Vse članice in člane odbora ter vabljene in ostale prisotne prav lepo pozdravljam in pričenjam s 33. sejo Odbora za gospodarstvo. Dovolite pa mi, da prav lepo pozdravljam današnje tri študentke, ki nas spremljajo v okviru naše seje Odbora za gospodarstvo in sicer spremljajo naše poslanke v okviru dneva s poslanko, tako, da prisrčno pozdravljene, da boste tudi lahko od blizu spremljale naše delo.

Na seji kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo gospod Simon Zajc nadomešča gospoda Ivana Škodnik, dr. Matej T. Vatovec nadomešča dr. Franca Trčka, gospa Janja Sluga nadomešča gospo Anito Koleša.

S sklicem seje ste prejeli predlagani dnevni red seje odbora. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom ugotavljam, da je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem seje odbora.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PREJEMKIH POSLOVODNIH OSEB V GOSPODARSKIH DRUŽBAH V VEČINSKI LASTI REPUBLIKE SLOVENIJE IN SAMOUPRAVNIH LOKALNIH SKUPNOSTI, skrajšani postopek, EPA 2494-VII. Predlagatelj zakona je skupina poslank in poslancev s prvo podpisanim dr. Matejem T. Vatovcem. Kolegij predsednika je na 117. seji, 15. januarja 2018 sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku.

K obravnavi te točke so bili vabljeni dr. Matej T. Vatovec, prvo podpisani predlagatelj zakona, Vlada, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Slovenski državni holding, Družba za upravljanje terjatev bank, Združenje občin Slovenije, Skupnost občin Slovenije, Združenje mestnih občin Slovenije.

Kot gradivo ste poleg zakona predloga prejeli mnenje Zakonodajno-pravno službe, mnenje Vlade, mnenje Komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance. Rok za vložitev amandmajev se je iztekel 1. marca 2018. V poslovniškem roku je amandma k predlogu zakona vložila Poslanska skupina Levica in sicer k 1. členu.

Pričenjamo drugo obravnavo predloga zakona. Besedo predajam predstavniku predlagatelja, da poda dopolnilno obrazložitev k členom predloga zakona.

Dr. Matej T. Vatovec, izvolite, imate besedo.

Najlepša hvala predsednica, lep pozdrav vsem, prav posebej tudi gostjam projekta dneva z poslanko.

Zdaj to kar predlagamo je sprememba zakona, ki je bil sprejet pred osmimi leti, 4. marca 2010 je namreč v Državnem zboru bil sprejet Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti. V skladu s tem veljavnim zakonom so direktorji teh družb opravičeni do osnovnega plačila spremenljivega prejemka za uspešnost poslovanja in odpravnine. Zdaj zakon je osnovno plačilo določil v razmerju s povprečno bruto plačo v podjetju, bolj podrobno to razmerje sicer ureja uredba, vendar je načeloma osnovna plača poslovodnih oseb z zakonom omejena petkratnik povprečne bruto plače v podjetju. Omejitev je bila s tako imenovanim Lahovnikovim zakonom vpeljana zaradi, predvsem zaradi ekscesnih izplačil, ki so se dogajala ne glede na poslovno uspešnost družb in nemalokrat tudi navkljub slabemu poslovanju teh subjektov. Spomnimo se recimo leta 2008, ko je takratni direktor Luke Koper, gospod Časar prejemal več kot 25 tisoč evrov bruto plače ali kar je bilo takrat sedemnajstkratnik povprečne plače oziroma petinštiridesetkratnik veljavne minimalne plače, ali pa recimo tudi prvega moža Telekoma gospoda Dremlja, ki je povprečno prejemal 23 tisoč evrov mesečno. Zdaj zanimanje za najvišje stolčke navkljub omejitvam ni niti slučajno splahnelo, omejitev pa direktorjev tudi ni pregnala v tujino, to je na nek način že ugovor tistemu kar je tudi vsebovano v mnenju Vlade. Zdaj oče zakona gospod Lahovnik je tako štiri leta po sprejemu tega zakona dejal, da ne pozna nobenega primera, ko bi se kaj takega pravzaprav sploh zgodilo. Tako, da po sprejetju tega zakona nismo videli kolon nekih menedžerskih beguncev, če jih naj tako imenujem, ki bi bežali za boljši kruh v tujino, ampak ravno nasprotno, ostali so in še naprej delali izključno za lastno korist. Zdaj splošna veljavnost zakona se je leta 2012 začela krhati, prvo oziroma najprej s sprejemom Zakona o slabi banki oziroma Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank, ki je te omejitve za poslovodne osebe na DUTB razveljavil, na to pa kasneje še s sprejemom Zakona o Slovenskem državnem holdingu, ko so bile te omejitve odpravljene še za podjetja pod okriljem SDH. S tem je takratna Vlada Alenke Bratušek vrnila, se je vrnila k tej neoliberalni dogmi, da prenizke plače direktorjev onemogočajo zaposlovanje vrhunskih in odgovornih strokovnjakov, in to kljub temu, da veljavna omejitev v bistvu še vedno dopušča izredno visoke prejemke, to moramo poudariti. Tako, posledica tega je bila recimo, na primeru DUTB, da smo videli do kakšnih ekscesnih izplačil managementov je pravzaprav prišlo, spomnimo se samo 37 tisoč evrov visoke mesečnega izplačila izvršilnemu direktorju DUTB in 23 tisoč evrske mesečne plače takratne vodje upravljanja terjatev bank. Vse to kljub neodgovornemu, negospodarnemu, tudi neučinkovitemu upravljanju z DUTB. Še več, za slabo opravljeno delo so razdelili še visoke nagrade in tega se pravzaprav ne izmišljujem oziroma niso to neki podatki, ki si jih izmišljujemo mi, to je leta 2015 ugotovilo samo Računsko sodišče in tudi Državni zbor se je z temi ugotovitvami seznanil, še več, razkriti so bili celo interni dogovori upravnega odbora kako zaobiti veljavno zakonodajo, torej zakon, ki ga danes obravnavamo in računovodski triki s katerimi so poslovodne osebe kljub sklepu Računskega sodišča ohranili izredno visoke plače. Zdaj veljavni zakon tako danes za DUTB in SDH ne velja, sta izjemi od te regulacije in v ostalih podjetjih v večinski državni lasti pa ne prinaša želenih učinkov oziroma tisto kar je, kar se je skušalo z zakonom sploh doseči. Plače so si menedžerji zvišali z različnimi računovodskimi triki, na najnižje plače v teh podjetjih pa ta zakon nima nikakršnega učinka. Danes so plače direktorjev in članov uprav še vedno do petnajstkrat višje od najnižjih plač v teh družbah, zato v Levici predlagamo, da se višina plač poslovodstev v državnih in občinskih podjetjih omeji na petkratnik najnižje plače v podjetju, torej ne več povprečne kot to velja sedaj, ampak vezano na najnižjo plačo in seveda uvajamo možnost, da bi ta omejitev veljala tudi za DUTB in podjetja, ki so pod okriljem Slovenskega državnega holdinga. Zdaj, mesečne plače predsednikov uprav podjetij v večinski državni lasti se gibljejo povprečno med 10 in 15 tisoč evrov, kar je trenutno osemnajstkratnik bruto minimalne plače ali pa devetkratnik bruto povprečne plače v Sloveniji. Predsedniki uprav tako prejemajo tudi do 200 tisoč evrov bruto prejemkov letno, medtem, ko letni bruto prejemek zaposlenega z povprečno plačo ne doseže 20 tisoč evrov. Torej prejemek minimalne plače pa ne prileze niti do 10 tisoč evrov, tako, da menedžerji v enem letu zaslužijo toliko kot delavci, ki delajo v teh podjetjih v 20 letih. Zdaj tako velikega razkoraka v prejemkih zaposlenih v posameznem podjetju ni mogoče zagovarjati ne s stališča večje produktivnosti, ne s stališča večje odgovornosti samih vodilnih kadrov, v resnici pa je še težje ta razkorak opravičiti iz vidika družbene pravičnosti in tudi v luči dejstva, da plače številnih zaposlenih komaj zadoščajo za dostojno življenje. Poleg tega je dalje še tudi absurdno, da so plače menedžerjev tudi skoraj trikrat višje ali pa večje od plač ministrov, predsednika Vrhovnega sodišča, premiera, predsednika Vlade in ostalih najvišjih funkcionarskih plač v državi. Zdaj plača predsednika Vlade se giblje okrog 5 tisoč 500 evrov bruto na mesec, člani uprave družb Telekom Slovenija pa na primer prejemajo do 12 tisoč evrov mesečne bruto plače, pri čemer tu seveda niso všteti variabilni prejemki, torej ta variabilni del plače, povračilo stroškov, bonitete in vse ostale ugodnosti, ki pridejo s tem. Tako, da skupaj nanese mesečni bruto prejemek najbolje plačanih v Telekomu Slovenije 15 tisoč evrov in enako je pravzaprav v podjetjih v občinski lasti. Zdaj pred časom ste lahko brali v enem od častnikov primere iz mestne občine Ljubljana, kjer povprečna mesečna bruto plača direktorja javnega podjetja Energetika recimo dosega 9 tisoč 133 evrov, plača direktorice Javnega holdinga Ljubljana 8 tisoč 812, medtem, ko župan prejema 4 tisoč 155 evrov bruto mesečne plače. Zdaj, jaz mislim, da nihče ne more trditi, da je delo menedžerja zahtevnejše ali bolj odgovorno od najbolj izpostavljenih javnih funkcionarjev, sploh recimo članov vlade, ki na nek način, recimo predsednika Vlade pa ministrice za finance, ki bdita nad državnim proračunom, zato nikakor ne more biti opravičljivo, da imajo te osebe, torej poslovodne osebe v teh družbah dvakrat do trikrat višje plače. Zdaj največja pomanjkljivost Lahovnikovega zakona je bila v tem, da v ničemer ni vplivala na položaj najslabše plačanih v podjetjih, ta Lahovnikov zakon namreč dovoljeno višino osnovne plače, še enkrat poudarjam, določa v razmerju z povprečno plačo in takšna ureditev v resnici na koncu omogoča to, da se dviguje najvišje plače, ne, da bi se to poznalo pri najnižjih, kar je na nek način naš osnovni cilj ali pa naše osnovno vodilo pri tej noveli. Zdaj, z dvigom plač srednjega menedžmenta in bolje ali pa dobro plačanih delavcev se je tako dvigovala tudi statistična povprečna plača v podjetju, kar je omogočilo nadaljnji dvig že tako visokih menedžerskih plač in to je vzpostavilo nek začaran krog, ki je seveda omogočal dvigovanje najvišjih plač, nikakor pa ni vplival na najnižje plače, ki so v veliko primerih priklenjene na minimalno plačo. Zdaj omejitev plač v razmerju med najvišjimi in najnižjimi plačami, kar predlagamo v Levici, pomeni, da bo dvig najvišjih plač mogoč le v primeru ali pa le pod pogojem, da se bodo dvignile tudi najnižje plače in, da bo tako stagnacija ali padanje plač najslabše plačanih delavcev pomenila tudi stagnacijo ali padanje plač tistih, ki družbo vodijo. Zdaj velika kriza iz leta 2008 je jasen dokaz, da visoke nagrade in plače za menedžerje ne prinašajo ali pa niso noben garant za dobro ali pa boljše poslovanje podjetij, krizo so namreč ravno povzročile privatne banke, katerih menedžerji so dobivali astronomske, ekscesne plače in nagrade, izgube, ki so jih ustvarili pa smo morali plačati vsi prebivalci in prebivalke praktično vseh držav sveta. Tisti, ki upravljajo podjetja tako pri tistih, ki upravljajo podjetja, torej ne sme jih voditi kratkoročni zasebni interes po višji plači, nagrad, ampak dolgoročni razvoj družbe in seveda kvaliteta delovnih mest. Za omejitev razlik med najvišjim in najnižjimi plačami v vseh podjetjih v večinski državni ali občinski lasti na ena proti pet predstavlja tako prvi korak k izboljšanju ne le socialno-ekonomskega položaja delavstva, ampak tudi korak k, dajmo reči temu, bolj pravičnemu, bolj družbeno odgovornemu in seveda tudi demokratičnemu vodenju družbene lastnine.

Če jaz prav razumem, ste zaključili za uvodno obrazložitev? Hvala.

Besedo predajam predstavnici Zakonodajno-pravne službe, da tudi poda obrazložitev pisnega mnenja, gospa Helena Rus, izvolite, imate besedo.

Hvala za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je podala pisno mnenje na predlog zakona, ki ga pa nebi posebej povzemala glede na to, da je večina naših pripomb upoštevana z amandmaji Poslanske skupine Levica.

Hvala.

Najlepša hvala.

Želi predstavnik Državnega sveta besedo?

Izvolite.

Hvala lepa za besedo, lep pozdrav vsem skupaj.

Komisija Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance predlog zakona, ki ga je obravnaval na svoji tretji seji, ne podpira. Komisija sicer ne podpira sprememb veljavnega zakona kot izhajajo iz obravnavanega predloga zakona, opozarja pa, da je področje upravljanja z družbami v večinski lasti države, ki se dotika pristojnosti in delovanja članov organov nadzora, potrebna prenove. Komisija ugotavlja, da ne glede na to, da veljavni zakon določa pravila, ki jih morajo člani organov nadzora družb upoštevati pri odločanju o sklepanju pogodb s člani organov vodstva gospodarskih združb, ter, da naj bi zakon zagotavljal enaka merila za določanje prejemkov direktorjev in drugih vodstvenih delavcev v gospodarskih družbah, ki so v večinski lasti države oziroma samoupravne lokalne skupnosti, se v praksi še vedno kažejo težave povezane z delovanjem nadzornih svetov. Problem, ki se nakazuje je v odsotnosti pogajalskih izhodišč, ki bi imela osnovo o predpisih in, ki bi nudila dovolj učinkovite vzvode, da bi člani nadzornih svetov v vseh primerih lahko korektno opravljali naloge zaradi katerih so bile imenovani v nadzorni organ. Komisija se zavzema za pripravo izhodišč, ki bi prispevala k večji operacionalizaciji določb Zakona o gospodarskih družbah, ki se nanašajo na vlogo nadzornih svetov tako, da bi jim zagotavljale bolj konkretne podlage za pogajanja z poslovodnimi organi. Odsotnost bolj fleksibilne možnosti določanja višine prejemkov z možnostjo opore na širši nabor kriterijev, namreč lahko v težave kadrovske narave in posledično na uspešnost poslovanja gospodarskih družb.

Hvala.

Najlepša hvala.

Besedo predajam predstavnici Vlade, državni sekretarki, gospe Evi Štravs Podlogar, tudi za pod obrazložitev pisnega mnenja.

Hvala za besedo spoštovana predsednica, spoštovane poslanke in poslanci.

Predloga sprememb Vlade Republike Slovenije ne podpira, saj ocenjuje, da zgolj dodatno omejevanje prejemkov ne bo prineslo želenega rezultata. V času večletnega izvajanja določb se je pokazalo, da rigidno določanje višine prejemkov na podlagi velikosti družbe ni vedno najbolj smotrno. Vlada je mnenja, da so kriteriji pomembni za določitev plače tudi stanje konkurence, izvozne usmerjenosti podjetja, izpolnjevanje zastavljenih ciljev, organizacijska kompleksnost družbe, konkurenca v panogi in drugi, česar pa predlagatelj s svojim predlogom ne zasleduje. Nadalje, Vlada izpostavlja izjemno pomembno vlogo nadzornih svetov teh družb, obstoječi zakonski okvir namreč določa opravičenost do prejemkov in sicer v okviru najvišjih razmerij, konkretna višina prejemkov pa je v skladu s pravili in omejitvami določenimi z obravnavnim zakonom in pripadajoča uredbo določena s strani organov nadzornih družb. Na tem mestu bi želela še poudariti, da so zakonodajne rešitve predlagatelja nekonsistentne ter mestoma pomanjkljive, tako na primer predlog zakona določba, da naj se prejemek poslovodne osebe določi v razmerju z najnižjo bruto plačo izplačano v podjetju ali v skupini. Trenutno pa nadzor nad to določbo ni sistemsko izvedljiv, saj podatek o najnižji bruto plači v družbi ni javno dostopen, ampak je pač potrebno z ustrezno zakonsko podlago potem zagotoviti tudi te podatke. Ne nazadnje je potrebno tudi poudariti, da prikaz primerjalne ureditve predloga zakona ne izkazuje, da bi imele druge evropske države primerljive sisteme absolutnih omejitev prihodkov vodilnih delavcev v gospodarskih družbah v večinski lasti države ali samoupravnih lokalnih skupnosti v obliki zakonskih aktov. Skladno z zgoraj navedenim Vlada Republike Slovenije ne podpira predloga poslank in poslancev za spremembo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti, vendar za konec še enkrat poudarek, da Vlada meni, da je za učinkovito upravljanje z državnim premoženjem velikega pomena tudi vloga nadzornih svetov v teh družbah.

Hvala lepa.

Najlepša hvala.

Želi še kdo od vabljenih besedo? Ugotavljam, da ne. Zato prehajamo na razpravo o členih predloga zakona. Odboru predlagam, da po končani razpravi v skladu s prvim odstavkom 128. člena poslovnika glasuje o vseh členih predloga zakona skupaj. Ali kdo nasprotujemo temu predlogu? Ugotavljam, da ne. Prehajamo na razpravo o členih predloga zakona ter na razpravo in glasovanje o vloženih amandmajih.

V razpravo dajem 1. člen in amandma Poslanske skupine Levica. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne. Zato zaključujem… Se opravičujem. Predlagatelj, Matej T. Vatovec, izvolite.

Ja, zdaj čisto najprej kot odziv na mnenje Vlade.

Zdaj to, da dodatno omejevanje ne bo prineslo rezultata, je bolj kot ne špekulacija. Če ne drugo, bo prav gotovo prineslo ene rezultate in to je to, da bo spodbudilo tako ali drugače, da bodo te poslovodne osebe na nek način postale bolj pozorne na to, kakšna je najnižja plača v podjetju ali skupini. In mislim, da je to tisti glavni cilj, ki ga zasledujemo. Torej, če bi recimo, recimo temu, želeli ohraniti plače, kot jih imajo sedaj na takšni stopnji, bi seveda se to moralo preliti oziroma odražati tudi na najnižjih plačah v podjetju. In mislim, da je to glavni cilj, ki ga je potrebno doseči, torej da se v bistvu tisto, kar se v podjetju pravzaprav ustvari, na nek način tudi ustrezno porazdeli med vse, ki ustvarjajo to vrednost. Zdaj ne nazadnje ne more biti tako velik razkorak med poslovodstvom in tistimi, ki dejansko ustvarjajo to vrednost, torej zaposlenimi, tisti, ki dejansko delajo v podjetju. Govorimo namreč o razmerjih 1 proti 18 ali pa 1 proti 20 in zato je potrebno vezati ta 2 ekstrema, torej najnižjo plačo in najvišjo v podjetju. Samo na tak način bomo, dobro, bom rekel, prisilili poslovodstva, da na nek način vklopijo malo tega socialnega čuta, predvsem pa odgovornega upravljanja v podjetju. In mislim, da je odnos, ki se kaže tudi v teh razmerjih do zaposlenih, in tudi potem učinek, ki ga ima do same motivacije, in tudi odnos znotraj podjetja lahko zelo pomemben, če se te razlike zmanjšajo. Zdaj, kar se tiče nekonsistentnosti, državna sekretarka je omenila, da ni možno teh stvari preveriti. In mi smo skladno tudi s tistim, kar je bilo opozorilo Zakonodajno-pravne službe, pripravili amandma, ki to nekonsistentnost, če hočemo, odpravlja. Tako da je ta pomislek na nek način odpravljen. Kar se tiče primerjalne ureditve z drugimi državami, mislim, da smo na različnih področjih lahko neprimerljivi, lahko bi pa temu rekli tudi, da bi lahko na nek način začeli razmišljati onkraj tega, da samo kopiramo tisto, kar se dogaja v tujini oziroma kakšne so ostale ureditve, in da se začne tudi ustvarjati neke zakonodajne predloge, ki so, lahko rečemo, inovativni ali pa pionirski iz tega smisla, ampak, še enkrat poudarjam, mislim, da je ta ukrep, torej omejiti in predvsem pa postaviti razmerje pač tako, kot predlagamo, torej da se to razmerje postavi, vezano na najnižjo plačo v podjetju. Nekaj, kar zasleduje tudi nek dolgoročni cilj in to je cilj večje demokratizacije, transparentnosti tudi, če hočete, v podjetjih, večje pravičnosti, že s tega samega vidika prerazporeditve tistega, kar podjetja ustvarjajo. Tako da tudi ugovor, ki je bil tako ali drugače že izpostavljen, da bi to povzročilo na nek način tudi odhod ključnih kadrov ali pa tega, je, mislim, to je tudi v mnenju Vlade, je na nek način neupravičen, zato ker smo videli situacijo oziroma že sedaj so prejemki takšnih, na takšnih mestih v tujini bistveno višji, pa se naši menedžerji ne odločajo za to, da bi množično se šli zaposlovat v tujino, ampak ostajajo tukaj. Ampak to je verjetno manjši problem. Večji problem je ta, da bi morali dejansko na nek način začet razmišljat o bolj družbeno-odgovornem vodenju podjetij, predvsem tistih, ki so v državni lasti. Seveda v Levici bi tak model videli kot univerzalen. Ampak tisto, kar se da v tem trenutku narediti, je to, da se seveda kot država postavi nek vzorec, nek model, ki bi potem dejansko tudi vplival na ostale družbe. Mislim pa, da živimo v času, kjer bo potrebno začeti razmišljati veliko bolj razvojno in v tem okviru je potrebno razmišljati tudi o vseh zaposlenih. Seveda tu imamo potem še dodatno krepitev vloge zaposlenih pri odločanju podjetij in tako dalje, ampak to so vprašanja za neke druge zakone oziroma smo to tudi že drugače predlagali. Tisto, kar pa je trenutno korak, in tisto, kar je pomembno, vsaj mislim, vsaj to je naše stališče, je to, da se dejansko naredi konec tem ekstremnim izdatkom, ki so bili tudi velikokrat sredstvo za izčrpavanje podjetij, seveda ne edino ali pa poglavitno, ampak eno od… Tako da, skratka, zamenjati je treba paradigmo tega, da so vodilni v podjetjih motivirani zgolj s plačilom, ker to je dokazano, da ni garant ali pa zagotovilo za dobro poslovanje podjetja, ampak da imajo seveda tudi nek drugi cilj v mislih in to je to seveda, da celotna družba, pa seveda tudi tisti, ki so zaposleni in delajo za to družbo, na nek način dobijo tudi ustrezno plačilo za to, kar delajo.