Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, vsi vabljeni in prisotni na današnji seji Odbora za zdravstvo, prav lepo pozdravljeni. Pričenjam 30. redno sejo Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije. Obveščam vas, da so zadržani in, da se seje ne morejo udeležiti naslednji člani odbora, poslanec Tomaž Gantar ter poslanec Miha Kordiš. Na seji kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo poslanka Jasna Murgel namesto poslanca Ivana Preloga.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje dne 22. februarja 2018 ste prejeli predlog dnevnega reda seje odbora. Pod prvo točko, Predlog resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028, RENPDZ 18-28, EPA/2572-VII. In pod točko dva razno. Ker do 12. ure včerajšnjega dne ni bilo predlogov za razširitev dnevnega reda oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen takšen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA SEJE ODBORA, TO JE PREDLOG RESOLUCIJE O NACIONALNEM PROGRAMU

, ki jo je Državnemu zboru v obravnavo in sprejem predložila Vlada Republike Slovenije in je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Kot gradivo objavljeno na spletni strani Državnega zbora ste prejeli gradiva, ki so objavljena na, torej, kot rečeno, na spletni strani. Dodatno še potem tudi gradivo društva logopedov Slovenije z dne 7. 3.

K točki so bili vabljeni vsi, ki so vidni iz sklica ter še naknadno dodatno vabljeni, kar nekaj vas je bilo potem seveda še dodatno vabljenih, zato že zdaj napovedujem, da boste pri stališčih vsi vabljeni, seveda, razen Vlade, Državnega sveta in Zakonodajno-pravne službe omejeni pri svojih stališčih na 3 minute in bi prosil, da ste skoncentrirani pri svojih izvajanjih.

V poslovniško določenem roku so bili vloženi amandmaji poslanskih skupin koalicije, SMC, Desus in SD in Poslanske skupine Nove Slovenije.

Uvodna obrazložitev.

Obravnava predloga resolucije o nacionalnem programu bo na odboru potekala na način, kot ga je Državni zbor uveljavil ob obravnavi aktov, ki jih sprejema, in to je v enofaznem postopku. Torej, po analogiji zakonodajnega postopka s pripravo dopolnjenega predloga akta, v primeru sprejetja amandmajev na matičnem delovnem telesu.

Zdaj pa besedo dajem predlagatelju predloga resolucije za dopolnilno obrazložitev, Ministrstvo za zdravje, v njenem imenu državni sekretarki Jožici Maučec Zakotnik.

Hvala lepa, gospod predsedujoči. Lepo pozdravljam vse poslanke in poslance, vse vabljene na to pomembno sejo Odbora za zdravstvo.

Danes je to zelo pomemben dan zame, sem prepričana tudi za vse nas, in še bolj prepričana za vse Slovence in Slovenke oziroma za celotno Slovenijo. Namreč po več desetletjih, prvič danes na tem mestu obravnavamo nacionalni strateški dokument, ki bo dolgoročno začrtal smer razvoja in skrbi za duševno zdravje v Republiki Sloveniji. Zadnjih 10 let od zakona o duševnem zdravju, ki je dejansko to resolucijo opredelil, se je zelo veliko strokovnjakov, zelo veliko zainteresiranih prizadevalo in sodelovalo in pripravilo tudi več osnutkov te resolucije, ki so bili po svoji naravi dobri, odlični, vendar iz različnih razlogov pravzaprav niso prišli do tega mesta. Tako, da vsi ti predlogi predhodnih resolucij so pravzaprav tudi izhodišče, so bili izhodišče za sedanji predlog resolucije, ki ga obravnavamo danes in so bili zelo dragoceno gradivo, ki smo ga dejansko zelo vključevali v osnutek sedanje resolucije. Resolucija za naslednje 10-letno obdobje vključuje in upošteva tudi vse druge pomembne mednarodne dokumente Svetovne zdravstvene organizacije, Evropske unij, pravice invalidov, otrok, Združenih narodov in tako smo danes dobili pred sebe oziroma v obravnavo strateški dokument, ki bo pomembno vplival na organizirano skrb za duševno zdravje Slovencev in Slovenk. Resolucija podpira tudi ključne strateške dokumente Republike Slovenije med drugimi tudi resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva, skupaj z družbo zdravja, resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 13 do 20, zakon o rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, strategijo razvoja Slovenije do 2030 in strategijo dolgožive družbe. Zakaj je potrebno imeti dolgoročno strategijo in program na področju duševnega zdravja. Dobro duševno zdravje prebivalstva predstavlja narodno blaginjo in omogoča ter krepi kakovost življenja in razvojni potencial vsakega posameznika in celotne družbe. Kljub temu in kljub tem dejstvom je bila organizirana nacionalna skrb za duševno zdravje zanemarjena več desetletij. Neenakosti v duševnem zdravju so velike in niso le posledice razlik v občutljivosti posameznikov, temveč tudi posledica političnih odločitev in socialnih razlik. Duševne motnje povzročajo trpljenje posameznikom in družinam. Ker zaradi svoje pogostosti vsaj 20 % ljudi v Sloveniji letno na tak ali drugačen način občuti težave z duševnim zdravjem in to ovira družbeni napredek. Na duševno zdravje pomembno vplivajo družbena neenakost, brezposelnost, revščina, socialna izključenost ter dostop do kakovostnih, pravočasnih in prilagojenih obravnav. Osebe z duševnimi motnjami in njihovi bližnji so poleg bremena bolezni pogosto deležni diskriminacije, izključenosti in kršenja temeljnih pravic. Stigma na področju duševnega zdravja negativno vpliva tudi na dostopnost oziroma potek zdravstvene obravnave. Osebe z duševnimi motnjami umirajo nedopustno 20 let prej, kot osebe, ki nimajo teh motenj. Zato je skrb za dobro duševno zdravje populacije in vsakega posameznika dolžnost vsake aktualne vlade in politike in morebiti dolgoročna politična in strokovna kontinuiteta. Slabo duševno zdravje pa ne vpliva le na slabšo kvaliteto življenja posameznika in njihovih bližnjih, temveč obremenjuje tudi zdravstvene, gospodarske, izobraževalne, policijske, pravosodne in druge družbene podsisteme. Odsotnost dela zaradi duševnih motenj je na tretjem mestu v Sloveniji in predstavlja dodaten problem zaradi dolgotrajnosti bolniškega staleža in zaradi velikega deleža invalidskih upokojitev. Stroški slabega duševnega zdravja znašajo v državi 4 pa vse do 7 % BDP. Ključni dokument, ki je v Sloveniji naslovil in nam postavil ogledalo na področju skrbi za duševno zdravje pa je bilo poročilo in usmeritve misije Svetovne zdravstvene organizacije za Slovenijo za področje duševnega zdravja iz leta 2015. Strokovni odposlanec Svetovne zdravstvene organizacije, ki je misijo v Sloveniji izvedel / nerazumljivo/ je v priporočilu zapisal, da Slovenija potrebuje prenos težišča služb in storitev za duševno zdravje na primarno raven in izboljšanje njihove dostopnosti, da je potrebno razširiti število skupnostnih služb v skrbi za duševno zdravje, da je potrebno zmanjšati trajanje psihiatričnih hospitalizacij in število ponovnih hospitalizacij skupnostnim spremljanjem oseb s hudimi duševnimi motnjami. Nadalje, da je potrebno povečati število pedopsihiatrov in kliničnih psihologov ter vzpostaviti triažno in urgentno pedopsihiatrično službo. Da je potreben razvoj več sektorskih psihosocialnih timov za otroke in mladostnike ter podpora postopnemu uvajanja regionalnih interdisciplinarnih centrov za podporo otrokom z učnimi težavami. Nadalje / nerazumljivo/ naslavlja potrebo za načrtovanje izobraževanja in zaposlovanje strokovnjakov skladno z nacionalnimi potrebami ter potrebo po večji vključitvi psihoterapije v klinično prakso. Priporoča tudi oceno potreb oskrbovancev socialnovarstvenih zavodov in možnosti za njihovo deinstitucionalizacijo. V Sloveniji se namreč soočamo z nedostopnostjo oziroma slabo dostopnostjo in razdrobljenostjo strokovnih služb in pomanjkanjem strokovnjakov, dostopnost do strokovne pomoči otrok, mladostnikov in njihovih družin je v večini države nezadostna. Čakalne dobe na prvi pogled kliničnega psihologa ali otroškega psihiatra so daljše od 10 mesecev, kar je vsekakor nedopustno. Soočamo se z nepokritostjo celotnih regij s strokovnimi službami. Obstaja velika potreba po povezovanju služb, strokovnjakov, medresorskim sodelovanju, službe za duševno zdravje, šolski svetovalni delavci, centri za socialno delo, zaposlovalci in drugi. Naš ključni izziv poleg vseobsegajoče promocije duševnega zdravja na vseh ravneh in v vseh okoljih ter preventive duševnih motenj je prav zgodnja pomoč, ki lahko pomaga hitreje, preprečuje dolgotrajne posledice duševnih motenj za posameznika, družino in njegovo izobraževanje, zaposlitev in na družbo. Regionalna dobra dostopnost služb bo omogočila zmanjševanje dolgoročnega bremena duševnih motenj. Kajti, 75 % vseh duševnih motenj se namreč začne do 24. leta starosti, polovica pa že do 14. leta. Mednarodne smernice in smernice Evropske unije glede organizacije služb za duševno zdravje predlagajo vladam, da organizirajo psihiatrične službe skupnostno, kar pomeni, da naj na definiranih regionalnih območjih povežejo obstoječe oblike pomoči v okviru zdravstvenih, socialnih in nevladnih služb. V to organizacijo služb naj bodo čim bolj neposredno vključeni tudi pacienti in njihovi svojci, ki naj sodelujejo pri načrtovanju, ustanavljanju in pri nadzoru nad njihovim delovanjem. Spoznanja iz predhodnih osnutkov resolucij, bremena slabega duševnega zdravja v Sloveniji, analize stanja in potreb na področju organizacije služb in storitev, na področju duševnega zdravja ter mednarodna priporočila in priporočila Svetovne zdravstvene organizacije so nas vodile pri oblikovanju rešitev, zapisanih v pričujoči resoluciji. Resolucija je strateško in hkrati akcijsko naravnana, s ciljem, da začne z implementacijo prvega akcijskega načrta že v letih od 2018 do 2020 prav zaradi urgentnega pomanjkanja potrebne podpore in služb na nekaterih področjih skrbi za duševno zdravje, posebno pri otrocih in mladostnikih, hkrati pa želi resolucija s strateškim načrtovanjem in delovanjem v desetletnem obdobju nadoknaditi zamujeno v preteklih 20 letih. Namen resolucije je, da vsem prebivalcem v Sloveniji zagotovimo podporo pri krepitvi in ohranjanju dobrega duševnega zdravja, pri preprečevanju duševnih težav in motenj od najzgodnejšega obdobja do pozne starosti, da zmanjšamo stigmo in diskriminacijo ter izključenost oseb z duševnimi motnjami, da vzpostavimo podporna okolja za dobro duševno zdravje ter da približamo službe in storitve za duševno zdravje uporabnikom na primarno raven in v skupnost.

In kaj nam prinaša resolucija? Resolucija prinaša celostni pristop v skrbi za duševno zdravje - namreč, iz vidika promocije in varovanja duševnega zdravja na ravni resornih politik in preverjenih ter učinkovitih programov promocije duševnega zdravja in preventive, sistemsko uvedenih v različnih okoljih (šolah, vrtcih, delovnih organizacijah in v lokalnih skupnostih), programov za destigmatizacijo duševnih motenj, zgodnjo diagnostiko, interdisciplinarno in medresorno obravnavo ter rehabilitacijo oseb s težavami v duševnem zdravju. Prinaša nam celostni pristop iz vidika skrbi za vse starostne skupine, od nosečnic, otrok in družin, mladostnic, mladostnikov do odraslih in starejših, in da predvidene aktivnosti temeljijo na specifičnih potrebah posameznih starostnih skupin. Prinaša nam celostni pristop iz vidika zajetja vseh ravni zdravstvenega varstva, od promocije preventive do dopolnitev dejavnosti na primarni ravni ob boku izbranih zdravnikov ter na sekundarni in terciarni ravni, saj bodo prinesle načrtovane dopolnitve, tudi potrebne spremembe na sekundarni in terciarni ravni. Za zagotavljanje kakovostne, pravočasne, vsestranske in dostopne obravnave ljudi z duševnimi motnjami vzpostavljamo mrežo regionalno povezanih medresornih in interdisciplinarnih služb. V to mrežo spadajo občine, službe na vseh ravneh zdravstvenega varstva in v okviru socialnega varstva ter zaposlovanje službe na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja, neformalne in uporabniške organizacije ter društva, ki delujejo na področju duševnega zdravja, in druga društva, ki podpirajo socialno vključenost in zdravje v lokalni skupnosti. V mrežo služb za duševno zdravje se vključujejo predvsem tudi koordinatorji obravnave v skupnosti v okviru centrov za socialno delo, zastopniki pravic oseb na področju duševnega zdravja ter številne inštitucije, ki razvijajo skupnostne programe za osebe s težavami v duševnem zdravju. Mrežo obstoječih služb za duševno zdravje z resolucijo dopolnjujemo s 25 regionalnimi centri za duševno zdravje, ki bodo kadrovsko in vsebinsko nadgradili obstoječo mrežo regionalnih služb za duševno zdravje ter omogočili sodelovanje in povezanost z zgoraj naštetimi službami in skupaj z njimi zagotovili preventivno in celostno, multidisciplinarno, pravočasno in kakovostno obravnavo skupnosti. Namen je, da se skrb in obravnava ljudi s težavami v duševnem zdravju v vseh življenjskih obdobjih čim bolj oblikuje v skupnosti, to je tam kjer ljudje živijo. Centri za duševno zdravje vključujejo centre za duševno zdravje otrok mladostnikov ter odraslih z multidisciplinarnimi timi, ki bodo organizirali svoje službe na tak način, da bodo omogočali enako dostopnost vsem prebivalcem na definiranem regionalnem območju. V okviru centra za duševno zdravje je v lokalnem okolju, se naslavlja tudi specifične potrebe starejše populacije na področju duševnega zdravja z vidika preventive, zgodnje diagnostike in obravnave duševnih motenj ter varstva pravic starejših. V okviru resolucije se vzpostavlja skupnostna obravnava duševnih motenj z medresornimi in interdisciplinarnimi skupnostnimi timi, ki zagotavljajo učinkovito obravnavo oseb z duševnimi motnjami za opredeljeno skupino v skladu z njihovimi potrebami. Vključuje zdravstvene, socialne in druge službe, zdravljenje rehabilitacije ter formalne in neformalne mreže pomoči predvsem osebam s hudimi in ponavljajočimi se duševnimi motnjami, ki tako pomoč najbolj potrebujejo. Izvajajo jih javne zdravstvene in socialne ter službe ter službe za poslovanje in izobraževanje. Tako se zagotavlja pravočasno in kontinuirana pomoč tem najbolj ogroženim skupinam, izboljšuje njihovo kakovost življenja in pa življenja njihovih svojcev, izboljšuje izide in stroške zdravljenja, preprečuje in ali skrajšuje hospitalizacije in pa rehospitalizacije. Resolucija izpostavlja tudi okrepitev mreže rehabilitacijskih služb na področju duševnega zdravja kjer imajo pomembno vlogo nevladne organizacije, ki delujejo na tem področju. Resolucija naslavlja z veliko pozornostjo tudi področje samomora in področje duševnega zdravja, ki se veže na pretirano in škodljivo uživanje alkohola in zato posebno pozornost posvečamo osebam, ki poskušajo samomor z nudenjem pravočasne pomoči, prav tako pa tudi njihovim svojcem, oseb ki so poskušale ali pa že naredile samomor. V resoluciji se soočamo tudi s posebnimi izzivi zagotavljanja zadostnega števila kadrov na področju duševnega zdravja, predvsem pedopsihiatrov in kliničnih psihologov, kjer v bistvu v trenutni situaciji imamo v sistemu izobraževanja določeno število pedopsihiatorv, ki bodo lahko ta zelo velik primanjkljaj nadoknadili ob končanju specializacije in ob vzpostavljanju teh centrov za duševno zdravje. Ravno tako pa želimo z resolucijo sistemsko urediti tudi specializacijo iz klinične psihologije in ciljano načrtovati razpisovanje specializacij na nacionalni ravni. Resolucija definira kot specifični cilj tudi izboljšanje dostopa do psiholoških in psihoterapevtskih storitev, ki se bodo financirale iz javnih sredstev. Področje se normativno ureja oziroma se bo normativno uredilo že do naslednjega leta. Uredili se bodo standardi in normativi ter se definirali ustrezni kadri, ki izvajajo psihološke in psihoterapevtske storitve v mreži služb za duševno zdravje. V resoluciji je ustrezno zastopano tudi področje raziskovanja, spremljanja in sprotne evalvacije, kar bo omogočalo morebitne potrebne spremembe v izvajanju resolucije. Resolucija tudi vzpostavlja dopolnitve obstoječih razvojnih ambulant skladno z zakonom o zgodnji obravnavi otrok do šestega leta starosti s centri za zgodnjo obravnavo in jih skladno z zakonom tudi ustrezno dopolnjuje s kadri in s tem omogoča boljšo dostopnost do zgodnjih obravnav otrok in mladostnikov z razvojnimi težavami z razvojnimi motnjami, hkrati bodo pa razvojne ambulante podaljšale skrb za tovrstno populacijo tudi v starejša življenjska obdobja. Resolucija ima načrtovano vzpostavitev upravljavske strukture, ki bo vodila, koordinirala, spremljala in evalvirala implementacijo. Resolucija na nacionalni, regionalni ravni vzpostavlja interdisciplinarne in medresorno sestavljen programski svet, ki bo vključeval tudi predstavnike uporabnikov, svojcev ter nevladne organizacije in bo bdel nad ustreznim načrtovanjem in izvajanjem resolucije ter bo vključen v soodločanje in spremembe. Vzpostavljajo se tudi interdisciplinarne strokovne delovne skupine, ki bodo zagotavljale ustrezen razvoj programov in orodij, načrtovanje, raziskovanje, evalvacije, promocije in drugih pomembnih področij. Vzpostavljajo se tudi politične strukture za podporo implementacije resolucije vladni svet za duševno zdravje, regionalni sveti za duševno zdravje ter lokalne skupine za duševno zdravje. Resolucija ima tudi jasno finančno strukturo in vključen tako v proračunske vire kot tudi vire Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Resolucija je medresorsko usklajena, veseli smo bili tudi široke strokovne podpore, ki smo jo prejeli v času javne razprave, prejeli smo več kot 36 prispevkov iz javne razprave s številnimi konstruktivnimi predlogi, ki smo jih praktično vse upoštevali in na ustrezen način vključili. Mnogi odzivi iz javne razprave pričajo, da je resolucijo težko pričakovana, prepričana sem, da se bodo še odprta pereča vprašanja reševala v medsebojnem sodelovanju. Želim nam vsem skupaj veliko poguma, veliko vztrajnosti ter dobrega medsebojnega sodelovanja, tako med sektorji na državni in lokalni ravni kot tudi med različnimi disciplinami, nevladnimi organizacijami, predstavnikov uporabnikov in svojcev pri udejanjanju te resolucije v medsebojnem sodelovanju. Želim nam veliko poguma in upam tudi, da bo ta odbor že čez 2 leti lahko s ponosom in z veseljem spremljal že pomembne rezultate implementacije prvega akcijskega načrta resolucije, zahvaljujem pa se vsem prehodnim pripravljavcem, sedanjim pripravljavcem in vsem, ki ste v javni razpravi doprinesli z mnogimi dobrimi idejami.

Hvala lepa.

Zahvaljujem se državni sekretarki za predstavitev.

Zdaj pa dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe.

NATAŠA VORŠIČ: Hvala lepa za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je predlog resolucije preučila z vidika skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in pa z zakonodajno-pravnega, zakonodajno tehničnega vidika. V svojem mnenju je opozorila na naravo akta, na pravno podlago, predlagane resolucije, ki je v 7. členu Zakona o duševnem zdravju in preučila je tudi sam predlog resolucije. Glede samega predloga nima pripomb, bo pa opravila nekatere korekcije redakcijskega značaja, ki ne posegajo v samo vsebino predloga resolucije.

Hvala.

Zahvaljujem se predstavnici Zakonodajno-pravne službe.

Zdaj pa dajem besedo predstavniku Državnega sveta, mag. Petru Požunu.

Hvala gospod predsedujoči, spoštovane poslanke, poslanci, predstavniki Vlade, spoštovani gostje na današnji seji.

Komisija Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog resolucije obravnavala na svoji tretji seji prejšnji mesec. Poseben poudarek smo dali temu, da nacionalni program želi zagotoviti pravico do optimalnega duševnega in telesnega blagostanja posameznika, od njegovega rojstva do smrti in pogojev za razvoj in dajanju vseh njegovih potencialov v poklicnem, družbenem, osebnem in družinskem življenju in enake pravice do kakovostnih virov in moči na tem področju. Na komisiji je sodelovalo kar precej deležnikov, ki so seveda podali svoje stališče in mnenje k predlagani resoluciji, skupaj pa smo bili pravzaprav zelo zadovoljni, da po skoraj desetletju, ko se je čakalo na sprejem tega nacionalnega programa, se odpirajo nove poti in se to področje tudi ustrezno razrešuje. Kar nekaj poudarka smo dali področju dezinstucionalizacije obravnav ljudi z težavami v duševnem zdravju in podprli kot že nekajkrat prej strateško usmeritev, da se okrepi skupnostna obravnava na področju duševnega zdravja, v okviru katere bo treba predvsem skrbeti za preventivno delovanje z namenom zmanjševanja pojavnosti težav v duševnem zdravju, zmanjševanje stigmatizacije in reintegracije posameznika v družbo. Ob tem pa seveda želimo opozoriti, da moramo ohraniti tudi institucionalne klinične oblike obravnave v tem področju zato, ker se v teh ustanovah akumulira znanje, vedenje, sposobnosti in specifična znanja za to področje in zato seveda pozivamo k premišljenimi aktivnostmi v okviru dezinstucionalizacije. Resolucija obravnava tudi ekonomsko-socialni svet in deležniki tega so na komisiji z zadovoljstvom potrdili, da so bile upoštevane pripombe tako delojemalske kot delodajalske strani. So pa ob tem predvsem delodajalci opozorili na to, da imajo v svoji sredinah pomanjkanje znanja ali sposobnosti, ali usposobljenih ljudi, ki bi jim pomagali pri usposabljanju vključevanju oseb z dušenim zdravjem v delovno okolje in zato seveda pozivajo k temu, da se bo v nadaljevanju v podpori delodajalcem predvsem manjšim namenila tudi precejšnja pozornost.

Ugotavljamo tudi, da je v amandmajih, ki so danes na mizi povzeto tudi nekaj stališč, ki smo jih na komisiji obravnavali in jih tudi podprli, zato je komisija soglasno predlog resolucije o nacionalnem programu podprla.

Hvala.

Zahvaljujem se predstavniku Državnega sveta.

Sedaj prehajamo na predstavitev stališč vabljenih. Kot sem že na začetku povedal, zaradi večjega števila vabljenih bomo omejili vaše izvajanje na tri minute tako, da prosim bodite čim bolj koncizni. Referentka vam je že dala pač obrazec za prijavo k razpravi. Imamo za enkrat 17 prijavljenih. Če koga slučajno ni zajela bi prosil, da se seveda naknadno, potem prijavi k besedi.

Prvi ima besedo docent dr. Hojka Gregorič Kumperščak. Prosil bi vsakega od vabljenih, d se predstavi z imenom, priimkom in pa iz katere institucije prihaja. Za njo pa naj se pa prijavi mag. Nace Kovač.

Izvolite.

Jaz sem Hojka Gregorič Kumperščak. Prihajam iz prakse, sem otroška in mladostniška psihiatrinja iz Maribora. Delam na kliniki za pediatrijo, kjer imamo tudi enoto za otroško in mladostniško psihiatrijo UKC Maribor. Sem pa tudi predsednika Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo Slovenijo.

S problemom duševnega zdravja otrok in mladostnikov se nekako tudi drugače ne samo klinično ukvarjam nekako od leta 2009, ko poskušamo tudi s pomočjo aktualnih vlad urediti to področje. Od leta 2009 naprej se mi zdi, da smo najbližje, da bo področje duševnega zdravja otrok in mladostnikov urejeno. Mi smo se v zadnjih dveh desetletij priča 65 % porastu psihopatologije pri otrocih in mladostnikih. To so podatki tako svetovni kakor tudi v Sloveniji. V Sloveniji temu porastu psihopatologije z adekvatno izobraževanim svetovnim kadrom nismo sledili. Mi smo vsaj dve desetletji imeli, če omenim samo otroške in mladostniške pedopsihiatre pod 20 za celo Slovenijo, kar pomeni, da so bile in da žal so še regije, ki so s tem kadrom popolnoma nepokrite. Prekmurje, potem celjska regija, koroška regija nima niti enega otroškega in mladostniškega pedopsihiatra še danes ne.

Sedaj seveda, če smo omejeni pri razpravi na tri minute ne morem povedati kaj to pomeni, če zamujamo v zdravljenju otrok in mladostnikov z duševno motnjo. Kaj pomeni, če enega sedemletnega otroka s hiperkinetično motnjo ne obravnavamo pravočasno in kaj to pomeni za njega, ko bo star 14 let, ko se bo tej hiperkinetriči motnji na primer še pridružila vedenjska motnja, uporaba psihoaktivnih substanc itd… Otroški in mladostniški pedopsihiatri in naše združenje absolutno podpira pričujočo resolucijo vsaj ta del, ki je spisan za otroško in mladostniško duševno zdravje. Mislim, da je nujno, da je sprejmemo, ker kot pravim že 10 let nismo ali pa še več je bilo to področje popolnoma neurejeno in neprikazi primerov iz prakse kaj smo zamudili konkretno pri konkretnih otrocih in mladostnikih bi lahko naštevali še in še primerov. Tako da, če bo resolucija sprejeta se bomo približali evropskim standardom obravnave otrok in mladostnikov z duševnimi motnjami in predvsem izenačili vse regije Slovenije, ker nekatere regije v Sloveniji kot rečeno, so popolnoma deficitarne na tem področju.

Hvala.

Hvala.

Besedo ima mag. Nace Kovač, pripravi naj se gospod Edo P. Belak.

Najlepša hvala pri tem uvodu. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, pozdravljeni. Ravno tako pozdravljeni vsi vabljeni na današnjem srečanju. Moje ime je Nace Kovač, prihajam iz Šent slovenskega združenja za duševno zdravje in sem aktivno vključen že kar tri desetletja v razvoj, načrtovanje službe na tem področju, predvsem v skupnosti. Seveda jaz ravno tako ponovno pohvalim odločen, pogumen in pa vztrajen pristop, predvsem delo delovne skupine, ki je pripravljala to nacionalno strategijo in pa seveda tudi pozdravljam pozitiven impulz Ministrstva za zdravje, da se odloča, da bo po desetih letih obelodanil oziroma stopil aktivno v načrtovanje služb na področju duševnega zdravja. Imamo z našega ferajna ali pa v okviru organizacije imamo predvsem štiri prioritete na katere bi želeli opozoriti. Prva je na tem področju sodelovanje, koordinacija, druga je poudarek pri službah za socialno vključevanje, tretja je pri deinstitucionalizaciji oziroma procesu in četrta je predvsem pri implementaciji tega. Sedaj pa, če grem na kratko, seveda službe za socialno vključevanje so po zakonu o duševnem zdravju pomemben del mreže na področju služb za duševno zdravje. Menim, da če je Ministrstvo za zdravje v okviru svojih pristojnosti in zakonodaje ustrezno pristopilo k razvoju, načrtovanju tako kadrov in drugih normativov, služb na področju zdravstvenega varstva, je dober izziv tudi za službe na področju socialnega varstva, službe za socialna vključevanja, da se temu priključijo, kajti na eni strani bogato načrtovanje služb s področja svetovanja zdravja in vsega ostalega bo ob slabi marginalni podpori služb na področju socialnega vključevanja, tukaj mislim dnevni centri, stanovanjske skupine in pa vsi drugi programi zaposlovanja, bolj prazno izzvenelo pri konkretni kvaliteti življenja posameznika. Kajti, če nimamo možnosti vključiti človeka na delovno mesto, mu zagotoviti ustrezne pogoje bivanja, se vtimo v krogu zaprtih vrat in eno brez drugega ne bo šlo. Tako, da to je poziv Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da to 80 % financiranje teh programov, ki zelo uspešno poizkuša nekako prilagoditi financiranje na področju služb zdravstvenega varstva. Drugi del sodelovanja in koordinacija, tega je v naših dokumentih izredno veliko, ampak koordinacija, če nima konkretnih aktivnosti, protokolov, navodil, bo izzvenela ponovno v prazno. Vemo kaj pomeni sodelovanje v tem trenutku na področju duševnega zdravja, tako da bi bilo potrebno tukaj narediti mogoče malo bolj konkreten dodatek. Deinstitucionalizacija. Mi podpiramo, pa če lahko rečem, bogate zavodske, bolnišnične namestitve in pa bogato skupnostno obravnavo, vendar oboje lahko ima ravno nasprotni učinek. Če mi krepimo skupnostno obravnavo, seveda moramo zavestno tudi nekako z ustrezno kvaliteto, da ne bo nesporazuma, oslabiti bolnišnične namestitve. To je pač pravilo v vseh, dajmo reči, razvitih evropskih državah. Ocenjujem, da Slovenija spada med nje in da s tem izzivu se ne bo mogoče odreči, če ne želimo imeti zgolj nekakšnih eksperimentov v posameznih regijah v slovenskem prostoru.

Tretje, zadnje četrto moje opozorilo pa je, seveda za to implementacijo ne bo zgolj dovolj pogum. Menimo, da bo Ministrstvo za zdravje moralo konkretno okrepiti službe, ki načrtujejo oziroma, ki bodo izvajale implementacijo omenjene resolucije. Tukaj pa je izziv za naslednje štiri, pet let. Kar se pa tiče povzetek z naše strani je ta, da moje podpiramo sprejem resolucije. Menimo, da je to nujno. Na enem izmed srečanjem sem rekel, to ni sedaj več obveznost, dolžnost, to je pravica državljanov in državljank, da imajo ta dokument. Kajti, gentleman agreement na področju duševnega zdravja je lahko zelo abstrakten, tako pa imamo dokument, na podlagi katerega bomo lahko načrtovali, se pogovarjali kaj je dobro in kaj je slabo. Hvala, predsedujoči.