Spoštovani, spoštovane, ura je čas, 14.00, zato dovolite, da začnemo. Bi predvsem kolegice in kolege prosil za malo tišine, da najprej speljemo te tehnične zadeve. Kot že rečeno, vsem skupaj en lep pozdrav tako članom in članicam obeh odborov! S predsednikom Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor sva se dogovorila, da bom današnjo skupno sejo odbora vodil jaz.

Zato pričenjamo 68. nujno sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Najprej tehnične zadeve. Namesto člana odbora Benedikta Kopmajerja je z nami Ivan Hršak, namesto člana odbora Ivana Škodnika je z nami Ivan Preglog, namesto članice odbora Ive Dimic je z nami Jožef Horvat, namesto članice odbora Vesne Vervega je z nami dr. Jasna Murgel. In pa imamo še dve odsotnosti. Odsotna sta gospod Franc Laj in pa članica odbora Violeta Tomić. Tako.

Sedaj pa besedo dajem gospodu Danilu Antonu Rancu, podpredsedniku odbora za infrastrukturo, okolje in prostor. Izvoli.

Hvala za besedo. Lep pozdrav tudi v mojem imenu. Pozdravljam vse prisotne in obveščam vas, da so danes na seji zadržani seje in se ne morejo udeležiti: dr. Franc Trček in kolega Tomaž Gantar. Kar se tiče tehničnih zadev, so pa na tej seji: mag. Bojana Krajnca nadomešča dr. Mitja Horvat, Igorja Zorčiča nadomešča dr. Jasna Murgel, Zvonka Laha nadomešča kolega Jožef Horvat, Danila Krivca nadomešča današnji predsedujoči Tomaž Lisec in Marjano Kotnik Poropat nadomešča Primoža Hainza.

Besedo predajam predsedujočemu, Tomažu Liscu.

Hvala.

V skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika prehajamo na določitev dnevnega reda seje odborov. S sklicem seje, 6. februarja ste prejeli naslednji dnevni red.

1. točka - Državni načrt izgradnje sistema namakanja v kmetijstvu v Sloveniji kot odziv na klimatske spremembe s poudarkom na namakalnem potencialu reke Mure.

Ker do pričetka seje odborov nisva prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, je določen dnevni red seje kot je bil tudi določen s samim sklicem. Tako. S tem prehajamo na obravnavo te točke. Vmes še eno pooblastilo.

Namesto člana Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano gospoda Simona Zajca je z nami gospod Marjan Dolinšek.

Poslanska skupina Nove Slovenije - krščanski demokrati je 6. februarja na Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor ter tudi na Odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano naslovila zahtevo za sklic nujne seje odborov z navedeno točko dnevnega reda. Kot gradivo ste prejeli zahtevo Poslanske skupine Nove Slovenije - krščanski demokrati za sklic skupne seje odborov s predlogi sklepov. Naknadno pa ste 21. februarja prejeli še dopis gospoda Jožeta Boža Đukića s člankom iz dnevnika finance. Na sejo smo povabili predstavnike predlagatelja zahteve, Poslanske skupine Nove Slovenije - krščanski demokrati, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ministrstvo za okolje in prostor, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, Agencija Republike Slovenije za okolje, Aleš Bucika, župan Občine Renče Vogrsko, gospoda Alojza Soka, župana Občine Ormož, ki se je opravičil, gospoda Jožefa Kokota, župana Občine Gorišnica, ki se je prav tako opravičil, Antona Leskovarja, župana Občine Kidričevo, mag. Stanislava Glažarja, župana Občine Hajdina in pa Kmetijsko-gozdarski zavod Murska Sobota.

Naknadno pa so bili 20. februarja povabljeni še Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija Republike Slovenije za vode, Franc Kučan, Sindikat kmetov Slovenije in pa Andrej Biro, avtor magistrske naloge, modeliranje vpliva površinskih vodotokov na gladino podzemne vode prekmurskega polja.

Sedaj pa začenjamo z razpravo. Najprej predajam besedo predstavniku predlagatelja, kolegu Jožefu Horvatu za predstavitev zahteve za sklic nujne seje odborov.

Kolega Horvat, izvoli.

Hvala lepa spoštovani gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani obe državni sekretarki, drugi odlični gostje, lepo vas pozdravljam v imenu Poslanske skupine Nove Slovenije in hvala, da ste se kljub vremenski situaciji odzvali povabilu obeh predsednikov odborov oziroma našemu povabilu, kar kaže na to, da gre gotovo za izjemno pomembno stvar o kateri bomo danes razpravljali.

Voda je naše slovensko največje bogastvo. In gotovo je v interesu vseh državljanov, da to bogastvo uživamo na, do vode in narave prijazen način, z mislijo, da nam je voda in narava za čas našega življenja dana zgolj na posodo, nam je torej posojena. In z mislijo, da moramo vodo in naravo obvarovati za generacije, ki prihajajo za nami. Če pogledamo poglavje namakanja v Programu razvoja podeželja 2014-2020, vidimo naslednje podatke. Morda niso ažurirani, pa vendarle. Z namakalnimi sistemi je opremljenih 7 tisoč 511 hektarjev kmetijskih zemljišč v Sloveniji. To predstavlja 1,62 % kmetijskih zemljišč v uporabi, povprečje Evropske unije je 8,7 % kmetijskih zemljišč v uporabi. Po teh podatkih, ki sem jih dobil, kot rečeno, morda ne iz ažurnega gradiva, je pa iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, smo na žalost na repu Evropske unije kar zadeva namakalni sistemov oziroma namakanih kmetijskih površin.

Gospe in gospodje! Ta razprava naj bi oblikovala priporočila Vladi Republike Slovenije za prilagoditev, zagotovitev in upravljanje, menedžiranje vodnih virov za potrebe namakanja kmetijskih zemljišč in regulacije podtalnice. Morda boste imeli občutek, da je v gradivu favorizirano območje Pomurja, pa to ni bil naš namen, smo pa v gradivu, kot ste opazili, Pomurje obdelali nekoliko podrobneje, ampak samo zgolj kot primer za boljše razumevanje cilja današnje razprave. Res pa je tudi, da smo v Pomurju v zadnjih 60. letih potrpeli kar 18 praktično katastrofalnih suš. Seveda v Sloveniji močno čutimo klimatske spremembe in te se kažejo tudi v sušnih obdobjih. Vedno pogosteje se soočamo z ekstremnimi vremenskimi pojavi kot so poplave, močna neurja, spomladanske pozebe in ekstremno visoke temperature zraka. Na področju poljedelstva se to kaže še zlasti v poletnih sušah zaradi pomanjkanja padavin. Odbor na pojav suše bi moral biti in je relativno preprost. To je, namakanje. Slovenija je z vodnimi viri, kot že rečeno, bogata država, tako s podtalnico kot z rekami in drugimi vodotoki. Zaradi tega je toliko bolj pomembno, da bi te naravne danosti bolje izkoristili v kmetijstvu. Ne bom zdaj v podrobneje razlagal situacije v Pomurju, kot rečeno, verjamem pa, da bo to naredil vabljeni na sejo, mag. Andrej Biro, ki se je v svoji magistrski nalogi ukvarjal z modeliranjem vpliva površinskih vodotokov na gladino podzemne vode prekmurskega polja in sem vesel, da je danes z nami.

S trenutnim in načrtovanim sistemom namakanja v kmetijstvu je zadovoljnih relativno malo deležnikov. Država je pred kratkim, to je leta 2016, omogočila da se lastništvo in upravljanje namakalnih sistemov prenese na lokalne skupnosti, ki za to izrazijo interes. Le-te pa ne zaupajo trditvam, da bo v tem, v vsakem primeru zagotovljen denar s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Ministrstvo za okolje in prostor za obnovo teh sistemov. Občine se bojijo številnih novih nalog za katere pa ne bo zagotovljeno financiranje, kar jih bo finančno še ošibilo in lahko ogrozi tudi njihove glavne funkcije. V kolikor pa bi se pobirala omrežnina, pa namakanje ne bo več cenovno zanimivo za pridelovalce. Vsekakor mora biti tukaj v ospredju vedno tudi ekonomski interes. In glede na finančne zmožnosti lokalnih skupnosti, ki so utrpele veliko redukcijo finančnih sredstev s strani državnega proračuna zaradi krize, itd., je težko pričakovati, da bi lokalne skupnosti same izgrajevale namakalna omrežja. Glede na klimatske spremembe je opisano dogajanje slaba popotnica za slovensko kmetijstvo, uspešne države se že nekaj let bolj ali manj uspešno prilagajajo podnebnim spremembam, predvsem z namakanjem zaradi vedno bolj neenakomerne porazdelitve padavin, z izrazitim poletnim mankom, to je suša ter jesenskim viškom predvsem v novembru. Na drugi strani pa se lahko voda iz namakalnih bazenov uporablja tudi za oroševanje kot morebitna preventiva proti zmrzali. Po našem mnenju proizvodnja hrane oziroma čim večja samooskrba Slovenije ne more biti le odgovornost lokalnih skupnosti oziroma posameznih kmetov. V primerjavi z državo, so kmetje in občine veliko šibkejši deležniki naproti recimo Agenciji Republike Slovenije za okolje, na katero na žalost leti največ pritožb v zvezi z dolgimi in zapletenimi postopki za izgradnjo ali obnovo namakalnih sistemov. Izgradnja namakalnih sistemov je medresorska, če smem tako imenovati, kar pomeni, da posega na vsaj štiri ključna področja. Namakalne sisteme ureja Zakon o kmetijskih zemljiščih, zakonodaja s področja varovanja voda, varovanja okolja, prostorska zakonodaja in zakonodaja s področja graditve objektov. Če namakalni sistem na območju s posebnim statusom, je poleg zgoraj naštetega potrebno pridobiti še posebna soglasja.

Če izpostavim konkreten primer, v letošnjem letu oziroma, ja, v letošnjem letu je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano razpisalo za 8 milijonov sredstev za sofinanciranje gradnje ali obnove namakalnih sistemov. Nekatere občine imajo velik interes za obnovo in so tudi hitro pristopile k pridobivanju dokumentacije. Žal pa so postopki izdaje vodnega dovoljenja celo le za obnovo trajali tako dolgo, da se je razpis že zaprl pred izdajo vodnega dovoljenja. Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so se potem čudili zakaj jim je ostalo toliko denarja. Ocenjujemo, da je to najmanj neresno v vsakem primeru pa nesprejemljivo. Kot predlagatelji te seje Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano te Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor predlagamo, da po opravljeni razpravi za katero ne dvomimo, da bo konstruktivna in strokovna, da bi oba odbora sprejela naslednje sklepe.

Prvič. Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor ter Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sta se seznanila s pripombami zainteresirane javnosti na načrt razvoja namakanja in rabe vode za namakanje v kmetijstvu v Republiki Sloveniji do leta 2023.

Drugi sklep: »Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor priporočata Vladi Republike Slovenije, da zagotovi bolj učinkovito umeščanje v prostor za nadgradnjo obstoječih in gradnjo novih namakalnih sistemov.«

Tretji sklep: »Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor priporočata Vladi Republike Slovenije, da se v roku treh mesecev med prioritete izgradnje zajezitvenih objektov in namakalnih sistemov vključi izkoriščanje potenciala reke Mure ter se prevri ali trenutna pravna podlaga omogoča financiranje zajezitvenih objektov na Muri iz posebne proračunske postavke ter obema odboroma o tem tudi pisno poročata.«

Gospe in gospodje, mi želimo v tej razpravi v korelacijo postaviti vodo kot največje slovensko bogastvo in hrano oziroma proizvodnjo hrane oziroma, da sem bolj natančen prehransko samooskrbo v Sloveniji. Ne bi želeli, da bi bila danes razprava o podrobnih namakalnih omrežjih, če hočete o sekundarnih omrežjih. Danes želimo govoriti o primarnem omrežju, to se pravi, o zagotavljanju, prilagajanju vodnih virov, menedžiranju vodnih virov, ki bi dejansko te namakalne sisteme napajali.

Jaz se vam v naprej zahvaljujem za vašo razpravo in s tem tudi ta uvod zaključujem.

Hvala lepa.

Hvala tudi vam.

Med nami pozdravljam obe državni sekretarki!

Bi, če dovolite najprej predal besedo predstavnici Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Državna sekretarka, gospa Tanja Strniša.

Hvala za besedo.

Spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke, poslanci, kolegi in gostje!

Jaz želim uvodoma podkrepiti potrebo po taki razpravi, potrebo po nadaljnjih aktivnostih z določenimi številkami. Kot je bilo povedano podnebne spremembe, ki v prvi vrsti seveda vplivajo na to, da beležimo daljša obdobja enakega vremena, ki prevedeno v prakso v poletnem času pomenijo daljšo obdobje lepega vremena je sušo. Predstavljajo v bistvu osnovni izziv ali pa eden temeljenjih izziv za kmetijstvo. Podkrepim s podatki, vi ste omenjali, spoštovani poslanec, koliko je bilo suš v Prekmurju. Vsako leto je najbrž kaj suše. Jaz bom omenila samo tiste suše, ki so bile takih razsežnosti, da so se obravnavale kot naravna nesreča, ker so presegla tisti prag. Od leta 2003, se pravi, v zadnjih petnajstih letih smo imeli šest suš takih razsežnosti, da so se obravnavali kot naravna nesreča. Skupna ocenjena škoda po teh sušah je bila 408 milijonov. Povem še za zadnjo suša zadnjega leta. Danes bo na Vladi obravnavano, najbrž tudi potrjena ocena škode po lanski suši, je znašala 65,3 milijona. Čeprav bomo danes govorili kot razumem generalno o teh problemih za celo Slovenijo, ko je pa vendarle v gradivu vzpostavljeno področje pomurske regije. V lanskem letu je bila ocenjena škoda na tem območju 12,9 milijonov evrov.

Skratka, suša ni edina. Mogoče zanimivo še to. Suša seveda ni edina naravna nesreča ali pa edini pojav, ki povzroča velike škode. Če prištejemo k suši še škode, ki smo jih utrpeli po vseh nesrečah, ki so bile teh dimenzij, dve katastrofalni pozebi v zadnjih letih, potem neurja s točo dokler so se obravnavala še izven tega zakona po odpravi posledic po naravnih nesrečah, poplave in škode, zaradi odsotnosti medenja je skupna ocena škod samo v okviru teh velikih dimenzij 623 milijonov za zadnjih 15. let po pač poročilih, oceni, ki smo jo pripravili na ministrstvu. Taka situacija terja tako od ministrstva pač od priprave ukrepov kmetijske politike kot tudi od samih kmetijskih pridelovalcev ustrezne prilagoditve in ukrepanje. Čeprav seveda prizadevanja za namakanja segajo že daleč nazaj in tudi najstarejši namakalni sistemi so seveda že stari 25 let in so potrebni obnove in tudi več. Ampak vseeno, kaj smo naredili v zadnjih letih? Eno so pač investicijski ukrepi ali pa take čisto podpore, drugo so pa sistemski ukrepi. Jaz bom omenila vsaj na kratko, potem v razpravi tudi dala več pojasnil, če bo potrebno.

Najprej so seveda obnove kot ste sami rekli edini odgovor ali pa naj logičen odgovor je ali pa prvi odgovor, ki nam pride na misel je namakanje kjer je mogoče. Zato povem, da smo v prejšnjem obdobju, programske obdobju smo podprli izgradnjo velikih namakalnih sistemov oziroma namakalnih sistemov, kjer je več uporabnikov kot namakalno infrastrukturo na 2050 hektarjih v vrednosti 9 milijonov evrov. Poleg tega smo podpirali seveda tudi namakalno opremo na samih parcelah, ta je bila pozitivno rešena za 366 vlog v vrelosti 3,2 milijona, to so bila vlaganja v prejšnjem obdobju. Nekaj let nazaj smo podprli tudi ciljno raziskovalne projekte, ki so se nanašali na ekonomično rabo vode v kmetijstvu pa tudi na ekonomično rabo vode v kmetijstvu, potem na popis vodnih količin razpoložljive vode za uporabo za namakanje in za obvladovanem tveganj v kmetijstvu na splošno. Mi smo celo tudi v prejšnjem programskem obdobju pravzaprav več sredstev alucirali pa ni bilo več interesa. Mi smo ugotovili, da je potrebno pospešiti tudi interes za namakanje. Zaradi tega so bile ustanovljene take delovne skupine po regionalnih kmetijskih zavodih strokovne skupine, ki so imela za nalogo identificirati interes, ga tudi na neki način vzbuditi, pospešiti in tudi pripraviti programa namakanja in konkreten načrt. Tukaj se naslonim na ta dokument, ki ste ga tudi omenili, gospod poslanec v vašem gradivu, ki je nastajal več let. Se je tudi več let usklajeval, ker je rabil celostno presojo vplivov na okolje v zaključni fazi. Lani avgusta ga je Vlada sprejela. To ni akt, ki bi rekel tukaj se bo gradilo namakanje, drug se ne sme ali pa ne sme podpreti. V tem dokumentu se stikajo tri kategorije. Eno je, katera zemljišča so primerna za namakanje tudi glede na vodne vire in potem seveda kje je tudi interes za namakanje. Mi imamo 10570 hektarov namakanih, to predstavlja, 2,2 % kmetijskih zemljišč v uporabi, ampak seveda smiselno je to številko namakanih površin izraziti glede na tiste površine, ki se obdelujejo bodisi njive, trajanje nasada… Nima smisla, da bomo travinje namakali, ker ne bi bilo ekonomično. Tiste površine, ki pridejo v poštev za namakanje znaša to 4,6 % obdelovalnih površin. Še vedno to ni zadovoljivo.

Ampak, če se vrnem nazaj na ta načrt namakanja. V tem načrtu namakanja je bilo ugotovljeno, da je interesa v Sloveniji in primernih zemljišč še za približno enkrat toliko, ampak za to srednjeročno obdobje, trenutno. Ne trdim, da moramo imeti naslednji ali pa daljši rok večje ambicije in zagotoviti še več namakanja, ker zna biti, da v prihodnje bo voda še večji problem. Skratka, cilj je bil da se ali pa ta načrt si zada za nalogo, da bi se… To ni neka, to je pač neka ocena, koliko bi bilo realno v tem obdobju ali pa koliko je interesa. Kako hitro pa bodo tekli ti postopki, ker, kot ste sami rekli, je to povezano tako s pridobivanjem ali pa zbiranjem interesa kot s pripravo dokumentacije in še celotno gradnjo, koliko bo od tega realizirano do leta 2023, je težko reči, ampak mi imamo za cilj okrog 2 tisoč hektarjev novih namakalnih sistemov in nekaj čez tisoč hektarjev tehnološke posodobitve v tem načrtu namakanja. To je glede samega načrta.

Potem pripravili (?) smo seveda, ker se namakanja tudi ne da povsod narediti, tehnološka navodila za preprečevanje suše oziroma kjer suša grozi, kako prilagoditi tehnologijo v boju proti suši.

Potem pa ste omenili dve spremembi Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki ju je tudi smiselno izpostaviti, ker sta povezani s postopki uvajanja namakanja. Prva sprememba je prinesla možnost, da se veliki namakalni sistemi v državni lasti samo tam, kjer je interes občin, prenesejo na občine. Se pravi, kjer interesa s strani občin ne bo, bo te namakalne sisteme še naprej upravljal Sklad kmetijskih zemljišč, ki ima za to javno pooblastilo. Mi imamo že take primere in prav nedavno je ena od občin izrazila interes, poslala nam je interes, da bi se ta namakalni sistem prenesel, tako da upamo, da bo ta sistem funkcioniral. Sploh tiste, ki imajo že izkušnje z namakalnimi sistemi, ker nekatere so bile že same investitorke v preteklosti, menijo, da bi s svojimi službami bolje upravljale z namakalnimi sistemi kot sklad, ki zadevo vodi, če se tako izrazim, iz Ljubljane ali pa ki je bolj oddaljen od terena, kot pa občine same. Tako da… Zakon tudi pravi, da občina v tem primeru organizira javno službo, če sklad opravlja to državno službo - če občina upravlja namakalni sistem, je to lokalna javna služba -, in zaračunava kmetom stroške vzdrževanja tega namakalnega sistema. To je bilo v zakonu pravzaprav določeno že prej, tako da je tu dejstvo, da mora imeti občina enkrat tudi sredstva, da te namakalne sisteme, ne samo tekoče vzdržuje, ampak tudi obnovi. Zaradi tega je to povezano z določenimi stroški.

Imeli smo prav nedavno še eno spremembo Zakona o kmetijskih zemljiščih. Pri prejšnji bi morala omeniti še to, da predvideva drugačen sistem, in sicer sklepanja pogodb s tistimi zainteresiranimi kmeti, za katere je potem tudi obvezno, da vstopijo v ta razmerja koriščenja vode namakalnega sistema. To je drugače kot prej, ko se je namakalni sistem uvedel in so bili vsi na tem območju v to vključeni oziroma so bili vključeni v plačevanje prispevkov, zdaj pa bo to plačevanje stroškov vezano na tiste, ki bodo sklenili pogodbo. Lanska ali nedavna sprememba je pa prinesla eno poenostavitev glede prenosa teh namakalnih sistemov na občine, ki se prenese samo s pogodbo med ministrstvom in občino, ker gre v bistvu za fizično isto zadevo, gre samo za drugega lastnika. In drugo, da se sprememba namembnosti, ki se zbira… Mislim, sredstva, ki se zbirajo za spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč, se lahko uporabijo tudi za vzdrževanje ali pa izgradnjo akumulacij, če gre za državno vodno infrastrukturo in so te akumulacije namenjene tudi namakanju. Tak primer je, in tudi primer dobrega sodelovanja z lokalnimi skupnostmi, obnova Vogrščka, kjer sta se država, obe ministrstvi (naše in okoljsko) zavezali, da bosta iz teh sredstev za spremembo namembnosti na eni strani, na drugi strani pa prispeva okoljsko ministrstvo preko svojih sredstev, obnovili akumulacijo, pet občin pa se je obvezalo, da bodo nase prevzeli te državne namakalne sisteme in obnovile ta razvodni sistem. Drug primer recimo še enega takšnega… Rada bi omenila še en pozitiven pristop, ki se pravzaprav zdaj izvaja, je pa tudi v zadnjih letih. To je pa ta, da, ker govorimo tudi, kako naj se išče sinergijo med državno vodno infrastrukturo ali pa energetsko vodno infrastrukturo in namakanjem, pa povem, da smo recimo pri hidroelektrarni Brežice, isto pa bo veljalo za hidroelektrarno Mokrice, že, ko se je pripravljal ta državni prostorski načrt, kot ministrstvo zahtevali, da investitor predvidi odjemna mesta za namakanje v investiciji in je zdaj na hidroelektrarni Brežice sedem takih odjemnih mest. Potem pa smo tudi preko Zakona o kmetijskih zemljiščih omogočili, da se od drugega obroka, ker se lahko, kadar gre za velike investicije in velike odškodnine, plača v dveh obrokih. Prvi je pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja, drugi obrok, druga polovica pa za pridobitev uporabnega dovoljenja. In od tega drugega obroka se lahko odštejejo stroški, ki so ekstra stroški za vzpostavitev črpališč in tu imamo postopek v dogovoru z lokalnimi skupnostmi na tistem območju, pa tudi z okoljskim ministrstvom, da bi se konkretno na hidroelektrarni Brežice usposobila tri črpališča, ki bi dejansko pomenila, da bi bila voda za namakanje dostopna takoj, ne da se gre še enkrat v razpis preko našega Programa za razvoj podeželja. To bo pospešilo postopek za, ne vem, leto, dve. Tako da bo voda hitreje dostopna. Tako tudi računamo pri hidroelektrarni Mokrice, če bo interes na strani lokalne skupnosti, in drugod.

Zdaj, ko govorite o novih namakalnih sistem ali pa kaj se trenutno dogaja, mogoče še podatke, kaj se nam pa dogaja v tem programskem obdobju … Drži, kar ste povedali. Mi smo že imeli en razpis za te namakalne sisteme z več uporabniki, se pravi za namakalno infrastrukturo, v lanskem letu in je bilo razpisanih sedem milijonov in smo dobili samo dve vlogi. Dve vlogi sta bili odobreni v višini dobrih 800 tisoč evrov in zgrajenih je bilo manj kot sto hektarjev… Pač namakalni sistemi pokrivajo manj kot sto hektarjev. Se pravi, rezultat ni bil tak, kot smo ga pričakovali, zaradi tega pa potem tudi ni bilo nadaljnjih razpisov, ker mi že sami kot ministrstvo, ko izdajamo odločbe o uvedbi namakalnih sistemov, približno vidimo, koliko je interesa že v samem postopku, tako da bomo imeli zdaj v marcu tri razpise. Enega bomo imeli za te nove namakalne sisteme z več uporabniki, kjer se v ozadju že pripravljajo vloge, en razpis za tehnološke posodobitve in potem še razpis za investicije na kmetijah. To je drugi ukrep, kjer bodo obravnavane vse spremembe. Se pravi, poleg namakanja tudi oroševalni sistemi, rastlinjaki, pa protitočne mreže. Ta razpis bo v višini 15 milijonov, bo pa imel tudi ugodnejšo obravnavo kot druge investicije. To sem tudi na kmetijskem odboru že večkrat razlagala, pa mi prosim ne zamerite, poslanci, če še enkrat ponovim. Zaradi teh vedno pogostejših škod pri naravnih nesrečah se nam je zdelo ključno v večji meri podpreti te investicije, sploh spričo teh škod, ki hkrati povzročajo tudi, da kmetije niso likvidne, niso investicijsko sposobne, zato se je povečal delež sofinanciranja, tako da je za vse investicije, ki sem jih prej omenila, začetna stopnja sofinanciranja 50 % in ne 30, potem pa kmetije, glede na to, če so na območjih z omejenimi dejavniki, če so v okoljskih ukrepih ali pa ukrepih ekološkega kmetijstva, če so povezane v evropsko investicijsko partnerstvo ali pa če so mladi kmetje, lahko dobijo dodatno financiranje. Tako da je maksimalna stopnja financiranja 70 %, v primeru mladih kmetov pa 75 %. Hkrati bojo te investicije podprte tudi z ugodnimi krediti, ki jih bo moč pridobiti pri Skladu za regionalni razvoj Ribnica, s tem namenom, da bi bila ravno zaradi slabše likvidnosti kmetij zaradi teh naravnih nesreč sploh mogoča izvedba teh investicij.

Jaz sem poskušala na kratko vsaj našteti te ključne ukrepe. Če bi kogarkoli zanimalo malo več o tem, koliko je zdaj teh sistemov v delu, kakšni hektarji, koliko sredstev, pa lahko potem, spoštovani predsednik oziroma poslanec, v razpravi.

Hvala lepa.

Hvala.

Dovolite še eno obvestilo: za danes se je opravičila članica Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano gospa Suzana Lep Šimenko.

Tako, sedaj pa predajam besedo predstavnici Ministrstva za okolje in prostor. Z nami je državna sekretarka, gospa Lidija Stebernak. Izvolite.

Hvala za besedo.

Lep pozdrav tudi v mojem imenu.

Zaradi podnebnih sprememb, ki smo jim v zadnjem času priča, se tako na območju Republike Slovenije kot tudi v Pomurju soočamo tako s problemom suš, kot tudi s poplavami. Ravno zaradi tega je na tem območju potreben integralni pristop, ki pravzaprav prinaša neko razvojno priložnost tako Pomurja kot tudi ostalega dela Slovenije. Hkrati na tak način upravljanje voda temelji na trajnostni rabi vodnih virov. Predvsem bi poudarila to, da je stališče Ministrstva za okolje in prostor tudi iz vidika podnebnih sprememb, se nam zdi primerno, da v prostorskih aktih že predvideni suhi zadrževalniki postanejo mokri zadrževalniki ravno zaradi tega, ker v bistvu na ta način zmanjšujemo te posledice.

Povedala bi tudi, da je pri pripravi Načrta in programa namakanja sodelovalo tudi Ministrstvo za okolje in prostor, in sicer v okviru delovne skupine za razvoj namakanja v Sloveniji do leta 2020. Sodelovali so predstavniki Direktorata za vode in investicije, Direkcije Republike Slovenije za vode in pa seveda Agencije Republike Slovenije za okolje.

Na Ministrstvu za okolje in prostor ugotavljamo tudi to, kar je bilo že rečeno, da tam, kjer gre za večje namakalne sisteme, le-ti pravzaprav niso v celoti izkoriščeni, ponekod zgolj 30-odstotno in da se v bistvu uvedba novih namakalnih sistemov predvidoma načrtuje predvsem tam, kjer so za to dane tudi ustrezne podlage v občinskih prostorskih aktih ob soglasju vseh ostalih pristojnih služb, ki so za to potrebni. Kar mi zaznavamo in kar se tudi tiče stanja voda v Sloveniji, je to, da so bili v preteklosti zgrajeni številni osuševalni sistemi, ki izrazito negativno vplivajo na dobro stanje voda, in sicer tako površinskih kot tudi podzemnih. S spremembo vodnega režima, z bolj pogostim izpiranjem vodotokov, s spremembo vodnih strug se je seveda povečal odtok, znižali so se vodostaji in posledično nam zaradi tega upada tudi talnica in še posebej v Prekmurju je tudi zaradi tega stanje voda slabo. Tako da, v bistvu vsaj po našem mnenju mora biti tudi zmanjševanje teh osuševalnih sistemov eden od ključnih izzivov naše države na zmanjšanje podnebnih sprememb.

Opredelila bi se tudi glede samih postopkov pridobivanja teh vodnih dovoljenj … Po podatkih, s katerimi mi razpolagamo, je pravzaprav povprečno trajanje pridobitve vodnega dovoljenja nekje od dveh do štirih mesecev, kar pomeni po tistem, kar smo mi pogledali, da je večina stvari rešena znotraj inštrukcijskega roka. Res pa je, da se pojavljajo problemi pravzaprav tam oziroma da so ključni razlogi za daljše vodenje postopka nekje drugje, in sicer neurejeno lastniško stanje, potem neurejeno katastrsko stanje v naravi, urejanje razmerij med lastniki posameznih zemljišč, včasih tudi nepoznavanje postopkov pridobivanja projektne dokumentacije s strani investitorjev in pa zelo neurejeno lastništvo znotraj samega kompleksa, kjer se to ureja. Vse to seveda potem podaljšuje same postopke pridobivanja dovoljenj. Prav tako bi še posebej poudarila to, da v bistvu tudi samo pridobivanje gradbenih dovoljenj oziroma postopki potekajo po dveh sistemih. In sicer za večje namakalne sisteme je poleg tega, da se pridobivajo vas okoljska in vodna dovoljenja, potrebno pridobiti gradbena dovoljenja, za manjše namakalne sisteme, za posameznike pa to ni potrebno. To so enostavni objekti, za katere v bistvu ni potrebno gradbeno dovoljenje. Če vam mogoče še postrežem s številkami … V letu 2017 je bilo izdanih 123 vlog za namakanje, tako da iz lanskega leta pravzaprav vodimo samo še 21 postopkov, ki niso bili rešeni.

Toliko na kratko.

Spoštovani, obveščam vas tudi, da poslanca mag. Branislava Rajića nadomešča poslanka mag. Tanja Cink.

Hvala.

Želi morda besedo predstavnik Ministrstva za infrastrukturo? (Ne.)

Tako, sedaj pa besedo dajem ostalim vabljenim. Kot je praksa, prosim, da se za magnetogram predstavite z imenom in priimkom ter navedete institucijo, iz katere prihajate.

Ja, gospod Küčan.