pogodb, pa ne ve koliko bo dobil denarja, podprite jih, sem postal tista črna packa, ki jo je treba eliminirati. Potema, REMA je postavila nacionalne komiteje, da bomo lažje obdelovali evropsko sceno, da ni vse en kotel, ampak so… Na moj predlog je bil ustanovljen komite za jugovzhodno Evropo, zato, ker nisem hotel biti v Višegrajski skupini, ker z Madžari, Poljaki, Čehi se pač nisem videl skupaj, ker razmišljamo tukaj bistveno drugače, kot vzhodna Evropa. Z Italijani pa tudi ne. Italijani imajo 15 festivalov ali 10 festivalov v REMA. Imajo svoj nacionalni komite in bi bil samo privesek. In REMA je na mojo pobudo najprej delala Slovénie … / nerazumljivo/ in potem ko sem jaz naredil neki »research«, sem videl da je tudi še v Bosni in Srbiji, da so člani, smo šli to zelo na hitro popravljati v Komite za jugovzhodno Evropo.

V projektu Emerging(?) smo med osmimi najpomembnejšimi partnerji, ki so prijavili(?). Z naslednjo prijavo se umikam iz partnerstva, ker nimam »štofa« doma, da bom to držal. Ker smo te možnosti videli, da ne gre, sem associated partner, kjer bom imel manj obveznosti, ampak nekaj bomo vseeno delali. In zato sem dobil 5 od 10 točk, tako je šlo ocenjevanje. Izrazito politično. Ne morem si drugače razlagati, upam, da se motim, ampak spet smo v nekem starem sistemu, ki mora postrgati tiste, ki štrlimo preveč ven. Počutim se zelo podobno kot jastreb v Vukovarju, kjer je držal fronto tri tedne del kot sta Tuđman in Milošević predvidela in je šel potem v zapor. Mislim, da se je potem rešil tega. To je naše stanje. Jadranka je povedala zelo akademsko, zelo v rokavicah in zelo lepo. Krivi ste pa vsi, ki veste za probleme, pa ste se delali tiho.

Se opravičujem.

In seveda, od marca opozarjam, tudi vladno stranko, naprej, predsednika, julija sva govorila po telefonu, se bomo zavzeli. Ko je bilo »sčekirano« pri Ministrstvu za finance, pa pri Ministrstvu za gospodarstvo, značilno pismo gospoda Počivalška, saj gospod Ramovš pa obvlada, naj se kar prijavlja na razpise. Kaj imam še za povedati?! Nič! Če v hipu, danes, jutri zjutraj ne dobim zagotovil kdaj bodo prišla sredstva, ampak da bodo na našem TRR, potem grem v gladovno stavko, ker nimam drugega izhoda. In bom uporabil zavarovalnino, življenjsko, se pa še nisem z agentom pogovarjal kako se to dela. Vem, da je v primeru samomora po treh letih to naravna smrt. V samomor ne bom šel, ker jaz od tega ne bom imel nič, v večna lovišča grem pa tudi lahko tako, da še malo opazujem, kaj se bo dogajalo okrog mene, bi me prav zanimalo. In boste imeli še drugih / nerazumljivo/, pa bo še tretji prišel, pa še četrti.

Toliko. Upam, da se bo slovenska politika, ki je odgovorna za to situacijo, streznila in ta scena, ki jo imate je izjemna, Provi valtel(?), Carmina Slovenica, Mota festival, Janez Janša, Maska, mislim, malo preveč je vsega tega, da se lahko hecamo. In vas pozivam, resno vas pozivam, da se urgentno naredi situacija. Mi smo tukaj pripravljeni sedeti tudi vso noč. Jutri zjutraj, do kadarkoli. Bomo črtali udeležbo na Prešernovi proslavi, tam sedet je tukaj bolj pomembno, da se dogovorimo kaj lahko naredimo. Parlament je vodstvo države, Vlada mora poslušati parlament - ali se motim?! In bi res prosil, da se naredi neke konkretne korake, ne pa samo, da se posluša, ja, saj bodo razpisi.

Hvala.