Spoštovani!

Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam!

Pričenjam 65. nujno sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji članici in člana odbora: Zvonko Lah, mag. Bojana Muršič, dr. Franc Trček ter Nada Brinovšek. Na seji kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo: namesto poslanca Zvonka Laha Jožef Horvat, namesto poslanke Antika Koleša poslanka Irena Kotnik, namesto poslanca Benedikt Kopmajerja poslanka mag. Julijana Bizjak Mlakar, namesto poslanke mag. Bojane Muršič poslanec Matjaž Nemec. Še dve opravičili: dr. Vinko Gorenak ter Tomaž Lisec.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma umik je določen dnevni red kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajam na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O NEVLADNIH ORGANIZACIJAH DRUGA OBRAVNAVA OZNAKA EPA 2300/VII -, ki ga je Državnemu zbor predložila Vlada.

Poslanski skupini SMC in Desus sta 22. 2. 2018 vložili zahtevo za sklic nujne seje odbora. Kot gradivo ste prejeli mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 27. 2. 2018 in mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev z dne 1. 3. 2018. K tej točki so bili vabljeni: Ministrstvo za javno upravo, Zakonodajno-pravna služba, Državni Svet, Goran Forbici direktor Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, Tina Divjak predsednika Sveta Vlade Republike Slovenije za spodbujanje razvoja prostovoljstva prostovoljskih in nevladnih organizacij, Tereza Novak izvršna direktorica Slovenske filantropije, Tin Kampel predsednik Mladinskega sveta Slovenije, Breda Krašna generalna sekretarka Zveze prijateljev, mladine Slovenije. V poslovniškem roku so amandmaje vložile Poslanske skupine SMC, Desus in SD. Na klop pa ste prejeli tudi predloge za amandmaje odbora k 25., 30., in 36. členu. Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona o kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Odboru predlagam, da obravnavo nadaljujemo na način, da razpravljamo po vrsti o posameznih členih ter sproti razpravljamo in glasujemo o amandmajih ter amandmajih odbora, na koncu pa še glasujemo o vseh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? Se opravičujem, na opozorilo poslanca Horvata, seveda tudi amandmaji Poslanske skupine Nove Slovenije k 2. in 5. členu.

Glede na to, da je bilo ravnokar povedano ali kdo nasprotujem, da razpravljamo po vrsti in po posameznih členih? Ugotavljam, da ne. Se zahvaljujem. In nadaljujemo.

Želi predstavnik predlagatelja podati dopolnilno obrazložitev? Besedo ima minister za javno upravo, Boris Koprivnikar. Beseda je vaša.

Hvala predsedujoči za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci!

Pred nami je sistemski zakon, ki ureja, prvič, celovito področje nevladnih organizacij, kajti na ministrstvu smo prepričani, da to nujno rabimo, saj lahko govorimo, da imamo v vsaki družbi nekako tri temeljne družbene skupine. Ena je gospodarstvo, druga je civilna družba z nevladnimi organizacijami in tretja Vlada, ki nekako vmes skrbi za urejanje celotnega skupnega bivanja skozi svoje procedure kot so jim na voljo. Nam je izredno pomembno, da se področje nevladnega sektorja v državi okrepi zato, ker tudi mednarodne primerjave kažejo, da slovenski nevladni sektor ima sicer ogromno število organizacij, če pa pogledamo njegovo skupno, recimo zaposlenost, delež v bruto domačem proizvodu, pa nima tistega mesta, ki si ga nevladni sektor v nekih razvitih modernih družbah zasluži. Pa ne samo zato, da si ga zasluži sam zaradi sebe, ampak zato, ker nevladni sektor v družbi deluje kot neke vrste stabilizator ali neke vrste zagovornik tistega splošnega skupnega javnega interes, ki je najbolj izvoren, najbolj izvorno izražen prav preko dejavnosti nevladnih organizacij. Mi smo se zato tega zakona lotili pripravljati na zelo participativen način. Že januarja 2015 smo začeli s prvimi aktivnostmi in sicer tako, da smo predstavniki države s predstavniki številnih nevladnih organizacij skupaj začeli oblikovati vsebinske rešitve tega zakona in kasneje, ko so se te vsebinske rešitve dorekle, oblikovale, se je šele začel pisati sam tekst zakona, ki je danes dejansko tudi pred vami. Zakon je bil sprejet na Vladi, 19. 10. leta 2017 in tudi posredovan v Državni zbor, je pa šele danes pred vami zato, ker je bil vezan tudi na druge zakone in je moral čakati glede na to, da je to sistemski zakon, ki posega kar v nekaj tudi drugih zakonov, zato smo tudi nekako prišli s sprejemanjem tega zakona v ta predvolilni čas, čeprav je bil pripravljen že bistveno prej in smo veliko časa porabili za premišljeno pripravo. Osnovni namen tega zakona je, da uredi status nevladnih organizacij, tudi nevladnih organizacij v javnem interesu, da uredi pristojnosti, odgovornosti ministrstev in pa, da celovito zagotovi tudi pospešen razvoj nevladnega sektorja. Mi smo si ta razvoj začrtali tudi v strategiji razvoja nevladnih organizacij, ki je bila prav tako pripravljena v tesnem sodelovanju z nevladnim sektorjem kot takim, v katerem želimo predvsem krepitev nevladnih organizacij tako stabilizacija v tem finančno-organizacijskem smislu preko bolj dolgoročnega financiranja, po drugi strani pa tudi krepitev v smislu kadrovske okrepitve, kar je značilno za naš nevladni sektor, da kljub temu, da ima več 10 tisoč organizacij, je pa delež skupnih zaposlenih v nevladnem sektorju 0,82 %, med tem, ko najbolj moderne razvite evropske družbe zaposlujejo v nevladnem sektorju krepko preko 5, nekatere celo preko 7 % vseh zaposlenih v neki državi. Zato s to strategijo naslavljamo in zakonom tudi povezovanje, ker želimo, da se organizacije med seboj povezujejo, krepijo in zaradi bolj pester vsebine dela tudi postanejo same bolj stabilne in neodvisne od posameznih razpisov, hkrati pa želimo tudi, da se bolje organizirajo, zato tudi izvajamo podporno mrežo preko številnih stičišč in drugih podpornih organizacij pa tudi izvajamo konkretna izobraževanja za nevladne organizacije s katerimi jih želimo usposobiti tudi na področju poslovnega načrtovanja. Čeprav osnovni cilj nevladnih organizacij ni ustvarjanje dobička, morajo stabilno poslovati. Osnovni cilj nevladnih organizacij mi vidimo kot ustvarjanje socialnega vpliva. Se pravi, vpliva na zmanjševanje problemov na različnih področjih v družbi, kjer so lahko nevladne organizacije pogosto bistveno bolj učinkovite kot pa formalne državne organizacije.

Zakon tudi ureja evidentiranje na enotnem mestu. Napisan je tako, da čim manj obremenjuje tudi v administrativnem smislu tako nevladne organizacije kot državno birokracijo, v predlogu, ki je pred vami, pa so rešeni tudi posamezni primeri veteranskih nevladnih organizacij, ki danes delujejo čezmejno. Mogoče je odprt še način financiranja. Želimo si seveda stabilnega vira financiranja, vendar v skladu s proračunskimi načeli, kakor smo tudi pripravili mnenja v gradivih za to sejo.

Jaz vas naprošam, da ta zakon podprete, ker menimo, da je bil pripravljen v skupnem sodelovanju in v dobro nevladnih organizacij in države kot celote in da bo dejansko pomenil en pomemben premik in pomemben temelj za okrepljen razvoj tega celotnega zelo pomembnega nevladnega sektorja v naši družbi od sprejema tega zakona, pa še dolgo v prihodnost.

Hvala lepa.

Hvala, minister.

Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe?

Mira Palhartinger, beseda je vaša. Prosim.

Dobro jutro. Hvala za besedo.

Naša služba je pripravila svoje mnenje iz vidika svojih poslovniško določenih nalog.

V mnenju smo uvodoma opozorili, precej pozornosti smo namenili zakonodajno-tehničnemu pristopu obravnavanega predloga zakona. Namreč, ta predlog zakona posega v kar 20 drugih zakonov, pri čemer ne na način, ki bi določal zgolj prenehanje veljavnosti posameznih določb ali njihovih delov, kar bi bilo sicer ustrezno in običajno, ampak so ti posegi oblikovani kot novele, vključene zgolj v en člen Predloga zakona in umeščene v prehodne določbe, čeprav naj bi bile te spremembe trajne, kolikor je pač nek zakon lahko trajen. To opozorilo nima zgolj pravno-tehničnega značaja, kot morda zgleda, kot je morda videti na prvi pogled, ampak je tudi ustavnopravno neustrezen. Namreč, zmanjšuje raven pravne varnosti, to načelo pa je neločljiv del načela pravne države, ki terja, da je zakonsko urejanje, pa tudi spreminjanje predvidljivo, jasno in pregledno. Ta predlog zakona je s tem načinom, kot ga je predlagatelj izbral, v to načelo po našem mnenju korenito posegel. To stališče utemeljujemo tudi z Resolucijo o normativni dejavnosti, kjer je obravnavan pristop izrecno odsvetovan oziroma ga Resolucija odklanja in tudi nomotehnične smernice so istega mnenja.

Tukaj smo v povezavi prav s tem konkretnim Predlogom zakona opozorili tudi na vpliv uporabljenega nomotehničnega pristopa na celotno zakonodajno dejavnost Državnega zbora. Kot je bilo že povedano, namreč, Predlog zakona zaradi pravil, ki so nujna in v Poslovniku tudi ustrezna, onemogoča začetek obravnave več drugih predlogov, ki so vloženi v zakonodajni postopek. Hkrati pa je tudi sam moral pravzaprav počakati na zaključek nekaterih zakonodajnih postopkov, nazadnje na tistega, ki je posegel v Zakon o voznikih in je bil opravljen v okviru Zakona o cestah, ki je bil sicer objavljen, vendar ta hip še na velja. To pravzaprav samo po sebi tudi kliče po pripombi oziroma ugotovitvi, da je treba ponovno oceniti tudi časovni vidik spoštovanja načela pravne države, kajti pogosto, skoraj hkratno in povsem razdrobljeno spreminjanje zakonov v različnih zakonih ni ustrezno iz vidika nekega stabilnega in predvidljivega pravnega reda. To je bila uvodna pripomba, ki je v amandmajih seveda ni bilo mogoče upoštevati, ampak jo vedno znova dajemo in jo bomo tudi v prihodnje dajali.

Zdaj bi prešla na posamezne člene … Vloženi so bili sicer amandmaji, ki nekatere naše pripombe odpravljajo, nekatere sicer ne povsem ali pa optimalno, zato bi prosila, če se lahko ob njihovi obravnavi še posebej oglasim. Zdaj bi povzela samo tiste pomembnejše, ki jih velja izpostaviti kot neupoštevane.

Glede 6. člena menimo, da je opredelitev področij, na katerih se lahko podeljuje status najbrž povsem nepotrebna, kajti določba je vsebinsko popolnoma odprta in menimo, da tudi nima posebne normativne teže.

Kot pomembnejše opozorilo dajemo pripombo k 7. členu v zvezi z rešitvijo, po kateri naj bi o podelitvi statusa v javnem interesu na nekem novem področju odločalo ministrstvo, ki je nevladni organizaciji status na nekem drugem področju že podelilo. Ministrstvo, pristojno za novo področje, naj bi podalo le predhodno soglasje. Razumemo namen, da se olajša poslovanje nevladnih organizacij, ki naj bi v bistvu poslovale zgolj z enim ministrstvom, vendar menimo, da je vendarle treba upoštevati namen ureditve instituta pristojnosti. Sklicevanje na institut ustalitve pristojnosti v pravnem postopku, na katerega se obrazložitev sklicuje, pa se po splošnih pravilih v bistvu nanaša predvsem na krajevno pristojnost in redkeje na stvarno pristojnost, pa še to predvsem v okviru istega postopka. Ker tukaj ne bo šlo za odločanje o istem postopku, ampak o novem, menimo, da takšne okoliščine niso utemeljene in rešitev pravno-sistemsko ni ustrezna.

Kar se tiče 12. člena, bi prav tako opozorila na našo pripombo iz pisnega mnenja. Člen se nanaša na preverjanje izpolnjevanja pogojev po uradni dolžnosti, kadar bi bili podani razlogi za sum, da nevladna organizacija pogojev ne izpolnjuje več. Glede te rešitve menimo, da je uporaba navedenega dokaznega standarda razlogov za sum vprašljiva. Gre namreč za institut, značilen za kaznovalno pravo. Predlagana rešitev tudi nima nekih jasnih zakonskih kriterijev, kar po naši oceni ne izključuje možnosti povsem arbitrarnega ravnanja in neenake obravnave posameznih subjektov, zato smo v svojem mnenju sugerirali, da bi bilo treba okoliščine in podlage za take razloge, za te primere, ko bi se preverjanje opravilo, natančneje navesti, še ustrezneje pa bi bilo predvideti neke mehanizme rednega in sprotnega preverjanja.

Potem bi opozorila tudi na 18. člen. Tukaj je predlagana rešitev, ki je pravzaprav povzeta iz veljavnega Zakona o društvih, pa vendarle … Predlagane rešitve naj bi stečaj nad nevladno organizacijo v javnem interesu omogočile zgolj na podlagi predhodnega soglasja ministrstva, pristojnega za področje, na katerem je status podeljen. Menimo, da je treba takšno rešitev ponovno preveriti, saj gre za ureditev, ki bi vzpostavljala ugodnejši položaj nevladnih organizacij v javnem interesu v razmerju do vseh drugih subjektov, za katere sicer velja zakon, ki ureja postopke zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja. Zastavlja se nam dvoje vprašanj. Prvič, ali predlagane določbe, ki seveda pomenijo poseg v lastnino upnikov, zasledujejo ustavno dopusten cilj in lahko zadostijo presoji sorazmernosti posega v človekovo pravico. In drugič, v kolikšni meri, če sploh lahko, predlagana ureditev prispeva tudi k odpravi okoliščin, na podlagi katerih bi bil sicer postopek stečaja mogoč. S to ureditvijo je povezano tudi nejasno urejanje, na kakšen način in na podlagi kakšnih kriterijev naj bi se ugotavljalo razmerje med javnim interesom za nadaljevanje izvajanja dejavnosti nevladne organizacije v javnem interesu in interesom upnikov.

Glede prehodne ureditve bi opozorila ponovno na rešitev, po kateri bi že pravzaprav zakon vzpostavljal domnevo, da je neko društvo, zveza društev oziroma druga organizacija ali ustanova nevladna organizacija v javnem interesu po tem zakonu, kajti nadaljnje določbe predvidevajo neke obveznosti teh ustanov – od uskladitve aktov do uskladitve delovanja, do izvedbe postopka, ki seveda vključuje tudi preverjanje izpolnjevanja predpisanih pogojev in izdaje odločbe.

Glede prehodnih določb in predlaganega posega v teh 20 drugih členov zakona smo že opozorili. V konkretnih pripombah smo zgolj še poudarili, da je treba, če se tak pristop ohrani, paziti, da ne bi neko poseganje v te druge zakone prešlo nekih meja zgolj uskladitvene narave s tem zakonom, kajti na določenih točkah je bilo pravzaprav predlagano tudi neko vsebinsko spreminjanje. To je to.

Hvala.

Hvala tudi vam.

Besedo dajem predstavniku Državnega sveta, gospodu Rajku Fajtu. Beseda je vaša.

Hvala za besedo, gospod predsednik.

Spoštovane gospe, gospodje, lepo pozdravljeni.

Torej, Komisije za državno ureditev v Državnem svetu je obravnavala predlog zakona in tako, kot je bilo danes že opozorjeno, kot prvo izpostavila mnenje Zakonodajno-pravne službe, predvsem v zvezi z velikim posegom oziroma vplivov predloga zakona na druge zakone, saj smo iz gradiva lahko razbrali, da se posega v kar 20 zakonov. Pojasnjeno je bilo, da bodo glede na predloge oziroma pripombe Zakonodajno-pravne službe poiskane tudi ustrezne rešitve.

V nadaljnji razpravi smo odprli tematiko, ki predvsem izhaja iz lokalnega okolja, in sicer bilo je vprašanje, kaj bo ta zakon potegnil za sabo v lokalni skupnosti, ki ima recimo na nek način že sedaj urejeno politiko brezplačnega oddajanja prostorov organizacijam, ki se ukvarjajo s humanitarnostjo oziroma drugo dejavnostjo širšega pomena za lokalne skupnosti, kakšen vpliv bo torej imel predlog zakona in ali se bo na tem področju kaj spremenilo. Pojasnjeno nam je bilo, da že Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravni lokalni skupnosti sedaj nekako opredeljuje pomen statusa organizacijam v javnem interesu, zato naj bi ta rešitev nekako veljala naprej. Torej, nevladne organizacije bi bile upravičene tudi do brezplačnega koriščenja oziroma najema prostorov v lokalni skupnosti.

Izpostavljena je bila tudi humanitarna organizacija Karitas. Zanimalo nas je, ali bo Karitas lahko delovala kot nevladna organizacija glede na to, da so v predlogu zakona politične stranke in Cerkev izločeni. Zdaj, pojasnjeno je bilo, da se bodo škofijske Karitas, katerih glavna dejavnost je humanitarna dejavnost, štele za nevladne organizacije in se jih ne bo izločevalo iz javnih razpisov.

V predlogu zakona smo opazili, da se pojavlja razlika med statusom študentske organizacije in pa mladinskimi sveti. V 2. členu zakona je opredeljeno, da bodo študentske organizacije lahko delovale v sklopu nevladnih organizacij, medtem ko mladinski sveti ne. Pojasnjeno nam je bilo, da je bila najdena nekakšna kompromisna rešitev za lokalne mladinske svete, ki bodo lahko v primeru njihove politične neodvisnosti in če v svojih organih ne bodo imele večine političnih odločevalcev, pridobile status nevladnih organizacij.

Zanimalo nas je tudi, kaj bo v zvezi s financiranjem prostovoljstva. Zastavljeno je bilo vprašanje, ali bodo lahko na sredstva za pomoč prostovoljstvu računale tudi lokalne skupnosti, ki na primer organizirajo pomoč starejšim na domu, ki seveda temelji na prostovoljnem delu, in pa v primeru, če bi se v okviru centrov za socialno delo oblikovale prostovoljske skupine za pomoč na domu. Torej, ali lahko tudi pridobijo status nevladnih organizacij.

Iz podanih razgovorov smo ocenili, da je torej namen… Nismo se potem toliko spustili v formo oziroma v pripombe Zakonodajno-pravne službe, ampak smo ocenili, da je namen zakona pozitiven in zato je komisija predlog zakona podprla.

Hvala.

Hvala tudi vam.

Želi besedo Goran Forbici, direktor Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij? Prosim, beseda je vaša.

Hvala, gospod podpredsednik.

Dobro jutro, spoštovane poslanke, poslanci, minister in kolegi nevladniki.

Lahko rečem, da imam danes relativno hvaležno nalogo. Pogosto smo v tem Državnem zboru in na kakšnih odborih z dodatnimi predlogi, kjer na koncu ne najdemo nujno soglasja. Večkrat sicer ga, ampak danes pa lahko tukaj stvari zgolj podprem, še zlasti glede na amandmaje, ki smo jih videli vložene včeraj zvečer.

Prav je sicer, da začnem s tem, kar je dobro in pohvalami. Sprva zahvala ministru. Zakon o nevladnih organizacijah smo imeli v nevladnem sektorju na agendi več kot deset let in na koncu se je le našel minister, ki je prepoznal potrebo po njem, ki je razumel, da relativno neurejeno področje tozadevno pomeni coklo za razvoj nevladnega sektorja in je zadevo postavil dovolj močno na agendo, da smo danes s predlogom zakona v Državnem zboru. Druga zahvala gre ministrstvu. Kot je omenil sam minister, postopek je bil resnično odprt in vključujoč in bi lahko služil v zgled vsem ostalim ministrstvom glede tega, kako se zakonodajo pripravlja. Ne samo, da je imel izredno dolgo časovnico, skratka da se z rešitvami ni hitelo, pač pa so bile tudi vse rešitve in njihove različne variante ves čas usklajevane s sektorjem. Ne pravim seveda, da so čisto vse rešitve takšne, kot smo jih hoteli v nevladnih organizacijah, ampak mislim, da imamo zelo dobre kompromise in tudi v nevladnem sektorju razumemo, da so pogledi včasih različni in da največ šteje to, kako pripravljaš in kako se usklajuješ. Tretjič, kot sem že nakazal, lahko v resnici pohvalim tudi vsebino tega zakona. Slišali smo s strani Zakonodajno-pravne službe in kolegov iz Državnega sveta, da zakon posega v 20 drugih zakonov, ampak sami tega v resnici ne vidimo kot problema, ampak kot dokaz ali pa indic tega, da je bilo doslej s poljem, kot smo ga imeli, in z zakonodajo na področju nevladnega sektorja precej narobe in da zadeve niso bile dovolj sistematične in da so bile pogosto tudi kje kaotične in celo nasprotujoče si med zakoni. Zato se mi pravzaprav zdi prav, da statusni zakon, ki na eni strani definira, kaj nevladni sektor sploh je, pravzaprav poseže v vse zakone, ki so prej zadeve parcialno in različno urejali.

Ne bom šel v podrobnosti, kaj vse pozdravljamo in kaj so bili križi in težave. Mislim, da je to minister dobro omenil že na začetku. Če bi bila ta seja odbora včeraj in ne bi bilo še predloga amandmajev za amandmaje odbora, ki ga imamo sedaj pred sabo, bi rekel, da s samim besedilom ni čisto nič narobe, da pa je problem v temu, kar mu manjka. Namreč v osnovni različici kar je manjkalo, se mi zdi, je bila materialna substanca za ukrepe, ki jih je zakon napovedoval v zvezi s krepitvijo in razvojem nevladnega sektorja kot je rekel minister. Tudi sami si v nevladnih organizacijah želimo, da je ta podpora tajna. S predlogom amandmaja, ki pravzaprav to trajnost zagotavlja, saj za financiranje ukrepov, ki jih zakon predvideva, ustanavlja proračunski sklad, ki se polni s preostanka dohodninskih donacij, skratka donacij, ki jih lahko vsak dohodninski zavezanec nameni v splošno koristne namene ali financiranje političnih strank oziroma sindikatov, dobivamo materialno substanco za izvajanje tega zakona. Tako da, skupaj s tem amandmaji, ko na centru nevladnih organizacij pravzaprav zakonu lahko izrečemo samo glasen »za«, tako da pravzaprav zaključujem s pobudo tudi vsem poslancem in cenjenemu odboru, da se zakon podpre, in da se podpre tudi predlog amandmajev k 27., 35. in 38. členu.

Hvala predsednik.

Hvala tudi vam.

Želi besedo Tina Divjak, predsednica Sveta Republike Slovenije za spodbujane razvoja prostovoljstva, prostovoljskih in nevladnih organizacij. Beseda je vaša.

Hvala za besedo. Lep pozdrav še z moje strani!

Tudi mene kot predsednica razvoj, NVO, kot mu rečemo na kratko, izjemno veseli, da smo danes tukaj, kajti resnično mineva deset let od kar je bil zakon prvič vpisan v normativni program Vlade. Svet kot posvetovalno telo Vlade je sestavljen iz predstavnikov resornih ministrstev in predstavnikov nevladnih organizacij, je seveda ves čas sodeloval pri pripravi tega zakona, dajal predloge, pobude, sprejemal sklepe, ves čas smo poudarjali, da zakon poleg tega, da uredi področje nevladnih organizacij v smislu definicij, terminološko, da so zelo pomembni podporni ukrepi, ampak da podporni ukrepi brez sredstev so le mrtva črka na papirju. To seveda niso izpostavljali samo predstavnike nevladnih organizacij, ampak tudi kolegi iz različnih ministrstev, iz kulture, okolja, izobraževanja, kmetijstva, ki imajo sami mnogo izkušenj z zakoni, ki vsebujejo določene obveze, ampak ker jim ne sledijo finančna sredstva, se velikokrat za temi ukrepi ne zgodi nič. Svet je na koncu sicer podprl tako imenovani kompromisni predlog, ki brez teh finančnih sredstev tudi morda zaradi časovnega pritiska, sem pa izjemno vesela, da je vložen amandma odbora, ki to zagato rešuje in pravzaprav apeliram na vse poslance, da amandma podprejo, kajti to bi pomenilo tudi, da bi bili uresničeni vsi sklepi sveta, ki gredo v to smer.

Hvala.