Vse članice in člane Ustavne komisije, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam.

Sklic seje ste prejeli 21. 3. 2018. Ker do začetka seje nisem prejel predlogov za umik točk oziroma za razširitev dnevnega reda, bomo na današnji seji obravnavali, kot je bilo zapisano v sklicu 2. nujne seje, naslednjo točko: 1. Predlog za začetek postopka za dopolnitev Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, tako imenovani UZITUL-B.

Prehajamo k 1. TOČKI DNEVNEGA REDA, TO JE K OBRAVNAVI PREDLOGA ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA DOPOLNITEV USTAVNEGA ZAKONA ZA IZVEDBO TEMELJNE USTAVNE LISTINE O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE,

ki ga je 20. 3. 2018 vložila skupina poslancev s prvopodpisanim gospodom Jožetom Tankom. S tem je tudi nadomestila prvotno besedilo z dne 6. 3. 2018.

Postopek sprejemanja je na podlagi 183. člena Poslovnika Državnega zbora smiselno enak kot pri sprejemanju predlogu za začetek postopka za spremembo oziroma dopolnitev Ustave. Vsekakor bi mogoče na tej točki rad poudaril, da je do tega hitrega sklica prišlo tudi zaradi tega, ker so se lahko politične oziroma poslanske skupine strinjale o smiselnosti tega in o tem, da se je treba usmeriti v prihodnost oziroma v prihodnje reševanje tega. Zraven tega bi dodal še eno zadevo, ki mi je tudi pomembna za današnjo razpravo, in to je, da mora najverjetneje vsebinska razprava o problemih potekati ločeno od ustavno-revizijskega postopka, kar bi bilo smiselno in državotvorno za to državo. ki opravlja tekoče posle; gospod Karl Erjavec, podpredsednik vlade, ki opravlja tekoče posle; mag. Dejan Židan, podpredsednik vlade, ki opravlja tekoče posle; in mag. Mateja Vraničar Erman, ministrica za finance, ki opravlja tekoče posle; ter Zakonodajno-pravna služba.

Začenjam z razpravo o predlogu, da se začne postopek za dopolnitev Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Želi besedo predstavnik predlagatelja?

Besedo ima mag. Andrej Šircelj.

Hvala lepa, spoštovani predsednik. Spoštovani predsednik vlade, ministri, kolegi in kolegice.

Prvo vprašanje, ki je tukaj postavljeno, je, zakaj sta dve poslanski skupini predlagali osnutek Ustavnega zakona o dopolnitvi Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Odgovor je zelo preprost – zato da dodatno zaščitimo premoženje Republike Slovenije in zato da v Sloveniji vsi subjekti upoštevajo pravni red; pravni red, ki je bil sprejet, bom rekel tisti začetni, pred približno 24, 25 leti, ko je ta Državni zbor sprejel Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine; pravni red, ko govorimo o mednarodnih sporazumih – Sporazum o vprašanjih nasledstva, na primer, ter sporazum oziroma Memorandum o soglasju med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške. Ti sporazumi so po ugotovitvah mednarodne javnosti in po ugotovitvah slovenske javnosti dejansko kršeni. Kršeni so s tem, ker Nova Ljubljanska banka na podlagi sodnih zahtevkov hrvaških sodnih oblasti izplačuje oziroma plačuje te zahtevke ali celo prihaja do izvršitve sodnih odredb. Nova Ljubljanska banka je v lastništvu države in s tem seveda lahko rečemo, da enostavno na podlagi nepravnih aktov Nova Ljubljanska banka nekaj plačuje ali mora plačevati ali pa dejansko pride do izvršitve na podlagi sodb hrvaških sodišč. Seveda ima celotna zgodba dolgo brado, jaz jo tukaj ne bom pojasnjeval, gre za 25 let, vendar dejstvo je, da sam Ustavni zakon in sami mednarodni sporazumi dejansko, kot kaže, ne dajejo zadostne zaščite za to, da ohranimo premoženje Republike Slovenije. Zato je narejen ta dodatni napor, da se dodatno zaščiti slovensko premoženje v Republiki Hrvaški. Tukaj gre na eni strani tako za prvovrstno pravno vprašanje, skratka ali veljajo vse mednarodne pogodbe in ali velja Ustavni zakon, kot za ekonomsko finančno vprašanje. Ekonomsko finančno vprašanje, spoštovani predsednik ste omenili, da je to vprašanje nekega drugega, da je to lahko ločeno, vendar s tem se izredno zmanjšuje vrednost državnega premoženja. S tem, ko se izvaja odločbe hrvaških sodišč, se izredno zmanjšuje slovensko premoženje, najprej seveda, lahko rečemo, na področju simbolike, vendar potencialno to pomeni izredno veliko zmanjšanje potencialnega premoženja Nove Ljubljanske banke. Zaradi tega in ker je bilo že na Komisiji za nadzor javnih financ natančneje obrazloženo, kakšne so vse možne finančne in ekonomske implikacije, se bomo tukaj zadržali na samem predlogu zakona.

Sam predlog Ustavnega zakona Novi Ljubljanski banki prepoveduje izplačila vseh zahtevkov na podlagi sodb sodišč Republike Hrvaške. Prav tako nalaga sodiščem Republike Slovenije, da v skladu s pravnim redom Evropske unije ne izvajajo izvršljivosti sodnih odločb v zvezi z zahtevki, ki bi jih imela Hrvaška sodišča, ker je to v nasprotju s slovenskim pravnim redom. Nalaga Novi Ljubljanski banki, da uporabi vsa pravna sredstva, da se to prepreči. In seveda nalaga tudi Republiki Sloveniji oziroma Finančni upravi Republike Slovenije, da se škoda, če bi bila izterjana s strani hrvaških oblasti, da se ta škoda izterja od hrvaških družb v večinski državni lasti in da seveda to naredi Finančna uprava Republike Slovenije. Predlagatelji vlagamo to zato, ker to pomeni dodatna zaščita. Seveda po našem mnenju že sedanji pravni okvir ne omogoča tovrstnih dejanj hrvaških sodišč. To pomeni dodatno zaščito in seveda to pomeni, da enostavno moramo enkrat seveda tudi v političnem smislu reči, slovenskega premoženja ne damo, ne damo, še posebej ga ne damo v primeru, ko nam ga dejansko izterjujejo sodne oblasti druge države. Jaz upam in želim si, da bomo dosegli, zato da bomo sprejeli in uzakonili spremembe oziroma dopolnitve ustavnega zakona, čim večje politično soglasje, da bomo dejansko državotvorno odločili zaradi tega, ker so navedene rešitve vitalnega pomena za nadaljnji obstoj in razvoj slovenske države.

Hvala lepa.

Hvala.

Obvestiti vas moram, da poslanca Zvonka Laha nadomešča poslanec Jernej Vrtovec, poslanko dr. Jasno Murgel pa poslanec Jani Möderndorfer.

Želi besedo dr. Miro Cerar, predsednik Vlade, ki opravlja tekoče posle?

Prosim.

Spoštovani gospod predsednik Ustavne komisije, spoštovane članice, člani in drugi prisotni. Hvala za besedo.

In povem vam, da bom kratek, kajti verjamem, da bo kasneje v nadaljevanju kakšne podrobnejše zadeve lahko pojasnile še ministrica za finance ali kdo od drugih prisotnih ministrov. Sam želim samo poudariti naslednje. Vlada pozdravlja same namene in cilje predlaganega ustavnega zakona. To je zlasti tisti namen in cilj, da se zaščiti vrednost državnega premoženja v obliki kapitalske naložbe v NLB, ki je ogrožena zaradi izdajanja in izvrševanja sodnih odločb hrvaških sodišč. Te sodbe nedvomno pomenijo kršitev veljavnih mednarodnih sporazumov in strinjam se, da že sedanji pravni okvir ustavnega zakona česa takega ne dopušča. In tudi naj ob tem poudarim, da Vlada ves čas stoji zelo jasno in odločno na stališču, da takšna izplačila, za takšna izplačila ni nobene pravne podlage, torej da na podlagi teh sodb hrvaških sodišč do takih izplačil ne sme prihajati. Soglašamo, torej Vlada soglaša z vsemi ukrepi, ki bi zaščitili vrednost državnega premoženja, vendar pa ob tem poudarjamo, da morajo biti ti ukrepi tudi, kolikor so predvideni z nekim prihodnjim ustavnim zakonom, če do njega pride, morajo biti ti ukrepi v skladu z mednarodnim pravom in pravnim redom Evropske unije. Zato seveda predlagamo to, kar bo verjetno tudi komisija sama ocenila za najbolj primerno, da pač pristojna strokovna skupina, ki bo verjetno oblikovana v okviru te komisije, glede urejanja te materije zavzame zelo jasna stališča in nas poduči vse skupaj, katere rešitve so primerne, katere lahko vodijo do uresničitve teh namenom in ciljev, kot jih ustavni zakon predvideva, in katere ne. Naj samo še to dodam, da Vlada ugotavlja ob vsem tem, da cilj, ki ga zasleduje predlagatelj predloga ustavnega zakona, v celoti nikakor ne bo mogel biti dosežen, kajti predlog ustavnega zakona ne daje in verjetno tudi ne more dati dejanske zaščite, torej dejanske zaščite, državnemu premoženju v obliki kapitalske naložbe v NLB, ki bi jo bilo treba vzpostaviti za primer, če bi kljub vsemu prišlo do prisilnih izterjav. Namreč, če pride do prisilne izterjave na Hrvaškem, denimo, seveda tega de facto ne moremo preprečiti, lahko pa seveda iščemo ukrepe, kot jih išče tudi predlagatelj, kako morda na neke druge načine demotivirati Hrvaško za takšno izrazito protipravno ravnanje.

Tako da, če zaključim … Menim, da je ta obravnava tega predloga Ustavnega zakona zelo smiselna, treba je seveda zdaj prisluhniti kompetentni stroki in Vlada bo pri tem sodelovala, kjerkoli in kakorkoli bo potrebno. Naj tudi povem, da imamo na Ustavni zakon nekatere konkretne, bolj bi rekel vprašanja, kot pripombe, ki jih bomo tudi morda danes nekoliko izpostavili. Verjamemo pa, da moramo vsi delati z istim namenom - kot je bilo že rečeno, zaščiti slovensko premoženje.

Tako da, zaenkrat hvala, gospod predsednik, predlagam pa, da v nadaljevanju v imenu Vlade spregovori še kak minister, predvsem ministrica za finance, ki bo to podrobneje razdelala.

Hvala.

Hvala.

Itak sem mislil povabiti vse, ki sem jih vabil.

Najprej sprašujem, ali želi besedo gospod Karl Erjavec, podpredsednik vlade, ki opravlja tekoče posle? (Ne.) Mogoče mag. Dejan Židan, tudi podpredsednik? (Ne.) Potem pa dajem besedo mag. Mateji Vraničar Erman, ministrici za finance, ki opravlja tekoče posle.

Gospod predsednik, glede na to, da je predsednik vlade že dal splošno utemeljitev pisnega mnenja Vlade, ocenjujem, da v tem trenutku ne bi bilo potrebno, da še podrobneje pojasnjujem mnenje, se bom pa odzvala na morebitna vprašanja v nadaljnji razpravi.

Hvala lepa.

Hvala.

Sedaj pa dajem besedo članicam in članom Ustavne komisije o predlogu, da se začne postopek za dopolnitev Ustavnega zakona. Želi kdo besedo?

Dr. Simona Kustec Lipicer.

Hvala lepa, predsednik.

Lep pozdrav kolegicam in kolegom, predsedniku vlade, obema podpredsednikoma, ministrici.

V imenu Poslanske skupine Stranke modernega centra sporočam, da bomo seveda podprli Predlog za začetek postopka za dopolnitev Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z enim samim jasnim razlogom oziroma argumentom – zato ker verjamemo, da je tudi na ta način potrebno zaščititi poskus zlorabe prava in v tem konkretnem primeru tudi premoženja Republike Slovenije s strani sosednje Republike Hrvaške.

Hvala lepa.

Želi še kdo besedo?

Dr. Matej Tašner Vatovec.

Ja, naj še jaz predstavim stališče Poslanske skupine Levica.

Prvič, kar je tukaj potrebno poudariti, je to, da bi, če bi hoteli, da ne pride do te zagate ali pa da se jo pravočasno ustavi, morala Vlada na nek način ustrezneje odreagirati, ko je prišlo do zahtev, da se NLB sploh privatizira. Tako da, seveda bi morali najprej na podlagi politično-ekonomskih argumentov ustaviti privatizacijo NLB-ja, ampak Vlada se je seveda potem odločila, da bo raje igrala na karto varčevalcev, ki je seveda odprla bok za ranljivost in zdaj smo pristali v nekakšni zagati oziroma v tem nehvaležnem položaju. Sedaj lahko pristanemo recimo na hrvaške zahteve in s tem odpadejo vsi argumenti proti privatizaciji, po drugi strani pa Evropska komisija sili še naprej v privatizacijo, kar mogoče sili Vlado v to, da sprejme poroštvo za hrvaške terjatve do NLB-ja, za katere pa pravi, da ne obstajajo. Tako da smo tudi zaradi te politike, ki je seveda šla gladko v to, da se pač NLB mora privatizirati, čeprav bi jo lahko na neki točki tudi zaščitila, ne glede na vse pretekle dogovore, smo pripeljali situacije do te točke, da smo v zelo nezavidljivem položaju.

Drugo, kar želimo opozoriti, je to, da bi morali ustaviti ne samo politiko privatizacije, ampak tudi politiko izsiljevanja. Tako vladi Boruta Pahorja kot Janeza Janše sta v letih 2009 in 2013 podpisali sporazuma s hrvaško vlado, ena je bila o arbitraži, druga o varčevalcih, za katera se je izkazalo, da nista rešila ne problema meje, niti varčevalcev Ljubljanske banke, ampak pravzaprav povzročila ravno obratno. S temi dejanji se je šlo odkrito izsiljevati Hrvaško, po eni strani s pogojevanjem vstopa Hrvaške v Nato in v Evropsko unijo in izkupiček je bil, da se teh težav ni rešilo. Seveda tudi zaradi tega, ker so bili te sporazumi tako ali drugače vedno izigrani. Problem pa je, da, če gremo na to karto izsiljevanja, tako ali drugače načenjamo odnose med slovenskim in hrvaškim narodom in tu je treba poudariti, da politiki seveda lahko pridejo in gredo, spori med njimi so lahko tako ali drugače prehodni, državljani in države pa ostajajo in če se na tak način krha odnose med dvema državama, ki bi prav zares morali biti zaveznici, je to neka škoda, ki je zelo težko popravljiva. Tako da, tisto, kar je še potrebno poudariti, je torej to, da se hrvaškega vstopa v Schengen ne sme pogojevati z drugimi odprtimi vprašanji. Po eni strani so to ravno varčevalci, po drugi strani se te zgodbe ne sme mešati z arbitražo. Mislim, da to ne bo pripeljalo do rešitve, bo pa samo še nadalje poslabšalo odnose med tema dvema državama, ki so že tako na zelo nizki ravni.

Tako da, to, kar spremljamo danes, torej spremembe Ustave, ni nič drugega kot predstava za javnost. To je predstava za javnost pred volitvami in ni nikakršna rešitev problema. Zakaj ni rešitev problema? Ker, če bi Hrvaška izterjala sredstva od NLB-ja, naj bi Slovenija rubila hrvaška podjetja v Sloveniji. Ampak – kaj bo pa Vlada naredila, ko bo Hrvaška rubila slovensko premoženje na Hrvaškem, recimo, če bi do tega prišlo? Zdaj, če samo pogledamo, imajo slovenska podjetja na Hrvaškem skoraj dvakrat več premoženja, kot ga imajo hrvaška v Sloveniji, tako da tudi tu se odpira ena precej velika past. Tako da, zaradi tega v Levici teh sprememb Ustavnega zakona v tej fazi ne bomo podprli, ker nočemo prispevati ali pa pomagati k temu, da bi se sprožila nekakšna rubežna vojna med državama, med Slovenijo in Hrvaško, ki je seveda tretja najpomembnejša trgovinska partnerica Slovenije. Tudi tega ne pozabiti. Tako da, za nas rešitev obstaja nekje drugje. Bistveno bolje bi bilo predlagati direktna pogajanja s Hrvaško, se dogovoriti na kakšen način bi prišlo do vzajemnega poplačila, torej slovenskih deviznih varčevalcev in seveda tudi terjatev, ki jih ima Ljubljanska banka do hrvaških podjetij. To bi bil edini način, da bi se po vsem tem času, ko so vlade načrtno na nek način šle zelo ostro proti hrvaškim vladam, ki so na nek način ves čas vztrajale na tem stališču, da gre za zelo težke, zapletene in seveda tudi sovražne odnose med tema dvema državama, da bi se že lahko naučili, da na tak način seveda ne bomo prišli do ugodnih rešitev. V Levici se bojimo, da tudi tak način lahko dolgoročno prinese več škode kot koristi in nenazadnje tudi tisto, kar je bilo s strani več strokovnjakov, pa tudi s strani Vlade izpostavljeno, najbrž so vsi pravni temelji za to, da se izvaja to, kar se danes predlaga, že postavljeni in najbrž spremembe Ustavnega zakona ne bodo nič prispevali k dosegi tega cilja. To so stališča Levice in mislim, da bi morali na eni točki zares začeti razmišljati drugače oziroma tudi v tem predvolilnem času mogoče malo stopiti iz stopalke za plin in aktivirati diplomaciji, ki je sploh v odnosih s Hrvaško v zadnjih desetletjih zelo klecala oziroma ni delala tistega, kar je bilo potrebno.