Dober dan in lepo pozdravljeni. Pričenjam 33. nujno sejo Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Obveščam vas, da so zadržani in so se za današnjo sejo opravičili naslednji člani in članice, gospa Violeta Tomić. Na seji kot nadomestni člani in članice komisije s pooblastili pa sodelujejo: namesto gospe Ksenje Korenjak Kramar je z nami gospod Jani Möderndorfer – ga lepo pozdravljam – in namesto gospe Bojane Muršič je z nami gospa Marija Babič, ki bo tokrat kot podpredsednica Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide tudi vodila sejo tega odbora. In sedaj ji predajam tudi besedo. Izvolite.

Hvala lepa. Tudi v mojem imenu prav lepo vsi pozdravljeni. Pri nas se opravičil ni nihče. Imamo eno pooblastilo; namesto Uroša Prikla na seji sodeluje gospa Marinka Levičar in namesto Irene Grošelj Košnik na seji sodeluje dr. Mitja Horvat. Oba prav lepo pozdravljam. In dajem besedo gospe predsednici.

Najlepša hvala. Lepo pozdravljam vse članice in člane komisije in tudi Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Seveda tudi lepo pozdravljam tudi vse prisotne, ki ste se odzvali našemu povabilu in prišli na današnjo sejo. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red skupne seje Diskriminatorni položaj slovenskih brezdomcev. Ker v poslovniškem roku nisva prejeli predlogov za spremembo dnevnega reda ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA – DISKRIMINATORNI POLOŽAJ SLOVENSKIH BREZDOMCEV. Na sejo smo vabili gospoda Jožeta Tanka, kot predlagatelja, vabili smo ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anjo Kopač Mrak, Varuhinjo človekovih pravic gospo Vlasto Nussdorfer ( z nami je njena namestnica gospa Kornelija Mrzelj, lepo pozdravljeni), vabili smo Zavetišče za brezdomce Ljubljana (zaenkrat ni nikogar), vabili smo Društvo brezdomni – do ključa (lepo pozdravljeni), Slovensko Karitas ter Rdeči križ Slovenije.

Prejeli ste naslednje gradivo: Zahteva Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke za sklic nujne seje z dne 5. 3. 2018, ki je bila objavljena na spletni strani Državnega zbora s sklicem. Danes pa ste prejeli še predstavitev in seznanitev s programom Zavetišča za brezdomce v Mariboru.

Pričenjam torej z obravnavo te točke dnevnega reda in ker ne vidim nikogar od predlagateljev ali pa če tako rečem nikogar drugega od predlagateljev, mi dovolite, da čisto na kratko uvodoma povem nekaj besed v zvezi z položajem slovenskih brezdomcev. To namreč obravnavamo danes.

V Sloveniji je že dalj časa mogoče zaznavati zmeraj večjo problematiko brezdomcev, ki se kaže v vedno večjem številu brezdomnih oseb, in sicer tako, da se pomoč brezdomcem ne prilagaja novonastalim okoliščinam. Dejstvo je, da bi v takšnih razmerah morala pomoč zagotavljati država na eni strani, na drugi strani tudi lokalne skupnosti. Seveda pride problematika brezdomcev še posebej do izraza takrat kadar so dnevi mrzli, se pravi v zimskem času, tudi danes je eden izmed takšnih dni. Tudi osebno že zelo dolgo opozarjam na takoimenovani problem energetske revščine. To je vse med seboj povezano. Skratka, ko so zunaj izjemno nizke temperature, bi seveda država morala na nek način še posebno pozornost nameniti tudi brezdomcem, ki nimajo toplega zavetja. Za brezdomce pa tako največkrat skrbijo prostovoljne organizacije tako Rdeči križ kot tudi Karitas Slovenije. Verjetno bodo v nadaljevanju tudi kaj več povedali na to temo. Seveda pa nekaj pridajo k temu tudi lokalne skupnosti oziroma občine.

Po ocenah Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v Sloveniji trenutno brez strehe nad glavo 2.766 oseb. Naj tukaj opozorim, kar bo lahko tudi državna sekretarka povedala, da je zelo težko definirati neko točno število teh oseb, ker se ne vodijo natančne evidence. Poznamo tudi različne definicije brezdomstva, tako da je težko pridobiti podatke, ki bi kazali res realno stanje na tem področju oziroma realno sliko. Vendar naj vseeno rečem, da po ocenah statističnega urada se število brezdomcev v Sloveniji giblje nekje med 3.000 in 6.700 osebami, čeprav na SURS-u pojasnjujejo, da sicer ne vodijo podatkov o brezdomcih in zato tudi te ocene, kot sem že prej rekla, niso čisto točne in najbolj zanesljive.

Podatek Društva brezdomni – do ključa, ki so danes tudi z nami in bodo v nadaljevanju dobili besedo, pravijo, da je v Sloveniji v letu 2016 bilo nekaj več kot 6.700 brezdomnih oseb. Po anketi, ki je bila med brezdomci v Sloveniji izvedena od leta 2005 do 2014 so bili brezdomci v veliki večini moški, kar 83 % je moških starih od 17 do 77 let. Težava brezdomcev po SURS-u pa je večinoma ta, da nimajo družine ali pa nimajo z njo stikov. Njihovi prijatelji pa so le drugi brezdomci. Ti pa jim težko pomagajo pri vračanju v normalno življenje.

Po podatkih SURS-a je bilo v letu 2016 tveganja socialne izključenosti izpostavljenih, če govorimo o brezdomcih, približno 18,4 % oseb. O socialni izključenosti smo prav pred kratkim govorili na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, ker vidimo, da glede na situacijo, še posebej, če pogledamo socialno sliko, lahko vidimo, da je socialna izključenost izjemno oziroma je potrebno nanjo opozarjati in tudi o njej govoriti. Pod pragom tveganja revščine pa je živelo v letu 2016, če pogledamo podatke iz te skupine, 13,9% oseb.

Problem brezdomstva ni samo problem Slovenije, ampak podatki kažejo, da problem brezdomstva raste po vsem svetu. Po Evropi se torej povečuje. Samo na Finskem, če pogledamo, je uspelo število brezdomcev nekoliko znižati. V Londonu se je število brezdomcev povečalo za 50 % glede na leto 2010, v Kopenhagnu za 75 % glede na leto 2009, v Atenah pa je kar vsak 70 prebivalec brez strehe nad glavo.

Ob koncu naj rečem, da je težava brezdomstva verjetno bolj širše in sistemske narave. Pri nas zagotovo primanjkuje nekih zavetišč, premalo je zaposlitev oziroma prilagojenih oblik dela, programov za ostarele brezdomce, ki potrebujejo pomoč in zato se mi zdi čisto na mestu, da danes spregovorimo tudi o težavah brezdomstva, kar je predlagala Slovenska demokratska stranka.

Sedaj pa dajem najprej besedo državni sekretarki za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti gospe Martini Vuk. Izvolite.

Hvala lepa. En lep pozdrav prav vsem prisotnim. Verjetno razumete, da se bom omejila pri tej tematiki in pri izpostavljanju nalog in urejenosti področja na tiste pristojnosti, ki jih v okviru Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti imamo. Z našega vidika bi rekla, da je najprej treba poudariti, da že vrsto let na ministrstvu spremljamo problematiko brezdomcev, in sicer na vsaj treh različnih nivojih. Prvi nivo je upravičenost do socialnih transferjev, ki jo imajo osebe, ki si same svojega materialnega položaja ne morejo zagotoviti na način, da bi zadoščal za preživetje. Drugi sklop, ki so ga deležni tudi brezdomci, so redne storitve Centrov za socialno delo. Tretji sklop, ki je z našega vidika izjemno pomemben, na katerem zelo delamo in je izjemno pomembno, zlasti sodelovanje z nevladnimi organizacijami in tudi lokalnimi skupnostmi, to pa so socialnovarstveni programi, ki jih sofinanciramo.

Kar se tiče številk ste povedali kakšna je naša ocena teh številk. Dejstvo je, da statistični urad ne zbira natančno ločeno segmentirano števila brezdomnih oseb, hkrati pa je tudi res, da se nekako brezdomstvo deli v štiri kategorije in zato različno lahko zajamemo podatke. Govorimo tako o osebah brez strehe nad glavo, o osebah brez stanovanja, torej tisti, ki so nameščeni v različnih zavetiščih ali pa drugih oblikah bivanja, potem so to osebe z negotovo nastanitvijo, ki bivajo pri nekom drugim ali pa ki bivajo v tistih stanovanjih, kjer jim grozi izselitev in pa osebe v neprimernem stanovanju – to so četrta kategorija. Zato so pač tudi ti podatki zelo različni.

Kar je pomembno in zlasti bi tukaj res izpostavila socialnovarstvene programe in to je način, na katerega država financira ali sofinancira nevladne organizacije, zato da lahko izvajajo te socialnovarstvene programe na način, na katerega dosegajo bistveno večje zaupanje s strani uporabnic in uporabnikov, kjer je manj formaliziran pristop in so zato učinki lahko bistveno večji kot če bi to delala sama država preko nekih svojih institucij.

Naj povem, da imamo podatke za leto 2017, kjer je bilo ministrstvo sofinanciralo 21 socialnovarstvenih programov za brezdomce v višini 1.250.000 evrov in zelo podobno bo tudi v letošnjem letu. 13 je takih programov, ki uporabnikom in uporabnicam nudijo ležišča, temu rečemo nastavitveni programi, ki pa se v zadnjih letih ti programi vse bolj usmerjajo v neko celovito podporo in pomoč, torej ne samo zagotavljanje bivališča, ampak celovita podpora tistim osebam, ki pač to potrebujejo.

V prihodnjih letih bomo dali še večji poudarek tej namestitveni podpori. To pomeni, da ne bo zagotovljeno samo to bivanje ali pa prenočevanje, ampak res ta celovita podpora, kjer se je to pokazalo v praksi kot nekako najbolj človeški, prijazen in pa najbolj učinkovit način reševanja te problematike ali pa vsaj človeški način, zato da se za ljudi poskrbi.

Ministrstvo v povprečju sofinancira 50 % celotne vrednosti posameznega programa, lokalne skupnosti v povprečju 28 %, potem so še sofinancerji Zavod za zaposlovanje, zato ker se veliko programov dodatno nudi kot podpora zaposlenih preko javnih del, FIHO je tudi v enem deležu sofinancer v 3 % in tudi delež uporabnikov se upošteva v višini cca 9 %.

V letu 2017 je bilo vključenih v te različne programe, ki sem jih naštevala preko 2.300 oseb. Podatek, na katerega moramo biti še posebej pozorni, je to, da kljub temu, da so ti programi namenjeni osebam starejšim od 18 let, torej polnoletnim, je bilo v programe vključenih tudi nekaj več kot 100 mladoletnih uporabnikov. Tukaj so všteti tako nastanitveni kot tudi drugi programi. Zlasti v te druge so bili vključeni tudi mladoletniki.

Kar je potrebno omeniti z vidika druge oblike materialne pomoči, torej omenila sem že transferje, torej denarno socialna pomoč, izredna denarna socialna pomoč, varstveni dodatek, v kolikor so pogoji izpolnjeni in pa materialna pomoč v hrani, torej v paketih hrane, ki se izvaja preko Karitasa in Rdečega križa.

Mogoče bi omenila še to, da so ti naši socialnovarstveni programi in tudi namestitvene kapacitete nekako mrežno razporejeni po vsej državi, ker skušamo zagotoviti na tistih območjih, kjer so potrebe, da so tudi tam omogočeni ti bivanjski programi, nastanitveni programi in tudi drugi programi.

Kar pa se dogaja v zadnjih letih, pa je to, da se nekoliko spreminja struktura brezdomnih oseb. Povečuje se število mlajših brezdomcev, povečuje se število uporabnikov drog, ki so brez strehe nad glavo in so vključeni v te programe, zato tudi v tem okviru potem zagotavljamo še dodatne programe. Ker je pomembno, to je bilo izpostavljeno v tem predlogu predlagatelja za obravnavo te teme, da se seveda nudi celostna oskrba tudi z vidika možnih izhodov iz te situacije, zato nekako tudi Centri za socialno delo, ko obravnavajo ljudi, skušajo ugotoviti kakšne so možnosti izhodov, na kakšen način vključiti ljudi v posamezne programe, ali je možnost vključitve, recimo tam, kjer gre za odvisnost, tam kjer gre za alkoholizem v programe odvajanja od te odvisnosti, v programe socialne aktivacije za kasnejšo možnost približevanja trgu dela in tudi same nevladne organizacije, verjetno bomo slišali, zlasti Kralji ulice so tukaj res zastavonoše pri tem kaj vse delajo, kakšne programe nudijo. Eden izredno pomemben in za moje pojme res vzorčen primer programa je tudi ta zaposlitveni program, ki so ga uvedli v lanskem letu, da tudi zaposlujejo brezdomce in na ta način nudijo tudi možnosti izhoda iz te situacije. Hvala.

Najlepša hvala tudi vam za ta dodatna pojasnila. Sedaj pa dajem besedo namestnici Varuhinje človekovih pravic gospe Korneliji Mrzel, da tudi pove nekaj o tej temi brezdomstva. Izvolite.

Hvala lepa in lepo pozdravljeni tudi v mojem imenu. Tudi mi ugotavljamo, kot ste že predhodniki povedali, da število brezposelnih oseb pri nas narašča in da se spreminja njihova struktura. Če so pred leti bili to pretežno samski moški, danes zaznamo, da je čedalje več družin z otroki, kar je zelo pomenljivo in je to treba vzeti za razmislek in sprejem enih ukrepov.

Navedeno ugotavljamo mi predvsem, bom rekla, ne toliko s pobud posameznikov, ker se brezdomci ne obračajo zelo številčno k nam, ampak iz obiskov po številnih dogodkih teh brezdomnih oseb, raznih združenj. Varuhinja velikokrat je velikokrat prisotna med njimi, ker zve za te dogodke, kjer zve za te probleme in pač nekako potem skušamo predlagati določene rešitve.

Nenazadnje pa se o problematiki brezdomcev pogovarjamo tudi ob vsakokratnih obiskih na zunanjih poslovanjih, kjer imamo razgovore z župani in tam vedno povprašamo kakšne rešitve imajo lokalne skupnosti predvidene za obvladovanje tega položaja.

Pri Varuhu menimo, da bi prvo kar bi pač morala država narediti, sprejeti eno strategijo obvladovanja brezdomstva, v kateri bi predvideli celostno obravnavo in ukrepe ter aktivnosti za reševanje položaja brezdomstva in pa tudi ukrepe za odpravo tega stanja v bodoče. Ne zgolj za blaženje teh trenutnih stisk z raznimi ad hoc ukrepi, predvsem velikokrat z ukrepi zgolj karatativni? organizacij in s tem prelaganje odgovornosti na druge akterje.

Pri brezdomstvu ne gre samo za kršitev pravice do primernega stanovanja in doma kot ga opredeljuje naša ustava in ga opredeljujejo tudi mednarodni dokumenti, temveč tudi za mnoge s tem povezane pravice, kar sta predvsem pravica do zdravstvenega zavarovanja, do socialnega varstva in pa za pravico do dostojanstva.

Mi ugotavljamo, da ni vse črno, temveč so bili tudi eni ukrepi sprejeti. Po dolgoletnih varuhovih prizadevanjih je bil končno sprejet zakon o prijavi prebivališča, ki je začel veljati lansko leto in ki tudi brezdomnim osebam olajšuje prijavo stalnega bivališča oziroma jim omogoča zakonski naslov na naslovu občine oziroma Centra za socialno delo in s tem jim olajšuje tudi uveljavljanje pravic, ki so s tem povezane.

Veseli smo tudi spremembe zakona o izvršbi in zavarovanju, ki spreminjajo postopke izvršbe nad stanovanji, ki predstavljajo edini dom in ki bodo v prihodnje terjali večjo aktivnost oziroma večjo sinzibiliteto? vseh odločujočih organov, predvsem pa povečanje aktivnosti Centrov za socialno delo v teh postopkih.

V zvezi s to novelo pa zlasti glede socialnih izvršb smo tudi mi v preteklosti podali opozorila in morda bi bilo na mestu, da to opozorim, kaj pa narediti v tistih primerih, ko dolžnik v tem času, ko bo mogoče odložena deložacija, ne bo mogel izboljšati svojega položaja in predvsem kakšna bo vloga CSD-ja oziroma širše družbene skupnosti, če se bo ugotovilo, da izvršba tudi po odlogu ogroža eksistenco dolžnika in njegovih družinskih članov. Tukaj bo potrebno še sprejeti ukrepe, ker sedaj zakon predstavlja neko predstavlja prvi ukrep, v nadaljevanju pa bo potrebno tudi to razčistiti.

Mi si želimo in upamo, da se z vsemi temi sprejetimi rešitvami tudi v bodoče ne bi več dogajali primeri, ko je posameznik zaradi manjšega dolga izgubi stanovanje, izgubi dom in to povzroči brezdomstvo in s tem tudi izgubo mnogih pravic. Najhuje je namreč takrat, ko so zaradi neustreznih ukrepov države, kot sem že povedala, prizadete cele družine, njihovo dostojanstvo. Posebej pa so tukaj izpostavljeni otroci. Zato moramo obravnavati ta segment z veliko občutljivostjo.

Morda še nekaj. Seveda smo pozitivno naklonjeni. Sprejemamo tudi stanovanja, ki jih je Ministrstvo za delo, MOP in pa Javni stanovanjski sklad namenil za reševanje problematike tistih najrevnejših, ki jih pač zadene deložacija. Vendar pa žal so ta stanovanja kar precej prazna, tako kot mi ugotavljamo po podatkih. Tudi temu bi kazalo nameniti večjo pozornost. Predvsem pa kot sem rekla sprejeti strategijo obvladovanja brezdomstva in tam predvideti ukrepe po posameznih odgovornih akterjih, da ne bo to prepuščeno stihijskemu ravnanju, predvsem pa, da ne bo v tako veliki meri prepuščeno to dobri volji in pa pripravljenosti karakativnih organizacij.

Najlepša hvala. Preden dam besedo naprej gospodu Bojanu Koljancu iz Društva brezdomni – do ključa naj samo povem, da gospa Suzana Lep Šemenko nadomešča dr. Vinka Gorenaka in jo lepo pozdravljam. Izvolite, gospod Bojan Koljanac, Društvo brezdomni – do ključa, da se opredelite do te tematike.

Hvala za besedo. Sem podpredsednik tega Društva brezdomni – do ključa in tudi predsednik Društva Kralji ulice. Govoril bom predvsem v imenu Društva brezdomni- do ključa.

V bistvu bi se mi tu lažje pogovarjali, če bi imeli neko sprejeto definicijo kdo je sploh brezdomna oseba. Če bi to imeli, bi se lažje pogovarjali okoli številk itd. Če res hočemo na tem področju delati večje premike, bi se morali najprej dogovoriti okrog definicije, ki je v bistvu v nekaterih državah, ki se dlje časa ukvarjajo z brezdomstvom že sprejeta. Imajo tudi strategije preprečevanja brezdomstva. Na Finskem imajo celo strategijo preventive brezdomstva. Tako da imamo nekaj, kjer bi se lahko naučili oziroma kjer bi lahko neke dobre prakse prinesli v naše prostore.

V Sloveniji je trenutno relativno dobro pokrito kar se tiče zavetišč po vsej Sloveniji. Praktično imamo zavetišča vsepovsod, kar je v redu, ampak po drugi strani zavetišča sama kot taka sploh ne rešujejo težav brezdomstva. Oseba, ki je v zavetišču, je še vedno brezdomna oseba. Standardi zavetišč so zelo različni, torej so sobe, kjer spi v eni sobi po 15 ljudi, nekje sta po dva, ampak to je še daleč od tega, da bi temu lahko rekli dom. Zdi se mi, da je tu zelo veliko stvari za narediti in zavetišča so v redu podlaga za razvijanje nadaljnjih programov. Pri tej problematiki je zelo pomembna vloga Ministrstva za delo, predvsem pa manjkajo tudi druga ministrstva. Ministrstvo za zdravje bi bilo zelo v redu, če bi bilo vabljeno. V končni fazi tudi Zavod za zaposlovanje ali pa ne vem, kjer je tudi zelo ključno zaposlovanje brezdomnih oseb. Ministrstvo za gospodarstvo, ki je sedaj prevzelo socialno podjetništvo, ki je tudi obvezno, da se razvija tudi na področju brezdomstva, če hočemo kvalitetno res te stvari reševati. Zdi se mi zelo pomembno, da se vsi ti akterji povežejo in predvsem se bo lažje te stvari reševalo.

Absolutno manjka tudi preventiva brezdomstva. Kralji ulice izvajamo nekaj od tega, ampak je jasno samo Ljubljana in Maribor je zelo omejeno kadrovsko in finančno itd. Potrebno je absolutno veliko več. Če hočemo res dolgoročno stvari reševati, bo treba absolutno na preventivi delati.

Kaj bi bilo najbolj smiselno? Najbolj smiselno bi bilo to kar smo že slišali. Najbolj smiselno bi bilo sprejeti neko strategijo, akcijski načrt itd. Verjetno bo tu vprašanje katero ministrstvo bi prevzelo to pobudo in to vse skoordiniralo itd. Upam, da se bo to nekoč zgodilo. Me pa veseli – sam delam že 10 let na tem področju in je prvič v Državnem zboru problematika brezdomstva, kar se mi zdi vseeno nek napredek. Mogoče se bomo čez 10 let pogovarjali o strategiji, čez 20 let pa jo bomo sprejeli.

Nujno bi potrebovali stanovanja. Ampak samo zgolj stanovanja niso rešitev. Ti ljudje potrebujejo tudi podporo, da obdržijo to stanovanje, da se naučijo živeti v stanovanju. Nekateri sploh nimajo izkušenj kako je živeti v stanovanju oziroma kako je imeti v končni fazi svoj ključ. Torej po naših izkušnjah ni dovolj samo stanovanje, samo zaposlitev, samo nekaj, ampak sklop vsega, pa še to ni ključ, da bo človek uspel. Še vedno obstaja možnost, da se bo vse porušilo in bo spet pristal na cesti.

Pri tem brezdomstvu je vedno tako oziroma pri večini teh socialnih nekih težav je vedno tako, da se začne v tem našem srečnem oziroma nesrečnem otroštvu in ti ljudje so zelo zaznamovani in imajo zelo slabe izkušnje s primarno družino, z institucijami itd. Marsikdo je raje na cesti, kot pa da gre v zavetišče in tam spi s 15 ljudmi. To je treba sprejeti kot dejstvo in obrniti neko logiko. Ko smo bili pred leti na Norveškem, smo imeli eno strokovno ekskurzijo, bili smo v Oslu in tam so res razvejani programi. Praktično si človek težko zamisli, kaj bi še bilo potrebno, pa so še vedno nekateri ljudje na cesti. Cca 200 ljudi, Oslo pa mislim, da je velikost Ljubljane, kar je v bistvu kar veliko. Tam nihče ni rekel, da ti ljudje, ne želijo pomoči, jim je boljše biti na cesti, ampak vsi so rekli, da nimajo še primernega programa za te ljudi. Torej je logika obrnjena. Če mi želimo tem ljudem pomagati, moramo storitve prilagoditi njim. To je edina možnost in drugih pač ni.

Predvsem ta koncept najprej stanovanje, je zelo v redu. Tudi Kralji ulice izvajamo ta program in tudi nekatera druga društva po Sloveniji. Tu je čisto preprosta logika, da menimo, da človeku najprej pripada stanovanje. Šele takrat ko ima stanovanje, si bo začel urejati svoje težave, ki jih ima. Ne pa ta logika, da naj si najprej uredi življenje in bo že imel stanovanje in službo itd.

Ne vem ali se lahko sprejme kakšen sklep ali karkoli, v glavnem bi vseeno pozval tudi vse ostale. Mi bomo imeli konec meseca v Portorožu brezdomni kongres, tako kot vsako leto, tako da ste vabljeni, da se ga udeležite in tudi pobliže spoznate to problematiko. Vseeno pa bi, če bi bilo možno, da se odpre ta tema neke strategije ali nekega dokumenta, ki bi bil malo bolj zavezujoč in da bi imeli vsaj neke načrte, v katero smer se razvijajo programi.

Nevladne organizacije vidimo kadrovski primanjkljaj, kjer so standardi in normativi zelo visoki na strokovnega delavca in število uporabnikov, glede na to, da je brezdomstvo precej kompleksna stvar. Človek ponavadi nima samo ene težave, ampak več hkrati. Ponavadi človek pristane na cesti, ko so že vse institucije, vse socialne mreže izginile in samo še cesta je edina in zadnja možnost. Torej, gre za zelo kompleksne stvari. Pade nam vse tisto, kar pade skozi sistem, skozi šolo, skozi socialno varstvo oziroma Center za socialno delo, zaposlovanje itd., potem pač pristanejo na cesti in se moramo s temi zgodbami oziroma s temi ljudmi ukvarjati. Absolutno bi bilo potrebno kadrovsko okrepiti programe.

Prostorsko je v končni fazi zelo prepuščeno. V končni fazi od organizacije do organizacije kako se znajdejo, kakšno srečo imajo, koliko je lokalna skupnost pripravljena prisluhniti. Absolutno pa menim, da je potrebno, da se poleg Ministrstva za delo angažirajo še druga ministrstva, če hočemo res bolj konkretno reševati te stvari.

Absolutno primanjkljaj stanovanj, ampak stanovanj s podporo. Primanjkljaj zaposlitev, zaposlitve spet s podporo, potrebno je, da je prilagojeno delovno okolje. Čisto preprosta logika je. Ali bomo te ljudi sedaj imeli vsaj 5 ur, da so zaposleni, ali pa nič. Torej nek minimum, da pridobimo iz teh ljudi tisto kar še zmorejo. Hkrati pa vemo, da je zaposlitev še najmanj denar, v bistvu je tu še veliko drugih stvari, ki ti jih zaposlitev prinese. Sploh pri brezdomstvu, ko so socialno izključeni. Zadnja leta se pojavljajo starejši brezdomni. To so ljudje stari okoli 50 let, ki zgledajo stari 85 let. Torej za institucionalno varstvo niso primerni, res jih nikamor več ne moremo nastaniti. Niso se sposobni držati teh osnovnih pravil v zavetiščih. Nobene poceni nastanitve, ki obstajajo, jih ne želijo sprejeti. Tu bo potrebno absolutno razvijati nek nov program oziroma neke nove programe, neke nove storitve, ki so mogoče še bolj zdravstvene kot pa socialne.

Počasi bi zaključil. Hvala.

Najlepša hvala tudi za vaše stališče k tej temi. Sedaj pa dajem besedo gospodu Cvetu Uršiču iz slovenske Karitas, ki ga lepo pozdravljam. Še prej pa povem, da gospoda Franca Breznika nadomešča gospa Jelka Godec, ki jo tudi lepo pozdravljam na naši seji komisije in tudi na seji odbora. Izvolite, gospod Cveto Uršič.

Hvala lepa. Najprej hvala za povabilo slovenski Karitas, da lahko sodeluje v tej razpravi v Državnem zboru in pa seveda hvala Državnemu zboru, da se je dotaknil tako občutljive teme kot je problem brezdomstva, problem migrantov, beguncev.

Najprej za uvod velja reči, da je temeljno načelo na podlagi katerega deluje slovenska Karitas zlato pravilo, ki je zapisano v bibliji in tudi v drugih svetovnih religijah oziroma je del temeljnih človekovih pravic. Karkoli želite, da bi vam drugi naredili, vi naredite njim.

To pomeni, da delamo po načelih človekovega dostojanstva, načelo skupnega dobra, načelo subsidiarnosti oziroma podpornosti in načelo solidarnosti. Spoštujoč vsa ta temeljna načela je treba reči, vsak brezdomec, vsak migrant, vsak revež je preveč. Družba je dolžna poskrbeti skladno s svojimi močmi, kar zmore, za vsakega človeka.

V slovenski Karitas s podporo države in z veliko podporo donatorjev lokalnih skupnosti izvajamo vrsto programov tudi za ljudi, ki so žal pristali na ulici. Naj jih samo nekaj naštejem: pomagamo v primerih deložacij, pomagamo z nastanitvenimi programi, z ljudsko kuhinjo, pomagamo s komunami, z materinskimi domovi, izvajamo tudi krizno namestitev za žrtve telesnega nasilja, ali je to prisilna prostitucija, prisilno delo in podobno in na koncu smo skupaj z Rdečim križem izbrani za delitev EU hrane. Ti programi se financirajo, kot sem rekel, iz različnih virov. Hvala Ministrstvu za delo za to, da vsako leto razpiše sofinanciranje socialnovarstvenih programov. Hvala vsem dobrotnikom. Mi zberemo zelo veliko denarja od preprostih ljudi. Največ dajo tisti, ki so že sami na robu revščine in da od tistega denarja še kakšen evro. Velja pa izpostaviti še enega močnega financerja, ki ni toliko povezan s Slovenijo, je pa povezan s tujino. Namreč slovenski Karitas vsakega človeka, ki pride k nam, ki je v stiski, mu pomagamo. Naša želja je, da ne bi nihče prišel k nam ali je slovenski brezdomec ali pa migrant iz Afrike, jugozahodnega Balkana ali s kje drugje. Zato bi na tem mestu rekel tudi hvala Ministrstvu za zunanje zadeve, ki s programi razvojne pomoči pomaga, da migrantov ni več kot je. Mi delamo veliko v Afriki. Migrante omenjam samo zato, ker je tudi v tem tekstu, ki je bil v predlogu za razpravo, so tudi izpostavljeni migranti. Samo en stavek na to temo, ker se mi zdi pomemben. Mi delamo veliko na tem, da migranti sploh ne bi šli v Slovenijo. En tak program, ki ga financira zunanje ministrstvo je učinkovita raba virov za trajnostno preživetje v Ruandi. Mi tam doli ozaveščamo, izobražujemo in nudimo tudi podporo ljudem, zato da v večji meri uporabljajo trajnostne vire za kurjavo, sončno energijo in podobno in da jih tudi izobražujemo kako sonaravno kmetovati. Podobne programe imamo v Bosni in Srbiji, ker veliko delamo na opolnomočenju žensk in usposabljanje za različne poklice, ki izhajajo iz njihove kulturne oziroma druge dediščine. Torej naša želja oziroma naš cilj je, da ne pridejo v Slovenijo in čimmanj tudi ne imeti ljudi brez strehe oziroma brezdomce.

Kar se tega tiče samo še stavek. Mi podpiramo to, kar je kolega iz druge nevladne organizacije rekel, da mora država sprejeti neko strategijo, nek cilj. Seveda se vse začne pri uspešnem gospodarstvu, začne se pri programih celovitega socialnega vključevanja. Tukaj ni samo Ministrstvo za delo, tukaj je še zdravje in drugi, kot je rekel kolega in tukaj smo tudi nevladniki in strokovne organizacije. Zato je treba povezati vse te dejavnike, vse te deležnike in mislim, da je Ministrstvo za delo tisto matično, ki bi moglo to povezovati in oblikovati neka stališča, neke predloge za celovit pristop. Hvala.