Spoštovane gospe, spoštovani gospodje!

Pričenjam prvo javno predstavitev mnenj o Predlog zakona o obrambi, druga obravnava, ki jo organizira Odbor za obrambo Državnega zbora Republike Slovenije kot matično delovno telo za obravnavo tega predloga zakona. Odbor je odločitev za organizacijo javne predstavitve mnenj sprejel na svoji 19. redni seji, 1. decembra 2017. Pozdravljam vse prisotne, zlasti predsednika Državnega sveta Republike Slovenija gospoda Alojza Kovščo, ministrico za obrambo, ki opravlja tekoče posle gospo Andrejo Katič, načelnika Generalštaba Slovenske vojske generalmajorja Alana Gederja, predstavnika Sredstev obveščanja in pa gledalke in gledalce, ki nas spremljate preko televizijskih zaslonov.

Namen javne predstavitve mnenj je pridobiti mnenja in stališča strokovne in širše javnosti k predlogu Zakona o obrambi, ki bodo podlaga za njegovo obravnavo na matičnem delovnem telesu. Javna predstavitev mnenj naj bi podala odgovore predvsem na vprašanja, ki smo jih navedli v sklicu javne predstavitve mnenj. O razpravi bo pripravljen magnetogramski zapis predstavitve, ki bo objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Še nekaj tehničnih napotkov, uvodno predstavitev predloga zakona bo v imenu predlagatelja zakona podala Andreja Katič, ministrica za obrambo, ki opravlja tekoče posle. Uvodnemu delu bo sledila razprava, vprašanja in komentarji udeleženk in udeležencev. Vse, ki bi radi razpravljali vas prosim, da izpolnite prijavnico k razpravi, ki jo imate pred seboj na klopeh ter jo oddate meni oziroma mojim strokovnim sodelavcem tako, da bom lahko vsako napovedano razpravljavko ali razpravljavca tudi predstavil. Glede na to koliko nas je in glede na prakso, vse razpravljavce prosim, da svoje razprave omejite na sedem minut. Odmor ni predviden, obveščam pa vas, da si med potekom predstavitve mnenj v avli pred dvorano lahko postrežete s pijačo, tam so na voljo tudi pisni prispevki, ki smo jih do danes prejeli pred to predstavitvijo. Na tem mestu se zahvaljujem tudi oddelku za raziskovalno dejavnost v Državnem zboru, ki je opravil tri temeljite analize na podlagi prispelih vprašanj in pa njihovo primerjavo z našimi podobnimi prijateljskimi državami tako v Evropski uniji kot tudi v zvezi Nato in, ki so lahko tudi odlična izhodišča za današnjo razpravo.

Sedaj pa prehajamo na uvodno predstavitev predloga zakona. K besedi vabim Andrejo Katič, ministrico za obrambo, ki upravlja tekoče posle.

Izvolite.

Ja, lep pozdrav vsem skupaj, predvsem vidim tukaj sodelavce Ministrstva za obrambo oziroma Slovenske vojske. Nekoliko predstavnikov strokovne javnosti, lahko preštejem na prste ene roke, pozdrav predstavnikom sindikatov, pozdrav seveda tudi vsem ostalim, ki jih zanima področje nacionalne obrambe.

Žal mi je, da tako danes kot tudi takrat, ko smo mi predstavljali osnutke Zakona o obrambi in Zakona o službi Slovenski vojski pravzaprav nismo naleteli na širši interes, ampak zagotovo je to odraz tudi tega kako se je delalo v preteklosti in kako se danes dela. Spoštovani, današnja javna predstavitev mnenj razumem predvsem kot zadnje dejanje v tem mandatu glede sprejemanja obrambne zakonodaje ter predvsem tudi kot usmeritev novi Vladi v naslednjem mandatu za aktivnosti na tem področju. Ob tem še enkrat obžalujem, da deklarativna podpora prenovi obrambni zakonodaje na množici sej Odbora za obrambo, s strani večino članov odbora ter tudi pri posvetovanju s poslanskimi skupinami ni doživela epiloga tudi v obliki dejanske politične podpore v državnem zboru in, da je prišlo do nepotrebnega zavlačevanja pri njenem sprejemanju, katere rezultat je pravzaprav to, da ta zakonodaja v tem mandatu ne bo sprejeta. Čeprav je bilo na Odboru za obrambo večkrat poudarjeno, da sta bila oba zakona v postopek vložena prepozno, je dejstvo, da je Vlada vložila v postopek že v začetku septembra 2017 in, da kljub zaključeni prvi obravnavi 19. oktobra 2017 danes po več kot sedmih mesecih od vložitve v postopek oziroma v petih mesecih od zaključene prve obravnave poteka javna predstavitev mnenj samo enega od obeh zakonov. Torej Zakona o obrambi, ne pa tudi Zakona v službi v Slovenski vojski, za katerega smo vseskozi govorili, da je tesno povezan z nadaljnjim razvojem sistema. Če bi bil namen za sprejem zakonodaje iskren, potem bi bila zakonodaja že davno sprejeta, pri čemer pa odgovornosti za trenutno stanje ni mogoče naprtiti samo opoziciji, temveč seveda tudi delu koalicije. Potreba po prenovi obrambne zakonodaje ni nova, saj se iz različnih razlogov pojavljala praktično v mandatih vseh Vlad, pri čemer pa je potreben politični konsenz za Zakon o obrambi, ki se sprejema z dva tretjinsko večino prisotnih, ni pa bil dosegljiv oziroma je bil dosegljiv samo pri specifičnih vsebinah, kot so bile leta 1997 uvedba varovanja obrambnih interesov na določenih območjih države, sprememba sistema popolnjevanja Slovenske vojske v letu 2002, vstopanje v Nato v letu 2004 ter zadnja sprememba glede posebnih pooblastil Slovenske vojske pri varovanju državne meje v letu 2015. Dejstvo je namreč, da je Zakon o obrambi sprejet v letu 1994 in razen že omenjenih sprememb ni doživel celovite prenove, zato je v marsikaterem delu preživet in ne omogoča več potrebnega razvoja sodobnega obrambnega sistema in sodobne vojaške organizacije. Pri pripravi predloga smo predloge sprememb, ki so bili v preteklosti že pripravljeni s strani takratnih ministrov, ponovno ovrednotili in jih tudi v največji meri upoštevali. V tem smislu pripravljeni predlog ni samo delo te Vlade, ampak tudi rezultat dela, ki so ga na tem področju opravili bivši ministri za obrambo, njihove ekipe in zato se jim ob tej priložnosti še enkrat zahvaljujem.

Najpomembnejši razlogi za pripravo predloga novega Zakona o obrambi so profesionalizacija Slovenske vojske; polnopravno članstvo v Nato in EU; spremenjeni viri ogrožanja in posledično tudi dosežen razvoj obrambnega sistema skozi ta čas. Na ministrstvu smo v tem mandatu opravili strateški pregled obrambe, katerega glavne ugotovitve in predlagane ukrepe je mogoče izvesti večinoma le s spremembo zakonodaje. Zakon temelji na izhodiščih, ki smo jih vsem poslanskim skupinam predstavili pred začetkom njegove priprave v letu 2015 in takrat so ob dilemah ali nov zakon ali le spremembe in dopolnitve obstoječega v vseh poslanskih skupinah predlagali, da pripravimo nov zakon. Podobna podpora vseh poslanskih skupin je bila tudi ob predlogu, da Slovenska vojska ostane del javnega sektorja. Predlog zakona ne spreminja temeljnih elementov obrambnega sistema države, temveč jih na podlagi doseženega razvoja v skoraj četrtstoletni zgodovini nadgrajuje in posodablja. Skupaj z Zakonom o službi v Slovenski vojski se ustvarja tudi preglednejša pravna ureditev. Menim, da pri zakonu nikakor ne gre le za lepotne popravke, kot se je poskušalo ustvarjati vtis v javnosti, ampak tudi za pomembne vsebinske spremembe.

Temeljni namen novega predloga zakona je zagotoviti nadaljnje delovanje in razvoj obrambnega sistema, omogočiti spremembe v organizaciji in načinu njegovega delovanja ter omogočiti nadaljevanje razvoja Slovenske vojske znotraj sistema kolektivne obrambe. Poleg navedenega so cilji predloga zakona uskladiti temeljne zakonske rešitve z najvišjim strateškimi razvojnimi in političnimi dokumenti na področju nacionalne varnosti in obrambe, kot so Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije, Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025, z Obrambno strategijo Republike Slovenije in Doktrino vojaške strateške rezerve. Potem, posodobiti rešitve v zakonu, ki urejajo temeljna vprašanja organizacije in popolnjevanja Slovenske vojske ter vojaške službe, da bodo odražale rešitve, opredeljene v dolgoročnih strateških usmeritvah, in rešitve, usklajene v zavezništvu. Posodobiti področje civilne oziroma nevojaške obrambe in ga uskladiti z rešitvami, ki jih uporabljajo tudi druge primerljive države na področju kriznega upravljanja in odzivanja na različne krize. Področje strokovnih, obveščevalnih, protiobveščevalnih in varnostnih nalog obrambe dopolniti tako, da bo omogočalo jasnejše določanje nalog in pristojnosti, zagotavljalo večjo strokovno avtonomnost obveščevalno-varnostne službe ministrstva ter ustrezen nadzor nad njenim delovanjem. Določbe, povezane s proizvodnjo vojaškega orožja, opreme in drugih obrambnih proizvodov ter prometom z njimi, uskladiti z direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o poenostavitvi pogojev za prenos obrambnih proizvodov znotraj skupnosti ter tudi na zakonski ravni ustrezno urediti civilno-vojaško sodelovanje. Tako smo skozi predlog Zakona o obrambi, še bolj pa skozi predlog Zakona o službi v Slovenski vojski kot enega najpomembnejših ciljev, ki izhajajo tudi iz strateškega pregleda obrambe 2016, zasledovali povečanje zanimanja za zaposlitev v Slovenski vojski oziroma popolnjevanje tudi ostalih struktur, programirano zadrževanje in zaustavitev zmanjševanja kadrovske sestave Slovenske vojske. S tem namenom smo posebno pozornost posvetili tudi ustreznejši ureditvi statusa pripadnikov Slovenske vojske in izboljšanje njihovega socialnega položaja, tudi rešitev po 45. letu.

Še enkrat bi rada poudarila, da sta bila oba zakona v javni obravnavi pred začetkom dokončnega oblikovanja, da sem pričakovala več od strokovne javnosti, ki je bila zelo zadržana oziroma ni pokazala večjega interesa za sodelovanje razen svetlih izjem.

V svojem nastopu se ne dotikam vsebinskih vprašanj, ki so bila oblikovana za današnjo razpravo. Vprašanja, ki so bila oblikovana, v veliki meri sledijo mnenju Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. Predvsem na izpostavljena sistemska vprašanja je ministrstvo podalo obsežna strokovna stališča, ki so objavljena tudi na spletni strani Državnega zbora in zato ne vidim potrebe, da jih ponovno predstavljam.

Na koncu bi rada poudarila, da sem še vedno prepričana, da pri sprejemanju obrambne zakonodaje in njeni podpori nikakor ne bi smelo iti za prestiž, katera stranka ali kateri minister ali ministrica bo uspel zagotoviti sprejem nove obrambne zakonodaje. Gre za to, da spremenjeno obrambno zakonodajo enostavno potrebujemo in tukaj bi bilo potrebno doseči nacionalni konsenz, ki ga po eni strani tako radi poudarjamo, po drugi strani pa smo ga zaradi parcialnih interesov takoj pripravljeni pozabiti. Še enkrat bom ponovila tisto, kar sem od vsega začetka priprave obrambne zakonodaje poudarjala. Ta zakon ni rezultat dela samo te ekipe, ampak tudi vrste mojih predhodnikov na ministrstvu v dobrem in slabem. Slovenska vojska in slovenski vojaki ne potrebujejo neproduktivnih političnih razprav in obljub, ki so jih bili deležni v tem mandatu, ampak konkretna dejanja, ki pa jih pri ključnem področju, to je pri sprejetju obrambne zakonodaje, niso bili deležni. Na koncu pa bi vseeno izkoristila to priložnost, da se zahvalim vsem tistim, ki so prispevali k temu, da je predlog nove obrambne zakonodaje nastal, vsem, ki ste posredovali vaše predloge, kajti vabili smo res k širokemu sodelovanju, in tudi vsem tistim v Državnem zboru, ki ste nas podpirali in ste prepoznali pomen te zakonodaje za nadaljnji razvoj obrambnega sistema in Slovenske vojske. Uspešno delo v nadaljevanju te predstavitve želim.

Hvala.

Hvala.

K besedi vabim načelnika Generalštaba Slovenske vojske, generalmajorja Alana Gederja.

Hvala lepa, spoštovani predsednik odbora.

Spoštovane poslanke, ministrica, spoštovani vabljeni.

Sprejem novega Zakona o obrambi bo nujen predpogoj za začetek sprejemanja in udejanjanja celovitih sistemskih ukrepov za izboljšanje delovanja Slovenske vojske, še posebej za povečanje njenega številčnega stanja ter izboljšanja kakovosti kadrovske strukture Slovenske vojske.

Predlagane spremembe v Zakonu o obrambi omogočajo nastavke za ureditev poklicnega opravljanja vojaške službe v Zakonu o službi v Slovenski vojski, kar bo v bodoče tudi glede zakonodajnega postopka omogočalo lažjo ter tudi boljšo statusno ureditev vojaškega poklica, s tem pa tudi boljšo popolnjenost Slovenske vojske kot enega izmed temeljnih ciljev, ki jih zasleduje zakon. Ob tem je seveda potrebno jasno zavedanje, da v zakonu vsebovane predlagane rešitve še niso zasnovane na tak način in v obsegu, da bi omogočale potrebno stopnjo profesionalizacije Slovenske vojske, ki je neobhodna za zahtevano delovanje vojske, kot ga nalaga zakonodaja ter odločitve najvišjih državnih organov. Tu seveda mislim predvsem na zadostno, stabilno in predvidljivo zagotavljanje potrebnih kadrovskih ter drugih materialnih virov za delovanje Slovenske vojske. Iz vidika prejemkov ureja predlog zakona zgolj poseben dodatek v višini 60 evrov bruto k plači kot nadomestilo za prepoved stavk, ki jo imajo vojaške osebe kot edina poklicna skupina v Republiki Sloveniji in ki vse do danes ni bila ustrezno vrednotena. Ostale izboljšave iz vidika prejemkov in drugih bonitet pripadnikov vojske bodo urejene v Zakonu o službi v Slovenski vojski ali pa so v pristojnosti Republike Slovenije. V zvezi s tem imamo utemeljeno pričakovanje, da se bo pri določitvi plač in drugih beneficij upoštevala predvsem narava dela pripadnikov vojske ter omejitve nekaterih pravic pripadnikov vojske, ki jih vsi ostali zaposleni državljani sicer imajo. Poleg izboljšanja plač pripadnikov Slovenske vojske je za nas bistvenega pomena, da se zagotovi možnost zaposlitev za nedoločen čas v javnem sektorju ter prenos plačnih razredov vsem vojakom po odsluženi pogodbi. Ob tem ne bi zanemaril nekaterih sprememb, ki jih z vidika organizacije prinaša predlog zakona o obrambi in ki zagotavljajo kakovosten razvoj slovenske vojske ter izboljšujejo njeno operativnost in delovanje. Seveda je bistveni predpogoj za udejanjanje le-tega sočasna zagotovitev potrebnih virov. Pri tem bi izpostavil naslednja področja: posodobljena in na enem mestu so urejena temeljna vprašanja organizacije, popolnjevanja in delovanja Slovenske vojske, pri čemer so naloge zdaj urejene natančneje in na enem mestu, vojska pa se organizira v skladu z obsegom in strukturo, ki sta določena z dolgoročnim programom razvoja obrambnih zmogljivosti. Pooblastila vojaških oseb so zdaj jasno in pregledno urejena, omogočeno je stopnjevanje uporabe sile, skladno z načelom sorazmernosti. V zvezi z navedenim, bi opozoril samo na dejstvo, da ima po zdaj veljavnih predpisih pri varovanju varnostnik iz zasebnega podjetja za varovanje, ki deluje skladno z zakonom o zasebnem varovanju znatno večji obseg pooblastil, kot pa vojak pri varovanju vojašnice ali vojaškega skladišča. Trenutno lahko vojak zgolj uporabi orožje v primeru napada, nima pa pristojnosti na primer za ugotavljanje identitete oseb ob vstopu ali izstopu iz varovanega območja, površinskega pregleda oblačil, notranjosti vozila ali prtljage oseb in tako dalje. Torej, vseh tistih pooblastil, ki so na razpolago varnostnikom iz zasebnih družb za varovanje.

Sistem poviševanja v vojaške čine se bo pomembno spremenil na način, da se povišanje v činu izvede ob razporeditvi na višjo dolžnost in ne več kot zdaj, ko so morale vojaške osebe velik del svoje kariere opravljati v nižjem činu, glede na svoje dolžnosti in pristojnosti. S to spremembo in z umestitvijo čina brigadir med generalske čine, postaja Slovenska vojska primerljiva z ureditvijo drugih držav članic zavezništva, kar bo predvsem pozitivno vplivalo na popolnjevanje dolžnosti v mednarodnih poveljstvih in enotah, v veliki večini vojska namreč vojaški čin izraža raven pristojnosti in kompetenc vojaških oseb.

V zvezi s poviševanjem vojaških oseb so dana načelniku Generalštaba tudi večja pooblastila glede poviševanja vojaških oseb ter podeljevanja činov. Načelnik bo po sprejetju zakona imel pristojnosti za poviševanje vseh častnikov in podčastnikov ter podeljevanje vojaških činov. Skladno z večanjem pristojnosti glede poviševanja vojaških oseb, so načelniku Generalštaba dana tudi večja pooblastila glede razporejanja vojaških oseb. Po predlogu bo minister, pristojen za imenovanje in razporejanje vojaških oseb na formacijske dolžnosti s činom brigadir oziroma brigadni general in višje, imenovanja in razporeditve vseh drugih vojaških oseb bodo v pristojnosti načelnika Generalštaba in drugih poveljnikov, ki jih bo načelnik za to pooblastil.

Zaključek.

Kot je rekla ministrica za obrambo, sprememba zakonodaje na obrambnem področju je potrebna. Rad bi pa končal z dvema zaključkoma.

Prvi je ta, da predlagani zakon je korak v pravo smer, in v času nastajanja verjetno ni bilo mogoče narediti več.

In pa drugi. Če bo nova vlada sprejela vojaški nasvet o dokončanju profesionalizacije Slovenske vojske, kar je potrebno, bo zakon moral doživeti ponovne spremembe.

Hvala lepa za vašo pozornost.

Hvala, general.

Zdaj pa odpiram razpravo. Za enkrat je šest prijavljenih, vabim tudi ostale, da oddate prijavnice.

In kot prvi ima besedo gospod Renato Petrič, upokojeni kontraadmiral Slovenske vojske.

Hvala za besedo.

Spoštovani.

Sem kontraadmiral Slovenske vojske v pokoju. Opravljal sem niz dolžnosti v Slovenski vojski, med drugim pa sem tudi vodil dvakrat vojaški del delovne skupine, ki je pripravljala spremembe zakona o obrambi, tako pri ministru Erjavcu, kot pri ministrici dr. Jelušičevi.

In zdaj v zadnjem poskusu sem vodil delovno skupino Zveze slovenskih častnikov naše najbolj kompetentne vojaške stanovske organizacije v kateri sta bila dva generala, štirje brigadirji, trije polkovniki in drugi častniki in podčastniki, ki smo pripravili 77 predlogov in amandmajev na predlog, ki ga je ministrstvo pripravilo in smo ga predali leta 2016 ministrstvu. Moram reči, da vsekakor pohvale ministrstvu za uspeh, da je ta zakon prišel vsak do Državnega zbora. Vsekakor pa smo z upoštevanjem naših pripomb, katere smo podali ministrstvu, rahlo razočarani, ker večina njih ni bila upoštevana.

Moja ocena je, da je predlog zakona precej konservativen, neinvetiven, ne odpravlja ključnih težav v sistemu obrambe državljanov in države, niti težav Slovenske vojske in da bi obstoječi predlog bilo potrebno napisati znova ali pa vsaj temeljito predelati.

Ustava zahteva, da se v obrambnem zakonu zajamejo tri vprašanja, vrsta, obseg in organizacija obrambe. In samo to je lahko predmet dvotretjinskega zakona in nič drugega. Vse ostalo predstavlja nepotreben balast, zmanjšuje pomen ključnih določil o obrambi države in se lahko reši v drugih predpisih. Problem pa ni samo zastarel zakon o obrambi, ampak razumevanje sistema nacionalne varnosti, ki smo ga definirali in opisali v resoluciji, ki je bila sprejeta v tem državnem zboru, Kaj to je in zakaj potrebujemo sistem nacionalne varnosti? Ker sistem nacionalne varnosti ne razumemo kot sinergijo vseh subjektov, niti nam Ustava to nalaga, je te sinergije, sodelovanja med dvema resorjema, Ministrstvom za obrambo in Ministrstvom za notranje sistem in tremi podsistemi nacionalne varnosti, obrambnim sistemom, sistemom notranje varnosti, sistemom varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, premalo. Se pravi, sinergije in sodelovanja med temi sistemi je premalo. Posledica je dokaj zastarel in okoren pristop k odgovorom na posamezne grožnje, kar predlog Zakona o obrambi ne poskuša izboljšati. Jaz sem potem v mojem pisnem prispevku, ki sem ga pustil tukaj elaboriral te moje trditve s štirimi, petimi primeri, s tistimi najbolj vsem znanim sprejemanjem 37.a člena v Državnem zboru, se pravi situacija, ki nas je ogrožala je bila presenečenje in morali smo reagirali tako kot smo reagirali, namesto da bi reagirali takoj učinkovito in tako naprej in še nekatere druge plastične primere, da bi bilo bolj razumljivo, ampak čas mi ne dovoljuje, da jih tukaj sedaj navedel in bom to izpustil.

Nihče ni nikoli analiziral sodelovanja med tremi podsistemi nacionalne varnosti, kar bi pravzaprav bilo nujno potrebno. Slovenska vojska bi lahko naredila več za varnost državljanov, pa tega ne sme, ker je pri tem ovirajo zastareli predpisi.

In sedaj grem na Zakon o obrambi in se bom omejil samo na tri, štiri ključna vprašanja, ki jih jaz vidim kot tisto, kar ni dobro rešeno v obstoječem predlogu.

Naloge Slovenske vojske - ključno vprašanje, kjer se ni spremenilo nič. Narejeno je nekoliko olepševalnih potez, tekst je sedaj bistveno bolj razvlečen, kar daje vtis vsebinskih sprememb, ki jih seveda ni. Iz člena v člen pa se pojavlja isti tekst, ki ne pove ničesar. Na primer, bom plastičen, pri sodelovanju Slovenske vojske v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami piše, da to počne skladno z zakonom. Ko greste v zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, 72. člen, vidite, da tam piše: »Slovenska vojska sodeluje skladno z zakonom.« Torej, skladno z zakonom sodeluje, nič pa ne piše niti kako niti kaj in je to prepuščeno potem praktično na voljo tistim, ki trenutno obvladujejo ta dva področja.

Iz celotnega predloga izstopa dejstvo, da se stalno govori o vlogi Slovenske vojske vojaški obrambi. Ustava pa zahteva, da se v zakonu rešuje obramba država. Nikjer v Ustavi ne boste našli vojaško obrambo. In z ničemer ne omejuje vlogo Slovenske vojske pri tem. Nov zakon o obrambi bi moral poleg nalog in vloge Slovenske vojske v vojaški obrambi govoriti na primer tudi o vlogi in nalogah Slovenske vojske v kibernetski obrambi, o sodelovanju Slovenske vojske s policijo v primeru terorističnih groženj, sodelovanja oziroma podpora sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami bi morala biti bolj vsebinsko določena. Razlog bi bil popolnoma jasen. Pri mojih predlogih glede bolj vsebinskega in doslednega določanja nalog Slovenske vojske ne gre za dodelitev novih pristojnosti Slovenski vojski, da se ne bo kdo ustrašil, ampak za dodelavo podporne naloge, vloge, ki jo pri nekaterih grožnjah Slovenska vojska lahko ima, jaz bi rekel, da jo mora imeti. Ker ko gre za varnost ni taktiziranja, igra se na polno, z vso močjo in z vsemi sredstvi. Če te podporne naloge Slovenski vojski niso v zakonu opredeljene, določene, potem se ona niti za to ne more usposabljati, niti pripravljati. In potem se nam zgodi migrantska kriza in vprašanje kaj Slovenska vojska lahko in ne počne v taki situaciji.

Drugo vprašanje, katerega hočem samo se spet dotakniti, ker mi čas ne dovoljuje bolj konkretno, je delovanje in funkcioniranje Slovenske vojske; nekaj od tega je že načelnik generalštaba omenil. Jaz se bom tu omejil samo na dve vprašanji, in sicer na status načelnika generalštaba in povišanje častnikov v generale. Trije načelniki generalštaba pred generalom Ostermanom so bili razrešeni brez razloga. Enostavno, bili so zamenjani, kar govori o tem, da politiki ne verjamete v profesionalnost in strokovnost najvišjih častnikov, ampak predvsem upoštevate, kateri strani je načelnik bolj naklonjen. Status načelnika generalštaba je treba v zakonu bolje urediti in dati Slovenski vojski nekakšno stabilnost in perspektivo vojaškega vodenja. Potreben je mandat in natančen pogoj za razreševanje ter imenovanje načelnika generalštaba. Jaz se strinjam, da politika seveda ima vpliv na imenovanje in razreševanje načelnika generalštaba, vendar pogosto menjavanje načelnika generalštaba je tudi eden od vzrokov, zakaj je Slovenska vojska danes tam, kjer je, ni samo denar, ampak tudi strokovnost vodenja. Bivši načelniki pravzaprav velike šanse niso imeli, ker so bili prehitro zamenjani, da bi pokazali, kaj so želeli doseči v času svojega mandata.

Drug tak detajl je poviševanje v Slovenski vojski, ki ga je načelnik že omenil. Vse lepo in prav, ko govorimo o poviševanju podčastnikov in častnikov Slovenske vojske, ko pa pridemo do poviševanja častnikov v generale, pa v zakonu stoji zapisano, da tam pa ta avtomatizem, se pravi, če si dober, napreduješ na zahtevnejše delovno mesto in sledi tudi povišanje, to ne velja. Seveda se strinjam, da tu so občutljive stvari, ampak v tem trenutku trije, štirje častniki brigadirji čakajo na povišanje v generale in imajo vse pogoje, samo volje primanjkuje. In če bomo tudi brigadirje naredili za generale, to pomeni, da bodo lahko v perspektivi dvajset častnikov Slovenske vojske čakalo na povišanje v generale, zato ker politiki ne bodo mogli se dogovoriti med sabo, kdo je, kdo pa ni pravi za generala. To ni pošteno, to ni pravično. Zato je treba v Zakonu o obrambi to področje urediti tako, da ne bo breme odnosov v Slovenski vojski in cokla v delovanju, temveč bo to dodaten motiv, ki bo najbolj odgovorne kadre v Slovenski vojski dodatno motiviral za doseganje dobrih rezultatov.

Tretje področje, status vojaških oseb. Da, to je velik problem, ampak to ni problem Zakona o obrambi, to je problem drugih predpisov in zakonov. In Ministrstvo za obrambo bi lahko to rešilo že zdavnaj, če bi se tega problema lotili pravočasno, ne pa čakali na Zakon o obrambi. Jaz imam določene ideje in poglede, kaj narediti z vojaki po 45. letu, kaj narediti z zdravstveno omejenimi in tako naprej, vendar mi čas ne dovoljuje, da bi vse to argumentiral. Jaz mislim, da v Zakon o obrambi sodi pravzaprav samo nekaj ključnih stvari iz tega statusa, in to je, kaj je to vojaška služba in kaj je to vojaška oseba. To je tisto, kar nas, vojake, odvaja od drugih poklicev, in to bi moralo biti definirano, vsebina tega bi morala biti definirana, vse ostalo je stvar drugih predpisov in zakonov.

Nesprejemljivo je, vsaj za mene, z mojega gledišča, da v sedanjem predlogu zakona imamo določilo, ki pravi, da načelnik generalštaba z letnim načrtom dela določi kolektivni dopust Slovenski vojski. Ali si vi lahko predstavljate, šest mesecev vnaprej načelnik reče, da 3.000 vojakov gre avgusta na dopust! To je neresno in taka določila ne sodijo v Zakon o obrambi.

In zdaj za konec samo še medklic. Največja sprememba pravzaprav, če berete Zakon o obrambi, je sprememba, ki se tiče Obveščevalno-varnostne službe. Če je prej bila ta služba rešena v štirih členih na treh straneh, je zdaj to deset členov na šestih straneh, se pravi, najbolj se je razširil prav ta del. In več kot dve tretjini določil, ki tu stojijo, ne sodijo v Zakon o obrambi. Če že nekdo želi, da OVS postane enak generalštabu in republiški upravi za zaščito in reševanje, se pravi, organom v sestavi - jaz sicer ne vem strokovnih podlag za to, ampak verjamem, da obstajajo -, potem predlagam, resno predlagam, da se tudi napiše Zakon o obveščevalno-varnostni službi in da le-ta preneha delovati smiselno z Zakonom o Sovi, smiselno z Zakonom o policiji in smiselno z Zakonom o obrambi. Naj ima potem tudi svoj zakon, če že ima tudi status tak kot generalštab oziroma Slovenska vojska.

Tako, čas mi ne dovoljuje, da bi podal več pripomb, predvsem pa več rešitev. Novi vladi, novemu državnemu zboru bi želel predlagati, da si zaradi interesa, ki ga nedvomno imajo vse politične stranke, da se po 23 letih uredi tudi področje obrambe, izvede temeljita analiza nacionalnega varnostnega sistema s poudarkom na ugotavljanju sinergij in sodelovanja med različnimi podsistemi. Da se na podlagi te analize in Ustave Republike Slovenije izdela ali pa dopolni obstoječa Resolucija o strategiji nacionalne varnosti, da se na podlagi te analize dopolnijo in uskladijo vsa določila zakonov in predpisov s področja nacionalne varnosti, v primeru ZOBRA pa da se napiše nov zakon.

Hvala lepa.

Hvala.

Naslednji ima besedo dr. Anton Bebler. Pripravi naj se gospod Boštjan Perme.

Hvala, gospod predsedujoči.

Jaz bom govoril o zadevah v zvezi z vašim vprašanjem številka 3 in vprašanjem številka 5, pa se bom dotaknil še nekaterih stvari, ki so povezane z Natom.

Kar se tiče pristojnosti Državnega zbora v primeru napotitve Slovenske vojske v tujino, določila tega zakona niso v nasprotju z obveznostmi Slovenije po členu 5 Severnoatlantske pogodbe, in sicer zato, ker člen 5 ne obvezuje držav članic, da priskočijo na pomoč napadeni državi članici Nata s svojimi oboroženimi silami. Vsaka država članica je obvezna, da napadeni državi pomaga, toda Nato ni Varšavski pakt, države članice Nata so suverene države, ki odločajo o svoji obrambni politiki in tudi suvereno odločajo o tem, kako, na kakšen način bodo pomagale napadeni državi. Torej, ni nujno, da bi v tem primeru - do zdaj je bilo samo eno aktiviranje tega člena -, ni nujno, da bi v primeru ponovnega aktiviranja bilo treba sploh napotiti Slovensko vojsko v tujino. Pristojnost Državnega zbora, da o tem odloča, mora ostati, kadar gre za tako napotitev Slovenske vojske, ki narekuje ali zelo verjetno bi pripeljala do bojne uporabe Slovenske vojske v tuji državi, tudi če ne bi bila objavljena oziroma razglašena vojna.

Naslednje vprašanje, številka 5. Besedilo vašega vprašanja številka 5 povezuje prehod od naborne k poklicni vojski v Sloveniji s članstvom ali včlanjevanjem Republike Slovenije v Nato. Dejansko te povezave ni bilo. Povsem poklica vojska ni pogoj za članstvo v Natu, ni bil tudi tedaj, ta prehod je bil narejen iz notranjepolitičnih, socialnih in drugih razlogov, tudi demografskih razlogov na predlog dveh strank, SDS in Nove Slovenije. Druge države članice Nata, tudi dve največji evropski članici Nata, Nemčija in Turčija, sta ohranili vojaško obveznost, poleg njiju še Grčija, Danska, Norveška, vojaško obveznost sta vpeljali Estonija in Litva in resno se razmišlja o ponovni vpeljavi neke vrste vojaške obveznosti tudi v Franciji. Tako tu te povezave ni. Res je, da je bil prehod z naborne v poklicno vojsko pri nas narejen prehitro, sicer ne tako hitro, kot sta to predlagali dve stranki, toda prehitro, in v kasnejših letih, se pravi, do leta 2008 in tako dalje, je bilo storjenih tudi nekaj napak pri tem prehodu. Skupno število - naj omenim samo dve zadevi v zvezi s tem prehodom -, skupno število pripadnikov Slovenske vojske od leta 2001 do danes se je zmanjšalo za sedemkrat, s približno 50 tisoč na približno malo več kot 7 tisoč. Ob tem zmanjšanju števila pripadnikov ni bil zmanjšan uradniški aparat, ni bilo zmanjšano število zaposlenih na obrambnem ministrstvu, ni bilo zmanjšano število častnikov in podčastnikov Slovenske vojske. Zaradi tega je prišlo do popolne deformacije slovenskega obrambnega sistema. Obrambni sistem tako majhne države, kot je Slovenija, mora sloneti na dejavni in kvalitetni rezervi in ne na miniaturni vojski. Mi rezerve praktično nimamo. In razmerje med rezervo in stalno sestavo je pri nas postavljeno na glavo, povsem neracionalno, na glavo. Zaradi takega načina prehoda je nastalo velika uradniška glava z zelo majhnimi, šibkimi in podhranjenimi udi v obliki vojakov. Kako to zgleda, lahko prikažem samo na eni primerjavi. Število zaposlenih na obrambnem ministrstvu je malo več kot en tisoč, število pripadnikov Slovenske vojske je malo več kot 7 tisoč, torej razmerje je ena proti sedem. Če bi tako razmerje veljalo v Združenih državah Amerike, potem bi v Pentagonu, ki ga je pred kratkim obiskala obrambna ministrica, bi moralo biti zaposlenih približno 200 tisoč vojaških in civilnih uradnikov. Samo ta primerjava nam kaže kako neracionalno se troši obrambni denar. Samo ta primerjava. Razmerje med, z ozirom na majhno število vojakov, mi imamo popolnoma nerealno število generalov, brigadirjev, polkovnikov in podpolkovnikov. Skupno število častnikov in podčasnikov, skupno, je približno enako število vojakov. To je povsem neracionalno, nefunkcionalno. No, zdaj pa je to povezano, to vprašanje je povezano tudi s famoznima dvema odstotkoma, ki naj bi jih v obrambne namene navajale oziroma odvajale države članice Nata. To številko so vpeljali v promet v Natu, Združene države Amerike in njihovi visoki predstavniki, tudi predsednik Združenih držav Amerike, ministri in tako dalje, uporabljajo to številko za pritisk na evropske članice Nata, da povečajo svoje obrambne stroške. Ta številka je bila sprejeta, torej najprej moramo rešiti, da Slovenija ob vstopu v Nato ni prevzela, se ni obvezala za dvig svojega obrambnega proračuna. Sploh se ni obvezala za to, da bi svoj obrambni proračun dvignila na raven dveh odstotkov. Sploh ne. Ta številka je nek orientir, smerokaz v skladu z odločitvami leta 2014. Ta smerokaz naj bi veljal do leta 2025. Kar se tiče smerokaza, moram reči najprej to, da to ne velja za vse države članice Nata. Dva odstotka kosmatega proizvoda je popolnoma nesmiseln, v primeru nekaterih držav članic, take kot je Islandija, ki nima vojske, take kot je Luksemburg, ta številka je nesmiselna tudi v primeru Slovenije in bom povedal zakaj. Ta številka je zasnovana na primerjavi med vojaških proračunom Združenih držav Amerike, ki je astronomski, ki je enak proračunom desetih, skupna številka, desetih drugih močnih držav. Desetih naslednjih. Ta vojaški proračun Združenih držav Amerike je približno dvakrat večji kot skupni obrambni proračuni evropskih držav članic Nata, več kot dvakrat več. In obremenitev ameriškega gospodarstva je sedanje 3,6, ta se je zmanjšal v zadnjih osmih letih, ampak je 3,6 % kosmatega proizvoda, je seveda ta obremenitev višja kot so obremenitve v evropskih državah članicah, tudi v Sloveniji. Iz te razlike med skupnim številom in obremenitvijo, izvajajo povsem napačen sklep. Strokovno neutemeljen sklep, da iz razlogov solidarnosti znotraj zavezništva se morajo druge države članice, tudi evropske članice, se približati ravni vojaških stroškov Združenih držav Amerike in obremenitvi, / nerazumljivo/ nacionalnega proizvoda za obrambnimi stroški. Pri tem se pozablja, da Evropske države članice trošijo od 90 do 100 % svojih obrambnih proračunov za varnost v euroatlantskem prostoru, v evropskem delu euroatlantskega prostora. Naloga Nata je varovanje evroatlantskega prostora. Nato ni svetovni žandar. Torej evropske članice trošijo v ta namen od 90 do 100 % svojih obrambnih proračunov, to pa ne velja za Združene države Amerike. Pri njih je zadeva obrnjena na glavo. Združene države vzdržujejo v evropskem prostoru 7 % svojih vojaških zmogljivosti in trošijo 8 % svojih približno. Osem odstotkov od svojih vojaških stroškov. 8 % od 3,6 %, kar pomeni ena tretjina 1 %. In ta odstotek se mora primerjati z obremenitvijo z obrambnimi stroški evropskih držav, tudi Slovenija. Slovenija je v skupini desetih, dvanajstih držav, ki trošijo okoli 1 % svojega kosmatega nacionalnega proizvoda. In ni nobenega razloga, da bi sprejeli predlog predsednika republike, da se dvignili obrambni in varnostni stroški na 2,5 % nacionalnega dohodka. Po kakšni logiki bi moralo biti slovensko gospodarstvo dvakrat bolj obremenjeno kot nemško gospodarstvo. Po kakšni logiki? Ali trikrat večje kot belgijsko gospodarstvo? Skoraj trikrat več kot špansko gospodarstvo.

Čas dr. Bebler.

Po kakšni logiki? Po nobeni logiki. Hvala.