Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!

Pričenjam 27. nujno sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da sejo v skladu s pisnim obvestilom obstruirajo poslanske skupine Nova Slovenija - krščanski demokrati, Slovenska demokratska stranka, Social demokrati in DeSUS. Na seji kot nadomestni član poslanko Violeto Tomić nadomešča dr. Vatovec.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red:

1. točka - Predlog Zakona o uresničevanju kolektivnih kulturnih pravic narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje Socialistične federativne Republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji,

2. Predlog Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov v zvezi z dnevnim redom seje je določen takšen kot je bil predlagan s sklicem.

Smo pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG ZAKONA O URESNIČEVANJU KOLEKTIVNIH KULTURNIH PRAVIC NARODNIH SKUPNOSTI PRIPADNIKOV NARODOV NEKDANJE SFRJ V REPUBLIKI SLOVENIJI.

V zvezi s to točko ste prejeli naslednje gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, to je predlog zakona, mnenje Zakonodajno-pravne službe in stališče Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, dodatno pa ste še prejeli mnenje Komisije Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport ter pripombe Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. K točki sem vabil vabljene, ki so razvidni iz sklica seje dodatno pa še Društvo Asociacija. Rok za vlaganje amandmajev se je iztekel ob začetku obravnave predloga zakona. V poslovniškem roku so amandmaje vložili poslanec dr. Matić in gospod dr. Göncz. Pregled amandmajev ste prejeli. Odboru predlagam, da po končanem glasovanju o amandmajih v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 128. člena Poslovnika glasujemo o vseh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? (Ne.)

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, o kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Predlagam, da smo v vseh svojih razpravah, kar se da racionalni in kratki, ker potekajo še ostale seje delovnih teles, zato predlagam, da smo čim bolj jedrnati v svojih nastopih.

Seveda sem najprej na začetku jaz tisti, ki bom kot prvopodpisani pod predloga zakona utemeljil dodatno kaj ta zakon prinaša. Z zakonom je treba seveda uvodoma poudariti, da koalicijski sporazum trenutno / nerazumevanje/ zavezo, da bomo nadaljevali prizadevanja za ureditev kulturnih pravic narodnih skupnosti pripadnikom nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji in sicer v skladu z deklaracijo o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ, ki je bila z dvotretjinsko večino v parlamentu sprejeta 2011, ki pa do danes ni imela nobenih pravnih oziroma pravih ustrezno finančno ovrednotenih realnih implikacij. V deklaraciji je bilo jasno izraženo, da Republika Slovenija upošteva, da so bili pripadniki teh narodnih skupnosti ob osamosvojitvi in nastanku neodvisne Slovenije postavljeni v objektivno nov in drugačen narodnostni in manjšinski položaj in da je to razvidno tudi iz osamosvojitvenih dokumentov Republike Slovenije; da je dejstvo, da sicer priznana politika Republike Slovenije zaradi odsotnosti organiziranega napredka pri določanju strategije za urejanje kolektivnih pravic narodnih skupnosti, ki se ne štejejo kot avtohtone in niso posebej navedene v Ustavi, ne uživa več celovitega odobravanja in razumevanja v strokovnih raziskavah in mednarodnih institucijah; in da je pravzaprav jasno, da je tudi iz stališč predsednika republike kot tudi varuha človekovih pravic in pa raznih mednarodnih institucij jasno, da je to vprašanje neurejeno, da bo Republika Slovenija sprejela ukrepe, ki izhajajo stališč, ki jih je takrat sprejel Državni zbor, in sicer, da (citiram tretje stališče) »Republika Slovenija ne le priznava, temveč takšno dejavnost, ki pač ohranja jezik in identiteto teh narodov, s tem tudi spodbuja, hkrati pa si bo prizadevala za uveljavitev pravnih okvirov, ki bi zagotovili materialne in druge oblike podpore njihovemu delovanju.« Točno to je seveda tudi pričujoči predlog zakona. Vzpostavlja se pravni okvir, s katerim bo seveda omogočena organizacijska in pa finančna podpora delovanjem teh narodnih skupnosti.

Zakon prinaša tri temeljne ukrepe. Prvi je ustanovitev Sveta za vprašanje narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ kot posebnega telesa na ravni vlade in naslavlja zavezo po stalni skrbi, ki je zapisana v deklaraciji. Eno leto po deklaraciji, leta 2012, je takratna vlada Janeza Janše ukinila Svet za vprašanje narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ, zato je seveda to tudi primer, ki jasno govori o tem, da je potrebno z zakonom ta svet predpisati in da ga ne more vsakokratna vlada ukiniti. Dalje, predlog zakona prinaša tudi novost, da je članstvo v svetu dvignjeno na raven državnih sekretarjev, svetu pa predseduje minister za kulturo. Svet bo imel enako število tistih članov, ki predstavljajo državne organe, kot tistih, ki predstavljajo narodne skupnosti, in predstavniki narodnih skupnosti pripadnikov narodov bodo v svet imenovani s strani njihovih reprezentativnih organizacij. Reprezentativne organizacije pa zakon definira na ta način, da bo to po posebnem postopku ugotovljeno, katera od teh reprezentativnih organizacij ima med sabo največ društev, ki imajo status nevladne organizacije, ki je v javnem interesu. Na ta način bodo narodne skupnosti enakovredno zastopane v svetu z enim članom in namestnikom člana, med seboj pa bodo izvolile tudi podpredsednika sveta, ki bo ministru za kulturo pomagal voditi seje sveta. Drugi ključen ukrep je seveda ta, da bo v sestavi Ministrstva za kulturo ustanovljena posebna notranja organizacijska enota, ki bo skrbela za zagotavljanje uresničevanja kulturnih pravic narodnih skupnosti. V tem smislu grejo popravki z amandmaji v to smer, da se ne ustanavlja več urad. Slišati je bilo veliko pripomb v smislu, da bo to dodatna birokratizacija, kjer bo pač porabljeno veliko sredstev in pa tudi kadrovskih potencialov za neko novo birokratsko enoto in da denar ne bo v tisti polni meri dosegel teh narodnih skupnosti, katerim je tudi namenjen, notranja organizacijska enota pa je seveda veliko manjši tak sistemski ukrep, s katerim pa se vendarle zagotavlja neke vrste kontinuiteta dela oziroma vsaj eden do dva uradnika, ki se bodo vedno ukvarjali s tem področjem. Tretja ključna rešitev predloga zakona pa je zagotavljanje sistemskega financiranja oziroma dodeljevanja javnih sredstev iz proračuna Republike Slovenije, ki jih bo morala zagotoviti Vlada, in sicer na podlagi predloga o načrtovanju in pripravi ter financiranju neposrednega poziva za sofinanciranje kulturnih programov in projektov v narodnih skupnostih teh pripadnikov nekdanje SFRJ. In o tem koliko bo višina teh sredstev, bo odločala vlada na predlog sveta, sredstva pa bodo seveda zagotovljena v finančnem načrtu Ministrstva za kulturo. Zakon tudi jasno pove, da je delovanje teh narodnih skupnosti, ki gre v smislu ohranjanja njihove kulture in jezika, v javnem interesu Republike Slovenije in iz tega je seveda tudi utemeljeno javno financiranje. Finančne učinke ta zakon za leto 2018 ne bo imel, ampak bojo finančni učinki v smislu dodeljevanja sredstev za izvajanje programa na podlagi neposrednega poziva, javnega poziva in javnega razpisa, da bo to imelo šele s 1. 1. leta 2019.

Da je potrebno urediti zlasti sistemsko financiranje, je razvidno tudi iz odgovorov na poslanska vprašanja, in sicer zlasti poslansko vprašanje, ki ga je zastavil poslanec Horvat iz Nove Slovenije, ko ga je pred kratkim zanimalo, koliko državnih sredstev so dobila ta društva šestih narodnih skupnosti, in sicer zvez srbskih, makedonskih, albanskih, hrvaških, bošnjaških in črnogorskih društev. Ministrstvo za kulturo je ugotovilo, da so te narodne skupnosti v obdobju od leta 2003 do 2017 - nekaj časa so bile financirane s strani Ministrstva za kulturo, nekaj časa pa so dobivale na razpisu Javnega sklada za kulturne dejavnosti te državne denarje -, da so torej v teh 14 letih ta društva teh šestih narodnih skupnosti dobila milijon 25 tisoč evrov. V 14 letih! To znese, če preračunamo, da je bilo v Sloveniji konec leta 2015 nekaj čez 212 tisoč pripadnikov teh narodnih skupnosti, je jasen potem sklep, da so bila v 14 letih sredstva razporejena tako, da je manj kot 5 evrov dobil po eden od teh pripadnikov. Na drugi strani je seveda zaskrbljujoča tudi primerjava. Če gremo pogledat, kakšen je položaj recimo drugih narodov nekdanje Jugoslavije v ostalih državah in če potegnemo primerjavo s Slovenci na Hrvaškem, potem lahko rečemo, da na primer Republika Hrvaška financira zvezo slovenskih društev oziroma slovensko manjšino v letnem znesku 95 tisoč evrov vsako leto, medtem ko je hrvaška zveza društev v letih od 2005 do 2017 prejela 36 tisoč 800 evrov. Tukaj vidimo seveda, da zaostajamo pri podpori teh narodnih skupnosti, ki jih imamo. Vemo, da gre za slovenske državljane, ki so pač del slovenske nacije, imajo pa svojo posebnost v tem smislu, da imajo svoj jezik in svojo kulturo in želijo ohraniti svojo identiteto in na ta način se je tudi država zavezala leta 2012 z deklaracijo, da jim bo pomagala v teh njihovih naporih.

Naj za zaključek povem samo še podatke, ki se nanašajo na njihovo prisotnost v medijih. Za TV oddajo NaGlas! je namenjenih na letni ravni 100 tisoč evrov, za radijsko oddajo Sami naši pa 20 tisoč evrov. To se pravi, borih 120 tisoč evrov za prisotnost teh šestih narodnih skupnosti v javnih medijih.

To so vse argumenti, zaradi česar je seveda treba to financiranje urediti na sistemski način in zakaj je ta zakon utemeljen. S tem bi zaključil to uvodno obrazložitev, seveda pa se bom kasneje oglašal, ko bo oziroma če bo to potrebno.

Zdaj pa seveda besedo dajem predstavnikom Ministrstva za kulturo. Kdo želi?

Izvolite, gospod minister.

Jaz bi povedal samo to, da glede na to, da Vlada, kot vemo, ni sprejela mnenja o tem zakonu, da pač v imenu Vlade, kar bi bilo sicer normalno, ne morem govoriti. Mogoče pa je prav, da na tem mestu povem, da se je s tem predlogom zakona seznanil tudi Svet za narodnosti iz območja bivše Jugoslavije oziroma SFRJ, ta vladni svet, ki že obstaja kot posvetovalni organ vlade, da pa seveda svet ni mogel sprejeti kakšnega eksplicitnega sklepa glede na to, da, kot rečeno, stališča oziroma mnenja Vlade ni. Je pa v sklepu o seznanitvi sveta zapisano, da so se pač vsi predstavniki narodnosti izjasnili v prid sprejemu tega zakona.

Hvala.

Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe?

Izvolite, gospa Mira Palhartinger.

Dober dan in hvala za besedo.

Saj, lahko sem kratka, mnenje ste prejeli pred enim mesecem in mi ga ni treba povzemati, tudi zato ne, ker je bil predlog zakona deležen obsežnih amandmajev in tudi takšnih, ki predlog vsebinsko dokaj omejujejo oziroma ga osredotočajo na problematiko financiranja kulturnih programov. S temi amandmaji se torej vsebina precej spreminja in tudi gre v smislu naših pripomb za izboljšavo predlaganega zakona.

Hvala.

Zdaj pa dajem besedo predstavniku Državnega sveta, gospodu Bojanu Režunu.

Hvala lepa, gospod predsednik.

Tudi jaz bom čim bolj kratek.

Komisija Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport je na 1. izredni seji 9. 4. 2018 obravnavala predlog zakona in komisija predlog zakona podpira.

S predlogom zakona se izpolnjuje politična zaveza, ki jo je Državni zbor dal leta 2011 z Deklaracijo Republike Slovenije o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Komisija ugotavlja, da je predlagatelj zakona z vloženimi amandmaji sledil pripombam Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. Predlog natančneje opredeljuje postopke sofinanciranja. Ne predvideva se več ustanovitev posebnega urada, nekateri člani komisije pa so bili kritični in ocenili vsebino predlaganega zakona predvsem s področja statusa omenjenih narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, saj jih Ustava posebej ne opredeljuje. Opozorili so na nujnost bilaterale, kljub temu pa se komisija, poudarjam, strinja, da je treba opredeliti pogoje in možnosti za kulturno delovanje organizacij narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ, saj so slovenski državljani, integrirani v to slovensko družbo, kateri s svojo dejavnostjo na različnih področjih kakovostno prispevajo.

Hvala lepa.

Prehajam na razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.

Zdaj, najprej ne bomo začeli s 1. členom, ampak z amandmajem, ki spreminja naslov zakona. / medsebojno šepetanje/ Aha, v redu, začnemo s 1. člen, me opozarja tukaj gospa sekretarka. Vsi vabljeni, prosim, da se zaradi potrebe magnetograma predstavite z imenom in priimkom, če boste želeli razpravljati. Najprej vabim vabljene k razpravi. Kdo želi?

Izvolite.

Dober dan vsem skupaj.

Moje ime je Ilija Dimitrievski, sem podpredsednik sveta pri Vladi.

Minister za kulturo je povzel sklep, jaz bom pa prebral to, kar je bilo sklenjeno na našem svetu 22. 3. 2018.

V prvotni zasnovi sklepa je bilo samo, da se seznanimo s sklepom, vendar mi, predstavniki narodov nekdanje skupne države in drugi del sveta se s takim seznanitvenim sklepom nismo strinjali in smo ga poskušali dopolniti in v tem smislu je ta dopolnitev zapisana tudi v zapisniku.

Prvič, svet se je seznanil s stališči in predlogi narodnih skupnosti v zvezi s predlogom zakona. Svet predlaga, da predlagatelj v čim večji meri upošteva stališča narodnih skupnosti in jih vključi v nadaljnje postopke. Svet ugotavlja, da vsi predstavniki narodnih skupnosti v svetu podpirajo predlog zakona in v principu soglašajo z rešitvami, ki so podane. To je v predlogu zapisnika zapisano, jasno, zapisnik bo sprejet na naslednji seji, ko bo organizirana, vendar mi imamo prakso, da na naslednji seji, ko bo organizirana, vendar mi imamo prakso, da sproti (rok imamo do 24. aprila) potrdimo ta zapisnik in na ta način ga overovimo.

Začel sem pri koncu, nekaj pa bi še dodal. To je, da smo imeli v vmesnem času, 11. aprila, predstavnika Human Rights Office (?), komisarja za človekove pravice pri Združenih narodih, Fernanda de Varennesa in ta je bil devet dni v Sloveniji, eno popoldne si je vzel tudi za nas in opravil pogovore. Na tistem pogovoru smo mu predstavili celotno problematiko od obdobja pred nastankom slovenske države, kako so se zadeve vrtele, in vseh tistih vmesnih korakov do naše samoorganizacije, organizacije zveze zvez, potem pogovori zadnjih petnajst let s praktično vsemi strankami, ki so bile v parlamentu, okrog ustavnega priznavanja teh narodnih skupnosti in potem skozi zakone tudi razreševanje te problematike. Seznanili smo ga tudi s predlogom obstoječega zakona in tisti, ki ste prebirali časopise, ste lahko prebrali, da, ko je slišal za pripombe predvsem desne opozicije, da ne podpira ta zakon, je rekel, da je treba vedeti, da ne govorimo o nikakršnih privilegijih za te manjšine, ampak o človekovih pravicah, ki pripadajo vsem. Mislim, da gre dejansko v tem primeru za to, ker od tiste prvotne zamisli, od katere mi še nismo odstopili, o ustavnem priznanju, samo o tem potem, ko enkrat pride na vrsto in tukaj je tudi v tem zapisniku, ki sem ga prej citiral, zapisan sklep, vendar menimo, da je ta predlog zakona korak v tej smeri. Torej, da razreši nekatera osnovna vprašanja, o ostalih pogojih pa potem, ko bo čas za to.

Hvala lepa.

Kdo želi naprej razpravljati? Če ni potrebe, potem pozivam članice in člane odbora k razpravi. Ne? V redu, potem… / oglašanje iz dvorane/ Nisem vas opazil.

Dr. Göncz, izvolite.

Hvala lepa za besedo, gospod predsednik.

Kot je že navada, pri 1. členu nekaj osnovnih načelnih izhodišč povemo in se potem pozneje ne bom več oglašal.

Torej, jaz sem takrat sodeloval pri sprejemanju deklaracije, morda edini od sedanjih prisotnih, pred nekaj leti in je bilo res zadovoljstvo dojeti to stvar kot vsebino, ki je bila takrat sprejeta z dvotretjinsko večino. No, sedaj so razmere nekoliko drugačne iz več razlogov, nočem potencirati vzdušja kot takega, ampak dejstvo je, da… Uvodoma želim omeniti predvsem dve stvari. Prvo je to, da mi je žal, da s tem zakonom nismo uspeli priti na sejo nekoliko prej, ker čas res ni idealen. To si pač moramo priznati. V zvezi s tem so povezane, vsaj delno, tudi marsikatere obstrukcije. Hočem torej zgolj poudariti, da zdaj žal dvotretjinske podpore verjetno ne more biti, ampak kljub temu želim poudariti, da menim, da je vsekakor to vprašanje potrebno peljati naprej. Torej, te stvari je potrebno reševati, ker tiste informacije, ki so se nanašale na dejanske zneske, ki jih pač te skupnosti sprejemajo, izražajo neko stanje, ki ni vzdržno, torej je nedvomno, da je treba to reševati. Ampak želim poudariti, da morda vzdušje ni najbolj primerno, ampak tako pač je. To je prva stvar.

Druga stvar, ki jo želim jasno poudariti … V okviru avtohtonih narodnih skupnosti – in zdaj se nočem spuščati v terminus technicuse, kaj za koga pomeni in ne pomeni omenjeni izraz, govorim o ustavnopravnem smislu – nikoli nismo bili proti temu, da se ureja vprašanje vseh narodnih skupnosti v Sloveniji, celo bom rekel, da to podpiramo. Nikoli nismo niti rangirali in menim tudi, da je napačno rangirati narodne skupnosti po tem, kakšnega značaja so, treba pa je našteti, kakšnega značaja so narodne skupnosti. Nekaj drugega je v primeru takih skupnosti, ki tisoč let živijo na določenem območju in dejansko prestopi meja, kot smo to doživeli Madžari, Italijani, pa morda še kdo, in pa seveda je drugačno stanje tistih, ki so potem v kasnejših obdobjih prišli na območje današnje Slovenije, ki pa seveda niso nič manj vredni, ampak so drugačni. Torej, to vprašanje je drugačno, zato mora zakonodaja tovrstne zadeve reševati drugače. Preprosto, ustavnopravno menim, da je bil slovenski pristop v izhodišču, torej po osamosvojitvi, dober, ampak s to potjo je treba nadaljevati. To je predvsem to glavno sporočilo, ki ga jaz ob sprejemanju tega zakona želim poudariti.

No, zdaj, če pa povem še nekaj stavkov v zvezi s konkretnim zakonom, menim, da sledi nekje tistemu, za kar daje možnost deklaracija kot taka. Tukaj govorimo predvsem o kulturnih in pa jezikovnih pravicah oziroma možnostih izobraževanja in do neke mere to področje nedvomno ta zakon pokriva. Glede na občutljivost celotne problematike v današnji Evropi bi bilo morda prav, pa četudi ne v tem zakonu, da se hkrati rešuje še vprašanje kakšne narodne skupnosti v Sloveniji, pa nočem zdaj širiti današnje razprave, ampak vemo, da je tukaj nemška manjšina, židovska skupnost. Torej, so vprašanja, ki so odprta in za katera bi bilo morda dobro, da so tudi danes na dlani. Zdaj, ne konkretno 'danes', ampak pač v tem obdobju. Ampak zdaj je temu tako, da se je ta zakon izrecno osredotočil na neko nadaljevanje tistih sprejetih sklepov, ki izhajajo iz deklaracije iz 2011. Torej, iz tega vidika, bi rekel, je v nekem formalnem smislu sprejemljivo, ampak morda je škoda, da nismo vsi skupaj v preteklih mesecih ali pa letih pač vložili napor, da bi se ta zadeva enkrat v Sloveniji bolj celovito zaključila. No, kakorkoli, da ne bom predolg, jaz nekih velikih predlogov za spremembo besedilo nimam, razen sem nakazal problem, ki ga bom zdaj predstavil, potem pa se pri 2. točki ne bom oglašal, ker sledi takoj za to točko oziroma tem členom.

Jaz menim, da v okviru tistih narodnih skupnosti, ki so tukaj zajete, manjka ena skupnost, in sicer je to madžarska skupnost iz Vojvodine in pa iz drugih držav, ker je bila ta skupnost, bom rekel, isto pomembna skupnost neke nekdanje republike ali pa avtonomne pokrajine naše skupne države. Če zdaj pogledamo vse te narodne skupnosti, ki so danes tukaj naštete v tem zakonu, to so Albanci, Hrvati, Bosanci, Srbi, Makedonci, pa ne vem še kdo, nekoga sem še pozabil, a, in Črnogorci, tako, in so pokrite vse nekdanje republike in pokrajina Kosovo, govorimo o nekdanji pokrajini Kosovo, medtem ko Vojvodina pa ni pokrita. Danes mi vemo, da v Sloveniji živi kar nekaj vojvodinskih Madžarov, ki niso avtohtoni v Republiki Sloveniji. Jaz vem, da je to vprašanje zelo zakomplicirano in se danes ne želim zelo poglabljati v te neke teoretične zadeve, ker je stvar zapletena, ampak jaz sem za to vložil amandma na 2. člen zakona, da jih zgolj omenimo. V tem trenutku oni sploh ne razpolagajo z reprezentativnim nivojem oziroma s to organizacijo ali pa zvezo ali karkoli je že, torej tega nimajo in ni rečeno, da bi jo sploh imeli. Torej, najverjetneje, da neposredno niti ne bo finančne koristi za njih, kar se tiče tega zakona. Ne gre za to, jaz sem ta predlog izpostavil predvsem zaradi načelnosti do tega vprašanja. Ker če načelno rešujemo, bom rekel, vse nekdanje narode in narodnosti bivše države, potem v tem kontekstu madžarska skupnost izpade. In ne tista madžarska, ki v Prekmurju živi že več kot tisoč let skupaj s slovensko, ne tista, ampak tisti Madžari, ki so podobno ali pa vsaj približno podobno prišli v Slovenijo v preteklih 100 letih kot ostale narodne skupnosti, ki so danes predmet tega zakona. Zato gre v to smer moj predlog amandmaja k 2. členu, ker s tem bi se ta stvar pokrila. Pravim, v tem trenutku razen Madžarov imate ali pa imajo vse ostale skupnosti tudi vse svoje reprezentativne organe, madžarska skupnost pa tega nima. Ker sta sedaj samo dve društvi izven narodnostno mešanega območja, niti ni rečeno, da jih bojo sploh imeli. Torej, tukaj ne gre za nikakršno finančno kalkulacijo ali karkoli, gre izrecno za načelno vprašanje, da ne bodo oni in pa Vojvodina edini, ki bodo iz tega vidika, ker je bila pač tam največja narodna skupnost poleg Srbov ravno Madžarska, izostali iz tega konteksta. V to smer je šel moj predlog. Jaz sem imel tudi v fazi priprave tega zakona… Pardon, že, ko je bil vložen zakon, sem imel en pogovor s predstavniki društev, to je madžarskih društev iz Ljubljane, ki so bili za to zainteresirani in menijo, da bi bil to korak v pravo smer. Niso izražali nikakršnih zahtev, so pa se strinjali s tem, da so verjetno oni edini, ki so izpuščeni iz tega zakona. Res pa je, in s tem zaključujem, da je bila ta vsebina takrat tudi izpuščena, ko se je sprejemala deklaracija, to je bilo leta 2011. Jaz to sprejemam. Torej, zdaj deklaracija ne nakazuje na to, vendar je bilo že takrat to vprašanje pomanjkljivo rešeno in jaz sem na takratni plenarni razpravi na to opozoril, vendar je bilo stanje malo podobno, kot je danes. Bilo je tudi že proti koncu prekinjenega mandata in takrat potem ni bilo časa, da se še bolj poglabljamo v to vprašanje. Skratka, jaz prosim, da, vsaj iz načelnih razlogov, s to malenkostjo poskušamo nadgraditi to besedilo in da bo vsaj tisti del, ki potem izhaja iz deklaracije kot obveznost do narodov in pa narodnosti iz nekdanje Jugoslavije, v celoti pokrit, če že ni pokrit tisti del, ki pa se nanaša na tiste narodne skupnosti, ki so drugega značaja, torej niso takšne, ki bi izvirale iz območja nekdanje Jugoslavije. Torej, omenil sem že nemško, židovsko, pa tu je morda še katera druga narodna skupnost.

Da se ne bom več javljal, če ne bo več potrebe, kot sem že rekel, bom iz načelnih razlogov ta zakon seveda podprl in tudi amandmaje, ki so na osnovi predloga Zakonodajno-pravne službe predlagani.

Hvala lepa.