Spoštovani. Vse članice in člane ter vabljene lepo pozdravljam.

Pričenjam 67. nujno sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji članici in član odbora: Anja Bah Žibert, Eva Irgl in Franc Laj. Na seji kot nadomestni člani in članice s pooblastili sodelujejo: namesto poslanca dr. Franca Trčka dr. Matej Tašner Vatovec, namesto poslanca Dušana Radiča poslanec mag. Aleksander Kavčič.

Besedo dajem podpredsednici Odbora za zunanjo politiko, mag. Julijani Bizjak Mlakar.

Prosim, beseda je vaša.

Hvala lepa za besedo.

Tudi sama zelo lepo pozdravljam vse prisotne.

Spoštovani kolegi in kolegice, začenjam 65. nujno sejo Odbora za zunanjo politiko.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti: dr. Milan Brglez in gospod Janez Janša. Hkrati pa vas moram obvestiti, da na seji sodelujejo namesto članov odbora s pooblastili naslednji poslanci in poslanke: poslanca mag. Branislava Rajića nadomešča poslanka Anita Koleša, poslanca Kamala Izidorja Shakerja nadomešča Jani Möderndorfer in poslanca mag. Andreja Širclja nadomešča gospod Vinko Gorenak. Še eno nadomeščanje imamo: dr. Anžeta Logarja nadomešča gospod Tomaž Lisec.

Besedo dajem predsedniku Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, mag. Dušanu Verbiču.

Hvala lepa.

Hvala tudi vam.

Nadaljujemo. Začel bom z novim pooblastilom Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo: namesto poslanke Janje Sluge je prisotna Ksenija Korenjak Kramar.

S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje odborov: nedopustno zavračanje prošenj za mednarodno zaščito turških prosilcev.

Ker v poslovniškem roku nismo prejeli predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Zahteva Poslanske skupine Levica za skupne seje Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo in Odbora za zunanjo politiko z dne 13. 3. 2018 je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.

Na sejo so bili vabljeni, skladno s predlogom predlagatelja, in sicer: predlagatelj, Poslanska skupina Levica, v imenu poslanske skupine dr. Matej Tašner Vatovec, dr. Miroslav Cerar, predsednik vlade v odstopu (se je opravičil), Karl Viktor Erjavec, minister za zunanje zadeve, mag. Vesna Györkös Žnidar, ministrica za notranje zadeve, Ministrstvo za zunanje zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve ter Ivo Vajgl, poslanec Evropskega parlamenta, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij, Društvo Amnesty International Slovenije, Delavska svetovalnica, Arne Zupančič, Second Home, dr. Anja Zalta, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za sociologijo, ki se je opravičila.

Uvodoma prosim predlagatelja in vse razpravljavce, ki boste sodelovali v današnji predstavitvi in obravnavi, da upoštevate drugi stavek drugega odstavka 75. člena Poslovnika Državnega zbora, ki opredeljuje in navaja: »Govornik sme govoriti le o vprašanju, ki je na dnevnem redu.«

Besedo dajem predlagatelju zahteve za sklic seje, predstavniku Poslanske skupine Levica. Dr. Matej Tašner Vatovec, beseda je vaša. Prosim.

Najlepša hvala, predsednik.

Lep pozdrav vsem. Kot okvir za današnjo nujno sejo obeh odborov je potrebno nekoliko povzeti tisto, kar je trenutno ali pa dlje časa trajajoče dogajanje v Turčiji, ker bo to na nek način osnova za to, da se pokaže na določene absurdnosti slovenske azilne zakonodaje in seveda predvsem ali pa posebej ravnanja oziroma politike Ministrstva za notranje zadeve.

Od parlamentarnih volitev v Turčiji, junija 2015, po katerih predsednik Erdogan ni uspel samostojno sestaviti vlade, drvi ta država v nekakšno spiralo nasilja. Kar se je začelo z bombnimi napadi na političnih shodih socialdemokratske stranke HDP in na katerih je skupaj umrlo več kot 150 ljudi, se je kasneje nadaljevalo z vojaškimi napadi na večinsko ali pa pretežno kurdska mesta in vasi, kjer so s topništvom, letalstvom in tudi pehoto po različnih ocenah umorili med 500 in tisoč civilistov. Tako da, državljanska vojna, ki že skoraj tri leta tli predvsem na turškem jugozahodu, je nov polet dobila s poletnim poskusom vojaškega udara, 15. julija 2016, po katerem so poleg politično organiziranih Kurdov, torej tistih, ki so uradno tudi stranke v Turčiji, sovražnik postali še »gulenisti« (v narekovajih). Zakaj v narekovajih? Sprva je ta izraz sicer označeval člane in aktiviste neke široko razvejane mreže organizacij pod vplivom klerika Fetullaha Gülena, ki je bil nekoč podpornik oziroma sodelavec Erdogana, vendar je v zadnjem času postal sinonim za vsakogar, ki se drzne na kakršenkoli način nasprotovati politiki predsednika Erdogana. Pozivi proti vojni v Afrinu, deljenje statusov na Facebooku, požvižgavanje kurdskega napeva ali pa branje napačnega časopisa so pod Erdoganovim režimom postali že dovoljšen razlog za to, da se ljudi zapira brez obtožnic, iz zaporov pa prihaja vedno več poročil o izginotjih, mučenjih in »samomorih« (tudi to v narekovajih, razumite zakaj).

Dejstva so naslednja … Med čistkami, ki jih je po propadlem poskusu državnega udara poleti 2016 uvedel režim turškega predsednika, je bilo do danes po javno dostopnih podatkih priprtih 133 tisoč 257 ljudi. V zaporu je trajno ostala skoraj polovica, skoraj 65 tisoč ljudi, odpuščenih ali suspendiranih je bilo 151 tisoč 967 ljudi. Govorim o državnih uradnikih, policistih, vojakih, zdravnikih in tudi denimo skoraj 6 tisoč visokošolskih učiteljev in raziskovalcev in skoraj 5 tisoč sodnikov in tožilcev. Dalje, skoraj 75 tisoč ljudem so bili razveljavljeni potni listi in oblasti so v celostnem obračunu z opozicijo, se pravi demokratičnimi izvoljenimi predstavniki, ob tem zaprli 3 tisoč izobraževalnih institucij. Mediji niso ubežali temu pogromu, v zadnjem letu in pol jih je bilo ukinjenih 189. Ob tem je bilo aretiranih 319 novinarjev, polovica jih je še vedno zaprtih, nikjer drugje na svetu, to je treba poudariti, pa ni zaprtih toliko novinarjev kot v Turčiji.

To je torej opis današnjega ali pa trenutnega stanja v Turčiji. Kot sem rekel, to so podatki iz uradnih statistik in poročil. Danes so tako Kurdi kot aktivisti široko razvejane mreže organizacij pod vplivom klerika Gülena v situaciji, ko jim v Turčiji skoraj gotovo grozi resna škoda. Iz tega razloga se jih je povsem upravičeno veliko zateklo k begu pred nasiljem, aretacijami, mučenjem, smrtjo, skratka, pred vsesplošnimi kršitvami človekovih pravic v tej državi. Torej, vsaj 38 si jih je pred to moro tudi legalno zateklo v Slovenijo in tukaj zaprosilo za mednarodno zaščito. Teh 38 posameznikov in družin je v preteklih nekaj tednih ali pa v zadnjem mesecu, ne glede na tisto, kar sem prej navedel, torej kakšno je dejansko stanje v Turčiji, kaj se tam dogaja, začelo prejemati negativne odločbe s strani Ministrstva za notranje zadeve in to po 18 mesecih, ne po predvidenih šestih so bile te odločbe negativne. Skladno s tem, kar smo uspeli prebrati iz nekaterih od teh odločb, Ministrstvo za notranje zadeve meni, da v primeru vrnitve v Turčijo niso oziroma ne bodo ogroženi oziroma, če beremo bolj natančno te obrazložitve, ne bodo dovolj ogroženi. Še več, MNZ dalje v obrazložitvah sicer ugotavlja, da so dejansko razmere v Turčiji zaskrbljujoče, priznava tisto, kar sem prej omenil kot statistike, in ugotavlja, da tako Kurdom kot aktivistom različnih gibanj v Turčiji grozi preganjanje in neka splošna nevarnost. Ampak ministrstvo nato uporabi absurden argument, ki je pravzaprav vreden vsakršne obsodbe in ga bom kar citiral: »Čeprav so številke oseb, ki so bile pridržane, aretirane ali zaprte oziroma so v kazenskem postopku, velike, pa je potrebno ugotoviti, da v primerjavi z ocenjenim številom oseb, ki podpirajo to gibanje oziroma so njegovi člani, te številke ne predstavljajo velikega odstotka. Vsekakor ne takšnega, da bi bilo mogoče govoriti o množičnem ali vsesplošnem aretiranju, pridržanju in zapiranju podpornikov Hizmet gibanja.« Mislim, a si predstavljate to, kar sem ravnokar prebral? Država, ki je članica Evropska unija, ki naj bi bila pravna država, ki spoštuje mednarodne konvencije, naj bi oziroma se predstavlja kot prvak na področju spoštovanja človekovih pravic, prosilcem za azil enostavno reče: »Poglejte, verjetnost, da vas bodo ubili, mučili, preganjali ali pa da boste drugače ogroženi, je prenizka za to, da bi vam nudili zaščito.« Ne vem sicer, kakšna je meja, ki jo tukaj postavlja ministrstvo, kako to ocenjuje, ali jih morajo zapreti polovico, dve tretjini ali pa vse, ki so na nek način pripadniki teh gibanj, zato da bi se ta verjetnost oziroma to tveganje nevarnosti štelo za dovolj veliko. Seveda, ta argument ni osamljen. V obrazložitvi ministrstva, ki se deloma ponekod sklicuje tudi na Wikipedijo, je več podobnih spornih ugotovitev.

Kakšna je politika MNZ-ja zadnje štiri leta, je popolnoma jasno. Videli smo žico na meji, videli smo povečevanje represije, zaostrovanje azilne zakonodaje, krčenje pravic, večinsko zavračanje prošenj in deportacije in to potrjujejo tudi statistike. V letu 2017 je bilo vloženih tisoč 476 prošenj za mednarodno zaščito, pozitivno je bilo rešenih 152 in še to od tega 108 v okviru programa relokacije. V letu 2016 je bilo prošenj tisoč 208, od tega pozitivno rešenih 170 in spet 124 od teh v okviru relokacije. Od leta 2005 do 2015 je bilo skupno pozitivno rešenih 322 prošenj. To je v povprečju 32 na leto in če pogledamo odstotek pozitivno rešenih vlog, je bil ta v teh desetih letih okoli 6 %. Tako da, mislim, da je taktika ministrstva, pa ne samo v zadnjih štirih letih, ampak že dlje časa, povsem jasna. Dajmo zavrniti vse in upati, da se jih pritoži čim manj ali pa manjši del, ki so, to moramo razumeti, s pritožbami na koncu tudi uspešni. To je seveda politika, ki bi morala biti nesprejemljiva, še posebej, ko gre za prosilce, ki evidentno pribežijo zaradi ogroženosti ali pa skoraj gotove smrti. Potem ko smo opozarjali, da je nedopustno zavračanje prosilcev iz vojnih žarišč, se sedaj enako dogaja še s prosilci iz Turčije, pa ni samo to. Turčija je namreč določena kot varna izvorna država, kljub določbam Zakona o mednarodni zaščiti, ki zahteva redno preverjanje razmer. Tukaj bom še nekaj citiral, to je 61. člen ZMZ, ki določa: »Varno izvorno državo na podlagi meril iz prejšnjega odstavka razglasi Vlada Republika Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij. Če ministrstvo ugotovi bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v državi, ki je bila razglašena kot varna, ali če se pojavijo dvomi o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka, ministrstvo ponovno preveri, ali se država lahko še opredeli kot varna izvorna država, in predlaga razveljavitev odločitve o določitvi države za varno izvorno državo, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njeno razglasitev kot varno izvorno državo.« To je prvi sklep, ki ga predlagamo. Torej, da Ministrstvo za notranje zadeve naredi tisto, kar bi sicer že moralo po zakonu, tisto, kar bi moralo itak že redno delati, torej da ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za določitev Turčije kot varne izvorne države in da na podlagi tega seveda tudi Vladi Republike Slovenije predlaga razveljavitev razglasitve Turčije za varno izvorno državo. Tako da, vse, kar predlagamo, še enkrat, je to, da Ministrstvo za notranje zadeve opravi delo, ki ga od njega pričakuje in predvsem zahteva sam zakon. Glede na povedano, mislim, da je popolnoma jasno, da Turčija ne more biti določena kot varna izvorna država. Nepredstavljivo je, da v situaciji, ko je v Turčiji trenutno zaprtih deset demokratično izvoljenih poslank in poslancev, devet iz stranke HDP, Ljudske demokratične stranke in en poslanec CHP, Republikanske ljudske stranke, še petim poslancem pa so dodatno vzeli mandate. Stranka HDP, ki se jo v medijih pogosto označuje za prokurdsko, je poleg zaprtega vodstva ostala tudi brez 80 na, še enkrat, demokratičnih volitvah priborjenih županskih mest, ki so jih po insceniranem poskusu državnega udara 2016 nadomestili nastavljenci Erdoganove AKP. Tako da, to je, kar se tiče prvega sklepa. Zdaj, ostale sklepe bom pa predstavil v nadaljnji razpravi, ker mislim, da je to dovoljšnja kost, da se jo začne glodati na začetku.

Hvala lepa.

Nadaljujem z dvema pooblastiloma. Namesto poslanca Benedikta Kopmajerja je prisotna poslanka Marinka Levičar ter namesto poslanke Eve Irgl je prisoten poslanec mag. Branko Grims.

Besedo dajem predstavniku Ministrstva za notranje zadeve. Ministrica mag. Vesna Györkös Žnidar, beseda je vaša. Prosim.

Hvala, spoštovani predsednik.

Poslanke, poslanci, drugi gostje.

Današnjo razpravo bom začela tako, da bom najprej ostro zavrnila očitke, ki izhajajo tudi iz gradiva, in sicer da naj bi bile prošnje za mednarodno zaščito, ki so jih v Republiki Sloveniji vložili državljani Turčije, zavrnjene zaradi zunanjepolitičnih odnosov Republike Slovenije s Turčijo oziroma da naj bi bili razlogi za zavrnitev politično motivirani. Če pogledamo gradivo, ki je podlaga za današnjo sejo, lahko ugotovimo, da je to gradivo v bistvu izrazito tendenciozno oziroma zavajajoče. Problematizira se odločitev Ministrstva za notranje zadeve v konkretnem primeru, problematizira se tudi odločitev Vlade o uvrstitvi Turčije na seznam varnih izvornih držav, oporeka pa se tudi legitimnost Natu z utemeljitvami, da gre v bistvu za vojaško plenilsko združbo pod pretvezo zagotavljanja varnosti. Ena od podlag za današnjo sejo pa je, kot tudi izhaja iz prilog, ki so tukaj navedene, sklep in odločba Ministrstva za notranje zadeve, torej individualni akt, izdan v postopku mednarodne zaščite oziroma v upravnem postopku, glede na to, da se v teh postopkih subsidiarno uporablja Zakon o upravnem postopku. Tako so potem zasnovani ti zunanjepolitični sklepi, kot jih je delno predlagatelj že uvodoma obrazložil. Glede na to, kar sem povedala, ugotavljam tudi, da ta koncept dejansko predstavlja prekomerno, poudarjam, prekomerno politično motiviranost predlagatelja, ker namreč, če postavim ob bok očitku, da naj bi bile zavrnitve prošnje politično motivirane, pa je po drugi strani možno tudi ugotoviti, da je sklic nujne seje odborov v zvezi s konkretnimi postopki za priznanje mednarodne zaščite nedopusten poseg, ne samo v izvršilno vejo oblasti in v strokovno odločanje o prošnjah za priznanje mednarodne zaščite, ampak tudi pritisk na sodno vejo oblasti, saj je dejstvo, da je pač zoper vsako odločbo, ki je izdana v postopku priznanja mednarodne zaščite, možno sodno varstvo. Ne bom odpirala primerov, ki so bili v nedavnem času, ko smo dejansko tudi že v konkretnih zadevah doživeli, da so najvišji politiki dejansko zahtevali zakon ulice v odnosu do konkretnih upravnih postopkov. Iz obrazložitve, torej iz tega, kar je v gradivu, in tega, kar smo danes slišali, je jasno, da predlagatelj seje ne pozna zakonodaje s področja mednarodne zaščite in tudi specifike postopkov priznanja mednarodne zaščite, jasno pa je tudi, da predlagatelj ni prebral konkretne odločbe, ki ima sicer izbrisane osebne podatke, ampak je priložena zahtevi za sklic seje. Preden preidem na konkretno vsebino tega, kar je v gradivu, in tega, kar je bilo povedano, še postopkovna pripomba. Na MNZ domnevamo, da kljub temu, da so bili podatki izbrisani, torej, da jih je predlagatelj izbrisal, domnevamo, da je bilo pridobljeno soglasje prosilcev za javno objavo odločbe, glede na to, da tudi ta vsebuje številne druge osebne okoliščine prosilcev. Jaz smatram, da je to neodgovorno in da to dejansko pomeni zgolj eno ponesrečeno politično promocijo nekaterih. To je neodgovorno tudi v odnosu do teh prosilcev.

Kar se pa tiče opredelitve MNZ do konkretnih navedb te zahteve, torej v delu, ki se nanaša na nas … Tukaj lahko povem, da v bistvu ni jasno, od kje podatek, da gre za 38 državljanov Turčije. Namreč, od 15. julija 2016 do 31. 12. 2016 je v Sloveniji prošnjo za mednarodno zaščito vložilo 60 oseb iz Turčije, v letu 2017 102 in v letu 2018 19 prosilcev, torej skupaj 181. 109 postopkov je bilo ustavljenih, ker so prosilci samovoljno po relativno kratkem času zapustili azilne domove, 27 jih je bilo zavrženih, 11 pa zavrnjenih. V tem času je ministrstvo status mednarodne zaščite priznalo petim turškim državljanom, 29 postopkov pa je še nerešenih, tako da ta številka 38 že po matematičnem izračunu ne drži. Nadalje je potrebno poudariti, da nobenemu prosilcu za mednarodno zaščito ne grozi deportacija v izvorno državo, ne glede na njeno državljanstvo, saj vemo, da prosilce za mednarodno zaščito do pravnomočno končanega postopka, skladno z Ženevsko konvencijo, ščiti načelo nevračanja in v postopku mednarodne zaščite se dejansko ne odloča o vrnitvi osebe v izvorno državo, ampak zgolj o utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito, postopek vračanja pa je ločen postopek na podlagi druge pravne podlage, drugih pravnih jamstev in z drugimi pravnimi sredstvi v kontekstu Zakona o tujcih. Res je, da je bila Turčija (?) z odlokom o razglasitvi oziroma določitvi seznama varnih izvornih držav februarja 2016 s strani Vlade določena kot varna izvorna država, vendar pa je potrebno poudariti, da se, četudi se država smatra za varno izvorno državo, potem v skladu z določili Zakona o mednarodni zaščiti ta država ne šteje za varno izvorno državo, in sicer, če se izkažejo tehtni razlogi, na podlagi katerih je možno ugotoviti, da ta država ob upoštevanju posebnih okoliščin prosilca, v smislu izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zanj ni varna izvorna država. Še posebej pomembno pa je poudariti, da do sedaj nobena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, vložena s strani državljanov Turčije, ni bila zavrnjena na podlagi uporabe koncepta varne izvorne države, kar tudi zelo jasno izhaja iz priložene odločbe, zato je bodisi predlagatelj ni prebral, bodisi zlonamerno zavaja. Zgolj dejstvo, da je prosilec državljan Turčije, kar velja tudi za druge države, še ne pomeni, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, tudi glede dejstva, da je nekako v teh postopkih jasno, da vsi državljani Turčije tudi ne uveljavljajo pripadnosti gulenističnemu gibanju.

Kar se tiče nadaljnjih navedb v gradivu, pa nekaj je bilo danes nekako že spotoma omenjeno, moram povedati, da so v gradivu tudi določene žaljive navedbe predlagatelja, in sicer, kar se tiče dokazovanja moči in nekompetentnosti Ministrstva za notranje zadeve, zato bom na kratko tudi povedala nekaj na splošno o odločanju v postopkih priznanja mednarodne zaščite, ker mislim, da takšne manipulacije niso primerne, sploh pa ne v Državnem zboru. Ministrstvo v vsakem primeru individualno presoja prošnje za mednarodno zaščito. Upošteva in presoje vse osebne okoliščine vsakega prosilca. Seveda, dolžnost vsakega prosilca pa je, da v postopku čim bolj izčrpno, čim bolj po resnici navede vse razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Tudi se ga pozove k predložitvi ustrezne dokumentacije in dokazov, če jih ima. Dejstvo je, da večina prosilcev te dokumentacije dejansko nima. Torej, nima / nerazumljivo/ dokazov, kar pa še ne pomeni, da je potem prošnja zaradi tega zavrnjena, ampak se to ustrezno potem v nadaljevanju tudi upošteva, ko se presoja notranja skladnost izjav prosilca, ki pač morajo biti medsebojno skladne, verodostojne in verjetne, in potem tudi z zunanjo skladnostjo na način, kot to zahteva zakon. To so dejansko pogoji, ki so predpisani v zakonu, tako da pridemo do neke koherentne celote. Tukaj lahko povem, da takšen način odločanja ni neka slovenska kaprica, kot se to želi danes prikazati, tudi ni slovenska posebnost, gre v bistvu za mednarodno uveljavljen način odločanja v postopkih mednarodne zaščite, ki tudi jasno izhaja iz evropskega pravnega reda, iz kvalifikacijske direktive, iz postopkovne direktive. Vse te določbe so pa potem tudi prenesene v Zakon o mednarodni zaščiti.

Res je, da se v odločbi omenja tudi Wikipedija, ampak ne na tak način, kot je to predlagatelj želel prikazati. Dejansko se Wikipedija omenja v smislu oziroma v tistem delu, ko se samo opisuje gulenistično gibanje, torej kaj to v bistvu je, v ostalem pa se uporabljajo drugi viri. Deset različnih virov informacij o državi izvora, poročila Evropskega podpornega azilnega urada, več dokumentov Human Rights Watcha, več dokumentov Amnesty International, smernice angleškega notranjega ministrstva, kanadskega organa za priseljevanje, članki Independenta, članki Guardiana, tudi informacije, ki so jih sami prosilci predložili, so obdelane v tej odločbi. Tako da, te navedbe predlagatelja, da naj bi ministrstvo s tem oziroma na tak absurden način, kot je bilo rečeno, dokazovalo neko svojo moč in da je nekompetentno za odločanje, so v bistvu žaljive, zavajajoče in tudi iztrgane iz konteksta in mislim, da si že iz neke splošne politične kulture takih stvari ne smemo privoščiti, sploh pa pri tako občutljivih temah, kot je ta današnja.

Skratka, kar se tiče odločbe, lahko povem, za konec, še to, da odločitev obsega 37 strani in je izjemno zahtevna. Od tega je 18 strani opisa dejanskega stanja in pa 21 strani obrazložitve. Ministrstvo se je v odločbi opredelilo do vseh izjav prosilcev in predloženih dokazov in tudi svojo odločitev izčrpno utemeljilo. Za konec tega uvodnega dela, če se navežem na tisto, kar je predlagatelj danes povedal … Ne gre za nobeno taktiko Ministrstva za notranje zadeve. Politika MNZ-ja nikoli ni bila v nasprotju z zakoni, ki jih sprejme Državni zbor, in je bila zmeraj po usmeritvah Vlade, zmeraj po usmeritvah Državnega zbora, zato to ni taktika, kot navaja, ampak je dejansko odraz demokratičnosti in vladavine prava. Predlagatelj se je nekako v začetku zapletel tudi v en paradoks, ker je na eni strani izpostavil absurdnost slovenske azilne zakonodaje, hkrati pa kritiziral MNZ. To je paradoks, ker bo MNZ dejansko ves čas in tudi v bodoče izvajalo samo tisto, kar je zahtevano in opredeljeno v zakonih, ki jih sprejme ta Državni zbor.

Hvala lepa, ministrica.

Besedo dajem predstavniku Ministrstva za zunanje zadeve, državnemu sekretarju.

Andrej Logar, beseda je vaša. Prosim.

Prav lepa hvala, gospod predsednik in gospa podpredsednica, za tole povabilo, da sodelujem na tem izrednem sestanku dveh odborov.

Če pravilno razumemo pobudnike tega današnjega sestanka, naj bi se vloga Ministrstva za zunanje zadeve omejila predvsem na sklep 2 in 3. Pa bi morda prijazno povprašal predlagatelja, če želijo mojo predstavitev do teh sklepov 2 in 3 zdaj ali pa počakamo na kakšno reakcijo.

Jaz predlagam, da kar podate svoje stališče, kajti potem sledi razprava in glasovanje.

Prosim.

Hvala lepa.

To sem vprašal samo zaradi tega, da naredim ta proces nekoliko bolj transparenten.

Torej, najprej bi želel povedati, da je Slovenija resnično zaskrbljena in je glede te turške izvršene vojaške vaje, operacije v območju Afrina v Siriji in se seveda popolnoma strinja s stališčem, da se resolucija 24/01 (?) o 30-dnevni prekinitvi spopadov, ki jo je sprejel Varnostni svet Združenih narodov 24. februarja letos, nanaša tudi na to turško operacijo »Oljčna vejica« proti ljudskim zaščitnim enotam kurdske demokratične stranke. Resolucija, in takšna je dikcija tega teksta, iz prekinitve napadov namreč izvzema zgolj vojaške operacije proti Daesh, Al Kaidi in Al-Nusri ter operacije proti nekaterim drugim posameznikom in skupinam, ki so povezane s terorističnimi organizacijami in so specifično navedene na sankcijskem seznamu Združenih narodov. Mislim, da je potrebno povedati tudi to, da smo že pred sprejemom te resolucije 24. februarja v izhodiščih za neformalno zasedanje, zasedanje zunanjih ministrov Evropske unije, 15. in 16. februarja, sprejeli stališče, da Slovenija Turčijo poziva, da se vzdrži prekomernih vojaških posegov, ki bi lahko pripeljali do stopnjevanja nasilja med vpletenimi stranmi v izogib civilnih žrtev, poslabšanja humanitarnega položaja tamkajšnjih prebivalcev in pa seveda predvsem novega vala beguncev, ki bi utegnili znova priti na meje Evropske unije. Vlada Republike Slovenije je v izhodiščih za zasedanje zunanjih ministrov Evropske unije 19. marca tudi sprejela stališče, da vse strani, ki so vpletene v konflikt v Siriji, poziva k takojšnjemu in popolnemu spoštovanju resolucije Varnostnega sveta 24/01 (?). Poudarili smo tudi, da so vse strani obvezane spoštovati mednarodno humanitarno pravo ter pravo na področju zaščite človekovih pravic. Omenjeno se seveda nanaša tudi na Turčijo in to smo eksplicitno poudarili v teh naših stališčih. Seveda je položaj v Siriji iz vseh različnih aspektov geopolitike in involviranih strani izjemno občutljiv in je resnično v osredju ne samo zanimanja, ampak resne skrbi med voditelji Evropske unije. Konkretne izjave v tem smislu je podala tudi visoka predstavnica za zunanje zadeve, gospa Mogherini. Slovenija je vključena v razprave o Siriji tudi v okviru Sveta za človekove pravice. Ta razprava trenutno teče v Ženevi. Zasledili oziroma seznanjeni smo z izjavo visoke predstavnice Mogherini v imenu vseh držav članic, kjer je podala mnenje, da vse strani poziva k spoštovanju resolucije, že omenjene 24/01 (?), in izrazila visoko stopnjo zaskrbljenosti glede slabšanja humanitarnega položaja v Afrinu. Tudi na zadnjem zasedanju Sveta za zunanje zadeve, 19. marca, ki sem se ga sam udeležil namesto ministra, smo obravnavali ta položaj v Siriji. Na zasedanju sem eksplicitno izpostavil nujnost implementacije resolucije 24/01 (?) ter potrebo po stopnjevanju pritiska EU na države garantke deeskalacijskih območij in sem omenil Rusijo, Iran in Turčijo. Posebej sem izrazil zaskrbljenost Slovenije na dogajanje v Guti in Afrinu. Poudaril sem tudi pomen prevzemanja odgovornosti za vojne zločine na tem območju. Jutri bo Evropski svet, domnevam, ponovno obravnaval del te tematike in pričakujemo, da bo predsednik Vlade, ki se udeležuje tega zasedanja, podal konkretna stališča na liniji dosedanjih opredelitev zunanjega ministrstva. Ocenjujemo, da je potrebno navkljub končanju teh glavnih spopadov, dejstvo je, da so spopadi v Afrinu zaključeni, da imamo opraviti s približno 200 tisoč razseljenih oseb, da je to eno glavnih kurdskih oporišč, torej mesto samo, da je potrebno zagotoviti varnost predvsem civilnega prebivalstva, njihove lastnine in pa zaščito človekovih pravic. Ocenjujemo in pričakujemo, da bo o tem smislu govoril, nastopal predsednik Vlade jutri v Bruslju, da je potrebno vzpostaviti pogoje za vrnitev razseljenih oseb, ki so zapustili Afrin in v tem smislu delovati proaktivno v razreševanju te problematike. Kar se tiče samega tega sklepa druge točke pa bi morda nekaj več povedal takrat, ko boste to sprejemali.