Spoštovane kolegi in kolegice, predstavniki in predstavnice Vlade, vsi danes vabljeni na sejo, lepo pozdravljeni vsi ostali prisotni. Pričenjam 48. sejo Odbora za finance in monetarno politiko in vas obveščam, da se današnje seje ne more udeležiti in se je opravičil poslanec Roberto Battelli, na seji pa kot nadomestni poslanec namesto Jožefa Horvata sodeluje Jernej Vrtovec, namesto Vlaste Počkaj Ivan Škodnik in namesto Andreje Potočnik Jani Möderndorfer.

S sklicem seje ste prejeli predlagan dnevni red seje odbora, obveščam vas tudi, da ste 2. marca 2018 prejeli tudi obvestilo o širitvi dnevnega reda z 4., 5., 6. in 7. točko. Gre za stališča Republike Slovenije do predlogov uredb. Razširitev je določena na podlagi 154d. člena Poslovnika, ki ureja zadeve Evropske unije in o tem ni potrebno glasovati, drugih predlogov v poslovniškem roku glede dnevnega reda pa nisem prejela, zato ugotavljam, da je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem seje odbora in širitvami s točkami 4, 5, 6 in 7.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O IGRAH NA SREČO. Predlagatelj tega zakona je poslanec Branko Zorman. K obravnavi tej točke so vabljeni predstavniki in predstavnice Vlade, Ministrstvo za finance in Zakonodajno-pravne službe, kot dodatno pa sem na sejo povabila tudi predstavnike Športne Loterije Slovenije, ki jih tudi lepo pozdravljam.

K predlogu zakona smo prejeli mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Vlade Republike Slovenije o predlogu zakona, dodatno obrazložitev poslanca Branka Zormana v zvezi z mnenjem Zakonodajno-pravne službe, mnenje Komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance. Rok za vložitev amandmajev je potekel 28. februarja 2018 in k posameznim členom je amandmaje vložil poslanec Branko Zorman v tem roku, danes pa smo na klop prejeli še predlog za amandma odbora.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona in dajem besedo poslancu, predlagatelju Branku Zormanu, izvolite.

Hvala gospa predsednica, lep pozdrav kolegice, kolegi, vsi vabljeni, predstavniki ministrstva, predstavniki Športne loterije.

Torej že vrsto let na matičnih odborih kjer se obravnavajo poročila fundacije za financiranje športnih organizacij in fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij poslušamo kako se sredstva iz naslova koncesijskih dajatev vsako leto zmanjšujejo, kako ne morejo več zagotavljati izvedbe programov, ki jih financirajo preko svojih razpisov in rotijo vsakič ta Državni zbor in pa Vlado, da naj le naredi nekaj in, da naj zagotovi nove vire, se pravi, da bodo te koncesijske dajatve iz katerih oni financirajo svoje programe oziroma programe naprej tem organizacijam, da se bodo povečali. Naj povem, da je že leta, to se pravi prvega aprila leta 2015 Ministrstvo za finance pripravilo svoj predlog spremembe Zakona o igrah na srečo, v katerem je poleg tematike, ki jo urejam jaz v svojem predlogu predvidelo še neke druge vsebine, ki niso danes predmet te razprave, zato jih niti ne bom omenjal. Vsekakor je pa v tem prvem predlogu Ministrstvo za finance samo predvidelo odprtje področja prirejanja športnih stav več prirediteljem. Zdaj pa morda najprej korak nazaj. Po trenutnem zakonu poznamo klasične igre na srečo kamor spadajo loterijske igre, to se pravi po domače na primer Loto, po zdajšnji ureditvi sem spadajo tudi športne stave, ki jih jaz s svojim predlogom izvzemam, odpiram novo poglavje v samem zakonu in seveda v popolnosti to področje urejam, potem pa poznamo še posebne igre na srečo, ki se seveda prirejajo v igralnicah ali pa v igralnih salonih. Predmet mojega predloga zakona je zgolj prirejanje športnih stav.

Zdaj pa, kako to zgleda v naravi? Po trenutnem zakonu imata možnost prirejanja klasičnih iger na srečo, kamor, kot rečeno, še vedno spadajo tudi športne stave, dva prireditelja. V naravi to zgleda tako, da Loterija Slovenije, d. d. prireja loterijske igre, klasične igre na srečo, Loto in podobno, Športna loterija, d. d. pa prireja športne stave. Ta ureditev, kot bom v nadalje razložil, je seveda izrazito neprimerna, da ne rečem, da je tudi v neskladju z EU redom, na kar je nenazadnje opozorila tudi Evropska komisija in kar je bil nenazadnje tudi eden od povodov, da je leta 2015 Ministrstvo za finance pripravilo tisti svoj predlog. Igre na srečo so v državi dopuščene zato, da se iz tega naslova ustvarjajo tudi koncesijske dajatve, ki se namenjajo za tako imenovane dobre namene. Če v bistvu ostanem pri področju prirejanja športnih stav … Tukaj se iz naslova športnih stav koncesijske dajatve delijo na način, da gre 80 % teh koncesijskih dajatev FŠO, torej Fundaciji za financiranje športnih organizacij, 20 % pa FIHO oziroma Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij. Pri klasični loteriji je to razmerje 80:20 ravno obratno in gre 20 FŠO in 80 FIHO. V nadalje bom uporabljal kratice FŠO in FIHO, zato da ne bom predolg. Skratka, kot rečeno, obe fundaciji vsako leto opozarjata na to, da jima sredstva upadajo in da imata probleme, kako vsem tem svojim organizacijam, ki se seveda financirajo preko njih, zagotavljati sredstva za njihovo delovanje in razvoj. Kot rečeno, tudi Ministrstvo za finance je takrat, leta 2015 pripravilo predlog, kjer predvideva, da se uvedeta dva nova tipa koncesij, in sicer koncesijo za prirejanje stav, tri koncesije in koncesijo za prirejanje posebnih iger na srečo. Čez en mesec smo v koalicijo prejeli nov predlog, ki je iz neznanega razloga to njihovo idejo obrnil za 180 stopinj in s tistim trenutkom so pričeli zagovarjati monopol Športne loterije na področju prirejanja športnih stav. V svojem predlogu oni tudi izdano utemeljujejo, zakaj so se odločili za to, da se področje odpre, zakaj more biti več podeljenih koncesij, potem pa kar naenkrat nek zasuk iz, kot že rečeno, nepojasnjenih razlogov, ampak morda o tem nekaj kasneje.

Zdaj pa, zakaj je ta zakon nastal? To je samo mali historiat tega zakona. Tudi to moram povedati, da je moj predlog zakona, če ga boste šli primerjati s tistim vladnim iz leta 2015, praktično v 90 % teksta popolnoma enak, gre za copy-paste teksta, razen pri tej ureditvi, ki sem jo jaz seveda glede prirejanja stav še malo dodelal tam, kjer jo je bilo potrebno. Drugače pa gre za prvotni vladni predlog. Zdaj pa torej, kot rečeno, zakaj je ta predlog sploh vložen? Moramo iti malo nazaj, v leto 2006, ko sta FIHO in FŠO tožila Bwin zaradi tega, ker je Bwin takrat v Sloveniji celo reklamiral svoje produkte, te športne stave, omogočal slovenskim igralcem igranje pri njih in to brez pridobljene koncesije v Republiki Sloveniji. Zato sta takrat FŠO in FIHO sprožili tožbo proti Bwinu, v kateri sta obe fundaciji zahtevali plačilo izgubljenih koncesij. To se pravi, tistih koncesij, ki bi morale biti plačane iz vplačil slovenskih igralcev stav pri Bwinu, pa seveda niso bile, ker jih Bwin ni bil dolžen plačati, ker seveda ni imel koncesije v Republiki Sloveniji. To je bila ena njihova zahteva, druga pa je bila začasna odredba, ki bi prepovedala reklamiranje Bwinu v Sloveniji. Ta začasna odredba je bila sprejeta, Bwinu je bilo prepovedano reklamiranje, ker seveda ni imel veljavne koncesije v Republiki Sloveniji in tega jasno ni smel početi. Leta 2011 je končno po petih letih… No, seveda, tej tožbi je bilo priloženo izvedensko mnenje, ki je bilo podlaga za to tožbo, v kateri že takrat, leta 2006 ugotavljajo, da je 75 % vseh slovenskih igralcev stav le-te igralo pri tujih prirediteljih, to se pravi pri tistih, ki nimajo koncesije v Republiki Sloveniji. V naravi to pomeni kar lepo iz svojega naslonjača preko interneta. Leta 2011 je Okrajno sodišče v Ljubljani razsodilo, da Bwin ni ničesar dolžen povrniti FIHO in FŠO, ker je naša zakonodaja v neskladju z EU redom, kar v uvodu zakona tudi jaz zapišem in to neskladje tudi odpravljam, kot drugo, da ta zakon nesorazmerno in neupravičeno ščiti zasebnega ponudnika, in kot tretje, da je Bwin želel pridobiti koncesijo v Republiki Sloveniji, pa je ni mogel, ker imamo tako zakonodajo, ki tega ne omogoča in je, kot še enkrat poudarjam, v neskladju z EU redom. Na to so se tožeče stranke pritožile, nato pa je višje sodišče razsodilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. To povem in poudarjam zdaj, ker bodo verjetno potem predstavniki Športne loterije to hoteli interpretirati drugače. Skratka, višje sodišče je potrdilo sodbo okrajnega sodišča, je pa res reklo, da okrajno sodišče ni pristojno presojati skladnost naše zakonodaje z EU redom, vendar je potrdilo in ostalo je pri tej razsodbi. To se pravi, Bwin v tistem trenutku ni bile dolžan ničesar plačati obema fundacijama. Danes je stanje še nekaj hujše. Iz podatkov, ki so bili javno dostopni v času, ko sem jaz ta zakon pripravljal, to je konec prejšnjega leta in celo do 16. januarja, ko je bil ta zakon vložen, sem ugotovil, da prihodki pri obstoječem ponudniku, to se pravi pri Športni loteriji, d. d. že od leta 2012 padajo. S tem se seveda zmanjšujejo tudi koncesijske dajatve za FŠO in FIHO, kar nenazadnje, kot sem rekel, FŠO in FIHO vztrajno ponavljata vsako leto in prosita, naj že končno država nekaj naredi. Danes je, kot rečeno, to razmerje slovenskih igralcev, ki igrajo pri tujih ponudnikih preko interneta iz naslonjača, 80 %, le 20 % slovenskih igralcev stav igra pri domačem ponudniku, to je Športni loteriji. To seveda jasno kliče po ustreznem ukrepanju.

Kaj pomeni to, da slovenski igralci igrajo pri tujih ponudnikih, ki v Sloveniji nimajo pridobljene koncesije? To pomeni, da ti tuji prireditelji ne plačujejo niti evra za športne organizacije, ne plačujejo niti evra za invalidske organizacije, niti evra za humanitarne organizacije in niti evra v državni proračun oziroma v lokalne proračune preko treh vrst davkov, ki izhajajo iz prirejanja iger na srečo. Seveda je razumljivo, da Športni loteriji tako stanje ustreza, vendar pa je nerazumljivo, da država v vseh teh letih ni naredilo ničesar, da bi to stanje v bistvu sanirala in dejansko te igralce, ki danes vplačujejo pri tujih ponudnikih pa od njih nima nihče v državi Sloveniji nič, ne prisili, predvsem seveda ne zdaj same igralce, ampak prireditelje, da le te stave prirejajo legalno z pridobljeno koncesijo, ker moj predlog zakona zgolj naredi eno stvar, odpre možnost, da tuji prireditelji pridobijo koncesijo za prirejanje stav v Republiki Sloveniji, s tem trenutkom so dolžni začeti plačevati koncesijske dajatve, ki pomenijo, kot sem rekel, financiranje športa, invalidov in pa humanitarcev ter plačevati davke, od tistega trenutka dalje bo lahko država to kar do sedaj ni počela, vsaj ne dovolj, da rečem, dobro in uspešno, dejansko lahko sprožala tudi sodne postopke in dejansko sodno prisilila vse te tuje prireditelje, da bodo nehali seveda izigravati ta sistem, ki ga zdajle mi imamo in bodo prisiljeni pač zaprositi za koncesijo, če bodo želeli še vedno imeti slovenske igralce. In pa ne nazadnje slovenski igralci bodo zaščiteni, slovenski igralci, ki igrajo pri tujih ponudnikih danes niso zaščiteni, zaradi tega, ker so izven nadzora našega nadzornega organa, to pa je finančna uprava Republike Slovenije znotraj Ministrstva za finance. Da se bo seveda vse to zgodilo je potrebno seveda spremeniti zakon in ta predlog imamo sedaj na mizi. Ne nazadnje kolateralna posledica tega zakona seveda je lahko, kar seveda ni predmet direktno zakona samega, vendar je lahko pričakovati iz praks po drugih državah, da bodo te veliki prireditelji stav postali tudi pomembni sponzorji športnih ekip, posameznikov, športnih zvez, Olimpijskega komiteja Slovenije in skratka vseh, ki pač v športu delujejo. To lahko sklepamo po zgledu ostalih evropskih držav kjer vidimo, da so le ti pomemben sponzor in glede na omejenost potencialnih sponzorjev v Republiki Sloveniji mislim, da se seveda šport tega zelo veseli. Ne nazadnje Fundacija za financiranje športnih organizacij in tudi FIHO so, sta podprla ta zakon in podpirata vsakršne rešitve, ki pomenijo več denarja, res, da je FIHO zdajle prejšnji teden ravno nekaj spremenil mišljenje oziroma del znotraj FIHA je spremenil mišljenje vendar o tem morda malo kasneje.

Še morda en oris. V Evropi imamo le tri države, ki imajo monopolno ureditev, se pravi govorimo o tem kako očitno nekaj je zelo narobe in to sta Slovenija, Madžarska in pa Finska, več o tem verjamem, da bomo v nadaljevanju povedali, ko bomo komentirali lahko države, vendar vse tri države so neuspešne pri tem, da preprečujejo igranje v tujini pri prirediteljih, ki nimajo koncesij v lastni državi. Povsod drugje je področje liberalizirano in bolj ali manj uspešno urejeno, prakse so seveda malo različne, vendar pa je področje odprto za prireditelje iz ostalih držav, po večini iz ostalih držav EU, nekatere pa seveda imajo tudi zahteve po matičnem domicilu. Torej mnenja sem, da je seveda ta zakon, če želimo sistemsko financiranje športa, predvsem športa, ki se, kateremu gre 80 % vseh koncesijskih dajatev v bodoče stabilizirati in zagotoviti športu svež denar, potem je to sigurno eden od predlogov, ki to problematiko rešuje, še mogoče ena manjša vsebina, ki v do zdajšnjih debatah nekako ni bila omenjena, v zakonu predvidevam, da bo vsak novi koncesionar, vsak, ki bo na novo zaprosil za koncesijo za prirejanje športnih stav v Republiki Sloveniji moral plačati vstopno nepovratno dajatev v višini 500 tisoč evrov, od katerih se seveda takoj razdeli 400 tisoč v FŠO in 100 tisoč v FIHO, to je sicer enkratni znesek, vendar so to zneski, ki kar nekaj klubov nižjega ranga držijo več let pri življenju. Tako da, to so zelo pomembni denarji. S to vstopno nepovratno dajatvijo pa se seveda prepreči špekulativne vstope na trg, to se pravi nekim manjšim prirediteljem, ki bi morda zgolj poskušali pridobiti koncesijo in kratkočasno to prirejali. Seveda jih bo ta vstopna dajatev odvrnila, ker mi želimo kredibilne, velike, resne prireditelje, ki bodo vse to, kar zakon predvideva in pričakuje, lahko uresničili.

Kar se tiče pripomb Zakonodajno-pravne službe, bi samo povedal, da sem na podlagi njihovih pripomb pripravil amandmaje, ki so v bistvu zgolj nomotehnične narave, ter k parim členom dodatne obrazložitve, naknadno pa sem danes kot predlog za amandma odbora pripravil amandma, ki govori v prehodnih določbah o tem, da do spremembe Zakona o davku od iger na sreče, Zakona o davku na srečke, Zakona o davku na dobitke pri klasičnih igrah na srečo veljajo te določbe tudi za stave, ker se, kot sem povedal že v začetku, stave izločajo, izvzemajo iz klasičnih iger na srečo in bi morda lahko, če ministrstvo ne bi pravočasno pripravilo teh zakonskih predlogov, prišlo do neke pravne praznine. Tako da ta bojazen oziroma argument, da pa potem stave ne bodo obdavčene, ne more vzdržati. V izogib neki tej sivi coni, ki bi morda lahko nastala ob neustreznemu časovnemu ukrepanju ministrstva, je pripravljen ta amandma in seveda to tudi rešuje.

Zaenkrat toliko, bom pa potem seveda dopolnil še v razpravi. Hvala lepa.

Najlepša hvala.

Besedo sedaj dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe.

Mag. Andreja Kurent, izvolite.

Hvala za besedo.

Lep pozdrav vsem.

Torej, v skladu s svojimi nalogami je Zakonodajno-pravna služba pripravila mnenje. Ne bom ga povzemala. Prejeli ste ga že pred 14 dnevi. Kot je bilo že prej rečeno, predlagatelj je na podlagi našega mnenja pripravil amandmaje in odgovore oziroma dodatna pojasnila. Amandmaji so ustrezni, pojasnila so korektna. Moram pa povedati glede predloga za amandma odbora, da je določba sicer ustrezna, s pravno sistemskega vidika pa gre za nesistemski pristop, kar sicer Zakonodajno-pravna služba ob tovrstnih določbah zakonov vedno opozori. Pa še to, ob dveh bom morala zapustiti to sejo, ker imam drug odbor, ki je bil že prej sklican.

Hvala.

Hvala lepa.

Besedo dajem predstavniku Komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance.

Gospod Mitja Gorenšček, izvolite, imate besedo.

Gospa predsedujoča, hvala za besedo.

Lep pozdrav tudi ostalim v tej dvorani.

Jaz bom kar prebral mnenje Komisije za gospodarstvo, obrt, turizem in finance, ki se je na tretji seji odločilo, da predlog zakona ne podpre.

Komisija je bila seznanjena z mnenjem Vlade Republike Slovenije in mnenjem Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora ter pripombami Športne loterije in na podlagi tega je sprejela sklep. Predlagatelj zakona želi s svojim predlogom sistemsko urediti in stabilizirati financiranje Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, kakor tudi Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, ter ob upoštevanju sodobnih trendov in mednarodnih ureditev na področju prirejanja stav uskladiti področje prirejanja športnih stav s pravnim redom Evropske unije ter s tem učinkoviteje urediti to dejavnost. Predlagane spremembe zakona vzpostavljajo enakopraven pravni položaj obstoječega koncesionarja na področju prirejanja stav z morebitnimi novimi koncesionarji, pri čemer se koncesija podeli vsakemu prireditelju, ki izpolni predpisane zakonske pogoje.

V razpravi je bilo podano mnenje, da so številke oziroma podatki predlagatelja, na katere se sklicuje, nezanesljivi in pretirani, predvsem o velikosti odlivov sredstev, ki jih slovenski igralci vplačujejo pri tujih prirediteljih stav. Komisija meni, da je bolj kot o predlagani rešitvi o popolni liberalizaciji slovenskega trga športnih stav in prostem vstopu tujih prirediteljev iger na srečo na majhen slovenski igralniški trg, pomembno razmišljati o vključitvi Športne loterije kot enakopravnega partnerja v organiziranje iger ter v ekonomsko povezovanje na evropski ravni.

Komisija se je seznanila tudi z nasprotno stranjo, to je s stališčem invalidskih organizacij, ki predlaganega zakona ne podpirajo, saj ocenjujejo, da bi učinki predlagane ureditve imeli negativne posledice na financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij. Tudi Vlada namreč predvideva, da bi ob vstopu novih koncesionarjev na trg športnih stav verjetno prišlo do prerazporeditve obstoječih igralcev športnih stav k novim ponudnikom, število igralcev pa se bistveno ne bi spremenilo. Ne gre sicer zanikati dejstva, da vpliv konkurenčnejše ponudbe na igralniškem področju ni zanemarljiv in lahko izboljša kvote ter poveča dobičke in izplačila, kar pa znižuje osnovo za davke in koncesijske dajatve.

Za ohranitev stabilnosti domačega trga na tem področju in za zagotovitev zanesljivosti virov, ki bodo omogočili izvedbo predvidenih programov Fundacije za šport in igre na srečo, je po mnenju komisije treba omejiti nelegalno ponudbo, ozavestiti uporabnike iger na srečo, da bodo igrali pri domačih ponudnikih in s tem zagotavljali večji delež davkov državi in lokalnim skupnostim ter dajatev, ki se namenjajo za financiranje invalidskih, humanitarnih in športnih organizacij. Predvsem eden od glavnih pomislekov invalidskih organizacij in eden od glavnih argumentov, zakaj Državni svet tega zakona ni podprl, je v tem, ker ima Slovenija kot unikum uvedem 10% davek na srečke, ki bistveno vpliva na nižji obseg zbranih koncesijskih dajatev in za katerega je bilo ob uvedbi v letu 2013 zagotovljeno, da gre za začasni interventni ukrep. Mogoče bi bilo v kombinaciji ukinitve te dajatve mnenje Državnega sveta drugačno.

Hvala vam.

Najlepša hvala tudi vam.

Kot sem v uvodu že povedala, so bili na sejo povabljeni tudi predstavniki Športne loterije. Trije predstavniki, mislim, da so.

Izvolite, kdor bo želel besedo, pa če se prosim predstavite.

Lepo pozdrav in najlepša hvala za povabilo.

Moje ime je Edvard Kolar, jaz sem predsednik uprave Športne loterije.

Seveda je zakon tema, o kateri tukaj že govorimo. Prvo bi želel poudariti, da Športna loterija zakon, ki ga je vložil gospod Zorman, ocenjuje kot necelovit, nekonsistenten, nenatančen, strokovno pomanjkljiv, terminološko nekonsistenten, davčno in dajatveno neučinkovit, ki ne opredeljuje ukrepov za obvladovanje tveganj, tudi ne opredeljuje ukrepov za dosego ciljev, ki jih je predlagatelj navajal v predlogu. Kar se tiče celovitosti, gre za to, da zakon iz celotnega področja iger na srečo ureja le en segment, kar pomeni področje stav, s čimer seveda ne odpravlja tistega temeljnega problema obstoječega ZIS o določitvi sedeža družb (?) s koncesijami za prireditelje iger na srečo, ker seveda to ne ureja za področje posebnih iger na srečo. Natančnost in strokovna pomanjkljivost… Najprej bi seveda poudaril, da so podatki o poslovanju Športne loterije neresnični. Kar se tiče javne dostopnosti naših podatkov oziroma podatkov o poslovanju Športne loterije, so bili vsi dostopni na Ajpesu, če pa bi predlagatelj v času priprave svojega predloga stopil do nas, pa bi mu tudi posredovali podatke, vsaj predvidene podatke v letu 2017, ker je zadeva potekala konec lanskega leta. Napačno so navedeni podatki o bruto prodaji, se pravi ti prihodki iz bruto prodaje. V nasprotju, kot trdi gospod Zorman, naraščajo, od leta 2015 do 2017 je bil njihov prirastek 12 %. Prav tako se povečuje višina koncesijskih dajatev, ki jih skladno s tem vplačujemo, pri čemer pa je treba poudariti, da na višino skupne prodaje in pa višino koncesijskih dajatev izredno močno po letu 2012 vpliva prav uveden davek od iger na srečo. Prav tako ni res, da so vplačila na digitalnih poteh Športne loterije nižja od povprečja globalne rasti, temveč to povprečje, ki ga navaja gospod Zorman v višini 3 %, presegamo, saj smo v zadnjem desetletnem obdobju v povprečju na digitalnih poteh rastli za 3,4 % in pa seveda v celotnih vplačilih za 4,2 %.

Nadalje bi želel opredeliti vlogo Fundacije za financiranje športnih organizacij v sistemu financiranja slovenskega športa … V celotni strukturi financiranja slovenskega športa je povprečen delež sredstev, ki jih Fundacija za šport, za katera seveda ne zanikamo, da ne bi kdo mislil, da je njen delež pomemben, je 8,6 %, ker večji delež teh javnih sredstev za šport zagotavljajo predvsem lokalne skupnosti. Seveda pa je tu potrebno še poudariti, da v preteklosti višina razpisanih sredstev Fundacije za šport in višina koncesijskih dajatev, ki jih prispeva Športna loterija, niso bile niti vsebinsko, niti statistično povezane. Gre namreč za način ravnanja s sredstvi v fundaciji, ki je bil v preteklosti in ki je danes spremenjen. Menim, da bo verjetno v bodoče kakšna od teh povezav obstajala.

Kar se tiče ocene sredstev, porabljenih pri tujih, nelegalnih ponudnikih, predlagatelj v svojem predlogu navaja različne številke, od minimalno 166 milijonov do 250 milijonov, ponovno minimalno od 150 do 250 milijonov in potem konservativno 150 milijonov in na koncu 75 milijonov, kar seveda kaže, da tudi predlagatelj sam ne zna vsaj približno oceniti, kakšen naj bi bil ta odliv sredstev zaradi igranja pri nelegalnih ponudnikih. Ocene predlagatelja so utemeljene na stopnji rasti mednarodnega trga stav, pri čemer je tu seveda potrebno poudariti, da je bila naša rast večja. Predlagatelj uporabi sekundarne podatke iz študije gospe Jagodic in jih ne preveri v originalni študiji RIS (?) 2006, pri čemer to študijo v drugi stopenjski sodbi proti Bwin označi tudi kot poljubno študijo, se pravi študijo, na podlagi katere ni mogoče ugotavljati odliva sredstev. Na drugi strani pa iz te študije izpusti en pomemben poudarek iz prvega dela, kjer govori študija o vlogi liberalizacije trga stav na višino koncesijskih dajatev. Navaja tudi študijo GIEDON (?) iz leta 2011 in ne povzame spoznanja iz te študije, ki govori, da je tega odliva sredstev za vse spletne igre na srečo, se pravi športne stave in druge spletne igre na srečo, 70 milijonov in prav tako v tem delu, v tej študiji ugotavljajo, kakšna je povprečna vrednost sredstev, ki jih posamezen Slovenec porabi za igre pri tujih, nelegalnih spletnih ponudnikih.

Zakonodajno-pravni razlogi za novelo … Izpostaviti je treba vsaj nekaj stvari. Prvo je usklajenost tega zakona z EU zakonodajo, kjer v nasprotju s tem, kar govori gospod Zorman, v obrazložitvi višjega sodišča v prej omenjeni sodbi, je sodišče ugotovilo, da je seveda naša zakonodaja skladna s predpisi EU. Temu pritrjuje tudi notifikacijski proces Evropske komisije, ki je bil za zakon ZIS-F zaključen leta 2016. Prav tako v tej sodbi v obrazložitvi piše, da je ravnanje prirejanja iger na srečo brez obstoječe koncesije v nasprotju z zakonom in zato protipravno in takšno bo tudi vse dotlej, dokler ne bo pristojni organ odločil o neustavnosti določb ZIS oziroma o njegovi neskladnosti s pravili ES, kar pa do danes žal ni bilo ugotovljeno.

Potem, kar se tiče terminološke nekonsistentnosti … V sami obrazložitvi zakona uvaja termine »administrativni in dejanski monopol«, ki jih pravna praksa ne pozna in jih tudi ne obrazloži. Navede, da ŠL oziroma Športna loterija nastopa na mednarodnem trgu, kar seveda ni res, ker imamo koncesijo za prirejanje iger izključno na območju Republike Slovenije in ker pri nas, vsaj kar se tiče spletnih iger, ne more nobeden igrati, kdor ne vzpostavi spletnega računa, za vzpostavitev katerega pa mora seveda predložiti oziroma vpisati svojo davčno številko. Pravi tudi, da / nerazumljivo/ finančna dejavnost in ne navede pravne podlage za te opredelitve.

Kar se tiče davčne in dajatvene neučinkovitosti … Seveda, danes je predložen amandma, ki odpravlja to anomalijo ukinitve treh davkov, kar samo govori o tem, kako površno je bil sam zakon pripravljen. V izračunu dajatev, ki naj bi jih prejeli Fundacija za šport in Fundacija za invalidske in humanitarne organizacije, upošteva neveljavne in izmišljene ocene o dodatni prodaji primerov liberaliziranega trga, ki so zgolj plod njegovih ocen. V izračunu ne upošteva davka od srečk in zato ni mogoče ugotoviti, od česa se odšteva sklad za dobitke, v vsakem primeru pa je predstavljen izračun napačen. V materialu, ki so vam ga danes tukaj razdelili, imate pri 7. točki narejen izračun, ki predvideva dejansko stanje na podlagi prodaje v mesecu januarju. Športna loterija je imela v mesecu januarju bruto prodajo nekaj čez 7,7 milijona evrov, pri skladu za dobitke 61,8 %, kar pomeni, da je plačala nekaj čez 560 tisoč evrov koncesijskih dajatev. Po predlogu gospoda Zormana, kjer naj bi bili skladi 85 %, bi pri isti prodaji plačali 114 tisoč evrov koncesijskih dajatev, kar je petkrat manj. To pomeni, da bi morali vsi na novo nastali ponudniki s koncesijo v Sloveniji prodati na mesec za približno 38,6 milijona evrov in na letni ravni približno 450 milijonov evrov. Če pa bi želeli doseči stanje po popolni uveljavitvi novele ZIS, sicer 13,5 milijona evrov koncesijskih dajatev iz področja stav, bi pa morala ta prodaja po teh pogojih dosegati približno 900 milijonov evrov.

Prav tako v svojem predlogu ne razloži vpliva uvedbe konkurence na omejenem trgu, kjer bi vsi ponudniki prodajali iste produkte. Zaradi tega (prvič) bi se dvignile kvote, kar pomeni manjše koncesije in ne večje; zaradi dviga kvot se poveča tveganje zasvojenosti; prišlo bi do neprimernega oglaševanja, agresivnega, kar se dogaja tudi v drugih državah; in pa ponudbo tveganih stavnih dogodkov, ki so slabo preverljivi in peljejo v prirejanje športnih rezultatov. Prav tako v izračunu ne upošteva alternativnih stroškov, ki bi nastali na ravni koncesij Športne loterije in drugih sredstev, ki jih Športna loterija zagotavlja za funkcioniranje slovenskega športa.

Kar se tiče ukrepov za obvladovanje tveganja, predlog povečuje tveganje iz vidika odgovornega prirejanja in varnega igranja, in sicer s spremembo pravno organizacijske oblike družb prirediteljev ne more biti več samo delniška družba. Lahko je kakršnakoli oblika, tudi espe. Ni več omejitve iz vidika lastnikov, sedaj so lahko delničarji samo pravne osebe. Ni več omejitev po deležih, zdaj je največji delež lahko 20 %. Ni več omejitve pri razpolaganju z deleži, zdaj za razpolaganje odsvojitev ali prisvojitev deleža rabimo soglasje Ministrstva za finance. Znižuje se znesek osnovnega kapitala, s čimer se povečuje tveganje za neizplačevanje dobitkov. Ukinja se nadzorni svet, ukinja se predstavnik vlade v nadzornem svetu, ki je do sedaj skrbel za korektno izvajanje koncesijske pogodbe. V predlogu ni ukrepov za obvladovanje tveganja razen določila, da mora prireditelj objaviti, da je mlajšim od 18. let prepovedano igrati, kar pa je seveda najmanj, kar je, čudno, zato ker ta ukrep mi izvajamo, zraven tega pa je za spletno igranje v Sloveniji potrebno vzpostaviti spletni račun, ki ga ne moreš vzpostaviti brez davčne številke. Se pravi, da gre za ugotavljanje starosti skozi to. Prav tako večjih dobitkov ne moreš drugače prevzeti kot osebno, kar pomeni neposredno legitimacijo.

Da povzamem … Temeljne teze predloga, da bo sprememba odpravila nelegalno ponudbo in povečala nadzor nadnjo, s predlaganim modelom ni mogoče doseči, ker le-ta ni odvisna od modela prirejanja iger v posamezni državi. Kot lahko vidite v tem našem materialu, ki smo vam ga razdelili danes, je prav Finska država, ki ima najdonosnejši evropski trg iger na srečo s prodajo okrog 1,7 milijarde evrov pri 5 milijonih prebivalcev in med vsemi evropskimi državami ustvarja največji delež sredstev za dober namen na prebivalca, medtem ko se države z licenčnim modelom, kot so Poljska, Nizozemska, Norveška, Portugalska in Nemčija, ne glede na to, da imajo liberalen model, dosti, dosti ukvarjajo z nelegalno ponudbo in je ta neprestano tam tudi prisotna. Odprava nelegalne ponudbe in povečanje nadzora je možno samo z delovanjem regulatorja, boljšim delovanjem regulatorja ali pa bolj učinkovitim, ker ZIS namreč predvideva vse ukrepe za to ravnanje, in pa z večjo osveščenostjo igralcev, za katere v Športni loteriji, v nasprotju z gospodom predlagateljem, menimo, da so dobri igralci tisti, ki igrajo pri slovenskih ponudnikih, saj s tem plačujejo davke in zagotavljajo dajatve za dober namen.

Hvala.

Hvala lepa tudi vam.

Za konec uvodnih obrazložitev še beseda predstavniku Vladu, Ministrstvu za finance.

Gospod državni sekretar, Gorazd Renčelj, izvolite, imate besedo.

Hvala lepa, predsedujoča.

Spoštovane članice in člani odbora.

Vlada Republike Slovenije Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo, ki ga je vložil poslanec Branko Zorman, ne podpira.

Predlog zakona namreč ne ureja tega področja celovito, ne ureja niti najnujnejših sprememb, ki so potrebne za uskladitev slovenske zakonodaje s pravnim redom EU. Po našem mnenju, mnenju Vlade Republike Slovenije bi moral biti temeljni cilj predloga zakona ravno to, torej uskladiti pravno ureditev prirejanja iger na srečo s pravnim redom Evropske unije na celovit način, ne samo za področje športnih stav. V povezavi s tem ciljem bi bilo potrebno s spremembami in dopolnitvami področnega zakona odpraviti zahtevo, da ima družba, ki želi pridobiti koncesijo za prirejanje iger na srečo v Sloveniji, torej sedež v Republiki Sloveniji. Poleg tega bi bilo smiselno in pravilno, da bi pri pripravi predloga zakona upoštevali tudi načelo odprave iniciativnih ovir, po katerem je treba zmanjšati število reguliranih poklicev, ker je tovrstna ureditev administrativna ovira pri zaposlovanju in zvišuje stroške dela. Iz vidika čim bolj učinkovite ureditve področja iger na srečo bi moral predlog zakona poseči tudi v sedanjo ureditev glede lastniške sestave gospodarskih družb, ki imajo koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnici. Predlog ne odpravlja dosedanje omejitve pri lastniški sestavi teh gospodarskih družb in tudi ne vzpostavlja pogojev za pritegnitev domačih in tujih vlagateljev. Zdaj imajo eno ali več koncesij za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnici štiri gospodarske družbe, pri čemer imata v treh od njih lastniške deleže v obliki navadnih delnic tudi Kapitalska družba, Slovenski državni holding (torej, SDH). Odlok o strategiji upravljanja kapitalskih naložb države pa določa, da se družbe, ki se ukvarjajo z igralništvom, razvrščene med portfeljske naložbe. V primeru vstopa novih koncesionarjev na trg športnih stav bi to predpostavko konkurenčnejše ponudbe stav v prvi vrsti pomenilo prerazporeditev obstoječih igralcev športnih stav, ki sedaj igrajo pri Športni loteriji, k novim ponudnikom, glede na velikost trga pa se po predvidevanjih ne bi bistveno povečalo število igralcev. Vstop novih koncesionarjev na trg ne pomeni nujno zvišanja prihodkov, kot pravi predlagatelj, ki jih pač v Republiki Sloveniji prejemata obe fundaciji (FŠO in FHO). Bolj konkurenčna ponudba stav bi namreč pomenila višje kvote in izplačila, kar pa v bistvu znižuje osnove za davke in za koncesijsko dajatev, ki je razlika med vplačili in izplačili v stave. S tem bi se znižali prihodki za obe fundaciji. Potrebno je opozoriti tudi na dejstvo, da realnih podatkov o številu naših igralcev, ki igrajo pri tujih ponudnikih, ni. Tudi morebitna izdelava ocene oziroma analize števila teh igralcev bi podala rezultat, ki bi še vedno temeljil zgolj na določenih predpostavkah in ocenah.

Če zaključim … Glede na vse navedeno predlagam, da Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo ne podprete.

Hvala.